DOMAČA ZDRAVILA Po preboleli virozi

Ko smo že preboleli neko bolezen, npr. virozo, raka , pljučnico itd. in se nam stanje že močno izboljšuje ter vemo, da bomo ozdraveli, a smo še šibki, neješči, si pomagamo s pitjem čaja za okrepitev organizma.

 

Čajna mešanica ZA OKREPITEV patra Simona Ašiča

10% rastlina tavžentrože (Centaurii herba)

15% rastlina dišeče perle (Asperulae odoratae herba)

30% plod šipka (Cynosbati fructus)

10% list poprove mete (Menthae piperitae folium)

20% list velike koprive (Urticae folium)

15% plod ovsa (Avenae fructus)

 

Priprava čaja

Čaj Za okrepitev pijemo trikrat dnevno med obrokom. Pripravimo si ga kot poparek, eno žličko čajne mešanice prelijemo s 3 dl vrele vode, pokrijemo in pustimo stati 10 minut. Precedimo in popijemo. Vedno pijemo sveže pripravljen čaj. Pijemo ga 14 dni neprekinjeno, potem naredimo 3 tedenski premor in če je potrebno, s pitjem čaja nadaljujemo.

 

Delovanje zdravilnih rastlin

Tavžentroža vsebuje učinkovine, ki so grenkega okusa, in jih zato imenujemo grenčine. Grenčine spodbudijo izločanje sline in želodčnega soka z draženjem okušalnih brbončic na jeziku, kar je dobro, saj smo morda po bolezni, npr. virozi, ki smo jo preboleli, še vedno malce neješči oziroma smo med virozo preveč shujšali in si želimo povrniti normalno telesno maso. Tudi žolč iz žolčnika se hitreje in v večjih količinah izloča in tako omogoča lažje prebavljanje hrane. V tavžentroži je najbolj grenka znana snov na svetu: genciopikrin, ki ima grenkobno vrednost 12.000. Seveda jo je v tavženroži zelo zelo malo.

Tavžentroža tudi malo pomirja, tak učinek ima gencianin v njej. To je dobro, saj je vsaka bolezen tudi stres za organizem in smo morda še vedno od tega nekoliko prizadeti. Pomirjujoč učinek ima tudi oves. Vodni izvleček, torej čaj, iz tavžentrože znižuje telesno temperaturo, kar je spet ugodno, kajti morda se nam še vedno občasno pojavlja povišana temperatura, a mi se počutimo, da smo npr. virozo že preboleli. Za spodbujanje teka so potrebne majhne količine tavžentrože, zato so tej čajni mešanici dodane še druge zdravilne rastline. Pri velikih odmerkih pa pride do nasprotnega učinka: izgubimo tek in zavre se izločanje prebavnih sokov. Vsebuje tudi antioksidante, ki ščitijo organizem pred rakom.

Dišeča perla prijetno diši, ko belo cveti ter tudi potem kot posušena zel, ker vsebuje večjo količino kumarinov. V ljudski medicini je znana kot zelišče, ki krepi organizem. Pripomore tudi k boljšemu spancu.

Šipek vsebuje vitamin C, ki pomaga preprečiti ponovitev bolezni. Vsebuje fruktozo, veliko mineralnih snovi, predvsem kalija, flavonoide, ki so antioksidanti in sadne kisline. Šipek daje čaju prijeten osvežilen okus.

Pri poprovi meti v tej čajni mešanici izkoriščamo protivirusno, protivnetno, protimikrobno ter holeretično (pospeši izločanje žolča in hrana se tako prej prebavi) delovanje.

Že grški zdravnik Dioskurid je veliko koprivo priporočal pri splošni oslabelosti organizma, saj vsebuje kopriva relativno veliko mineralnih snovi, kot so kalij, kalcij, magnezij, fosfor, žveplo, železo in silicij. Tudi vitamine vsebuje: C, riboflavin in K. Riboflavin je vitamin iz skupine B vitaminov in je topen v vodi, tako da se pri pripravi čaja izloči v vodo. Podpira nastanek energije pri presnovi ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin. Prispeva k zmanjšanju utrujenosti in izčrpanosti. V tem čaju pa še izkoriščamo protivnetno delovanje kopriv.

