MOLITEV POSVETITVE JMS (13) »Odpovem se grehu, zapeljivosti zla in hudemu duhu.«

Bistvo posvetitve je v skladu s posvetitveno molitvijo zavestna in popolna odpoved grehu, zapeljivosti zla in hudemu duhu ter nepreklicna podaritev Marijinemu brezmadežnemu Srcu ter po njem Jezusovemu presvetemu Srcu. To je naš odgovor na njuno neizmerno ljubezen, odgovor, ki se mora poznati v našem življenju.

Kaj je vzrok, da se bolj ne odpremo Kristusu in njegovemu evangeliju, da ne posnemamo bolj zavzeto naše Matere Marije? To je naša sebičnost, grešnost, zagledanost vase, v naše trenutne koristi in ugodje. To so resne ovire na poti k Bogu.

Da se lahko popolnoma podarimo Marijinemu Srcu in se po njem posvetimo in izročimo Jezusovemu Srcu, moramo prej odstraniti vse ovire. To sta poleg naših grehov in slabih nagnjenj, tudi zlo, ki nas obdaja, in hudobni duh, kateremu pogosto nasedamo. Iti moramo v duhovni boj z zapeljivostjo zla. Sami v tem boju brez božje pomoči ne moremo biti zmagovalci. Z molitvijo si moramo izprositi božjo pomoč in Marijino priprošnjo. S premišljevanjem Jezusove in Marijine dobrote in ljubezni se bo naša volja nagnila k dobremu in se tako odtrgala od zla. Če hočemo biti dobri, moramo plavati proti toku, ravnati drugače, kakor danes ravna večina ljudi. Ko se odpovemo vsemu zlu in se podarimo Jezusovemu in Marijinemu Srcu, se s tem obnovi in poglobi zaveza z Bogom, ki je bila sklenjena pri svetem krstu.

Na znotraj lahko človeka premakne samo ljubezen. Te moči nima nobena zunanja sila in zunanja zapoved. Če se bomo poglabljali v Jezusov evangelij, v njegovo daritev na križu, v mašno daritev in v njegovo prebivanje v naših tabernakljih, bomo vedno znova odkrivali njegovo neizmerno ljubezen, ki more ogreti naša mrzla srca, jih odtrgati od navezanosti na greh in jih navdušiti za krepost.

Sv. Janez Vianney je govoril svojim poslušalcem: »Ob smrti nam bo žal časa, ki smo ga zapravili za užitke, za prazne pogovore, za počivanje, namesto da bi ga porabili za odpoved, za molitev, za dobra dela, za premišljevanje svoje uboge revščine in objokovanje svojih pomilovanja vrednih grehov! Takrat človek vidi, da ni ničesar napravil za nebesa. Kako žalostno je to, otroci! Tri četrtine kristjanov dela samo za potešitev telesa, ki bo kmalu propadlo v zemlji, ne misli pa na svojo dušo, ki bo nujno večno srečna ali pa nesrečna. Nimajo duha in zdrave pameti; človek se zgrozi ob tem!«

Ko se posvetimo in izročimo Jezusovemu in Marijinemu Srcu, s tem pokažemo pripravljenost, da si bomo prizadevali za življenje v prijateljstvu z Jezusom in Marijo in da bomo posnemali njune kreposti ter se varovali greha. Če se zavestno podarimo Marijinemu Srcu in po njem Jezusovemu Srcu, se nam tudi onadva podarita na nov način. Z Jezusom se nam podari nebeški Oče. Izpolni se Jezusova napoved: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem"«(Jn 14,23). Tako se bomo oblikovali po Jezusovem in Marijinem Srcu. V nas bo vedno manj prostora za greh.

p. Anton

 

Odrešenikova ljubezen pri apostolskem delovanju

Papež Pij XII. v okrožnici razglablja, kako je trojna ljubezen Kristusa »vodila na njegovih dolgotrajnih apostolskih potovanjih. Vodila ga je, ko je delal brezštevilne čudeže, s katerimi je obujal mrtve ali ko je ozdravljal vsakovrstne bolnike; ko je prenašal napore; v znoju, lakoti in žeji; v nočnih bedenjih, ko je prisrčno molil k nebeškemu Očetu. V tej ljubezni se je izčrpaval v govorih, ki jih je imel, in v prilikah, ki jih je pripovedoval in razlagal, prav posebej v tistih, ki govore o usmiljenju, kakor npr. prilika izgubljeni drahmi, izgubljeni ovci in o izgubljenem sinu. V vseh teh stvareh in osebah se odkriva, kakor pravi Gregor Veliki, Božje Srce sámo: 'Spoznavaj Božje Srce v Božjih besedah, da boš bolj goreče hrepenel po večnih dobrinah.'« 

