ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (5) Bogati sadovi, ki jih prinaša češčenje Srca Jezusovega

Papež Pij XII. v okrožnici o češčenju Srca Jezusovega piše: »Nešteti so namreč nebeški darovi, ki jih češčenje Presvetega Srca Jezusovega razliva v duše vernikov: očiščuje jih, poživlja z nadnaravno tolažbo ter jih spodbuja, da si pridobijo vse kreposti.«

Že papež Leon XIII. uči in za njim ponavlja Pij XII.: »Ta pobožnost, ki jo vsem svetujemo, bo vsem koristila.« Isti papež pravi, da je češčenje Presvetega Srca močno zdravilo zoper zlo današnjega časa. Pomoč moramo iskati »le pri njem, ki nas more s svojo močjo rešiti«.

Pij XII. za papežem Pijem XI. ponavlja, da je to češčenje hvalevredno in primerno za rast krščanske bogoljubnosti. Ni je pobožnosti, »ki bi duše bolj vodila do globljega spoznanja Jezusa Kristusa in jih bolj učinkovito nagibala, da ga bolj prisrčno ljubijo in bolj popolno posnemajo«.

Sv. oče Pij XII. takole izraža svoje upanje za naprej: »Upamo namreč, da bodo iz te pobožnosti tudi za naše čase prišle premnoge koristi.« »Medtem ko nas poživlja prijetno upanje in ko se v duhu vnaprej veselimo duhovnih sadov, ki bodo, kakor upamo, obilno privreli v Cerkvi iz češčenja Presvetega Srca, ponižno prosimo Boga, naj s svojimi mogočnimi milostmi blagoslavlja naše vroče želje.«

Iz Presvetega Srca našega Odrešenika priteka »obilnost zveličavnih voda, to je nebeških darov Božje ljubezni.« »Ti nebeški darovi Božje ljubezni napajajo številne sinove katoliške Cerkve z navdihovanjem in delovanjem Svetega Duha.«

Proti koncu okrožnice papež ugotavlja: Cerkev je »črpala iz tega češčenja bogate in razveseljive sadove. Sem spadajo brezštevilna spreobrnjenja h krščanski veri; pri mnogih je bolj živo zagorela sveta vera; in verniki so vse tesneje združeni z našim preljubeznivim Odrešenikom. Vse to se je v številnejših in jasnejših primerih pokazalo zlasti v teh zadnjih desetletjih.«

Če primerjamo tako imenovanih 'dvanajst obljub' ali sadov, ki jih je Srce Jezusovo po sv. Marjeti Alacoque zagotovilo svojim častilcem, s sadovi, ki jih ugotavlja papeževa okrožnica, vidimo veliko sorodnost.

p. Anton

 

»POJDITE K JOŽEFU« (3) Sv. Terezija Avilska o češčenju sv. Jožefa

Sv. Terezija Avilska v svojem življenjepisu posebej spregovori o češčenju sv. Jožefa. Pravi, da je bila vedno uslišana v vseh zadevah. Zato tudi drugim močno priporoča to češčenje. Takole piše:

»[…] Za svojega posredovalca in gospoda sem si izbrala slavnega svetega Jožefa in se mu prav goreče priporočala. Jasno sem spoznala, da me je prav ta moj oče in gospod rešil ne le iz tedanje stiske, temveč tudi iz drugih še večjih stisk, ki so se tikale časti in dušnega blagra, in da je dosegel celó več, kot sem si ga upala prositi. Ne spominjam se, da bi ga bila doslej prosila za kaj, v čemer mi ne bi bil ustregel. Čudovito je, kolikšne milosti mi je podaril Bog po posredovanju tega blaženega svetnika in kolikerih nevarnosti za dušo in telo me je po njem otel. Kakor kaže, je Bog drugim svetnikom podelil milost, da morejo pomagati le v zadevah določene vrste, v tem slavnem svetniku pa sem spoznala pomočnika za vse zadeve brez razločka. Brez dvoma nam hoče Gospod pokazati, da se v nebesih strinja z vsem, za kar ga prosi, saj mu je bil tudi na zemlji poslušen kot svojemu redniku in skrbniku, ki mu je imel pravico ukazovati. To so izkusile tudi druge osebe, ki sem jim svetovala, da se mu priporoče. Sedaj jih že veliko časti tega svetnika in vse je potrjeno, kar sem rekla.    