Oves tudi vsebuje veliko mineralnih snovi, npr. tudi bor in jod. V plodovih ovsa je kar 50-60% škroba, 14-15% beljakovin in nekaj esencialnih aminokislin ter vitamine skupine B. V semenski lupini ovsa najdemo vanilinske glikozide, ki delujejo močno poživljajoče. Triterpenski saponini v ovsu zavirajo rast skoraj vseh bakterij in gliv, tako da nas pitje čaja ščiti pred tem, da bi ponovno zboleli.

Opozorilo

Čaja Za okrepitev ne smejo piti osebe z razjedo na želodcu ali dvanajstniku in s povečanim izločanjem želodčne kisline.

Barbara Kozan, mag. farm.

 

Dr. Ferdinand Kolednik (24. 5. 1907–1. 9. 1980)

Med leposlovnimi deli, ki so ponesla v svet ime stiškega samostana, ima prav gotovo največ zaslug Jurčičev »Jurij Kozjak, slovenski janičar«. Za njegov prevod v več kot 50 jezikov pa je zaslužen dr. Ferdinand Kolednik, ki smo ga svoj čas pogosto srečevali v Stični.

Rojen je bil v Mariboru, šolal se je pri salezijancih in trapistih, bogoslovje je študiral v Zagrebu, kot duhovnik pa je služboval v Dalmaciji, v Franciji, po vojni pa v ZDA, Kanadi in Ekvadorju. Leta 1955 se je zaradi bolezni umiril v Avstriji na Koroškem in se posvetil prevajanju. Njegov prvi prevod, ki je izšel v knjigi, je bil Jurij Kozjak. Prevajati ga je začel leta 1936 v čast 800-letnice stiškega samostana, izšel pa je leta 1938 v Belgiji. Zanj je dobil zlato medaljo francoske akademije in je potem služil kot predloga za prevode v druge tuje jezike. Prevod je bil zares izvrsten in številni slovenski študenti so v času tik pred drugo svetovno vojno poglabljali francoščino prav na podlagi Kolednikovega prevoda Jurija Kozjaka. V roke ga je dobil tudi nek dijak ptujske gimnazije in dobil ob maturi prvo nagrado za nalogo o tem prevodu. Naneslo je, da je pozneje postal pomembna osebnost v NOB in se v nenavadnih okoliščinah srečal z dr. Kolednikom. Dr. Kolednik se je namreč po končani vojni, med katero je bil v Franciji in drugod zaradi humanitarnega delovanja nekajkrat v smrtni nevarnosti pred nacisti, ves nestrpen odpravil proti domu. Ni mogel čakati za zamudne uradne postopke s potnimi listi in vizumi in jo kar po bližnjici mahnil čez mejo proti Mariboru. Na meji pri Dravogradu je naletel na partizansko kontrolo. Svojo lahkomiselnost bi skoraj plačal z življenjem, a jo je odnesel le z zaporom. Med fanti v partizanski uniformi je bil namreč tudi nekdanji dijak iz Ptuja, ki je tako občudoval Kolednika, da mu je rešil življenje. V zaporu se je potem zaobljubil, da bo Jurija Kozjaka s prevodi razširil po vsem svetu, da bo med vsemi narodi vplival tako blagodejno kot v njegovem primeru.