Papež Benedikt XVI. v okrožnici Bog je ljubezen piše: »Če Jezus v svojih prilikah govori o pastirju, ki išče izgubljeno ovco, o ženi, ki išče drahmo, o očetu, ki gre naproti izgubljenemu sinu in ga objame, potem to niso le besede, ampak razlage njegovega lastnega bitja in delovanja.«

p. Anton

 

Odrešenikova ljubezen v skritem življenju v Nazaretu

Odrešenikovo srce je po besedah Pija XII. začelo utripati s človeško in Božjo ljubeznijo »potem, ko je Devica Marija izgovorila tisto velikodušno besedo 'Zgodi se' in je Božja Beseda, kakor pravi Apostol, dejala ob prihodu na svet: 'Žrtve in daritve nisi hotel, a telo si mi pripravil … Tedaj sem rekel: Glej, prihajam, … da izpolnim, o Bog, tvojo voljo' … Prav tako so ga prešinjala čustva ljubezni, v najpopolnejšem soglasju s teženjem njegove človeške volje in v najpopolnejšem soglasju z Božjo ljubeznijo, ko se je v nazareški hiši udeleževal nebeških razgovorov s svojo dobrotno Materjo in z Jožefom, svojim rednikom, kateremu je ubogljivo pomagal pri napornem delu tesarske obrti.«

 

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (12) Odrešenikova Božja in človeška čustva

Papež Pij XII. v okrožnici o Jezusovem Srcu na podlagi Svetega pisma in izročila govori o številnih Božjih in človeških Kristusovih čustvih, »ki jih je bilo njegovo srce za časa zemeljskega življenja deležno, ki jih je čutilo in jih čuti še sedaj ter jih bo čutilo na veke.« Kristusovo srce je »živo, prav tako obdarjeno s čuti kakor naše, ki bije in trepeče ob različnih čustvih njegove duše«.

Pij XII. našteva posamezne dogodke v Jezusovem zemeljskem življenju od prihoda na svet pa do konca njegovega življenja, ki razodevajo njegovo ljubezen.

 

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2022

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja in drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 23. januarja, 27. februarja, 27. marca, 24. aprila, 22. maja, 26. junija, 24. julija, 28. avgusta, 25. septembra, 23. oktobra in 27. novembra. 

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 7. februarja, 7. marca, 4. aprila, 2. maja, 6. junija, 4. julija, 1. avgusta, 5. septembra, 3. oktobra, 7. novembra in 5. decembra.

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra.

Vedno upoštevajmo navodila glede novega koronavirusa.

 

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Knjiga za našo svetost

 Ob nedelji Božje besede razmišljajmo o Svetem pismu kot knjigi za našo svetost. Prizadevanje za svetost je naglašeno že v Stari zavezi Izraelcem: »Bodite sveti, ker sem jaz svet!« V Novi zavezi ga je ponovil sveti Peter: »Kakor je svet ta, ki vas je poklical, bodite tudi sami sveti v vsem ravnanju. Saj je zapisano: 'Bodite sveti, ker sem jaz svet.'« »To je Božja volja, vaše posvečenje,« je učil sv. Pavel. Vsak dan v očenašu molimo: »Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji.« Sveti smo, če je naša volja enaka Božji, kar po sv. Maksimilijanu Kolbeju lahko izrazimo s formulo: v=V. Za kristjana je normalno, da hodi za Kristusom in ga posnema v njegovi svetosti. Prav tako, da se v odnosu do sovražnikov ravna po njegovem navodilu: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« Drugi vatikanski cerkveni zbor je v posebnem poglavju dogmatične konstitucije o Cerkvi naglasil, da smo vsi poklicani k svetosti. To je čudovit program! Postati svet je v nekem smislu isto kakor postati deležen notranjega življenja Boga samega.

Naša svetost, in napredovanje v njej, se razodeva predvsem v naši ljubezni do Boga in do ljudi. Tu nam prihaja naproti s svojo ljubeznijo Bog sam. On nas neizmerno ljubi. Ta resnica je najpomembnejše spoznanje v našem življenju. Mnogo pomembnejše od tistih spoznanj, ki jih dobimo v šoli. Svetniki so postali sveti, ker jih je ta resnica popolnoma prevzela. Mala Terezija je v svoji priljubljeni knjigi Povest duše zapisala: »Jezus, kako bi mogla kdaj z besedami izraziti nežno ljubezen, s katero vodiš mojo malo dušo?« Sv. Katarina Sienska se je v knjigi Pogovor o Božji previdnosti takole pogovarjala z Bogom: »Zakaj si človeka povzdignil k takšnemu dostojanstvu? Zaradi nepojmljive ljubezni. O brezno ljubezni! Kako naj ne bi počilo srce, ko vidi, kako visokost sestopa k naši nizkosti, kakršna je nizkost človeške narave? In vzrok za to? Ljubezen.« Lahko bi rekli, da je Sveto pismo knjiga o Božji ljubezni do nas, o razkritju čudovitega Božjega Srca. Zato je ob delovanju Svetega Duha tudi najučinkovitejše vabilo za našo ljubezen do Boga in vsega njegovega stvarstva, predvsem do ljudi. Človekovo srce je ustvarjeno za ljubezen. Zato se more zadovoljiti le s takim Bogom, ki ljubi, ki je ljubezen. Res ga Sveto pismo tako predstavlja. On je naš najboljši Oče, naš največji prijatelj, naše vse. Ljubi nas neskončno bolj, kakor more najboljša človeška mati ljubiti svojega otroka. To je Bog sam povedal in dokazal na svojem učlovečenem in na križu razpetem Sinu. Božji Sin se nam je iz ljubezni do nas osebno približal do skrajnih meja; zaradi nas in zaradi našega odrešenja je postal Otrok v jaslih in Zavrženec na križu; navzoč je pod podobama kruha in vina; srečujemo ga v lačnem in žejnem, v tujcu in nagem, v bolniku in zaporniku.

