Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 10. april 2022

MOLITEV POSVETITVE JMS (15) »Verujem vse, kar nam je Bog razodel«

Bog nam je razodel predvsem samega sebe. Nagovoril nas je kakor prijatelje in nas povabil v svoje občestvo, da bi postali deležni Božje narave. Najbolj se nam je razodel v Kristusu, ki je srednik in polnost vsega razodetja. V stari zavezi nam je govoril po očakih in prerokih, v novi zavezi pa po Jezusu Kristusu in apostolih. Kristus »z besedo in dejanji, z znamenji in čudeži, predvsem pa s svojo smrtjo in s poveličanim vstajenjem od mrtvih in končno s poslanim Duhom resnice dopolnjuje in dovršuje razodetje« (BR 4).

Kar nam je Bog razodel, je ohranjeno v Svetem pismu in ustnem izročilu. To je tako imenovano javno razodetje, ki je za vse obvezno. »Bogu, ki se razodeva, smo dolžni 'poslušnost vere' (Rim 16,26)« (BR 5). Kar je Bog razodel, je na kratko in strnjeno vsebovano v različnih katekizmih in verskih učbenikih. Glavne verske resnice imamo v apostolski in mašni (nicejsko-carigrajski) veroizpovedi.

Jezus je začel svoje javno delovanje z besedami: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15). Končal ga je z naročilom: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu! Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen« (Mr 16,15–16).

Božje razodetje sprejmemo z vero. Vse, kar je Bog razodel, prostovoljno sprejmemo kot resnico. Vendar je vera še mnogo več. Z njo se namreč »človek svobodno vsega izroči Bogu« (BR 5). Prav za to gre pri posvetitvi Marijinemu Srcu in po njem Jezusovemu Srcu. Papež sv. Janez Pavel II. je to izrazil s svojim geslom: »Ves se tvoj!«

Ob Jezusovem in Marijinem Srcu se poraja in raste ter se poglablja naša vera. Prvi, ki ga je spreobrnilo Jezusovo prebodeno srce, je bil apostol Tomaž. Ko se je na veliko noč apostolom prikazal vstali in poveličani Jezus, Tomaža ni bilo med njimi. Ko se je vrnil k njim, jim ni hotel verjeti, da je Gospod res vstal. Svoj dvom je izrazil z besedami: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Ko se je čez osem dni Jezus ponovno prikazal, je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž je izpovedal svojo vero z besedami: »Moj Gospod in moj Bog!« Za Tomaža in za nas veljajo Jezusove besede: »Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!« (Jn 20,24–29).  

Kakor je apostol Tomaž s telesnimi očmi gledal poveličane Kristusove rane, jih mi gledamo z očmi vere. Tudi Tomaž je z očmi vere videl mnogo več kakor s telesnimi očmi: v vstalem Odrešeniku je z očmi vere spoznal in priznal Boga: »Moj Gospod in moj Bog!« Po prebodenem Srcu Jezusovem se utrjuje in poglablja naša vera.

Kako velik pomen je pripisoval veri bl. Anton Martin Slomšek, se vidi iz teh njegovih besed: »Kdor denar izgubi, le malo izgubi; kdor ob poštenje pride, veliko več izgubi; kdor življenje izgubi, še mnogo več izgubi; kdor pa vero izgubi, izgubi vse!«

p. Anton

 

 

sobota, 9. april 2022

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (14) Presveto Srce Jezusovo kot posrednik pri Očetu

Jezus je pravi Bog in pravi človek, s poveličanim, a pravim človeškim srcem tudi v nebesih. Pij XII. v svoji okrožnici o Jezusovem presvetem Srcu uči: »Kakor je Kristus ljubil Cerkev, tako jo s trojno ljubeznijo … še vedno nad vse ljubi … Kakor 'v dneh svojega življenja na zemlji' (Heb 5,7), tako sedaj, ko je poveličan v nebesih, z nezmanjšano uspešnostjo prosi nebeškega Očeta. Njemu, ki je 'svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje' (Jn 3, 16), kaže svoje živo srce. Kaže ga kot ranjenega, kot srce, ki gori s silnejšo ljubeznijo kakor takrat, ko ga je mrtvega ranil rimski vojak. 'Zato je bilo ranjeno (tvoje srce), da bi po vidni rani videli nevidno rano ljubezni',« pravi sv. Bonaventura (št. 44).

