Češčenje Srca Jezusovega je treba nad vse ceniti.

Papež Pij XII. vse prej navedene pomisleke zavrača in pravi: »Cerkev je imela in še ima češčenje Presvetega Srca Jezusovega vedno v največji časti. Na vse načine skrbi, da se krepi po vsem svetu in širi med krščanskimi narodi« (št. 5).

»Tu ne gre za neko navadno pobožnost, ki bi jo smel vsakdo po svoji volji zapostavljati drugim pobožnostim ali jo malo ceniti, ampak gre tu za predano službo Bogu, ki je nadvse pomembna za dosego krščanske popolnosti … Treba je torej nad vse ceniti tisto obliko pobožnosti, s katero človek bolj časti in ljubi Boga ter se lažje in z večjo pripravljenostjo izroča Božji ljubezni … Zato bi ravnal predrzno in škodljivo ter bi Boga žalil, kdor bi malo cenil to veliko dobroto, ki jo je Jezus Kristus naklonil Cerkvi« (št. 62).

Papež sv. Pavel VI. je v apostolskem pismu o Presvetem Srcu Jezusovem zapisal: »Vsi naj to češčenje cenijo kot odlično in pohvalno obliko tiste prave pobožnosti, ki jo v tem našem času posebno odloki 2. vatikanskega cerkvenega zbora tako močno zahtevajo – namreč pobožnosti do Jezusa Kristusa, kralja in središča vseh src, ki je 'glava telesa, to je Cerkve' (Kol 1,18)«.

Papež sv. Janez Pavel II. je ob stoti obletnici posvetitve sveta Srcu Jezusovemu v posebni poslanici predsedniku francoske škofovske konference 4. junija 1999 zapisal: »Vabim vse vernike, da s pobožnostjo nadaljujejo svoje češčenje Srca Jezusovega.«

p. Anton

POJDITE K JOŽEFU »POJDITE K JOŽEFU« (4) Adrienne von Speyr o sv. Jožefu

Papež sv. Janez Pavel II. v svoji apostolski spodbudi »Odrešenikov varuh« jasno poudari in lepo razloži, da sta bila preblažena Devica Marija in sv. Jožef poročena. Poroka med Marijo in Jožefom ima velik teološki pomen. Njuna poročenost je ne le nujno potrebna zato, da more Marijin otrok veljati za Davidovega potomca, ampak tudi zato, da bi privedla do izpolnitve smisla starozavezne poročenosti. Jožef dopolni rodovitnost Abrahama, ki je dal Bogu vso čast in je razumel svojo rodovitnost kot »vstajenje od mrtvih«, tako da je dal Bogu celoten prostor. To je za moža, ki je živel v naravnanosti na poročenost, odpoved iz vere in prav s tem deležnost pri deviški rodovitnosti njegove žene. V tem je Jožef povsem v območju nove zaveze. Kar se tiče telesa, se more zdeti, da je Jožef samo »rednik« ali »krušni oče« Detetu. A duhovno je veliko globlje udeležen pri očetovstvu Boga samega, ko tiho in brez glasu pritrdi tisti odpovedi, ki jo zahteva angel. A ne smemo pozabiti na Jožefovo skrito deviško rodovitnost, ko vidimo Marijino milost v polni luči. Zakonska zveza Jožefa z Marijo je zgled tako za poročene kakor za deviške v Kristusovi Cerkvi.

Adrienne von Speyr v svoji knjigi o Mariji »Gospodova dekla« v sedmem poglavju spregovori o Mariji in Jožefu. Iz duhovno globoke in bogate vsebine premišljevanj, ki so sad molitve ter naj bi jih brali in premišljevali v molitveni zbranosti, navedimo nekaj odlomkov. Sproti bodo navedene strani v knjigi.

Marija in Jožef »sta se zaročila kakor ljudje, ki hočejo služiti Bogu in pripadati drug drugemu. Obe nameri ne stojita zanju enakovredno druga ob drugi: določujoča volja za služenje je tisto, kar določa in je temelj njune medsebojne pripadnosti. Svojo poroko in vse svoje življenje posvečata temu služenju. To vesta že pri zaroki tako močno, da ne izključujeta niti ene same možnosti za služenje, ki bi jo mogel Bog odrediti v njunem zakonu. Odprtost, ki jo dobita s svojo obljubo drug drugemu, ne potisne v njunih srcih ljubezni do Boga na drugo mesto: tako prej kakor slej stoji na prvem mestu. Kakor je bila doslej prva misel obeh služba Bogu, tako bo ta služba Bogu tudi prva misel njune skupnosti. Le znotraj te misli se jima more njuna ljubezen kazati kot smiselna.«