Njegov praznik sem praznovala vselej slovesno, kolikor sem mogla. … Vsakemu bi svetovala, naj časti tega svetnika, ker vem iz mnogih izkustev, kolikšne milosti dosega pri Bogu. Ne poznam nikogar, ki bi gojil pravo pobožnost do njega in mu služil s posebnimi vajami, da ne bi v večji meri napredoval tudi v kreposti; kajti svetnik kaj krepko vnema duše, ki se mu priporočajo. Mislim, da ga že nekaj let, vselej na njegov praznik, prosim za posebno milost, in še vselej sem bila uslišana. Če prošnja ni povsem dobra, izbere kaj boljšega zame […].      

Posebno naj bi se v ljubezni zanj vnemali taki, ki so predani notranji molitvi; ne vem namreč, kako bi se mogli spominjati kraljice angelov in se spominjati časa, ko je z detetom Jezusom toliko trpela, ne da bi bili hvaležni tudi svetemu Jožefu, ki jima je tako dobrotno pomagal. Kdor npr. ne najde učitelja za notranjo molitev, naj se odloči za tega slavnega svetnika in ne bo zgrešil. Bog daj, da se ne bi pregrešila s tem, da tako smelo govorim o njem! Čeprav se javno štejem med njegove častilke, sem mu vendar le nemarno služila in ga površno posnemala. Ta svetnik torej je povzročil v svoji znani dobroti, da sem spet mogla vstati s postelje in shoditi ter da nisem bila več hroma. Jaz pa, kakršna sem, sem to dobroto slabo izkoristila.«

Dodajmo še ljubek zapis sv. Terezije Deteta Jezusa o nazareški Družini. »Kako lepo bo spoznati v nebesih vse, kar se je zgodilo v sveti Družini! Ko je mali Jezus začel odraščati, je morda rekel Devici Mariji, ko je videl, da se posti: 'Jaz bi se tudi postil.' In Devica Marija je odgovarjala: 'Ne, moj mali Jezus, ti si še premajhen, ti nimaš moči.' Morda pa mu tega ni upala braniti. – In dobri sv. Jožef! O, kako rada ga imam! On se ni mogel postiti zaradi napornega dela. – Vidim, kako obla, potem si od časa do časa obriše čelo. O, kako se mi smili! Kako se mi zdi, da je bilo njihovo življenje preprosto! – Rojakinje so se prihajale po domače pogovarjat z Marijo. Včasih so jo prosile, naj jim zaupa svojega malega Jezusa, da bi se šel igrat z njihovimi otroki. In mali Jezus je pogledal Marijo, da bi ugotovil, če se sme iti. Včasih so dobre žene šle tudi naravnost k Jezusu in mu preprosto rekle: 'Pridi se igrat z mojim dečkom!' itd. – Ko mislim na sveto Družino, si zelo rada predstavljam čisto navadno življenje. Ne vse tisto, kar nam govorijo, vse tisto, kar domnevajo. Na primer, da je mali Jezus zgnetel iz zemlje ptice, dihnil vanje in jim dal življenje. Ah, kje pa, mali Jezus ni delal takih nepotrebnih čudežev, niti zato, da bi razveselil svojo Mater. Zakaj pa potem niso bili preneseni v Egipt po čudežu, ki bi bil veliko bolj potreben in tako lahek za ljubega Boga. In v hipu bi se znašli tam! Pa ne, vse v njihovem življenju je potekalo tako kakor v našem. – In koliko težav, razočaranj! Kolikokrat so leteli očitki na dobrega sv. Jožefa! Kolikokrat mu niso hoteli plačati njegovega dela! O, kako začudeni bi bili, če bi vedeli vse, kar so pretrpeli! Itd. Itd.«

Anton Štrukelj

Duhovne prireditve v Stični v letu 2021 Pet prvih sobot v Stični

V Stični bomo v juniju začeli s fatimsko »prvosobotno pobožnostjo«, ki jo bomo zato, da se bo lahko več ljudi udeležilo, prenesli na nedeljo po prvi soboti. Povabljeni tudi od drugod, če v domači župniji nimate te možnosti. Srečanja bodo v nedeljo ob 9.00: 6. junija, 4. julija, 8. avgusta, 5. septembra in 3. oktobra, ko bo posvetitev ali obnovitev posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Pri mašni daritvi boste lahko ob 8.00 ali 10.00. Bo tudi možnost za spoved. To pobožnost opravimo v zadoščenje Marijinemu brezmadežnemu Srcu. K njej spadajo po Marijinem navodilu: sv. spoved, sv. obhajilo, molitev rožnega venca s četrturnim premišljevanjem ene ali več skrivnosti. 

