PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI.

Iz knjižice: Benedikt XVI., Misli o Mariji, ki jo je kot prevod iz italijanščine (Libreria Editrice Vaticana 2007) leta 2012 izdala Družina, bomo z njenim dovoljenjem v vsaki številki našega glasila objavili nekaj misli. Naj nam bodo v oporo za premišljevanje o naši Materi.

1. Sveta Marija

Boga ne častimo dovolj, če ne govorimo o njegovih svetnikih, še posebej o »prvi med svetimi«, ki je postala njegovo prebivališče na zemlji – Mariji. Preprosta in mnogovrstna Božja svetloba se v svoji raznolikosti in bogastvu razodeva po obrazih svetnikov, ki so resnični odsev njegove luči. Ko gledamo Marijin obraz, lahko bolj kot kjerkoli drugje vidimo Božjo lepoto, njegovo dobroto, njegovo usmiljenje. V tem obrazu zares lahko spoznavamo Božjo luč.

Homilija, 15. avgust 2006

 

SKRIVNOST KRIŽA (12) Križ trpljenja (1)

Trpljenje je skrivnost, o kateri se veliko govori, a jo je težje živeti. Mnoge ljudi misel na trpljenje ohromi, da niso več sposobni trezno razmišljati. Zaradi trpljenja na svetu mnogi ljudje obtožujejo Boga, da je on kriv za toliko zla. Zakaj Bog trpljenje pošilja ali dopušča?

Jasno nam mora biti, da veliko trpljenja ljudje naredimo sami. S svojim ravnanjem si marsikatero bolečino naredimo sami, potem pa se pritožujemo čez Boga, da je on kriv našega trpljenja. Zaradi tega ga mnogi označijo za tirana in tistega, ki uživa, če človek trpi.

Bog človeka neizmerno ljubi in ga ni ustvaril za trpljenje, marveč za srečo. Bog je človeka, ki ga je ustvaril, tako zelo ljubil, da hoče z njim deliti večno srečo. Zato Bog ne more biti tisti, ki povzroča trpljenje. Bog je svet uredil tako, da bi bilo na njem čim manj trpljenja. Toda človek sam je prekrižal njegove načrte in grešil. Ker je imel človek svobodno voljo, se je lahko svobodno odločal za različna dejanja, seveda pa je moral s tem prevzeti tudi posledice le-teh. Bog je človeka v raju z vso ljubeznijo opozoril, naj ne seže po drevesu življenja in po drevesu spoznanja dobrega in hudega. Povedal mu je tudi za posledice, ki bi se zgodile, če bi vendarle segel po tem drevesu. Gospod Bog je človeku zapovedal in rekel: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« Naročilo je bilo jasno in človek je vedel, kaj se bo zgodilo, če bo prekršil zapoved. Kača pa je bila bolj prekanjena kakor vse živali na polju, ki jih je naredil Gospod Bog. Rekla je ženi: »Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?« In žena je rekla kači: »Od sadu drevja v vrtu jeva, ›le z drevesa sredi vrta,‹ je rekel Bog, ›ne jejta sadu, tudi dotikajta se ga ne, sicer bosta umrla!‹« Kača pa je rekla ženi: »Nikakor ne bosta umrla! V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo.« Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje. Hudobni duh je v prva človeka zasejal dvom, češ ali si ni mogoče Bog kaj pridržal zase in nama ni razodel? Mogoče naju hoče držati v šahu? Mogoče pa njegova ljubezen le ni tako iskrena kot kaže na prvi pogled? Hudobni duh ju je skušal in jima rekel, da bi se jima odprle oči in bi spoznala dobro in hudo ter postala kakor Bog. Ker je v njiju prebudil še slo po časti, da bi postala kakor Bog, ju je prepričal, da sta stegnila roko po drevesu spoznanja dobrega in hudega. Res sta spoznala hudo in dobro. Toda to njuno spoznanje ni bilo tisto, kar jima je obljubljal hudobni duh. Bila sta oropana Božjega prijateljstva in morala sta iz raja v trdo življenje. Njuno življenje je postalo en sam trud in muka. Okusila sta trpljenje v vsej njegovi ostrini. Ker sta se od Boga oddaljila, ju je trpljenje še toliko bolj pestilo. Če bi bila z Bogom bolj povezana, tako kot sta bila v raju, bi mogoče trpljenje ne delovalo s tako ostrino.