Marija, brez madeža izvirnega greha spočeta, ne občuti nikakršnega nasprotja ali napetosti med svojo predanostjo Bogu in predanostjo možu. »Marija nima v sebi ničesar, kar bi moralo biti šele z izkušnjo in očiščenjem popolno privedeno v urejenost z Bogom … Oblikovanje svojega zakona pušča prav tako odprto, kakor prepušča Bogu oblikovanje svojega življenja. Ve le to, da je po Bogu samem tako vezana na svojega moža, da ta vezanost izključuje vsako razmerje kakega drugega moškega. Ko reče angelu 'ne poznam moža', tedaj glede na angelovo obljubo, ki očitno ne kaže na zvezo z Jožefom, izključuje s tem vsako drugo človeško razmerje. A tudi ni mogoče reči, da je zagotovo pričakovala otroke od Jožefa. Tudi s tem bi – kakor z zaobljubo devištva – nekaj vnaprej določala … Marija živi onstran te odločitve; odločitev za zakon zanjo ni odločitev zoper devištvo, odločitev za svetni stan ni odločitev zoper stan popolnosti. O združljivosti obeh ne razmišlja. Pozna le določitev, ki jo izpolni brez slehernega ovinka, zaustavljanja, pomikanja nazaj: izpolnjevati v vsem popolnoma Božjo voljo. Njeno življenje poteka v takšni premici brez ovinka, ki pelje od brezmadežnega spočetja do poroke, do pritrditve angelu, do roditve in do križa. S tem Marija pokaže, da ni podvržena postavi izvirnega greha. Kajti v raju ne bi bilo dveh med seboj se izključujočih stanov. Telesna rodovitnost ne bi bila v nikakršnem nasprotju z Bogu posvečenim devištvom.«

»Pri Jožefu je vse drugače. Podvržen je bil postavi izvirnega greha in ne more drugače, kakor da opaža in upošteva nasprotje med zakonskim stanom in devištvom. Zaroka mu pomeni začetni korak k normalnemu zemeljskemu zakonu. Jožef je čist in pravičen ter živi v smislu pravičnosti svojih očetov. Njegova čistost nima nič opraviti s plehko impotenco, ki se zdi, da mu jo prideva večina podob. Če se bo moral odpovedati, tedaj bo to odpoved napravila njegova celotna moškost in bo s tem okrepljen ravno v svoji moškosti. Trdna odločnost njegove odpovedi mu bo dala moč, da ostane znotraj svoje naloge in da v njej raste. Jožef ne bo stal medleč poleg Marije, temveč kot mož, ki ve za svojo moč, a jo je v preprostosti in velikodušnosti žrtvoval. Njegova odpoved je sprejeta trdno in krepko, nato pa za vedno potopljena v molčanje. Vse je tako zelo v redu in zaključeno, da ne bo treba o tem nikdar več govoriti.

Pri zaroki pa Jožef izkusi resnično žensko ljubezen in ta ljubezen njegove neveste ga obogati, kakor more izpolniti moža le ženska ljubezen. V luči te ljubezni vidi Jožef pred seboj svoje življenje, katero naj kot soprog oblikuje za družino. V svobodi in odgovornosti je izbral zakonski stan in od Boga bo prejel zakon in ne redovniškega stanu. In v tem zakonskem stanu mu bo Bog naložil zdržnost. V ta namen ni prestavljen v samostan. Jožef živi v svoji hiši z ženo in otrokom, tako da ga na zunaj ni mogoče razlikovati od drugih zakonskih mož. Sredi v svetu se mora vaditi v zdržnosti.

Čist je in bo to vedno ostal. Toda pred tem se je pripravljal na navaden človeški zakon. Tako bo moral v svojih načrtih in pričakovanju iti nazaj ... Vendar ni brez celotne človeške ljubezni. Jožef ni pohabljenec; z vsem svojim telesom je v službi Bogu. Njegova ljubezen do Marije je polna človeška ljubezen v Bogu. In ko mora stopiti nazaj, pred čudežem Svetega Duha, bo to zanj odpoved. Odpoved, ne razočaranost, kajti razočaranost bi predpostavljala poželjivost. Toda njegova odpoved mu bo zopet podarila vse povečano. To bo težko, toda nikdar bridko, temveč bo odpiralo dostop do Božjih skrivnosti.«

»Ko še ničesar ne sluti, zagleda nosečnost svoje neveste. In ne more drugače kakor dvomiti. Njegovi dvomi so popolnoma stvarni. Marije ne sumniči. Preprosto je odkril, da njegova nevesta pričakuje otroka … Jožef ne misli na to, da bi se razsrdil zoper njo. Tudi v dvomu obdrži distanco do nje, razdaljo spoštljivosti, kakršno je vedno imel in ki ga ne bo nikdar zapustila. Svojim premislekom ne dovoli, da bi šli do konca, do na videz neizogibnega sklepanja.

Tako pretehtava v svojem srcu. Mati pa molči, ker ima v posesti neposredno skrivnost z Bogom. Marija razume, da je ta skrivnost skrivnost celotne nastajajoče Cerkve, da torej ne more z njo razpolagati. V tej skrivnosti ni ničesar, kar bi bilo primerno za sporočilo Jožefu … Marijina skrivnost ni sporočljiva; Marija molči in njeno molčanje raste skupaj z rastočim otrokom. Čim bolj dobiva otrok obliko, toliko globlje Marija molči. In njeno molčanje zopet dovoljuje skrivnosti, da raste. V molku se okrepi njena pritrditev.«

Prav je, da posebej počastimo Marijino in Jožefovo molčečnost. »Živeti v veri pomeni živeti v molku. Tako poteka bivanje Matere v skritosti velikega molka. To je molk okoli nje; ljudje ničesar ne vedo o njenem resničnem življenju v skrivnosti njenega devištva. Niti Jožef o njej ničesar ne zve; priti mora angel in ga uvesti v skrivnost. Toda molk okoli nje je posledica njenega molka. Marija ne postane ljudem snov za pogovore, ker sama o sebi molči; in to dela zaradi tega, da bi ščitila Sinovo skrivnost. Tako posredno ščiti tudi lastno skrivnost. Pozneje, ko Sin nastopa javno, molči še naprej, ker ni njena naloga, da bi govorila. V tem molku se udeležuje pogovora med Sinom in njegovim nebeškim Očetom, kar je sploh bistvo (substanca) molitve, in molči tudi iz svete spoštljivosti, da s svojim govorjenjem ne bi preglasila Božje Besede.«