Liturgija gleda v Kristusu posrednika k Očetu. Tudi prav pojmovano češčenje Srca Jezusovega je končno usmerjeno na Očeta. Papež pravi, da je »krščanska vera Jezusova vera, ki obstoji vsa v Posredniku, učlovečenem Bogu, tako da moremo priti k srcu Boga samo po Kristusovem Srcu« (št. 60).

An

 

petek, 8. april 2022

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2022

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja in drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 27. marca, 24. aprila, 22. maja, 26. junija, 24. julija, 28. avgusta, 25. septembra, 23. oktobra in 27. novembra. 

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 4. aprila, 2. maja, 6. junija, 4. julija, 1. avgusta, 5. septembra, 3. oktobra, 7. novembra in 5. decembra.

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra.

Celodnevna duhovna obnova v Stični: 28. maja (p. Anton)

Vedno upoštevajmo navodila glede novega koronavirusa.

 

četrtek, 7. april 2022

Voščilo

Jezus je premagal greh in smrt,

pot do zmage, sreče je odprt.

Naj spokorni postni čas

vodi do vstajenja tudi nas.

 

Vsi v molitvi se združimo,

Jezusa v srce sprejmimo.

Z njim lahko zmagujemo,

boljše čase pričakujemo.

 

Naj korona zdaj izgine,

vojna v Ukrajini mine.

Vsi prijatelji bodimo,

V Bogu srečni zaživimo.

Cistercijani

sreda, 6. april 2022

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Post

Na pepelnično sredo nam je Božja beseda lepo razkrila smisel in namen posta. Že preroku Joelu Bog razodeva, kakšen naj bo post. in svari, kako naj se ne bi postili. »Pretrgajte svoja srca in ne svojih oblačil, vrnite se h Gospodu, svojemu Bogu, zakaj milostljiv je in poln usmiljenja, počasen za jezo in bogat v milosti.«

Prvi korak posta je spoznanje svojega stanja. Vprašati bi se moral: Kakšen je moj odnos do Boga in do bližnjega? Mogoče se je ta in oni odnos ohladil, postal bolj površinki. Mogoče sem Boga dal v svojem življenju bolj na stranski tir. Zato je prav prvo spoznanje in odločitev glede posta ta, da se moram zopet obrniti k Bogu. Z drugimi besedami, to pomeni spreobrnjenje. Post je torej čas spreobrnjenja. To so neke vrste duhovne vaje za vso Cerkev.

Post je čas čiščenja in prečiščevanja našega srca in notranjosti. Prerok Joel kliče, naj se k njemu obrnemo z vsem srcem, z jokom in srčno bolečino. To pomeni, iti vase in spoznati, kaj vse bi bilo potrebno popraviti in obnoviti. Spoznanja, ki iz tega raziskovanja notranjosti pridejo, bi nas morala spraviti v jok in k srčni bolečini. Pa ne samo zato, ker spoznamo, kako revni in ubogi smo, kako nas je grešnost potegnila v svoje lovke. Veliko bolj zato, ker smo premalo ljubili. Boleti bi nas moralo, da smo se na Gospodovo ljubezen tako slabo odzivali.

