DOMAČA ZDRAVILA Drobnocvetni vrbovec

Starih ljudskih imen za danes dokaj poznano zdravilno rastlino drobnocvetni vrbovec (Epilobium parviflorum L.) v slovenskem prostoru nimamo. Razlog za to je, ker ga je šele leta 1970 prva odkrila in začela uporabljati zeliščarica Maria Treben (1907–1991) iz Avstrije. Tudi pater Simon Ašič (1906–1992) ji je sledil in tako svetoval uporabo pripravkov iz zeli drobnocvetnega vrbovca (Epilobii herba) za zdravljenje povečane prostate ter za pomoč pri boleznih ledvic in mehurja.

Drobnocvetni vrbovec je 20 do 80 cm visoka trajnica iz družine svetlinovk (Onagraceae). Poznamo več vrst vrbovcev – nekateri so celo škodljivi, zato moramo rastlino poznati in biti previdni pri nabiranju. Drobnocvetni vrbovec, zdravilna rastlina, raste na nabrežjih, mokrih robovih gozdnih poti in občasno poplavljenih predelih ter na domačem vrtu. Njegovi listi so podolgovati in malo nazobčani, dolgi do 7 cm. Cveti od junija do septembra z bledo rožnatimi, rdečimi ali belimi cvetovi. Cvetovi sedijo na semenskih luskah kot pribiti na glavicah žebljev. Ko dozorijo, se luske razpočijo in seme, obdano z volnenimi kosmiči, leti po zraku daleč naokoli. Rastlino nabiramo, ko cveti. Na sredi rastlino odrežemo ali odlomimo, ker je steblo krhko. Rastlina potem na odlomljenem delu odžene nove stranske poganjke. Vrbovec lahko gojimo tudi na domačem vrtu. Le dovolj vlage mora imeti in se bo sam razmnožil po njem.

Drobnocvetni vrbovec vsebuje flavonoide (predvsem guaiaverin),sitosterol, čreslovine, triterpenske kisline, pektine, rastlinske hormone in lignane. Dodajamo ga v čajne mešanice za zdravljenje povečane prostate (benigna hiperplazija prostate). Pogosto ga v ta namen kombiniramo z naslednjimi zdravilnimi rastlinami: cvetovi jesenske rese in kamilice, zeli njivske preslice in korenina peteršilja. To čajno mešanico imenujemo MOŠKI ČAJ patra Simona Ašiča.

Drobnocvetni vrbovec je tradicionalno zdravilo pri povečani prostati. Deluje protivnetno in zavira procese v prostati, ki povzročijo njeno povečanje. Poznani so primeri, ko ni bila potrebna operacija povečane prostate, ker je moški pred operacijo pil pripravek iz drobnocvetnega vrbovca in se je prostata ustrezno zmanjšala. Če pa je bila operacija že opravljena, je čaj iz vrbovca zmanjšal ali odstranil pekočo bolečino in druge težave, ki so pogoste po operaciji. Tudi moški, ki so imeli dlje časa težave zaradi povečane prostate, so s pomočjo vrbovca svoje težave omilili: poveča se hitrost pretoka urina, zmanjša se pogostnost nočnega uriniranja in boleče uriniranje ter zmanjša se volumen zaostalega urina. Vedeti moramo, da za vse to nimamo kliničnih raziskav – poznani in opisani so le primeri učinkovite uporabe vrbovca v ljudski medicini. Drobnocvetni vrbovec lahko jemljemo sočasno z zdravili za zmanjšanje povečane prostate. Stranskih učinkov pri jemanju pripravkov iz vrbovca niso opazili.

Poleg čajne mešanice MOŠKI ČAJ patra Simona Ašiča, ki jo uporabljamo pri povečani prostati, si lahko pomagamo tudi s Kapljicami drobnocvetnega vrbovca, ki so vodno-etanolni izvleček vrbovca. Jemljemo 15 kapljic trikrat dnevno tri tedne, nato sledi enotedenski premor.

V starosti pri moških pogosto prihaja do povečane prostate. Preden se odločimo za samozdravljenje povečane prostate s pripravki iz drobnocvetnega vrbovca pa je potrebno izključiti rakavo obolenje prostate, pri katerem se lahko žleza prostata tudi poveča in povzroča podobne težave.