Anton Štrukelj

 

LETO V JOŽEFOVI ŠOLI (6)

Sem oče treh sinov in se dobro zavedam odgovornosti, da se je potrebno vsak dan in vedno znova dokazovati z dejavno krščansko ljubeznijo. Pri katehetskem delu z mladimi v župniji pa poleg družine tudi pri spremljanju mladih (birmanci) še pridobim dodatna spoznanja, ki jih lahko posredujem mlajšim rodovom v njihovem procesu zorenja in rasti v veri. Za vse se je vredno dobro pripraviti. Prepričan sem, da je temelj vsake dobre priprave redna in zvesta molitev ter velika ljubezen do tega poslanstva. Tukaj pa mi je sv. Jožef velik zgled. Ker je zavetnik očetov, delavcev, vzgojiteljev in krščanskih družin,... je prav, da se mu izročamo in priporočamo. Mnogi zapisi posameznikov iz preteklosti, pedagogov, nam potrjujejo, da je sv. Jožef izprosil blagoslov za vso družino, skupnost, ali za vse občestvo. Cerkev je modro ravnala ves čas, saj so vsi papeži zadnjih dve stoletij, izbrali sv. Jožefa za zavetnika in priprošnjika. Sveti papež Janez Pavel II. je v apostolski spodbudi: » Odrešenikov varuh« izrazil preroško željo za tretje tisočletje, »naj bi naša poživitev Jožefove osebnosti v nas obnovila poudarke molitve, ki naj se po priporočilu njegovega predhodnika pred sto leti dviga k njemu (papež Leon XIII. je spodbujal katoliški svet, naj moli za varstvo sv. Jožefa in zaščitnika vse Cerkve). Molitev in sama Jožefova osebnost dobivata novo aktualnost za Cerkev v našem času, v povezavi z novim krščanskim tisočletjem« (VI, 32).V veliki ponudbi molitvenikov, knjižic z molitvami, zbirk različnih pobožnih vaj, čutim potrebo, da bi Cerkev na slovenskem lahko v kakšnem pastoralnem letu obravnavala vlogo in mesto ljudskih pobožnosti. Predvsem z vidika češčenja svetnikov naj se pri ljudskih pobožnostih izrazi občestvenost. Sveta Terezija iz Kalkute nas spodbuja z besedami: »Skupaj moramo postati sveti, ne zato, ker se hočemo počutiti sveti, ampak zato, ker moramo omogočiti Kristusu, da bo v polnosti živel svoje življenje v nas«( devetdnevnica k sv. Tereziji iz Kalkute). Hvaležni pa moramo biti, da poznamo prelepo molitev k Mariji: »Pod tvoje varstvo pribežimo« in prav tako tudi k Jožefu: »K tebi, o sveti Jožef. pribežimo«. Kot poznamo molitev: Zdrava Marija, Sveta Marija, se je med verniki dobro uveljavila tudi molitev: Pozdravljen sv. Jožef, Davidov sin; Sveti Jožef, vreden oče (sv. Ludvik M. Grignion de Montfort). Tako po Božjih posrednikih, po Mariji in sv. Jožefu, k Jezusu.

Sedanji sveti oče Frančišek je 1. maja 2021, na praznik sv. Jožefa delavca, obvestil vesoljno Cerkev, da dodaja dodatne vzklike v litanije sv. Jožefa. Z vključitvijo sedmih novih vzklikov, ki izhajajo iz posegov papežev, ki so razmišljali o vidikih lika zavetnika vesoljne Cerkve. Z namenom »povečati ljubezen do tega velikega svetnika, da bi nas spodbudilo, da se mu priporočamo in posnemamo njegove kreposti«(Kongregacija za bogoslužje).

Novi vzkliki so: Odrešenikov varuh, Služabnik Kristusov, Služabnik odrešenja, Opora v težavah, Zavetnik izgnancev, Zavetnik potrtih, Zavetnik revežev.

Kako lahko posnemamo Jožefove kreposti, ko mu vzklikamo: »Kras domačega življenja, prosi za nas«! Tako, kot se je sv. Jožef dobro zavedal svoje odgovornosti, tako se moramo zavedati tudi mi očetje, da tudi naša poklicanost in poslanstvo zahteva visoko stopnjo odgovornosti. Kot oče in rednik najmlajšega sina, srednješolca, mladostnika, ki odrašča v drugi polovici adolescence, si vsakodnevno prikličem v zavest: Kaj bi na mojem mestu storil sv. Jožef?