Post bi nas moral voditi k spoznanju, kako zelo nas Bog ljubi. Bog ljubi vsakega človeka tako močno, kot da bi bil edini v vsem stvarstvu, in ga ljubi z vso ljubeznijo. Bog človeka obsipa s svojimi milostnimi darovi, da bi ga vnel v ljubezni. Zavrnjena ljubezen najbolj boli. Predtavljajmo si mater, ki se z vsem srcem razdaja za svojega otroka. Sebe sámo mu daje in kako boli, če otrok ne spozna njene ljubezni ali jo celo zavrne. Mislim, da je prav to mojstrsko opisal Ivan Cankar v svoji črtici Skodelica kave. Mati ga je imela nadvse rada. Pritrgovala je sebi, da je Ivanu lahko ponudila skodelico kave. On pa je to kavo zavrnil in s tem ranil materino srce. Mati je tiho odšla z bolečino v srcu. Šele kasneje je Ivan spoznal svoj napuh in nehvaležnost. Šel je vase, in prepričan sem, da je ta črtica neke vrste Ivanova spoved.

Prav bi bilo, da bi v postu tudi vsak izmed nas začutil Božjo ljubezen, ki nas obdaja, v kateri živimo. Potrebno je iti v globino srca, da človek vidi svojo nehvaležnost za ljubezen. Ob tem spoznanju bi se morala pojaviti bolečina, ki bi nam razodevala, kako malo je bila ljubljena Ljubezen. To naj bi bil tisti jok in srčna bolečina, o kateri govori prerok. Pa ne samo jok zaradi joka, bolečina zaradi bolečine. Bolečina bi nas morala siliti k sklepu: Vrnil se bom k Očetu! Napraviti je potrebno prve korake, da se vrnemo h Gospodu. Zavest, da nam je pri Gospodu lepo, da smo ljubljeni, bi morala biti glavni vzrok, da se vrnemo v Očetov objem.

Pretrgati je potrebno svoje srce, da bi se ločilo od vseh slabih in manj slabih navad, ki so me oddaljevale od Gospoda. Kakor izgubljeni sin bi morali spoznati, da je življenje v Očetovi bližini edino polno življenje. Očetova bližina je kakor hrana, ki človeku omogoča, da raste. Ob Očetu začutim, da sem sin in kot sin lahko postajam brat svojim bližnjim. Samo Očetova bližina mi lahko da občutek pripadnosti: Nekomu pripadam, Nekdo me ljubi, iz Nekoga sem rojen. Šele v Očetovi bližini začutim, da imam brate, da nisem sam. Da tako kot mene Oče ljubi tudi moje brate. Prav Očetova ljubezen mi razkriva, da sva z bratom v sorodu. Oba nosiva v sebi Očetovo podobo in ta podoba sije iz naju, da drugi lahko spoznajo, da sva izšla iz Očetovih rok. Spoznanje, da Oče ljubi tudi mojega brata, je ključno, da ga zmorem vzljubiti, da morem spoznati, da je vreden moje ljubezni, da je dragocen v Očetovih očeh.

Spoznanje, da sem ljubljen, me v postu kliče k dvojni ljubezni. K ljubezni do Očeta in k ljubezni do brata.

Spoznanje, da sem neizmerno ljubljen, bi me moralo voditi k še večjemu iskanju ljubezni. Post je pravzaprav čas, ko človek zopet išče Ljubezen, ko se k ljubezni vrne. Vsa dejavnost posta bi morala voditi k iskanju ljubezni in k vrnitvi v objem Ljubezni. Zato v postu dobi vsako dejanje prav v tej luči pravi pomen.

Odrekati se v postu, ne pomeni, odpraviti odvečne kilograme. Odrekati se, pomeni, darovati se nekomu. Darovati se bratu, ki je v stiski. To, čemur se jaz odrečem, darovati bratu. Moj post bo prišel do Božjih ušes, do Božjega srca, če se bo brat veselil in se Bogu zahvaljeval zaradi daru moje odpovedi. Povečati svojo dobrodelnost, videti bratovo stisko, to je post, ki je Bogu všeč. V trpečem videti Očetovo podobo in ga spoznati za brata, ter mu darovati del svojega srca. To je post!