Pripravila: Barbara Kozan, mag. farm.

 

Sporazumevanje z rožnim vencem

Ob koncu 19.stol. se je mnogo naših ljudi izselilo v Vestfalijo na Nemškem, kjer so bili veliki rudniki in razvita jeklarska industrija. Prva leta niso imeli verske oskrbe v svojem jeziku. Včasih so jih naši duhovniki obiskali za kak teden med počitnicami ali za praznike in se trudili, da bi čim več ljudi spovedali. Sicer pa je po svojih močeh skrbel za Slovence nek nemški duhovnik, ki je svoj čas študiral v Innsbrucku in so mu bile vsaj malo znane verske razmere v Avstriji. Nemški obrazec za spraševanje vesti si je dal prevesti v slovenščino. Ko je prišel v spovednico kak Slovenec, mu je bral grehe, spovedanec pa je odgovoril z ja ali ne. Število grehov je pokazal na prste. Ko je duhovnik nalagal pokoro, je izvlekel rožni venec in jo odmeril na njegovih jagodah. Pa sta bila zmenjena.

Valerija Ravbar

 

VALERIJINE VRSTICE Ženske z Vrhovega IV, Lucija

Vrhovci so smrt sprejemali kot nekaj, kar je sodilo k življenju, a vseeno jih je ob vsakem pogrebu stisnilo, kdo je sedaj na vrsti. Pravili so: »Če se na Vrhovem oglasi smrt, ni nikoli zadovoljna samo z eno žrtvijo. Vse zrele pobere.« In zrelih je bilo vedno nekaj v vasi. Odhajali so starejši sosedje, sorodniki, a včasih tudi mladi ljudje. Tedaj so rekli: »Božja volja«. Toda, ko je umrl Jernej, dedič močne kmetije, je vse pretreslo. A življenje je teklo dalje. Pokojni Jernej je imel dve sestri. Mislili bi, da bo dom prevzela starejša Lucija, a oče se je odločil za mlajšo. Nekako se je s Francko bolj ujel.

Vendar je bila tudi Lucija rojena in vzgojena za to, da postane gospodinja na kmetiji, in res so se oglašali vse časti vredni snubci. Toda v navalu ljubosumja in užaljenosti je hotela pokazati vsem, da ji za kmetijo sploh ni. Odločila se je za fanta brez premoženja, ki je delal pri železnici. Oče je bil obupan. Ne le, da je bilo sramotno, trle so ga tudi druge skrbi. Samo grunt je nudil trdno zagotovilo, da družina ne bo stradala. Ko se je Lucija tako lahkomiselno poročila, ga je bilo strah za njene otroke, ki bodo morda morali beračiti po svetu in bodo lačni prezebali po tujih lopah. In za Lucijo je bil življenjski uspeh, da se to ni zgodilo.

Kadar so na njenem starem domu dobili obiske, so jih peljali v hlev in pokazali, koliko in kako lepo živino imajo. Jeseni so jim odprli vrata kašče in se pohvalili s pridelkom, ki je jamčil, da bodo lepo preživeli zimo. Lucija tega ni mogla in jo je v srcu vedno peklilo.

