Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 6. maj 2021

Z DUHOVNIKI V SANKT PETERBURGU (23)

Vračali smo se nazaj skozi dve isti dvorani. Že smo ju videli, a občutek je bil, da vidiš nekaj novega. Pogled z nasprotne smeri je razodeval neke vrste drugačnost in še večje razkošje.

Na vrhu stopnišča smo šli kar naprej v drugo stran zgradbe. Tako, kot smo prej mi čakali na stopnišču, je zdaj skupina turistov, ki je bila za nami čakala na ogled.

Druga stran je bila podobno urejena kot prejšnja. Spet čudoviti prostori, ki so bili namenjeni za sila razkošna kosila ali večerje. Vse je bilo nared, samo usesti bi se bilo treba. Pravzaprav niso bile samo obednice. V eni sobi so bili razkošni sedeži in male mizice, kar bi lahko nakazovalo, da so tam pili kavo in klepetali po bogatem kosilu. V drugi izmed soban je bila dragocena mizica z dragocenim in umetelno rezljanim šahom. Figure so bile tako čudovite, da bi jih raje gledal, kot pa z njimi igral šah. V drugi sobici je bil nek instrument, ki je bil zaprt. Tipkovnice ni bilo mogoče videti. Mogoče je bil mali čembalo? Ob stenah razkošne sedežne garniture. Ob fotelju je stal kip zamorske deklice, ki je imela na glavi zlato posodo, iz katere je kar kipelo raznih vrst sadja. Le-to je bilo tako umetelno zloženo, da je bilo bolj podobno čudovitemu šopku rož kot pa košari sadja. Najbrž je bil pravi užitek vzeti grozd iz take posode. Ali pa tudi ne? Pri skromnem človeku bi se pojavilo vprašanje: Ali je vredno zaradi enega kosa sadja, ki bi si ga privoščil, razdreti tako umetelno narejeno harmonijo sadja in cvetja?

Na stenah so bile čudovite tapete, ki pa so se zmeraj ujemale z barvo oblazinjenega pohištva. Vsaka soba je bila drugačna, zato se pohištva ni dalo prenašati iz sobe v sobo, saj ne bi bilo več barvno skladno. Da stene niso bile prazne, so jih obogatili s umetniškimi slikami in portreti cesaric.

Svoje poglavje so bile lončene ali porcelanaste peči, s katerimi so ogrevali prostore. Vsaka je bila svojevrsten umetniški predmet. Popolnoma naravno je, da so bile tudi peči uglašene z opremo prostora. Vse se je ujemajo in dihalo v čudoviti harmoniji. Stil pohištva, barva oblazinjenja in vrsta tapet na stenah. Šli so celo tako daleč, da so bili enaki vzorci na naslonjalih od stolov in na stenskih tapetah. Torej so delali in tkali za vsako sobo posebej. Gotovo so imeli še kakšen kos pohištva kje v skladišču, če se je slučajno zgodila kakšna nesreča, da se je kos pohištva poškodoval ali umazal.

p. Branko Petauer

 

sreda, 5. maj 2021

Misli sv. Bernarda Ogroženost človeka in duše v zlu

Človek je stalno ogrožen od treh strani: od hudobne hudičeve nevoščljivosti, od napihnjene ničevosti sveta in od svoje z grehom oslabljene narave. Suva vas hudič, toda ne bo vas podrl, če mu ne boste pritrjevali ali pomagali, saj je zapisano: »Hudiču se uprite in zbežal bo od vas« (Jak 4,7). On je iz nevoščljivosti napadel in podrl naša prva starša v raju, ki sta ga poslušala, namesto da bi se mu uprla. Sam sebe je strmoglavil iz nebes z napuhom, ne da bi ga kdo sunil. Iz tega se učite, da človeku grozi od njega samega največja nevarnost, ker ga teži njegova lastna jeza. Pa tudi svet vas suva, ker je nagnjen k slabemu. Suva vse, podere pa samo svoje prijatelje, to je tiste, ki z njim soglašajo. Nočem biti prijatelj sveta, da ne padem, zakaj, kdorkoli hoče biti prijatelj sveta, se izkaže, da je sovražnik Boga (Jak 4,4), to pa je najstrašnejši padec. Iz vsega tega razločno spoznamo, da je človek sam sebi največji nasprotnik, saj lahko pade pod lastnim sunkom brez tujega, pod tujim pa brez svojega ne more pasti. Komu izmed teh treh se moramo torej predvsem ustavljati?