Po tistem ni minil niti en dan, da ne bi storil česa v tem pogledu. Zaradi svojih zvez po vsem svetu in neverjetne podjetnosti, a tudi požrtvovalnosti, mu je uspevalo skoraj nemogoče. Bil je zelo družaben, vesel človek in je z lahkoto navezoval stike z ljudmi. Takoj, ko je prišel v stik z zastopnikom kakega tujega naroda, ga je navdušil za Jurčiča in ga vpregel v iskanje prevajalca. Skoraj vsem prevodom je dodal spremno besedo o pisatelju in slovenski zgodovini, predvsem pa o stiškem samostanu in vlogi stiških menihov v slovenski cerkveni in kulturni zgodovini. Menda obstajajo prevodi v kar 55 jezikov: poleg vseh evropskih in tako znanih kot sta kitajščina in japonščina tudi v hebrejščino, latinščino, armenščino, bengalščino, malteščino, kinjavardščino, sirščino. Žal je knjižno izdajo doživela komaj polovica prevodov, druge najdemo v najrazličnejših časopisih in revijah. Kar precej je bilo tudi ponatisov.

Valerija Ravbar, po: Janko Moder, Nekaj misli o Jurčičevi poti v svet, Jezik in slovstvo 1980/81, št. 7–8.

 

Šmarnice v novembru

November je pri nas mesec, ko se Bogu zahvaljujemo za pridelke, za katere smo se trudili celo leto. Na južni zemeljski polobli pa je tedaj pomlad, ko vse cveti in zeleni. V Argentini je mesec november posebej posvečen Materi Božji, tako kakor v Evropi majnik. Zato imajo tudi šmarnično pobožnost v našem smislu od 8. novembra do praznika Marijinega rojstva 8.decembra. Takrat med mašo berejo šmarnice in pojejo Marijine pesmi ali pa se le zbirajo k poslušanju šmarničnega branja.

Med Slovenci v Buenos Airesu je imel veliko zaslug za širjenje Marijinih pobožnosti misijonarski župnik Janez Hladnik (1902–1965), sicer doma iz Rovt, a je dobro poznal tudi kraje okrog Stične, saj je počitnice preživljal pri stricu župniku v Šentvidu pri Stični.

 

VALERIJINE VRSTICE P. Ambrozij Brenčič (1909–1938)

V vsakem kraju si, če le utegnem, ogledam pokopališče, saj veliko pove tako o ljudeh, ki tam žive, kakor o tistih, ki počivajo pod rušo. Eno najlepših je prav gotovo malo samostansko pokopališče v Stični. Posebno nas prevzamejo starinski železni križi, ki so jih nekdaj izdelovali v livarni na Dvoru pri Žužemberku. Še pred desetletji so ti vrhunski izdelki suhokrajinskih železarjev krasili večino grobov naših prednikov, a so se morali umakniti marmorju. Marsikateri križ pa je našel svoje mesto na samostanskem pokopališču. Skromni napisi nas spomnijo na patre Antonina, Gabrijela, Simona, Jožefa in druge, ki so nas spremljali skozi naše otroštvo in mladost. Prvi grob na tem pokopališču je bil izkopan 31. 1. 1912 za Martina Kreutla, ki ga je že v začetku noviciata podrlo drevo, ko je pomagal pri delu v gozdu. Grob za prvega duhovnika, ki je našel večni mir na tem pokopališču, pa je bil izkopan 16. junija leta 1938 za patra Ambrozija Brenčiča. Mladi pater je bil veliko obetajoč teolog – intelektualec, pomemben ne le za stiški samostan, temveč za vso Slovenijo. Rodil se je 1. septembra 1909 številni družini blizu Ptuja. Z enajstimi leti je kot cistercijanski gojenec stopil v prvi razred gimnazije v Ljubljani. Po šestem gimnazijskem razredu pa je v noviciatu zamenjal rojstno ime Janko za ime cerkvenega učitelja sv. Ambrozija. Zato se je toliko bolj navdušeno lotil študija prvih cerkvenih očetov in Cerkve v njeni katakombski dobi. Zavzemal se je tudi za zedinjenje s pravoslavnim vzhodom. Zanimali so ga moderni evropski, predvsem slovanski jeziki. Veliko je pisal v takratno časopisje, a pri vsem tem ni zanemarjal svojih molitvenih in dušnopastirskih dolžnosti. Bil je priljubljen kot spovednik in pridigar. Leta1936 je Stična proslavljala 800-letnico stiškega samostana. Tedaj so mu predstojniki poverili organizacijo priprav na to jubilejno leto. Še zdaj je ohranjena fotografija, kako daje navodila stiškim igralcem, držeč v desnici tekst z dramatizacijo Jurija Kozjaka. Po nekaterih virih se je na vajah prehladil in si nakopal jetiko. Drugi menijo, da je zbolel med služenjem vojaškega roka na njemu tako ljubem jugu Jugoslavije. Umrl je na Golniku, vdan v Božjo voljo, še ne star 29 let. Njegovega pogreba se je udeležilo mnogo najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov in še več preprostih faranov. Vse od tedaj se na samostanski božji njivi leto za letom, desetletje za desetletjem nizajo vedno novi grobovi patrov in bratov, ki sicer prebivajo za samostanskimi zidovi, a so bili vedno tudi med svojimi farani.