Kar se je zgodilo prvima staršema, se dogaja danes vsakemu izmed nas. Poznamo Božje zapovedi in vemo, kaj sledi, če jih kršimo, pa vendar grešimo in si nakopavamo nepotrebno trpljenje. Tako seveda Bog ni nič kriv, da mi trpimo, če smo si trpljenje sami nakopali na grbo. Toda Bog je usmiljen in noče, da bi človek trpel. Že v raju je napovedal, da bo nekoč poslal odrešenika, ki bo strl glavo hudobnemu duhu. »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom. On bo prežal na tvojo glavo, ti pa boš prežala na njegovo peto.« Obljubil je, da bo prav žena, ki je bila zapeljana, strla glavo hudobnemu duhu. Tako je človeštvu dal upanje, da bo prišel drugačen čas.

Z rojstvom Marije, Jezusove matere, se je to začelo uresničevati. Marija je bila drugačna kot Eva. Bila je pokorna in poslušna Bogu. V polnosti je bila sposobna izpolniti Božjo voljo. Ni se pustila premamiti mikom sveta. Bila je tako zazrta v Boga, da je druge stvari niso mogle zmotiti. Postala je izbrana posoda, v katero je Bog lahko položil svojega edinorojenega Sina. Dala mu je človeško telo, da je postal eden izmed nas. On, ki je bil pravi človek, je bil v celoti pokoren Očetu in se ni pustil premagati hudobnemu duhu. Sam ga je premagal s čudovito pokorščino in mu s tem odvzel moč, ki jo je imel nad človekom. Prvi človek je moral umreti, ko je spoznal dobro in hudo, Kristus pa je uničil moč smrti, ker je bil pokoren do smrti, smrti na križu.

Toda kaj se je z Jezusovo daritvijo spremenilo glede trpljenja? Jezus je postal solidaren s človekom v njegovem trpljenju. Pokazal mu je, da je tudi Bog pripravljen trpeti za človeka. Vse trpljenje, ki ga je vzel na svoje rame, je bilo za človeka in po človeku. Pokazal nam je, da nas razume v vsakem našem trpljenju. Ni mu tuje. Ne bo nam ga odvzel v celoti, toda dal nam je zgled, kako naj trpimo, da bo trpljenje tudi pot k Bogu.

p. Branko Petauer

 

MOLITEV POSVETITVE JMS (12) »Obnavljam svojo krstno posvetitev troedinemu Bogu«

Pri svetem krstu smo bili posvečeni troedinemu Bogu. On sam je v nas deloval in nas posvetil. On sam se je naselil v našo dušo. Sv. Janez Vianney uporablja podobo vrtnice: »Čista duša je lepa vrtnica in tri Božje osebe pridejo iz nebes, da lahko vdihavajo njene vonjave.« Pri krstu sami večinoma še nismo mogli sodelovati. V našem imenu so svojo pripravljenost na zvestobo krstni posvetitvi izrekli naši starši in botri. Zdaj jo obnavljamo sami. Sodelovati hočemo s troedinim Bogom, ki deluje v nas. Po Materi Mariji in njenem Sinu Jezusu Kristusu se hočemo, napojeni z ljubeznijo Svetega Duha, popolnoma izročiti nebeškemu Očetu.

Posvetitev Jezusovemu Srcu po Marijinem Srcu je najboljša obnovitev krstne posvetitve Bogu. Je poživitev milosti, ki smo jih takrat prejeli. Je popolna pripravljenost, da po teh milostih tudi živimo.