Odgovore najdem v molitvi, branju Svetega Pisma in ob premišljevanju druge vzgojne literature. Pomembno je, da kot oče nobene besede ne izgovorim prehitro, nepremišljeno ali grobo. Zavedati se moram, da je tudi moj sin Božji dar. Družinski očetje bomo kras domačega življenja, če se bomo ravnali, kakor sv. Jožef v svojem skritem življenju v Nazaretu. Z lastnim delom in molitvijo skušam vzgajati. Otroci morajo ljubezen staršev skusiti v dobrem in slabem. Trudim se uresničevati družinsko molitev, ne samo zjutraj, opoldne in zvečer, ampak vedno. Prepričan sem, da je tudi sv. Jožef, globoko verni Jud, črpal moč in pogum poleg vztrajne molitve tudi v izpolnjevanju Božjih zapovedi ter v premišljevanju Mojzesove postave. Družinski očetje našega časa imamo ob Mojzesu, še mnogo drugih svetopisemskih zgodb družinskega življenja, kjer se lahko marsikaj poučimo, na primer: Abraham in Izak, Modrosti iz Sirahove knjige, Tobitova knjiga, in drugi preizkušeni očaki (prim. Gerjolj Stanko; živeti, delati, ljubiti; Celje, Mohorjeva družba, 2009). Ta knjiga nas uči celostne vzgoje otrok za odgovorno življenje. Vsak oče družine mora biti odsev *nebeškega Očeta*, kot je bil tudi sv. Jožef za Jezusa.

Jožef Andrejek

LITANIJE SVETEGA JOŽEFA (4)

»Jožef najčistejši« (Ioseph castissime).

To nam zagotavlja Bog sam. Nebeški Oče je svoji ljubljeni hčeri Devici Mariji določil za ženina in varuha takega moža, ki naj bi ščitil njeno čast pred ljudmi in bil priča njene najčistejše svetosti in devištva. Tak mož je bil Jožef. Mož, ki se je odlikoval v neokrnjeni čistosti. In tudi za svojega Sina je Bog moral izbrati moža, čigar čistost je presegala čistost angelov. Jožefova čistost se je v polnosti razvila v skupnosti z Marijo in Jezusom. Iz zakona z Marijo so za Jožefa izhajali njegovo edinstveno dostojanstvo in njegove pravice nad Jezusom. »Dostojanstvo Božje matere je gotovo tako veliko, da ne more biti nič bolj vzvišenega. Ker pa je bila med blaženo Devico in Jožefom sklenjena zakonska zveza, ni nobenega dvoma, da se Jožef bolj kakor kdor koli približa tistemu visokemu dostojanstvu, po katerem Božja mati daleč presega vsa bitja. Zakon je najvišje občestvo in prijateljstvo, s katerim se po njegovi naravi povezuje tudi skupnost dobrin. Iz tega izhaja: ko je Bog dal Jožefa za moža Devici, ji ga ni dal samo kot življenjskega sopotnika, priče njenega devištva in varuha njene časti, ampak tudi zato, da bi bil Jožef z zakonsko pogodbo deležen njene odlične veličine« (Leon XIII., okr. Quamquam pluries).

Da je sveti Jožef najčistejši, nam priča tudi od Svetega Duha razsvetljena Cerkev, ki mu je dala naslov najčistejši in ga postavila za varuha čistih duš. Jezus oznanja: »Blagor čistim v srcu, ker bodo Boga gledali« (Mt 5,8). »Čistost srca ni nič drugega kot notranja svoboda in popolna zmožnost za ljubezen,« je rekel duhovnik Janez Zupet. »'Čista srca' pomenijo tiste, ki so svoj razum in svojo voljo spravili v sklad z zahtevami božje svetosti, predvsem na treh področjih, ki so: ljubezen do bližnjega, čistost ali spolna urejenost, ljubezen do resnice in prava vera. Med čistostjo srca, telesa in vere obstaja vez« (KKC 2518).

Duh čistosti. Kako čudovita, krasna beseda! Čistost navadno enačijo samo s pojmovanjem človekove spolne čistosti. Izvirni, resnični pomen te besede je neizmerno globlji. Gre namreč za celoto, celovitost, neokrnjenost. Vsak greh, vsako zlo je vedno zoževanje, obubožanje, znižanje. Človek, ki je suženj strasti, katere koli strasti, je človek, ki je izgubil sebe kot celovitost. Kristusov klic je povabilo človeku, naj spet vzpostavi svojo celovitost, naj se vrne k polni človeškosti. Čistost že vodi k modrosti. Sv. Efrem Sirski moli: »Podari mi, svojemu hlapcu, duha čistosti, ponižne modrosti, potrpežljivosti in ljubezni«. To je srčika krščanskega pogleda na človeka, na njegovo kraljevsko dostojanstvo in poklicanost. Kot »skriti človek srca z neminljivim okraskom krotkega in mirnega duha« (1 Pt 3,4) je sveti Jožef najčistejši. Naj bo priprošnjik tako poročenim kakor samskim!

 

»Jožef najmodrejši« (Ioseph prudentissime).

