Misli sv. Bernarda Ogroženost človeka in duše v zlu

Človek je stalno ogrožen od treh strani: od hudobne hudičeve nevoščljivosti, od napihnjene ničevosti sveta in od svoje z grehom oslabljene narave. Suva vas hudič, toda ne bo vas podrl, če mu ne boste pritrjevali ali pomagali, saj je zapisano: »Hudiču se uprite in zbežal bo od vas« (Jak 4,7). On je iz nevoščljivosti napadel in podrl naša prva starša v raju, ki sta ga poslušala, namesto da bi se mu uprla. Sam sebe je strmoglavil iz nebes z napuhom, ne da bi ga kdo sunil. Iz tega se učite, da človeku grozi od njega samega največja nevarnost, ker ga teži njegova lastna jeza. Pa tudi svet vas suva, ker je nagnjen k slabemu. Suva vse, podere pa samo svoje prijatelje, to je tiste, ki z njim soglašajo. Nočem biti prijatelj sveta, da ne padem, zakaj, kdorkoli hoče biti prijatelj sveta, se izkaže, da je sovražnik Boga (Jak 4,4), to pa je najstrašnejši padec. Iz vsega tega razločno spoznamo, da je človek sam sebi največji nasprotnik, saj lahko pade pod lastnim sunkom brez tujega, pod tujim pa brez svojega ne more pasti. Komu izmed teh treh se moramo torej predvsem ustavljati?

Pač tistemu, ki je prav zato neznosnejši, ker ga nosimo v sebi in nas lahko sam podre, brez njega pa drugi nič ne zmorejo. Zato je Modri upravičeno višje postavil tistega, ki gospoduje nad svojim srcem, kot pa tistega, ki osvaja mesta (prim. Prg 16,32). Iz tega se lahko veliko naučite: potrebna vam je moč, toda ne kakršnakoli, marveč moč od zgoraj (prim. Lk 24,49). Če je ta moč popolna, človek z lahkoto premaga samega sebe in se neporažen loti vsega. Ta duhovna moč se ne umakne nikoli, kadar je treba braniti razum; ali če imate rajši, duhovna moč trdno stoji na strani razuma, ali pa tako: duhovna moč, ki je sposobna vse ukloniti razumu ali usmeriti k njemu.

Nagovori o Visoki pesmi, št. 85,4

 

JEZUS NAS UČI MOLITI (1) Jezus, edinstveni molivec

Najmlajši sin je bil na smrtni postelji. Oče in trije bratje so bili ob njem. Mater je izgubil že ob rojstvu. Oče je sicer skrbel za otroke, le verske vzgoje ni bilo pri hiši in ne molitve. Oče je vprašal bolnika, če česa potrebuje. »Oče, molite!« je prosil sin. Oče se je obrnil na starejšega sina: »Moli naprej!« Sin mu je odvrnil: »Ne znam.« Isto se je ponovilo pri drugem in tretjem sinu. Najmlajši je ponovno prosil: »Oče, molite! Molite, da bi se mogel zveličati!« Očetu so prišle solze v oči: »Nihče ne zna moliti!«

Kristjani imamo za učitelja molitve Jezusa Kristusa. Danes se v molitvi srečujemo s poveličanim Kristusom. On je pravi Bog in pravi človek. Sveto pismo pravi, da v nebesih vedno živi, da posreduje za nas (prim. Heb 7,25).

Učitelj naše molitve je Kristus predvsem v svojem zemeljskem življenju. Takrat je bil nam v vsem enak, razen v grehu. Molil je s svojim človeškim srcem, ki je prav tako kakor naše občutilo veselje in žalost, stisko, bolečino in zapuščenost. Uporabljal je svoje človeške ustnice in izgovarjal človeške besede kakor mi.

Ob Jezusu so se učenci spraševali: »Kdo je ta mož? Od kod je? Kaj hoče doseči?« Ko je noč prečul v molitvi in je poln Božje moči prišel k učencem, so v njihovih srcih klila vprašanja: »Zakaj toliko moli? Kako da ima toliko povedati svojemu Očetu? Zakaj se tako rad umika v samoto?«

Nihče pred Jezusom ni molil kakor on, noben svetnik za njim ga ne bo dosegel, kaj šele presegel. Vse molitve vseh časov dobivajo svoj vrhunec v Jezusovi molitvi. Evangelisti niso imeli namena, da bi posebej poročali o Jezusovi molitvi, saj so hoteli oznanjati Jezusov nauk. Pripovedovali so o njegovih čudežih, o njegovem trpljenju, smrti in vstajenju. O Jezusovi molitvi so zapisali posamezne drobce tako rekoč mimogrede. Še najbolj je bil na Jezusovo molitev pozoren evangelist Luka.