Toda zgodila se je vojna, pa obvezna oddaja, arondacija … položaj njene sestre ni bil več tako zavidljiv, varna prihodnost njenih otrok ne več zagotovljena. Medtem pa je Lucijin mož prinašal reden zaslužek; na zemlji, ki jo je dobila za doto, je tudi sama toliko pridelala, da družina ni živela slabo. Otroci so bili v šoli uspešni in drug za drugim so odhajali študirat. Zdelo se jim je smešno, ko jim je mati pripovedovala, kako jim je ded prerokoval beraško usodo. Ded je zdaj ganjeno gledal na Lucijin naraščaj in govoril:« O, kako sem srečen, da je tebi tako dobro.« Toda Lucija ni bila srečna. Imela je hladne sive oči, ki so bile vedno na preži. Te oči so neprestano spremljale, namigovale in ukazovale. Otroci ji niso bili nikoli dovolj dobri, ker pač niso bili najboljši. Ne samo, da so se morali izkazati v šoli, tudi na njihovem obnašanju ni smelo biti madeža. Pravzaprav ni krivila njih, kadar se je kaj zataknilo. Za to so bili krivi ljudje, ki so bili nevoščljivi njej. Fantje so se, čim prej so mogli, osamosvojili in se vračali domov samo na vljudnostne obiske. Toda vedelo se je, da imajo dobre službe v Ljubljani; ljudje niso spraševali, ona se tudi ni hvalila, saj se je vedno bala, da bi se kaj ponesrečilo in bi ji privoščili. Hči pa je ostala v njenih krempljih. Strašila jo je s pastmi življenja. Strahovito ji je branila vsak stik s fanti in misel na to, da bi se poročila. Hči je začela misliti, da bi ji morda ustregla, če bo odšla v samostan. Zdaj je bil šele ogenj v strehi. Lucija je brezpogojno zahtevala, da ostane doma in bo skrbela zanjo.

Ko je umrl ded, ni bil več pomemben za skupnost. Pokopali so ga z enim samim duhovnikom, kar je Lucijo še posebej peklilo, saj je bil svoj čas celo cerkveni ključar. Za svoj pogreb je poskrbela, da sta bila dva duhovnika. Kaplan iz sosedne fare je bil sošolec njenih sinov. Tudi cvetja so ljudje veliko prinesli in pevci so se izkazali. Gotovo bi bila zadovoljna. Na prve obletnice smrti je še prišlo k maši nekaj sorodstva. Na dvajsetletnici je bila hči sama. Sredi vročega poletja je bil župnik na dopustu. Nadomeščal ga je župnik od drugod. Zgodilo se je nekaj, kar se ni še nikoli. Niti en sam samcat ministrant mu ni stregel pri maši, saj so bile vse mlade družine na morju. Spomnila se je, kako rada je imela mati blišč božje službe. Potem pa jo je stisnilo pri srcu, da je to tudi njena krivda, ker ni vzgojila otrok in vnukov, ki bi zdaj kot ministranti stali ob oltarju. Tudi Lucija očitno ni mislila tako daleč.

Valerija Ravbar

 

V BUNKERJU »LJUBLJANA« (1)

Pisalo se je leto Gospodovo 1927. Jesen se je pripeljala v deželo. Listje je počasi začelo dobivati barvo. Bila je lepa jesen, saj ljudje skoraj niso pomnili, da bi bilo kdaj tako toplo in brez dežja.

Tudi pridelki so dobro kazali. Dobra letina je bila. Vse, kar je še ostalo nepobrano, se je kopalo v razkošju. Ajdova stebla na njivah so se šibila, tako so bila obložena z zrnjem, ki je počasi zorelo. Tudi sadovnjaki so bili čudoviti za pogled. Drevesa, ki so bila skrbno negovana, so povešala svoje veje. Na njih so se bohotili razkošni sadeži. Jablane so bile kakor neveste, saj so skoraj do tal spuščale svoje veje, ki so bile bogato obložene s sočnimi jabolki. Tepke so bile že zrele. Padale so na tla in pod hruško se je naredila prava rumena preproga. Seveda so jo hitro našle čebele, ki so se sladkale na razbitih sadežih.

Prelatov vrt je bil kakor raj. Kamor koli si pogledal, so se veje sklanjale pod težo izbranih sadežev. Bratje so pridno pobirali in sadje spravljali v zaboje. Puščali so jih kar pod drevesi, saj jih s cizami niso vozili v samostan. Popoldne je prišel brat Robert s konji. Skupaj so jih naložili in odpeljali na Polžev vrt.

Opat Avguštin Kostelec je pogosto prihajal in obiskoval menihe, ki so se trudili z delom. S tem in onim je izmenjal nekaj besed. Kadar pa ni imel drugih nujnih opravkov, se jim je pridružil pri spravilu sadja. Nadel si je moder predpasnik in se pomešal med menihe. Rad je bil med brati, saj jih je zelo cenil. Zavedal se je, da so oni tisti, ki omogočajo, da samostan tako uspeva. Bogu je bil hvaležen, da jih je bilo veliko. Ko je prevzel vodstvo opatije, je bilo malo bratov.