Pri posvetitvi in izročitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu gre za posebno prijateljsko zavezo. Mi se zavežemo, da bomo skrbeli za njune zadeve, onadva pa se zavežeta, da bosta skrbela za naše. Jezusu in Mariji je posebno pri srcu, da bi vsi ljudje živeli po evangeliju in dosegli svoj večni cilj – življenje v troedinem Bogu. Če se podarimo Mariji in po njej Jezusu, smo njuna last in končno last troedinega Boga. Jezus in Marija se bosta zavzela za nas kot za svojo lastnino. Nič več ni potrebno, da bi bili pretirano zaskrbljeni zase. Usmerjenost na Jezusove in Marijine zadeve nas rešuje sebičnosti in odvečne zaskrbljenosti.

Vzor popolnega darovanja, popolne posvetitve nebeškemu Očetu je Jezus, učlovečeni Božji Sin. Že ob prihodu na svet je molil: »Žrtve in daritve nisi hotel, a telo si mi pripravil… Tedaj sem rekel: 'Glej, prihajam…, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo'« (Heb 10,5–7).

To prvo darovanje je po Marijinih rokah na viden način ponovil v jeruzalemskem templju in ga je v življenju vedno znova obnavljal. Vrhunec je doseglo z njegovo daritvijo na križu. Samo Jezusova posvetitev ima absolutno vrednost. Vse naše posvetitve so le deležnost pri njegovi posvetitvi Očetu. Kristusova posvetitev Očetu je bila v tem, da je vse svoje bitje in delovanje popolnoma daroval za Očetovo slavo in odrešenje sveta. Vsaka naša posvetitev se more izvršiti samo v povezanosti z Jezusom Kristusom.

Jezusu in Mariji vračamo njuno ljubezen z življenjem, ki je skladno z Božjo voljo. Jezus je namreč učil: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi« (Jn 14,15). »Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi« (Jn 14,21). »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem« (Jn 14,23). Apostol Janez nas spodbuja: »Ljubezen spoznavamo po tem, da je On dal življenje za nas. In takó smo tudi mi dolžni dati življenje za brate« (1 Jn 3,16).

p. Anton

 

Združitev obeh svetopisemskih misli v prebodenem srcu

V Jezusovem prebodenem srcu sta se združili in dosegli svoj vrh obe svetopisemski misli: o vodi iz Odrešenikovih studencev in o Božji ljubezni. V okrožnici Pija XII. imamo besede: »Rana Jezusovega srca, ki jo je prejel Kristus, ko je bil mrtev, je za vsa stoletja živa slika tiste neizmerne ljubezni, s katero je Bog daroval svojega edinorojenega Sina v odrešenje, in živa slika tiste ljubezni, s katero je Kristus nas vse tako silno vzljubil, da je za nas daroval na Kalvariji samega sebe kot krvavo žrtev« (št. 39).

p. Anton

 

Vrhunec Božje ljubezni v novi zavezi

Papež Pij XII. pravi o Božji ljubezni v stari zavezi: »Čeprav je silna in vzvišena, je vendar samo predhodno naznanilo tiste neskončno goreče ljubezni, ki jo bo iz svojega ljubečega Srca na vse ljudi izlil obljubljeni Odrešenik in ki naj bi postala vzor naše ljubezni in temelj nove zaveze« (št. 17).

Papež uči: Srce Jezusovo »je znamenje Božje ljubezni, ki je šla tako daleč, da je tudi s srcem učlovečene Besede vzljubila človeški rod« (št. 58). »Skrivnost Božje ljubezni je začetek in vrhunec tako učlovečenja kakor odrešenja« (št. 24).

Papež Benedikt XVI. piše v okrožnici Bog je ljubezen: V zgodovini ljubezni, ki nam jo pripoveduje Sveto pismo, nam prihaja Bog »naproti, nas osvaja – do zadnje večerje, do prebodenega srca na križu, do prikazovanj Vstalega in njegovih velikih del … Bog nas je prvi vzljubil in ljubi nas prvi še naprej; zato lahko tudi mi odgovorimo z ljubeznijo. Bog nam ne predpisuje čustva, ki ga mi ne bi mogli vzbuditi v nas samih. On nas ljubi, dovoli nam, da njegovo ljubezen vidimo in čutimo, in iz te 'prve Božje ljubezni' lahko kot odgovor tudi v nas vzklije ljubezen« (št. 17).