Pač tistemu, ki je prav zato neznosnejši, ker ga nosimo v sebi in nas lahko sam podre, brez njega pa drugi nič ne zmorejo. Zato je Modri upravičeno višje postavil tistega, ki gospoduje nad svojim srcem, kot pa tistega, ki osvaja mesta (prim. Prg 16,32). Iz tega se lahko veliko naučite: potrebna vam je moč, toda ne kakršnakoli, marveč moč od zgoraj (prim. Lk 24,49). Če je ta moč popolna, človek z lahkoto premaga samega sebe in se neporažen loti vsega. Ta duhovna moč se ne umakne nikoli, kadar je treba braniti razum; ali če imate rajši, duhovna moč trdno stoji na strani razuma, ali pa tako: duhovna moč, ki je sposobna vse ukloniti razumu ali usmeriti k njemu.

Nagovori o Visoki pesmi, št. 85,4

 

torek, 4. maj 2021

JEZUS NAS UČI MOLITI (1) Jezus, edinstveni molivec

Najmlajši sin je bil na smrtni postelji. Oče in trije bratje so bili ob njem. Mater je izgubil že ob rojstvu. Oče je sicer skrbel za otroke, le verske vzgoje ni bilo pri hiši in ne molitve. Oče je vprašal bolnika, če česa potrebuje. »Oče, molite!« je prosil sin. Oče se je obrnil na starejšega sina: »Moli naprej!« Sin mu je odvrnil: »Ne znam.« Isto se je ponovilo pri drugem in tretjem sinu. Najmlajši je ponovno prosil: »Oče, molite! Molite, da bi se mogel zveličati!« Očetu so prišle solze v oči: »Nihče ne zna moliti!«

Kristjani imamo za učitelja molitve Jezusa Kristusa. Danes se v molitvi srečujemo s poveličanim Kristusom. On je pravi Bog in pravi človek. Sveto pismo pravi, da v nebesih vedno živi, da posreduje za nas (prim. Heb 7,25).

Učitelj naše molitve je Kristus predvsem v svojem zemeljskem življenju. Takrat je bil nam v vsem enak, razen v grehu. Molil je s svojim človeškim srcem, ki je prav tako kakor naše občutilo veselje in žalost, stisko, bolečino in zapuščenost. Uporabljal je svoje človeške ustnice in izgovarjal človeške besede kakor mi.

Ob Jezusu so se učenci spraševali: »Kdo je ta mož? Od kod je? Kaj hoče doseči?« Ko je noč prečul v molitvi in je poln Božje moči prišel k učencem, so v njihovih srcih klila vprašanja: »Zakaj toliko moli? Kako da ima toliko povedati svojemu Očetu? Zakaj se tako rad umika v samoto?«

Nihče pred Jezusom ni molil kakor on, noben svetnik za njim ga ne bo dosegel, kaj šele presegel. Vse molitve vseh časov dobivajo svoj vrhunec v Jezusovi molitvi. Evangelisti niso imeli namena, da bi posebej poročali o Jezusovi molitvi, saj so hoteli oznanjati Jezusov nauk. Pripovedovali so o njegovih čudežih, o njegovem trpljenju, smrti in vstajenju. O Jezusovi molitvi so zapisali posamezne drobce tako rekoč mimogrede. Še najbolj je bil na Jezusovo molitev pozoren evangelist Luka.

Jezus je glede molitve skupaj z Marijo in Jožefom spolnjeval judovske običaje. V Nazaretu je redno obiskoval sinagogo. V jeruzalemskem templju je sodeloval pri bogoslužju. Po poročilih takratnega časa so Judje molili, ko se je zdanilo, popoldne in zvečer pred spanjem, pred jedjo in po jedi. V sinagogi in doma je Jezus molil psalme, starozavezne pesmi, ki so imele tudi mesijanski značaj in so se torej nanašale nanj.

p. Anton

 

ponedeljek, 3. maj 2021

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo.