Mesec junij

V ponedeljek, 7. junija ob 20.00, bo po zoomu od doma molitveno srečanje za posvečene Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Številka za zvezo bo objavljena po elektronski pošti.

V soboto, 12. junija ob 9.30 bo v baziliki v Stični vseslovensko srečanje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Najprej rožni venec, mašna daritev z nagovorom, pričevanja, litanije. Kdor ne bo mogel priti, se bo lahko po zoomu vključil od doma.

V soboto, 26. junija, bodo celodnevne duhovne vaje v baziliki v Stični za vse. Začetek ob 10.00. Nagovori: p. Anton Nadrah. Tema: Gospod, vate zaupam. Mašna daritev za sklep: g. Srečko Fras. Posebej povabljeni člani Bernardove družine, posvečeni Jezusovemu in Marijinemu Srcu in člani Apostolata darovanja. Kdor ne bo mogel priti, se bo lahko vključil po zoomu od doma. Zveza bo javljena pozneje.

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Ne bojte se!

Mesec junij je mesec Srca Jezusovega, mesec njegove prisrčne bližine, njegove neizmerne ljubezni do vsakega izmed nas. Jezus ima srce za nas. Potrebujemo Jezusa, njegove tolažilne besede: »Jaz sem, ne bojte se!« Velikokrat je z njimi potolažil svoje zaskrbljene in preplašene učence. Naj opogumi tudi nas.

Zamislimo se, da smo v čolnu ob Jezusovi pomiritvi viharja na morju. Matej je dogodek opisal takole: »Ko je stopil v čoln, so šli za njim njegovi učenci. In glej, na morju je nastal velik vihar, tako da so čoln zagrinjali valovi; on pa je spal. Pristopili so k njemu, ga zbudili in rekli: 'Gospod, reši nas! Izgubljeni smo!' In reče jim: 'Kaj ste boječi, maloverni?' Tedaj vstane in zapreti vetrovom in morju, in nastala je velika tišina. Ljudje pa so se začudili in govorili: 'Kdo je ta, da so mu pokorni celo vetrovi in morje?'« (Mt 8,23–27).

Nenaden silovit vihar je popolnoma zmedel učence, da so se začeli bati za svoje življenje. Zato so zbudili spečega Jezusa, ki je bil njihovo zadnje upanje. Verovali so v Jezusa, a njihova vera je bila še šibka, zato so bili polni strahu. Ni jim bilo še jasno, da biti z Jezusom pomeni biti na varnem, čeprav je kdaj videz drugačen, podoben viharju na morju. Jezus ni bil zadovoljen z njihovo premajhno vero in zaupanjem, zato jih je pokaral: »Kaj ste boječi, maloverni?«

Pripoved o viharju na morju ima tudi simboličen pomen. Čoln označuje Cerkev. V njej imamo večkrat občutek, da jo je Kristus zapustil, da je »zaspal«. Vendar smo glede svojega zaupanja vanj zaspali mi. Zato nam veljajo njegove besede: »Kaj ste boječi, maloverni?« Saj nam je vendar zagotovil: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20).

Ko je Kristus nekoč ponoči hodil po Galilejskem jezeru (Mt 14,22–33), so se učenci, ki so bili v čolnu, vznemirili, ker so mislili, da vidijo prikazen. Jezus jih je pomiril: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Ko je Jezus povabil Petra, naj pride po vodi k njemu, se je res odločil in šel po vodi k Jezusu. Toda zbal se je močnega vetra in se začel potapljati. Tedaj je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus ga je prijel in rešil, a ga je tudi pokaral: »Malovernež, zakaj si podvomil?«

Danes je človeštvo polno strahu. Kakor učenci v čolnu na Galilejskem jezeru vzklika: »Izgubljeni smo!« Mnogo je vzrokov za takšen strah. Vedno znova poslušamo in gledamo poročila, kako zdaj tu zdaj tam izbruhne vojaški spopad. Polno je naravnih katastrof in prometnih nesreč. Še več je stisk v posameznih človeških srcih. Mali novi koronavirus ustrahuje ves svet. Kje je rešitev?