Cerkev je svetemu Jožefu dala ta častni naslov. Nazareški Jožef je bil »moder« in »razumen«. Štiri človeške kreposti imajo vlogo tečaja pri vratih, zato se imenujejo glavne ali kardinalne (lat. »cardo« = tečaj); vse druge se zvrščajo okrog njih. Glavne kreposti so: razumnost, pravičnost, srčnost, zmernost. Katekizem pravi: »Razumnost je krepost, ki nagiblje praktični razum, da v vsaki okoliščini razbere, kaj je za nas resnično dobro, in izbere pravilna sredstva za njihovo izvršitev … Ne smemo je zamenjati z boječnostjo ali strahom, tudi ne z dvoličnostjo ali hlinjenjem. Pravijo ji auriga virtutum (krmarka kreposti): razumnost vodi druge kreposti tako, da jim naznačuje pravilo in mero. Razumnost je tista, ki usmerja sodbo vesti. Razumen človek odloča in ureja svoje ravnanje v skladu s to sodbo. Na podlagi te kreposti brez zmote uporabljamo nravna načela v posebnih primerih in premagujemo dvome glede dobrega, ki ga je treba storiti, in zla, ki se ga je treba izogibati« (KKC 1806). Jožef najmodrejši si je prizadeval »za edino potrebno«. Svojo bogovdanost je združeval z vsakdanjo dejavnostjo. Bil je odprt za Boga in pozoren do bližnjega. Vedel je, da je »Strah Gospodov začetek modrosti«. Joseph Ratzinger pojasnjuje: »Ponovno se nam pokaže bistvena poteza lika sv. Jožefa: njegova zmožnost dojemanja Božjega in njegova zmožnost razlikovanja. Božje sporočilo se more tako dotakniti samo človeka z notranjo budnostjo za Božje, z občutljivostjo in dovzetnostjo za Boga in njegove poti. Zmožnost razlikovanja pa je nujna, da bi spoznali, ali so bile samo sanje ali je resnično prišel k njemu Božji odposlanec in mu govoril. Jožef nam je tukaj spet čisto praktično prikazan kot 'pravični': njegova notranja budnost za Boga, s katero sprejme in razume oznanilo, kar sama od sebe postane pokorščina.«

 

»Jožef najsrčnejši« (Ioseph fortissime).

Jožef je bil tisti srčni svetnik, ki ga nobena težava, nobeno trpljenje, nobena stvar ni odvrnila, da bi ne izpolnjeval Božje volje in Božjih zapovedi. Sveti Jožef je to svojo srčnost pokazal, ko je moral iz Nazareta odriniti v Betlehem, da se je po ukazu cesarja Avgusta popisal ves rimski svet (Lk 2,1). Pot v mesto očetov je bila dolga in polna nevarnosti. A nobena ovira ga ni ustavila, da ne bi izpolnil Božje volje, ki je bila v cesarjevem ukazu. – Sredi temne noči se mu je prikazal gospodov angel in mu naročil, naj z družino zbeži v Egipt, saj jim je za petami Herod, ki hoče umoriti Jezusa. Jožef ni pomišljal in ugovarjal. Brez vprašanj in nepripravljen na odhod je vzel Jezusa in Marijo ter se umaknil v Egipt. – S srčnostjo je prenašal vse težave svojega življenja, veliko revščino in bedo, ki ga je spremljala skozi življenje. Svoj kruh si je moral služiti s težkim delom. Vendar se ni pritoževal nad Božjo previdnostjo, ki mu je naložila težko breme življenja. Vdano je sprejemal vse kot Božji dar in Božjo voljo. Jožef, najsrčnejši!

Katekizem lepo opiše to krepost: »Srčnost je nravna krepost, ki v težavah zagotavlja trdnost in stanovitnost v prizadevanju za dobro. Srčnost nam krepi odločnost v upiranju skušnjavam in premagovanju ovir v nravnem življenju. Krepost srčnosti napravlja človeka sposobnega za premagovanje strahu, celo strahu pred smrtjo, za prestajanje preizkušenj in preganjanj. Srčnost pripravi človeka, da gre prav do odpovedi in celo do žrtvovanja svojega življenja, ko je treba obraniti pravično stvar« (KKC 1808).

Anton Štrukelj

PO MARIJI K JEZUSU Milostni kip fatimske Gospe sredi cvetoče Vipavske doline

Na romanju v Fatimi sem doživel rahel vetrič, ki pihlja po Irijski globeli z Atlantika, kakor bi hotel naznanjati poseben piš milosti Svetega Duha. Njegov pihljaj zaznavajo mimoidoči romarji, ki prehajajo iz svetišča v svetišče, iz kraja spokornosti v vstajenje k novemu življenju, prerojeni po molitvi in zakramentu svete spovedi. Pihljaj vetriča, spokornost in molitev v Irijski globeli ne pojenja niti za trenutek. Kraj je resnično zgled vere in predanosti Bogu po Mariji. Tu doživimo ponižnost, ljubezen in predanost preprostih ljudi Fatimski Gospe, kot jo verujoči spoštljivo naslavljajo. Beli robčki, s katerimi se od Fatimske Gospe poslavljajo ob končanem slavju, nakazujejo, da želijo biti tudi sami sijoči in čisti, podobni Gospe, katere notranja in zunanja lepota prepoji sleherno srce. Da zaobjamemo globino in veselje tamkajšnjih ljudi za dar iz nebes, se moramo približati malim in nedolžnim otrokom, srcem, ki jih pokvarjenost ni zasužnjila. Njih je nebeško kraljestvo (prim. Mt 19,14). Vidci Božje Matere Marije: neuki, preprosti, a verni in ponižni, so del tega preprostega ljudstva. Prisluhnili in uresničevali so prošnje iz nebes. Sedaj ti zvesti pričevalci, vzeti iz ljudstva, počivajo v baziliki, v neposredni bližini svoje Matere Marije. Vidkinja, s. Lucija, karmeličanka, ki je umrla v visoki starosti leta 2005, še pričakuje razglasitev za blaženo in sveto. Menim pa, da že lahko delimo prepričanje, da je tudi ona pri Bogu in pri Mariji, katere glasnica je bila. Frančišek in Jacinta sta nad grobovoma upodobljena v preprosti vsakdanjosti: sv. Jacinta z ovčko v naročju, sv. Frančišek igra na pastirsko piščal v krošnji drevesa. Lucija še ni posebej upodobljena. Nanjo spominja ime na grobu. Človek, ki je poln samega sebe in svojih skrbi, se uklanja sebi in svetu. Težko razume in sprejema jasnino in svetlost nebeškega raja. Fatima je kraj tihote, molitve, spreobrnjenj, veselja in hvaležnosti Bogu nad prejetimi milostnimi darovi.