V letu svetega Jožefa je prav, da ne pozabimo nanj, ko močno čutimo potrebo po novih duhovnih poklicih. On je zavetnik in priprošnjik vesoljne Cerkve in seveda tudi Cerkve na Slovenskem. V letošnjem letu še posebej Bog kliče in daje milost stanovitnosti v veliki meri tudi po njegovi priprošnji. On, ki je bil Jezusov varuh in vzgojitelj, bo varuh in vzgojitelj poklicanih. On, ki je Jezusa rešil pred morilsko Herodovo roko, bo rešil vse poklicane. Vztrajno ga prosimo, da bo imela Cerkev vedno dovolj dobrih duhovnikov, redovnikov, redovnic in misijonarjev ter različnih drugih duhovnih poklicev.

Na našem klasu sta dozoreli dve novi zrni. Bog povrni vsem sodelujočim.

 

nedelja, 2. maj 2021

BOŽJA BESEDA V CERKVENEM LETU

Cvetna nedelja Gospodovega trpljenja: sv. Ciril Aleksandrijski: Glej pravičnega kralja:

- Božja pota so pravila, nimajo ovinkov in stranskih poti, ravna so in prehodna.

- Pot postave je bila zares težka, ker je vodila čez mnoge simbole in podobe. Evangeljska pot pa je ravna, ni ostra in ne hrapava.

- Jezus je za nas dal svojo lastno kri, zato ne pripadamo več sebi, temveč njemu, ki nas je kupil in odkupil.

Veliki petek: sv. Ciril Aleksandrijski: S Kristusom smo križani:

-Odvedli so v smrt samega začetnika življenja!

- Kazni, ki jih je postava po pravici določala za nas grešnike, je Kristus vzel nase, kakor je bilo rečeno: Kristus pa nas je odkupil od prekletstva s tem, da je za nas postal prekletstvo.

- Dovolj je bilo, da za vse trpi samo eden, ki je kot Bog nad vsemi.

- Kristus je torej nosil križ, ki je pripadal nam, nikakor pa ne njemu, kakor se je glasila zakonska obsodba.

- Iz tega Kristusovega dejanja moremo povzeti veliko spodbudo, da si bolj prizadevamo za svetost.

Velika sobota: Origen, duhovnik: O smrti Kristusa in kristjanov:

- V resnici so bile pri Kristusu tri smrtne dobe: prva, v kateri je rečeno: »Jezus je zaklical z močnim glasom in izdihnil«; druga, ko je ležal v zaprtem grobu; tretja pa, ko so ga iskali, a ga niso našli v grobu, ker je že vstal.

- Prva doba naše smrti je v odpovedi svetu, druga v premagovanju telesnih napak, vrhunec popolnosti pa je v luči modrosti. To je tretja doba, dan vstajenja.

- Ko je zvezal močnega in ga premagal na križu, je šel v njegovo hišo, v kraljestvo smrti, v podzemlje, in tu je izropal njegovo imetje, to se pravi rešil zasužnjene duše.

2. velikonočna – Bela nedelja: sv. Gregor Veliki: Jezus ljubi apostole, a vendar jih pošlje, da trpijo:

- Kakšen čudež, da je po vstajenju Zmagovalec večnega življenja stopil skozi zaprta vrata, ko pa je prav isti iz zaprtega krila Device prišel k nam umret?

- Prikazal se jim je hkrati poveličan in otipljiv, da jim pokaže, kako je njegovo vstalo telo s prejšnjim isto po naravi, drugačno pa po slavi.

- Ko je pošiljal svojega Sina na svet v trpljenje, ga je kljub temu ljubil. Gospod tudi izbranih apostolov ni poslal, da na svetu uživajo, marveč da po njegovem zgledu trpijo.

3. velikonočna nedelja: sv. Ciril Aleksandrijski: Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali:

- Tisti učenec, ki je bil prej počasen za verovanje, je bil pripravljen in hiter za priznanje. V zelo kratkem času je bil ozdravljen.

- Toda vemo, da jim je bil greh nevere nekako skupen, saj tudi njihov duh ni bil brez dvomov, čeprav so rekli Tomažu: Gospoda smo videli.

- Kdor vidi in gleda, nima nobenega opravičila za nevero.

- Da bi vsem ljudem nudil verodostojnost svojega vstajenja, je bilo potrebno, da potrpežljivo prenaša Tomaža, ki je tako govoril, in druge učence, ki so mislili, da vidijo duha in prikazen.

- Njih moramo poslušati tudi mi, če hočemo doseči večno življenje in če visoko cenimo prebivanje v nebeškem domu.

zbral p. Avguštin Novak