Pozabili smo na Jezusa Kristusa. On je s svojo smrtjo in vstajenjem premagal vse strahove. Poglobiti se moramo v veri in zaupanju vanj. On bo z nami do konca sveta, a moramo biti tudi mi z njim vse dni svojega življenja. Tudi za nas velja njegovo povabilo: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!«

p. Anton

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (6) Zanemarjanje in zapostavljanje češčenja Srca Jezusovega

Papež Pij XII., ki z optimizmom gleda na širjenje češčenja, pa v okrožnici o češčenju Srca Jezusovega leta 1956 omenja pri nekaterih omalovaževanje tega češčenja in tudi zmote glede njega. Cerkev to češčenje »z vso močjo brani proti zmotam tako imenovanega naturalizma in sentimentalizma. Kljub temu pa se je žal godilo in se še dogaja, da nekateri kristjani, včasih celo taki, ki kažejo navdušenje za katoliško vero in za dosego svetosti, tega vzvišenega češčenja ne cenijo in ne spoštujejo« (št. 5).

Pij XII. ugotavlja, kako nekateri mislijo, da je to češčenje malo pomembno ali celo škodljivo. Imajo ga za nekaj postranskega, česar se more kdo okleniti ali pa ne. Pravijo, da ni učinkovito sredstvo za vzgojo in poživitev krščanskega življenja. Dalje trdijo, da je to čustvena pobožnost, bolj za ženske, in da je brez osnove v razumu in volji. Nekateri mislijo, da je zastarela in zato ni primerna za naš čas, ker zahteva pokoro in zadoščevanje ter tako imenovane 'pasivne' kreposti, ki ne prinašajo zunanjih sadov.

Papež sv. Pavel VI. v apostolskem pismu o Presvetem Srcu Jezusovem leta 1965 ugotavlja, da je češčenje Srca Jezusovega »z žalostjo rečemo – pri nekaterih nekoliko popustilo«.

Kar je veljalo za leti 1956 in 1965, velja tem bolj danes, ko lahko rečemo, da je češčenje Presvetega Srca pri večini kristjanov popolnoma popustilo.

 

DOMAČA ZDRAVILA Zdravilne rastline pri težavah s sečili

Z zdravilnimi rastlinami si lahko učinkovito pomagamo, kadar nas doletijo okužbe sečil ali ledvični kamni v ledvicah ali mehurju. Tudi če želimo preprečiti ponavljajoče okužbe sečil ali pospešiti izločanje zdrobljenih kamnov in peska po zdravniškem posegu ali samo pospešiti izločanje peska, ko je možna njihova spontana izločitev, je pametno si pomagati, poleg navodil uradne medicine, s pripravki iz zdravilnih rastlin v ta namen.

Predstavili bomo čajno mešanico UroSIT patra Simona Ašiča, ki pomaga v prej naštetih primerih.

Čaj vsebuje izvlečke naslednjih zdravilnih rastlin:

 

30% list velike koprive (Urticae folium)

20% rastlina bazilike (Basilicae herba)

20% list breze (Betulae folium)

10% rastlina njivske preslice (Equiseti herba)

10% rastlina zlate rozge (Solidaginis herba)

10% koruzni laski (Maydis stigmata)

 

Priprava čaja: 2 čajni žlički čajne mešanice prelijemo s 3 dl vrele vode, pokrijemo in pustimo stati 5-10 minut. Precedimo in pijemo topel čaj najmanj trikrat na dan čez dan in ne zvečer.

Čaj lahko pijemo npr. tudi ob sočasnem jemanju antibiotikov, če nam jih je zdravnik predpisal pri okužbi sečil. Vedno se torej sočasno držimo vseh zdravnikov nasvetov pri določeni bolezni in hkrati pijemo čaj UroSIT.

 

Velika kopriva je 150 cm visoka trajna rastlina. Liste nabiramo med cvetenjem. Listi vsebujejo flavonoide, ki delujejo diuretično. Diuretično delovanje pomeni, da z razredčenjem urina zmanjšamo obremenitev urina z bolezenskimi klici, le-ti se zaradi povečane količine urina hitreje izperejo. Listi vsebujejo tudi 20% mineralnih snovi (kalcij, magnezij …).

Bazilika, ki jo imamo posajeno v vrtovih in jo nabiramo med cvetenjem, tudi uporabimo za povečanje količine izločenega urina. Dolga uporaba bazilike v ljudski medicini potrjuje tudi njen diuretičen učinek.