Rojstni kraj fatimskih pastirčkov - vidcev je Aljustrel, v neposredni bližini Fatime. S svojo preprostostjo kraškega sveta in očarljivostjo zglednega življenja ljudi spominja na milostni trenutek, ki jih je zaobjel. Rojstni domovi vidcev so ohranjeni v prvotni podobi in spremenjeni v muzej. Na Lucijinem domu sem se srečal z ovcami v staji. Najmlajša med njimi se mi je trepetajoče in nezaupljivo približala, da sem jo lahko pobožal. Željan, da bi okusil njeno nežno ljubkost, sem jo nagovarjal kar v slovenskem jeziku. Razumela je, da se ji želim približati v ljubezni, zato je napravila korak ali dva in dopustila, da sem se jo rahlo dotaknil. Prvič v življenju sem občutil milino in mehkobo ovčke.

Te kraje so zavzeli arabski muslimani. Verjetno so prišli čez morje iz Severne Afrike. Vemo, da je kraj prikazovanja dobil ime po arabskem dekletu Fatími, ki se je spoznala s plemičem bližnjega gradu - Ourem, cca 30 km od Fatime. Prestopila je iz muslimanske vere v katoliško vero, se krstila in se z njim poročila. Bila je preprosta, dobrohotna in prijazna do ljudi. Ljudem se je prikupila, oni pa so jo vzljubili. Umrla je še mlada. Pokopali so jo na področju Irijske globeli. Ljudje so iz hvaležnosti do nje radi obiskovali njen grob. Dejali so, da gredo v Fatimo. Tako je milosti kraj dobil ime po njej. Tudi ta dogodek nas spominja, da smo vsi Božji otroci, Božji ljubljenci in dediči nebes.

Ta romarski kraj je res nekaj posebnega. Poseben že po dvojnem krožišču ob vstopu k svetišču. Na prvem so upodobljeni romarji, na drugem, bližje svetišču, pa vidci z ovcami.

S Fatimo, bolje rečeno s češčenjem Fatimske Gospe, sem se srečal že v otroštvu, čeprav še nisem vedel ničesar v zvezi s krajem in dogodki. V moji domači župnijski cerkvi v Kamnjah na Vipavskem, je stranski oltar posvečen Fatimski Gospe. Pokojni župnik, g. Viktor Stanič, je v času druge svetovne vojne dal izdelati njen kip na Tirolskem. Nam ministrantom je pripovedoval, da tirolski rezbarji do takrat še niso poznali njene upodobitve. Prosili so ga, naj jim pošlje kakšno sliko. Po upodobitvi sodeč, jim je poslal dobro sliko, saj je kip pravi umetniški izdelek. Omenjeni župnik je večkrat organiziral slavje v čast Fatimski Gospe s sveto mašo in procesijo po vasi. Na dveh sem bil navzoč. Na enem slavju še v njegovem času, na drugem pozneje v okviru misijona v župniji, v času župnika g. Janka Tušarja.

Starejšim ljudem je najbolj ostalo v spominu slavje, ko so na dan propada Italije, leta 1943, nesli v procesiji Njen kip v farno cerkev. Po izročilu so bili na eni strani ceste italijanski vojaki, na drugi strani pa partizani. Nihče v času procesije ni streljal. Župnik je v tem zatišju zaslutil, da je Marija že napravila prvi čudež in to prepričanje ob prihodu v cerkev tudi delil z verniki.

Naj omenim v vednost bralcem, da so bili ti kraji z Rapalsko pogodbo do Postojne pod Italijo. Znano je, da so ob prazniku lurške Matere Božje v času omenjenega župnika v župniji obhajali tridnevnico v čast lurški Materi Božji. Mama mi je pripovedovala, da so nekoč na Njen praznik pred Marijinim oltarjem opazili močno zmrzal (snežno bel tlak pred oltarjem). Župnik je sklepal, da Marija pričakuje žrtev od ljudi. Mama me je zadnja leta, vsako leto posebej, spomnila na ta dogodek, prepričana, da sem bil jaz tista žrtev. Kmalu za tem me je odpeljala najprej v bolnišnico Šempeter in potem v Valdoltro, na zdravljenje kolkov (šest let). Pozneje mi je pripovedovala, da so jo ob spoznanju, da bom ostal v bolnišnici, oblile solze. Jaz pa, da sem jo tolažil, da se bomo kmalu zopet videli doma.

Omenjeni župnik Viktor Stanič je imel veliko zaupanje v Marijo Božjo Mater. Velikokrat sem ga videl v zakristiji pred sveto mašo moliti rožni venec. Ljubezen do Marije je prenesel na svoje župljane in seveda tudi name.