Sveto pismo o Božji ljubezni do nas in o naši ljubezni do Boga in do bližnjega govori zelo pogosto. Ljubeče Božje delovanje kažejo že prve strani Svetega pisma, kjer je govor o stvarjenju sveta in človeka. Ko je Bog vse ustvaril, uredil in obilno obdaroval, se je tega veselil. »Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro.« Ko Sveto pismo, ta najpomembnejša knjiga sveta, govori o Božji ljubezni do nas, s tem razodeva posebno Božjo naklonjenost, ki je izražena na zelo različne načine. V Stari zavezi se kaže v odnosu do izvoljenega ljudstva, v Novi zavezi pa doseže svoj vrh v Jezusu Kristusu, v njegovi velikonočni skrivnosti, in v izlitju Svetega Duha na binkoštni praznik.

Mogli bi reči, da je tisti posameznik ali skupnost, ki živi v nesebični ljubezni, uresničen evangelij. Kaj je prava ljubezen, se moremo naučiti predvsem pri Jezusu in v njegovem veselem oznanilu, kakor ga razodevajo novozavezni spisi. Jezus in apostoli so od začetka naglašali pomen nesebične ljubezni.

Apostol Janez je zapisal: »V tem se je razodela Božja ljubezen do nas, da je Bog poslal na svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. V tem je ljubezen: ne, da smo mi vzljubili Boga, ampak da je on nas vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe.« »Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče, da bi se imenovali Božji otroci – in to tudi smo.«

Učenec, ki ga je Jezus ljubil in je najgloblje prodrl v skrivnost Božje ljubezni, je dvakrat zapisal: »Bog je ljubezen.« Kdor ljubi z Božjo ljubeznijo, ima v sebi Boga, ki je ljubezen: »In mi smo spoznali in verujemo v ljubezen, ki jo ima Bog do nas. Bog je ljubezen, in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem.«

Véliki sv. Avguštin je o teh besedah apostola Janeza zapisal: »Kako hitro poveš: Bog je ljubezen! Da, tri besede: če šteješ, je en sam stavek; a če tehtaš, ima silno težo! Bog je ljubezen. Kdor je v ljubezni, je v Bogu in Bog v njem. Imej svoje stanovanje v Bogu, in daj, da bo Bog stanoval v tebi; bodi v Bogu in Bog bo v tebi. Bog ostane v tebi, da te drži v sebi; in ti ostani v Bogu, da ne padeš.«

Ob poslušanju in branju Svetega pisma rasteta v nas hvaležnost in ljubezen ter svetost. Predvsem je pomembno poglobljeno osebno srečanje z Gospodov. Če nas ogroža mlačnost, on poglablja našo gorečnost; če smo žalostni, nas tolaži; če smo v duhovni suhoti, nas druženje z njim po Božji besedi osveži in osreči; kadar omagujemo, pride na pomoč s svojo milostjo; če nas teži križ, nam ga pomaga nositi; kadar nas je kdo razžalil, nam da milost za odpuščanje in mir; kadar pademo v greh, nam podari milost Božjega odpuščanja in novega začetka.

Če smo doslej premalo črpali iz Svetega pisma zase duhovno hrano, naj bo za naprej drugače. Kdor ne napreduje, nazaduje, je rekel že sv. Bernard. Pomembno je redno branje in premišljevanje Božje besede. Vzor nam je Devica Marija, o kateri je po obisku pastirjev evangelist Luka zapisal: »Marija pa je vse te besede ohranila in premišljevala v svojem srcu.« Po najdenju dvanajstletnega Jezusa v templju in vrnitvi v Nazaret je isti evangelist ponovil: »Njegova mati je vse te stvari ohranila v svojem srcu.« Marijino vlogo ob srečanju z Božjo besedo lahko izrazimo s štirimi glagoli: Marija je Božjo besedo poslušala, jo ohranjala, premišljevala in po njej živela.

p. Anton