Res je postni čas čas resnobe, čas čutenja z Jezusovim trpljenjem. A kljub vsemu to ni čas mrkosti, zaprtosti vase, čas posutosti s pepelom. Jezus pravi, naj si tisti, ki se posti umije obraz in pomazili glavo, da njegov post ne bo samo zunanjost. Ni potrebno, da ljudje vidijo, da se postiš, videti mora Oče, ki vidi na skrivnem.

Izguljeni sin je spoznal svojo zablodo. Spoznal je, da je nevreden Očetove ljubezni. Spoznal pa je tudi, da brez Očetove ljubezni ne more živeti. Sklenil je, da bo vse svoje zablode Očetu priznal in ga poprosil, naj ga sprejme vsaj kot enega svojih služabnikov. To pomeni, da je upal v Očetovo usmiljenje in odpuščanje. Post je primeren čas, da gremo vase, spoznamo svoje zablode in zahrepenimo po odpuščanju. Kako zelo primerna je prošnja: Oče, odpusti mi, grešil sem zoper tebe!

Ta sklep, bi moral zoreti ves postni čas in dozoreti v tako trden sklep, da pride do dejanskega povratka k Očetu. Da v dobri spovedi doživimo vrnitev k Očetu in ponovno zaživimo v njegovi ljubezni. Očetova ljubezen je človekov življenjski prostor. Je edino okolje, v katerem lahko človek uspeva in postaja zares človek. Apostol Pavel je to tako čudovito zapisal: V njem živimo, se gibljemo in smo. To pomeni, da v Očetovi ljubezni živimo, jo dihamo, v njej bivamo. To je človekovo okolje, njegov zrak in vse, kar potrebuje za življenje.

Post mora vzbuditi v človeku neustavljivo hrepenjenje, da bi s polnimi pljuči zadihal Očetovo ljubezen. Pot do tega okolja, do Očetove bližine, pa je skesano srce in odločno spreobrnjenje. Zato je postni čas priložnost, ko človek lahko ponovno zažari v Očetovi ljubezni. To pa vodi tako daleč, da človek začenja izžarevati Očetovo podobo. Tu nam pa spet pride na pomoč Jezus, ki pravi: »Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«

Namen postnega časa in njegovih prizadevanj je ta, da bi z Bogom zaživeli v obnovljeni ljubezni. Naj bo ta post resnično pot v spreobrnjenje. Vzemimo ga popolnoma resno, mogoče je zadnji v mojem zemeljskem življenju.

p. Branko Petauer

MOLITEV POSVETITVE JMS (15) »Verujem vse, kar nam je Bog razodel«

Bog nam je razodel predvsem samega sebe. Nagovoril nas je kakor prijatelje in nas povabil v svoje občestvo, da bi postali deležni Božje narave. Najbolj se nam je razodel v Kristusu, ki je srednik in polnost vsega razodetja. V stari zavezi nam je govoril po očakih in prerokih, v novi zavezi pa po Jezusu Kristusu in apostolih. Kristus »z besedo in dejanji, z znamenji in čudeži, predvsem pa s svojo smrtjo in s poveličanim vstajenjem od mrtvih in končno s poslanim Duhom resnice dopolnjuje in dovršuje razodetje« (BR 4).

Kar nam je Bog razodel, je ohranjeno v Svetem pismu in ustnem izročilu. To je tako imenovano javno razodetje, ki je za vse obvezno. »Bogu, ki se razodeva, smo dolžni 'poslušnost vere' (Rim 16,26)« (BR 5). Kar je Bog razodel, je na kratko in strnjeno vsebovano v različnih katekizmih in verskih učbenikih. Glavne verske resnice imamo v apostolski in mašni (nicejsko-carigrajski) veroizpovedi.

Jezus je začel svoje javno delovanje z besedami: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15). Končal ga je z naročilom: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu! Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen« (Mr 16,15–16).