Jezus je glede molitve skupaj z Marijo in Jožefom spolnjeval judovske običaje. V Nazaretu je redno obiskoval sinagogo. V jeruzalemskem templju je sodeloval pri bogoslužju. Po poročilih takratnega časa so Judje molili, ko se je zdanilo, popoldne in zvečer pred spanjem, pred jedjo in po jedi. V sinagogi in doma je Jezus molil psalme, starozavezne pesmi, ki so imele tudi mesijanski značaj in so se torej nanašale nanj.

p. Anton

 

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo.

V letu svetega Jožefa je prav, da ne pozabimo nanj, ko močno čutimo potrebo po novih duhovnih poklicih. On je zavetnik in priprošnjik vesoljne Cerkve in seveda tudi Cerkve na Slovenskem. V letošnjem letu še posebej Bog kliče in daje milost stanovitnosti v veliki meri tudi po njegovi priprošnji. On, ki je bil Jezusov varuh in vzgojitelj, bo varuh in vzgojitelj poklicanih. On, ki je Jezusa rešil pred morilsko Herodovo roko, bo rešil vse poklicane. Vztrajno ga prosimo, da bo imela Cerkev vedno dovolj dobrih duhovnikov, redovnikov, redovnic in misijonarjev ter različnih drugih duhovnih poklicev.

Na našem klasu sta dozoreli dve novi zrni. Bog povrni vsem sodelujočim.

 

BOŽJA BESEDA V CERKVENEM LETU

Cvetna nedelja Gospodovega trpljenja: sv. Ciril Aleksandrijski: Glej pravičnega kralja:

- Božja pota so pravila, nimajo ovinkov in stranskih poti, ravna so in prehodna.

- Pot postave je bila zares težka, ker je vodila čez mnoge simbole in podobe. Evangeljska pot pa je ravna, ni ostra in ne hrapava.

- Jezus je za nas dal svojo lastno kri, zato ne pripadamo več sebi, temveč njemu, ki nas je kupil in odkupil.

Veliki petek: sv. Ciril Aleksandrijski: S Kristusom smo križani:

-Odvedli so v smrt samega začetnika življenja!

- Kazni, ki jih je postava po pravici določala za nas grešnike, je Kristus vzel nase, kakor je bilo rečeno: Kristus pa nas je odkupil od prekletstva s tem, da je za nas postal prekletstvo.

- Dovolj je bilo, da za vse trpi samo eden, ki je kot Bog nad vsemi.

- Kristus je torej nosil križ, ki je pripadal nam, nikakor pa ne njemu, kakor se je glasila zakonska obsodba.

- Iz tega Kristusovega dejanja moremo povzeti veliko spodbudo, da si bolj prizadevamo za svetost.

Velika sobota: Origen, duhovnik: O smrti Kristusa in kristjanov:

- V resnici so bile pri Kristusu tri smrtne dobe: prva, v kateri je rečeno: »Jezus je zaklical z močnim glasom in izdihnil«; druga, ko je ležal v zaprtem grobu; tretja pa, ko so ga iskali, a ga niso našli v grobu, ker je že vstal.

- Prva doba naše smrti je v odpovedi svetu, druga v premagovanju telesnih napak, vrhunec popolnosti pa je v luči modrosti. To je tretja doba, dan vstajenja.

- Ko je zvezal močnega in ga premagal na križu, je šel v njegovo hišo, v kraljestvo smrti, v podzemlje, in tu je izropal njegovo imetje, to se pravi rešil zasužnjene duše.

2. velikonočna – Bela nedelja: sv. Gregor Veliki: Jezus ljubi apostole, a vendar jih pošlje, da trpijo:

- Kakšen čudež, da je po vstajenju Zmagovalec večnega življenja stopil skozi zaprta vrata, ko pa je prav isti iz zaprtega krila Device prišel k nam umret?

- Prikazal se jim je hkrati poveličan in otipljiv, da jim pokaže, kako je njegovo vstalo telo s prejšnjim isto po naravi, drugačno pa po slavi.

- Ko je pošiljal svojega Sina na svet v trpljenje, ga je kljub temu ljubil. Gospod tudi izbranih apostolov ni poslal, da na svetu uživajo, marveč da po njegovem zgledu trpijo.

3. velikonočna nedelja: sv. Ciril Aleksandrijski: Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali:

- Tisti učenec, ki je bil prej počasen za verovanje, je bil pripravljen in hiter za priznanje. V zelo kratkem času je bil ozdravljen.

- Toda vemo, da jim je bil greh nevere nekako skupen, saj tudi njihov duh ni bil brez dvomov, čeprav so rekli Tomažu: Gospoda smo videli.

- Kdor vidi in gleda, nima nobenega opravičila za nevero.