Naša domačija je bila v času vojne močno prizadeta. Pri nas je imel svoje skrivališče (bunker) partizanski kurir, zaradi katerega so bili izdani. Italijani so požgali dom, starega očeta, staro mamo, mojo mamo Zofko in teto Milko so odpeljali v italijanske zapore. Starega očeta so po propadu Italije zajeli Nemci in ga odpeljali v nemške zapore, Dachau in Mathausen. Mamino teto Francko, sestro starega očeta, ki je bila gluha, so oprostili zaporne kazni. Po požigu hiše sta živele z mlajšo hčerko Marijo na sosednji domačiji. Zaupanje v Božjo Mater Marijo v njih kljub izgubi doma in zapornim kaznim ni zamrlo. Pripovedovali so o teh dogodkih, a žal besede do izdajalcev niso izražali, niti ohranjali sovraštva.

Stari oče, 'Zanut' – Ivan Podgornik, je bil kmalu po vojni poklican na krajevni sestanek. Ko je zvonilo 'Avemarijo', se je odkril in molil. Naslednji dan so prišli po prašiča, edino bogastvo, ki so ga imeli. Nekdo od njih mu je potrdil, da zato, ker je na sestanku molil 'Angel Gospodov'.

Časi se spreminjajo. Vojne pri nas ne občutimo. Bojim pa se, da ti časi kažejo bolj na zatišje, na mraz in zimo, kot na pomlad, na razcvet družin in vere v njih. Z vnašanjem druge kulture in življenjskih navad je v nevarnosti tudi vera. »Upanje pa ne osramoti, ker je ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5).

Želim, da bi zmagovala ponižnost, ponos do vere, do kulture in ljubezen do otrok. Da bi ljudje z rojstvom otrok 'zimo in zmrzal' pregnali in zamenjali s 'cvetočo pomladjo'. Da bi z apostolom Pavlom prepričljivo priznavali: »Vse premoremo v Njem, ki nam daje moč (prim. Flp 4, 13). Bog daj, da bi pobožnost in zaupanje v Fatimsko Gospo poživljali in si ob njej nabirali novih moči za rastočo prihodnost, ki jo je s tako ljubeznijo in predanostjo do Božje Matere, do miru in svobode vpeljeval pokojni župnik Viktor Stanič in si jo s trudom prizadeva oživeti in poživiti v novih razmerah tudi sedanji župnik g. Rafko Klemenčič. Vesel sem njegovega spodbujanja in vabila k posvetitvi družin Marijinemu Brezmadežnemu Srcu, ki jo je sprejelo kar nekaj družin.

Vinko Cingerle sdb

SKRIVNOST KRIŽA BOG IN TRPLJENJE (4) Trpljenje v luči krščanstva

Ali poleg teh treh poti – obup, pobeg ali domnevni spoprijem – obstaja še četrta, na kateri bi človeštvo vprašanje svetovnega trpljenja poskušalo obravnavati s kakšnim upanjem na uspeh? Ne bi znal navesti drugega kakor morda topega ideala blaginje, ki mu vsi bolj ali manj nepremišljeno služimo. A samo s povojem pred očmi, ki si ga prejšnji, bolj realistični časi, recimo zgodnji ali pozni srednji vek, raje sploh niso namestili, da bi neposredneje gledali v oči stvarem, kakršne so neizprosno nekoč bile in so.

To so bili bolj ali manj krščanski časi. Tako je čas, da se ukvarjamo s tem, kar ima povedati o našem vprašanju krščanstvo.

Brez teorije

V svetopisemskih virih Stare in Nove zaveze začuda ne najdemo nobene teorije o trpljenju sveta. Razen če vzamemo drugo poročilo o stvarjenju (Prva Mojzesova knjiga, 2. in 3. poglavje), ki v Svetem pismu samem komaj še učinkuje kot tako. Človekovo trpljenje se je potemtakem začelo s prvo nepokorščino Bogu. Zato je bil človek izgnan iz svojega raja brez trpljenja; vhod vanj pa je odtlej varoval plameneči meč. Svetopisemska izjava, odeta v slikovite pripovedi, lahko osvetljuje samo tisti del problema, ki trpljenje povezuje z odvrnitvijo od Boga. Druge dele pušča v temini: obstoj trpeče narave že milijarde let, preden se pojavi človek; tudi dejstvo, da je človek stopil v zgodovino sveta samo kot končen, omejen v trajanju svojega zemeljskega bivanja. Greh je morda spremenil in zatemnil naravo tega končanja, ni pa je ustvaril.

Nič bistvenega ni več po tej svetopisemski besedi, izrečeni v pripovedni govorici, o začetkih človeškega trpljenja. Druge izjave so ji dodane v obliki rodovnika: pripoved o prvem umoru (Kajn in Abel), o prvem krvnem maščevanju (1 Mz 4,24), o prvem nečistovanju (1 Mz 6,1s), o prvem napuhu, segajočem do neba (1 Mz 11,1–9). Oblike krivde, ne pojasnila trpljenja. Trpljenje se predpostavlja tudi tam, kjer Bog preizkuša človeka glede zvestobe. Tako preizkušanje je na koncu Stare zaveze naravnost povod za zahvaljevanje Bogu: »Spomnimo se, kako so bili naši očetje skušani! Pomislite, kako je bil skušan naš oče Abraham in kako je po mnogih stiskah postal božji prijatelj. Tako Izak, tako Jakob, tako Mojzes in vsi, ki so bili Bogu všeč, so šli skozi mnoge preizkušnje in ostali zvesti« (Jdt 8,25s). Bog preizkuša v svarilo – ali pa naravnost iz usmiljene ljubezni, kakor pravi Nova zaveza (1 Pt 1,7; Heb 12,6; Raz 3,19).