Božje razodetje sprejmemo z vero. Vse, kar je Bog razodel, prostovoljno sprejmemo kot resnico. Vendar je vera še mnogo več. Z njo se namreč »človek svobodno vsega izroči Bogu« (BR 5). Prav za to gre pri posvetitvi Marijinemu Srcu in po njem Jezusovemu Srcu. Papež sv. Janez Pavel II. je to izrazil s svojim geslom: »Ves se tvoj!«

Ob Jezusovem in Marijinem Srcu se poraja in raste ter se poglablja naša vera. Prvi, ki ga je spreobrnilo Jezusovo prebodeno srce, je bil apostol Tomaž. Ko se je na veliko noč apostolom prikazal vstali in poveličani Jezus, Tomaža ni bilo med njimi. Ko se je vrnil k njim, jim ni hotel verjeti, da je Gospod res vstal. Svoj dvom je izrazil z besedami: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Ko se je čez osem dni Jezus ponovno prikazal, je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž je izpovedal svojo vero z besedami: »Moj Gospod in moj Bog!« Za Tomaža in za nas veljajo Jezusove besede: »Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!« (Jn 20,24–29).  

Kakor je apostol Tomaž s telesnimi očmi gledal poveličane Kristusove rane, jih mi gledamo z očmi vere. Tudi Tomaž je z očmi vere videl mnogo več kakor s telesnimi očmi: v vstalem Odrešeniku je z očmi vere spoznal in priznal Boga: »Moj Gospod in moj Bog!« Po prebodenem Srcu Jezusovem se utrjuje in poglablja naša vera.

Kako velik pomen je pripisoval veri bl. Anton Martin Slomšek, se vidi iz teh njegovih besed: »Kdor denar izgubi, le malo izgubi; kdor ob poštenje pride, veliko več izgubi; kdor življenje izgubi, še mnogo več izgubi; kdor pa vero izgubi, izgubi vse!«

p. Anton

 

 

sobota, 2. april 2022

ODMEVI Marija nas je poklicala

Res, vztrajno nas je klicala, teden za tednom, mesec za mesecem. V začetku novembra 2021 smo se za trdno odločili da gremo. Če nas Mati Marija kliče, potem bo že uredila tako, da bo vse v najlepšem redu.

Avtobus smo že skoraj napolnili, vendar duhovnikove privolitve še kar ni bilo, saj so bili vsi prezaposleni. Potem se nam je le pridružil pater Vladimir Rufin, ki deluje sedaj kot bolniški duhovnik v Kliničnem centru Ljubljana. Kot zmeraj, če romanje vodi Frenk Muzek, je bilo tudi to nadvse duhovno bogato. Vsako minuto poti do Medžugorja sta s patrom izkoristila za naše duhovno poglabljanje. Bili smo tako poglobljeni, da skoraj nismo opazili, da zunaj na presledke kar močno dežuje. Kot na krilih smo »pristali« v Medžugorju. Pri Mileni Barošić, ki je vedno naša gostiteljica, nas je že čakalo kosilo. Še pogled skozi okno: Zunaj se je razjasnilo, toda tla so bila mokra in vzpon na hrib prikazovanja mogoče prenevaren. Vendar so bile za naslednji dan napovedane še močnejše padavine. Ko smo sedli v avtobus, smo se odločili da gremo. Kar bo, pa bo. Vsak se je zase odločil ali gre ali pa ostane v cerkvi. Dogovorili smo se, da se združimo zopet na molitvi pred sveto mašo. Pri vzponu na hrib smo kar dobro napredovali. Vendar se je, ko smo se približali našemu cilju na kraju prikazovanj, pričelo temniti. Pri Marijinem kipu smo bili sami, nobena skupina nas ni priganjala, zato smo se ji z vsem srcem predali, se ji zahvaljevali, prosili in ji tudi lepo slovensko zapeli. Res neponovljivo doživetje. Toda kako v trdi temi v dolino? Bogu hvala za razsvetljavo, ki je napeljana po hribu. Vendar zemlja med skalami je mokra in ko jo z obuvalom naneseš na kamen, postane gladko skoraj kot led. Vendar, Mati Marija, če si nas Ti povabila, da pridemo k Tebi na ta milostni kraj, potem poskrbi, da pridemo varno tudi v dolino. Že vnaprej Ti hvala! Res se ni bilo enostavno spuščati. Za vsak korak bliže ravnini smo bili iz srca hvaležni. Tudi to je dobra izkušnja! Kolikokrat nam je vse kar samo po sebi umevno, ko nismo v stiski in nam gre vse gladko. Res, Mama nas je varno, brez vsake poškodbe, pripeljala do »Plavega križa«.