Breza. V Sloveniji rasteta dve vrsti breze, navadna in puhasta breza, ki sta po učinku enakovredni - v maju, pred cvetenjem, nabiramo mlade liste obeh brez. Breza vsebuje flavonolne glikozide (npr. hiperozid), malo eteričnega olja in 4% mineralnih snovi, predvsem kalija. Za pospešeno nastajanje urina so odgovorni flavonoidi. Kvercetin, ki je flavonoid, deluje tako, da zavira encime nevropeptid-hidrolaze, ki uravnavajo nastajanje urina z izločanjem natrija. Tudi velika količina kalija v listih deluje diuretično.

Uporabo breze so potrdili tudi z naslednjo raziskavo. 15 bolnikov je imelo vnetje spodnjega dela sečil. Pili so 4 skodelice čaja iz listov breze ali placebo čaj v obdobju 20 dni. Pri preizkusni skupini, kjer so pili brezov čaj, je količina mikroorganizmov v urinu padla za 39%, pri placebo skupini pa za 18%. Po koncu raziskave so bili 3 od 7 bolnikov iz skupine, ki so pili brezov čaj, brez znakov okužbe.

Njivska preslica se na vrtu lahko kaj hitro razraste. Uporabljamo le njivsko preslico, močvirska je strupena. Nabiramo jo v juniju in juliju. Vsebuje približno 10% mineralnih snovi, 50-60% je kremenčeve kisline.

V ljudski medicini čaj iz njivske preslice uporabljamo za pospeševanje izločanja urina pri boleznih ledvic in mehurja. Tak učinek naj bi imeli, flavonski glikozidi in steroli. Kliničnih raziskav, ki bi potrdile to domnevo, še niso izvedli, kar pa ne pomeni, da preslica ne deluje. Do sedaj njeno delovanje potrjuje le ljudska medicina.

Zlata rozga raste pri nas v svetlih gozdovih. Njene rumene koške opazimo od julija do oktobra in takrat jo tudi nabiramo.

Vsebuje saponine, flavonoide (najmanj 1,5%), in sicer hiperozid, rutin in druge. Spojina, ki je najdena le v zlati rozgi, se imenuje virgavreozid A. Spojini z imenom leiokarpozid so na podganah dokazali, da deluje diuretično, protivnetno in zmanjša nastanek krčev.

Klinična raziskava z zlato rozgo: 427 bolnikov z ledvičnimi kamni ali peskom (tretjina jih je imela še dodatne okužbe sečil) je prejemalo pripravek iz zlate rozge. Po končanem zdravljenju so bolniki poročali, da so se izboljšale ali celo odpravile težave, kot so krčevite bolečine (pri 91% bolnikov), pogosto uriniranje (pri 84,1% bolnikov), tiščanje na vodo (pri 87% bolnikov) in občutek pritiska v okolici mehurja (pri 80% bolnikov).

Zlata rozga tudi malo pomirja – to je dobro, da je pitje čaja UroSIT tudi rahlo pomirjujoče. Saj npr. imeti pesek, ki naj ga bolnik s pitjem čaja spontano izloči, je stresno. Bog je ustvaril nekatere zdravilne rastline tako, da imajo več delovanj hkrati, kar je čudovito, saj pri določeni bolezni potrebujemo več različnih učinkov za ozdravljenje. Zlata rozga je ena takšnih rastlin. Poveča izločanje urina, zmanjšuje vnetje in nastajanje krčev ter rahlo pomirja.

Koruzni laski delujejo diuretično.

Pater Simon Ašič je pri težavah s sečili zelo priporočal pitje čaja iz opisanih rastlin.

Barbara Kozan, mag. farm.

 

Grmada v škrjanskem gozdu

Nekdaj je bila navada, da so na kraj, kjer je kdo nesrečno umrl, mimoidoči vrgli vejo in rekli: »Bog se usmili tvoje duše.« Verjeli so, da se taka grmada ne sme raznesti ali zažgati, ker bi mrtvec potem ne imel pokoja na drugem svetu in bi hodil strašit. Na Škrjančem je bila svoj čas premožna domačija, kjer se je reklo pri Zamanu. Menda je bil gospodar precej škrt, saj sicer ne bi še na pomlad visel v šijah velik kos slanine. Pa jo je zavohal nek potepuh, jo spravil v svojo malho in izginil v gozdu. Toda gospodar je opazil, kaj se je zgodilo, pa jo je ucvrl za njim. Na gozdni poti, ki vodi proti Kitnemu vrhu, sta se spoprijela in gospodar je podlegel. Zato so na tem kraju mimoidoči malce postali, zmolili kratko molitev in vrgli vejo na kup še dolgo potem, ko niso več vedeli, zakaj.

Povedal pokojni Kopičev oče (r. 1912) na Škrjančem