Skoraj pred tremi desetletji so prišli menihi iz maternega samostana na obalah Bodenskega jezera. Treba je bilo začeti znova. Vse je bilo prazno. Stavbe so bile zapuščene. Lotili so se prenove s tako ljubeznijo, da so zapuščeni samostan spremenili v cvetočo opatijo. Nekaj teh junakov obnoviteljev se je že vrnilo v materno hišo. Nekateri pa so legli k počitku kar na stiški božji njivi. Nekateri prav mladi.

Brata Martina so kmalu po preobleki položili k večnemu počitku. Kot novinec je pomagal v gozdu. Padajoče drevo ga je stisnilo in na mestu je izdihnil svojo blago dušo. Ni mu bilo odločeno dolgo vojskovanje s slabostmi telesa in duha. Hitro ga je Gospod poklical k sebi. Bog mu daj večni pokoj!

Opat Avguštin je bil iz vsega srca hvaležen Bogu, da je bila tudi letina duhovnih poklicev obilna. Pred nekaj leti mu je prišlo na misel, da bi dal oglas v časopis, da v stiškem samostanu sprejemajo kandidate za redovno življenje. Ni bil prepričan, da bo to dejanje obrodilo tolike sadove. Fantje so prihajali z vseh vetrov. V notranjo samostansko šolo jih je prišlo vsako leto okoli trideset. Določil jim je učitelje, ki so pazili tudi na njihove duše. Vsak izmed menihov se je priučil enega ali več predmetov in poučeval nadobudne mladeniče. Tako je v samostanu nastala prava gimnazija. Da bi ne bil njihov trud zaman, se je povezal z državno gimnazijo kralja Aleksandra na Poljanah v Ljubljani. Profesorji so bili pripravljeni priti dvakrat na leto v Stično, da so njihove mladeniče pošteno izprašali. Običajno so bili zelo zadovoljni, saj so domači menihi učitelji dobro opravili svoje poslanstvo.

Opat Avguštin je bil vesel. Toda v srcu mu je vstajala slutnja, da bo tega veselja kdaj konec. Bog ne daj, da bi prišla še ena vojna. Saj smo si komaj od prve dobro opomogli. Toda kaj moremo? Prihodnosti se ne da oblikovati. Ni v človekovih rokah. Bog je gospodar časov in vekov, v njegovi roki je prihodnost. On naj nam bo milostljiv in nas reši vsega hudega.

Proste ure ob pobiranju sadja so hitro minile. Treba se je bilo vrniti v samostan. Poslovil se je od bratov, ki so bili veseli, da je prišel mednje. Radi so ga imeli. Kot skrben oče je bil stiški samostanski družini.

Na vrtu je srečal vrtnarje, ki so pospravljali pridelke, in z njimi izmenjal nekaj besed. Skozi »tunel« pod Neffovo opatijo je prišel na Polžev vrt. Ta je bil kakor skladišče sadja. V vseh kotih so bili naloženi zaboji s sadjem. Pri stiskalnici sta bila brat Celestin in brat Vital. Cele dneve sta se trudila, da bi zmlela zrele tepke in jih zaprla v sode, da bodo pozimi lahko kuhali hruškovec. Kar je bilo lepega in nedotaknjenega sadja, so spravili v klet za ozimnico. Prav bodo prišle, ko bo zunaj zima. Tudi stiskalnica je bila cele dneve v teku. Imeli so staro stiskalnico, ki so jo kupili, ko so začeli obnavljati stiški samostan. Za takrat je bila dobra, saj ni bilo veliko sadja. Ko se je samostansko gospodarstvo okrepilo, je bilo več sadja, več dela s stiskalnico. Potrebovali bi večjo in boljšo, saj bi nova zelo olajšala delo.

»Kako vam gre, bratje?« je opat Avguštin nagovoril vse, ki so stiskali sadje.

»Hvala Bogu, imamo dovolj dela. Dobra letina je. Še kakšna dva tedna bomo stiskali in mleli to sadje,« je odvrnil brat Celestin.