Valerija Ravbar

 

Z DUHOVNIKI V SANKT PETERBURGU (26) Z duhovniki v Sankt Peterburgu (26)

Po isti poti smo se vrnili do avtobusa. Tako smo nastopili našo zadnjo vožnjo po mestu. Bolj, ko smo se vozili iz centra, bolj moderno je bilo mesto. Stolpnice in velika blokovska naselja. Toda vse na ravnini. Da, na nepreglednih ravninah je bilo narejeno to mesto.

Do letališča Pulkovo sploh ni bilo daleč. Kmalu smo se znašli pred letališkimi zgradbami. Pobrali smo prtljago in še enkrat pregledali, če imamo vse. Posebej pomembno je bilo, da smo imeli s seboj svoje dokumente in tisti list, ki so nam ga dali ob vstopu v Rusijo.

Naše letalo se je pojavilo. A je bilo potrebno še čakati, da smo se lahko vkrcali. Počasi smo se začeli pomikati.

Dvigali smo se zelo hitro. Bilo je že krepko popoldne, a sonce je bilo še vedno svetlo. Nič se še ni nagibalo k zatonu. Daleč pod seboj sem gledal pokrajino. Bila ja ravna, le tu in tam se je dvigal kakšen mali hribček. Pokrajina je bila vsa preluknjana z jezeri. Večja in manjša so se lesketala v soncu. Opazil sem, da so jezera že nekoliko bolj zlato obarvala. Torej se je sonce le odločilo, da bo zašlo. Vedno bolj poševni žarki so se lesketali na vodni gladini, da je bila vsa zlata. Užitek je bilo gledati tja dol. To vedno rad počnem. Kako lep je svet, a njegove lepote pogosto ne znamo ceniti. Zagledani smo v vse kaj drugega kot v tisto lepoto, ki jo je Bog natresel okoli nas.

Čisto sem se pogreznil v premišljevanja o Bogu, o vesolju in lepoti naše Zemlje. Šele zadnji sončni žarki, ki so mi rdeče posvetili v oči, so me opozorili, da se dan končuje. Torej smo že blizu cilja. Spustili se bomo na zemljo in tam spodaj nadaljevali svoja vsakdanja pota.

Približali smo se Zagrebu. Bil je že v senci. Sočni žarki so se že umaknili za gore in ga niso več božali.

Ko smo bili na trdnih tleh, smo zaploskali. Seveda pilotu, ki nas je varno pripeljal od daleč, iz zraka, iz višin, nazaj na trdna tla. Tako se je končalo naše popotovanje v Rusijo. Bilo je kratko, a veliko lepega smo doživeli. Splačalo se je iti na pot. Pa še dobra družba smo bili. Z duhovniki je lepo potovati, saj smo kakor bratje drug drugemu. Če se trudimo v Gospodovem vinogradu, smo si podobni tudi v prostem času. Pa še molitve je bilo dovolj in vsak dan smo darovali sveto mašo.

Zadnje besede so veljale našemu voditelju Silvu: »Ali bomo še kam šli takole skupaj? Lepo nam je bilo!«

p. Branko Petauer