To torej pomeni, da more Bog uporabiti trpljenje za dobre in najboljše namene, ne glede na to, od kod prihaja. Ali so to izjemni primeri ali pa je mogoče ta stavek nekako posplošiti? Trpljenje more včasih prejeti pozitiven pomen: ali to trditev lahko razširimo? To nas prisili, da se ozremo na Jezusa Kristusa.

Pred njim sta dva lika. Eden je Job, ki, zasut s skrajnim trpljenjem in skoraj pokopan pod njim, vpije k Bogu za razlago, za pravičnost, čeprav je na koncu opravičen za svoje ravnanje (medtem ko so prijatelji obsojeni, ker trpljenje razlagajo z Jobovo grešnostjo); Božje nedoumljivo veličastvo ga sicer utiša. Drugi lik je »Božji služabnik« (Izaija 53), ki za svoje grešne brate prestaja najhujšo sramoto in končno smrt; za to ni le sam poveličan od Boga, ampak prejme »v delež veliko množico«. Job ostaja predhodnik, ki zaostaja. Božji služabnik pa duhovno hodi zraven: svoj zgodovinski lik najde v kristološki razlagi Jezusovega križa.

Če dovolj globoko prodremo v krščansko vero, ki se z vso zaželeno jasnostjo izraža že pri pisateljih Nove zaveze, vidimo, da Bog v Jezusovem križu in vstajenju ne podaja nobene teorije za obstoj trpljenja sveta, temveč razkriva delovanje, v moči katerega je trpljenje postavljeno v svetlo povezavo – reči smemo v svoji celoti.

Hans Urs von Balthasar

MOLITEV POSVETITVE JMS (7) »Po Marijinem Srcu se posvetim in izročim Jezusovemu Srcu.«

Vsi ljudje smo Jezusovi, ker nas je ustvaril in odrešil. Kristjani pa smo po svetem krstu še bolj njegovi. Kot otroci še nismo bili zmožni osebne odločitve zanj. Potrebna je naša osebna, zavestna odločitev za Jezusa. To se zgodi pri dobro pripravljeni posvetitvi in obnovitvi posvetitve Jezusovemu Srcu.

K Jezusu Kristusu gremo po Mariji. Najprej se izročimo Marijinemu brezmadežnemu Srcu, da bi se nato še bolj posvetili in izročili Jezusovemu presvetemu Srcu. Devica Marija je najvarnejša in najkrajša pot, po kateri postanemo pristni Jezusovi učenci. Če se izročimo Marijinemu brezmadežnemu Srcu, se naša izročitev ne ustavi pri Materi Mariji, ampak se po njej usmerja k Jezusu in k nebeškemu Očetu. Marija je Bogu najbližja, zato izročitev njej najhitreje doseže Boga. Popolnoma se izročamo Mariji zato, da bi bili popolnoma Jezusovi in popolnoma Očetovi.

Prva, ki se je posvetila Jezusovemu Srcu, je bila Mati Marija. To posvetitev izraža njeno življenjsko geslo: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). V moči te posvetitve je z ljubeznijo zanj skrbela in mu posvetila vse svoje moči. Ona je zgled, kaj pomeni posvetitev in izročitev Jezusovemu Srcu.

Ko se posvetimo in izročimo Jezusovemu presvetemu Srcu, se posvetimo Jezusu Kristusu samemu. V ospredju je Kristus sam, njegovo telesno srce pa je pri tem simbol njegovega notranjega bogastva, zlasti njegove ljubezni do Očeta in vseh ljudi. Katekizem katoliške Cerkve pravi, da »Jezusovo presveto Srce, prebodeno zaradi naših grehov in za naše zveličanje (prim. Jn 19,34), velja za prav posebno znamenje in simbol… tiste ljubezni, s katero Božji Odrešenik ljubi večnega Očeta in prav vse ljudi« (št. 478).

Papež Leon XIII. je leta 1899 ves svet posvetil Jezusovemu presvetemu Srcu. Škofje so posvečevali svoje škofije, župniki župnije, družinski očetje ali matere svoje družine. Pri osebni posvetitvi se posveti vsak sam. Poudarjeno je njegovo osebno sodelovanje, čeprav je seveda tisti, ki v človekovem srcu deluje in izvrši posvečenje, Bog sam.

Papež Pij XII. je v okrožnici o Srcu Jezusovem Zajemali boste vodo glede češčenja presvetega Srca Jezusovega zapisal »da je naravno vzcvetelo iz žive vere in gorečega češčenja Božjega Odrešenika in njegovih poveličanih ran, ki so kot znamenje njegove neizmerne ljubezni v največji meri vplivale na duše« (št. 52). Poglabljanje v Kristusove rane je pogostno pri svetnikih. Ruski pravoslavni svetnik Dimitrij Rostovskij (1651-1709) je pogosto premišljeval Gospodovo trpljenje in se z ljubeznijo poglabljal v Jezusove rane, posebno v prebodeno srce.

p. Anton