»Veste, gospod opat, na novo stiskalnico bomo morali misliti, da bo to delo v prihodnje hitreje dokončano. Ni prijetno, da se s stiskanjem ubadamo cel mesec.«

»Vem, saj ste mi že omenili, pa na žalost še nič nisem ukrenil,« je malo skesano odvrnil opat Avguštin.

»Jutri bom imel sestanek z ekonomom, pa bova tudi o stiskalnici rekla kakšno besedo,« je dodal opat.

Naslednji dan sta brat Celestin in brat Vital spet nadaljevala svoje delo pri stiskalnici. Veliko sta naredila. Pozno popoldne sta bila že pošteno utrujena. Malo manj kot ena ura je bilo še do molitev.

»Brat Vital, malo bolj pritisnite, da bova dovolj zgodaj končala. Za molitve bi se rad malo pripravil,« je spodbujal brat Celestin.

»Ne bo dobro preveč pritiskati, saj je kaša precej redka. Potem bova imela še več dela, če se kaj ponesreči.«

»Mislim, da lahko kljub temu malo bolj pritisnete, saj sva koš obložila z vrečevino.«

Brat Vital je krepko privil stiskalnico. Močan curek je tekel izpod nje. Brat Celestin je bil vesel in že delal načrte, kako se bo pred kornimi molitvami še očedil in preoblekel.

Tedaj pa je naredilo »hreeesk«. V trenutku je bil brat Celestin po obrazu in prsih na debelo oprhan s sadno goščo.

»Kútjete fékete!« se mu je izvilo iz ust. »Sedaj imam pa novo podobo.«

»Pa sem vam rekel, da ne bo dobro, da bi preveč pritiskala. Kamen je težek in naredi svoje,« je modro dodal brat Vital.

Težko je zadrževal smeh, ko je gledal brata Celestina, ki je bil ves moker in umazan. Dolgo pa ni mogel zadrževati smeha, zato je bruhnil v sproščen in bučen krohot. V isti sapi se je prikazal pri stiskalnici še opat Avguštin. V trenutku je razumel, kaj se je zgodilo.

»Brat Celestin, sedaj pa imate sočen obraz,« je hudomušno podražil mokrega brata.

»Kútjete fékete, ali sedaj razumete, da bo treba nemudoma razmišljati o novi stiskalnici,« je hitro dodal brat Celestin.

»No, saj zato prihajam k vam, da vam sporočim, da sva z ekonomom govorila o novi stiskalnici. Na svoje oči sem se prepričal, da je res potrebna.«

»Tega sem pa res vesel. Ali bom jaz lahko kaj pomagal pri tej napravi?«

»Seveda, saj ste mi že zadnjikrat rekli, da so vaši bratje vešči izdelovanja stiskalnic. Pišite jim, naj pridejo v Stično, da se o vsem potrebnem dogovorimo.«

Brat Celestin si je z roko brisal sadno kašo z obraza. Vesel je bil opatovih besed. Še zlasti ta trenutek mu je dobro delo. Skoraj bi bil pozabil na svojo novo podobo. Malo se je nagnil in pogledal po habitu. Ves je bil umazan in kapljalo je od njega.

»Gospod opat, veste, to ni prvič, da je tako bruhnila kaša iz stiskalnice. To se pogosto zgodi. Stiskalnica je res dotrajana in pogosto se deska iz koša izmakne in je nesreča. Poglejte, kakšne so stene ob stiskalnici. Vse so oškropljene in umazane. Človek, ki pride pogledat, bi res mislil, da sva v obilju talentirana z nerodnostjo. A kolikor se da, paziva.«

Opat Avguštin se je ozrl okrog in res videl stene, ki so bile ponekod kar na debelo ometane s sadno brozgo. Popolnoma je verjel, da se bratje trudijo, da bi delo opravljali, kolikor se da dobro. Poznal jih je, da so dobri. Bil je Bogu hvaležen zanje.

Brata sta začela pospravljati, da bi lahko še dovolj zgodaj prišla k molitvam. Nista nadaljevala. Končala sta delo.

p. Branko Petauer