- Da bi vsem ljudem nudil verodostojnost svojega vstajenja, je bilo potrebno, da potrpežljivo prenaša Tomaža, ki je tako govoril, in druge učence, ki so mislili, da vidijo duha in prikazen.

- Njih moramo poslušati tudi mi, če hočemo doseči večno življenje in če visoko cenimo prebivanje v nebeškem domu.

zbral p. Avguštin Novak

 

CERKVENO LETO Praznik svetega Jožefa

Češčenje svetega Jožefa, moža Božje Matere Marije, sega v osmo oziroma deveto stoletje. Iz različnih martirologijev zvemo, da so ta praznik slovesno obhajali 19. marca že v 12. stoletju, v katerem so križarji zgradili v Nazaretu cerkev njemu v čast. Njegovo češčenje in obhajanje njegovega praznika so razširjali predvsem frančiškani, posebno sv. Bernardin Sienski (+1444). Šele na koncu 15. stoletja je papež Sikst IV. (1471–1484) uvedel praznik za celotno Cerkev. Gregor XV. ga je povzdignil v zapovedan praznik. Pij IX. je svetega Jožefa razglasil za zavetnika celotne Cerkve. Pij X. ga je povzdignil v slovesni praznik in mu dodal osmino. 

V povezavi s praznikom svetega Jožefa je pomembno omeniti, da je Pij XII. 1. maja leta 1955 uvedel v rimski koledar praznik svetega Jožefa pod naslovom »praznik svetega Jožefa delavca, ženina blažene Device Marije, spoznavalca in zavetnika delavcev«. Papež je pri tem hotel 1. maj kot dan dela, ki so ga delavci zunaj Cerkve že več desetletij prej obhajali kot simbol njihovih pravic, obogatiti s krščansko vsebino.

Molitev pri sv. maši sv. Jožefa predstavi kot pravičnega, ki mu je zaupana naloga zaščitnika deviške Matere Božje kot njen ženin, ter naloga varuha Božjega Sina v imenu Očeta. Jožef je vršil to najpomembnejšo službo kot zvesti in modri služabnik v pokorščini Bogu, brez mnogih besed, nesebično in s predano zvestobo. Že vstopni spev pri prazniški maši prikaže svetnika pod tem vidikom: »Glejte, to je zvesti in modri služabnik, ki ga je Gospod postavil nad svojo družino«. Takšen dober in zvesti služabnik je deležen gostije svojega Gospoda. Praznični evangelij (Mt 1,16.18–21.24a) govori o odločilni uri v Jožefovem življenju, ko mu angel razodene skrivnost, da je Marija Božja Mati, in mu naroči, naj Marijo vzame za svojo ženo ter dá njenemu Otroku ime Jezus. Jožef uboga, tako postane pred postavo zakoniti oče Jezusu, ki mu da ime, ki pomeni: »Bog rešuje«. Tako služi tudi Jožef zveličanju vseh. Starozavezno berilo (2 Sam 7,4–5a. 2–14a.16) na prazniški dan govori o obljubi Davidu, da bo njegovo kraljestvo večno, kar se je uresničilo šele z Jezusovim mesijanskim kraljestvom. Povezava med Davidom in Jezusom pa je v tem, da Jožef, Marijin mož, izhaja iz Davidovega rodu. Tako se tudi z Jožefom izvršujejo odrešenjske obljube in se nadaljuje odrešenjska zgodovina. Na podlagi novozaveznega prazniškega berila se lahko na slikovit način prikaže povezanost Jožefa in Abrahama: Abraham je oče vere. »Na osnovi upanja je proti upanju veroval, da bo postal oče mnogih narodov« (Rim 4,18). Tudi Jožef je veroval tako »neverjetni« Božji besedi. Tako lahko rečemo o obeh: »Zato se mu je vera štela v pravičnost.« S tem nam sveti Jožef daje zgled, kako moramo Božji besedi verovati in ji biti zvesti, da bo tudi v našem življenju lahko Bog vršil velika dela po naši veri vanj in zvestobi njegovim zapovedim. Priporočajmo se mu in ga predvsem prosimo, da nam Bog pošlje takšne može in očete, ki bodo znali otroke v naših časih vzgajati v veri, da bodo kos vsem življenjskim preizkušnjam ter da bodo tudi njihovi otroci zmogli naprej posredovati veliki zaklad vere naslednjim generacijam. Prosimo ga pa tudi za srečno zadnjo uro, kajti pri njegovi smrti sta bila navzoča Jezus in Marija, da bomo tudi mi ob smrtni uri prejeli Kristusa pod podobo evharističnega kruha in tako srečno prišli k Bogu, kjer bomo uživali večno srečo.

br. Matevž Pucelj