Naslednji dan je res, kot je bilo napovedano, še bolj vztrajno deževalo, tako da smo imeli križev pot kar v avtobusu. S pogledom na Križevac smo ob razmišljanjih globoko doživljali vsako postajo in vsako Jezusovo trpljenje na poti na Golgoto. O tem, da smo se poklonili fra Slavku Barbariću in poslušali pričevanje dveh mladih v Čenakolu, ne bi veliko govorila, saj to doživijo skoraj vsi romarji v Medžugorje.

Rada bi pa nekaj povedala še o naših gostiteljih, ker je to pač čisto posebno doživetje, saj so domačini. Vedno, ko se pripeljemo do njih, nas pričakajo tako kot pričaka mati svoje ljubljene otroke. Vsakega posebej pozdravijo in se ga iz srca razveselijo. Vedno, pri molitvi pred obrokom, molijo z nami. Gospa Milena, ki je bila sošolka vidca Jakova, nam rada pričuje o doživetjih na začetku prikazovanj. Kaj vse so čutili, kaj vse doživeli in kaj vse so videli. Rada nam pove tudi o pričevanjih tistih romarjev, ki pridejo pod njihovo streho in se zaupajo njihovi oskrbi. Tokrat nam je povedala o zaobljubah domačinov. Vsako jutro ob 5. uri so se namreč podali na Crnico in molili rožni venec. Ti ljudje namreč bolj kot mi doživljajo stisko teh težkih časov. Vendar v trdni veri zaupajo Mariji in jo vedno prosijo tudi za nas, romarje. Prav posebno »domače« doživetje pa je takrat, ko se poslavljamo in odpravljamo domov. Takrat nas gospa Milena vsakega posebej blagoslovi in pokropi z blagoslovljeno vodo. Takrat zopet čutiš, da odhajaš od doma v svoj stari dom. Naša gostiteljica je res prava Marta in Marija v eni osebi, saj poskrbi, da tudi na poti domov nismo lačni in da nam sveže nabrane domače mandarine dostavijo kar v avtobus.

Rada bi omenila tudi našega patra Vladimirja, ki je tokrat z nami prvič romal. Z njim sem se spoznala že na Ptuju, saj on je našega polja klas. Pred nekaj leti, ko smo obhajali pet prvih sobot pri Svetem Petru in Pavlu in se pripravljali na posvetitev JMS, sta bila z nami tudi p. Vladimir in brat Leon, ki sem ga nazadnje srečala v Stični. Kot »svežemu« animatorju sta mi bila takrat v trdno oporo. Tokrat sem p. Vladija prepoznala kot globoko vernega ter močno preizkušenega duhovnika. Vsaka njegova beseda se je vseh na letošnjem romanju močno dotaknila. Meni je kar močno potrkal na vest, ko je vprašal: »Se zavedamo, kolikokrat gremo k sveti maši in kolikokrat zares naredimo tisti trden korak in vstopimo v mašo?« Pa se zamislimo ali res vedno trdno stopimo k maši ali je večkrat to samo »običaj«.

Mati Marija, hvala, da si nas poklicala. Pokliči nas še kdaj! Hvaležni romarji.

Teja Prapotnik