ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (3) Najuspešnejša šola Božje ljubezni

Papež Pij XII. hoče v okrožnici o Srcu Jezusovem spet privesti »k ljubezni do Boga in bližnjega družine in človeško družbo« ter si ne pomišlja »trditi, da je v ta namen češčenje Presvetega Srca Jezusovega najuspešnejša šola Božje ljubezni« (št. 72).

Naslednje prisrčne papeževe besede bi morale ganiti naša trda srca, da bi se oklenili Presvetega Srca Jezusovega: »Mar moremo najti kako obliko pobožnosti, ki bi bila odličnejša od češčenja Presvetega Srca Jezusovega, ki bi se bolj ujemala z značajem katoliške vere, ki bi bila bolj v pomoč sedanjim stiskam Cerkve in človeškega rodu? Katera verska vaja je plemenitejša, prijetnejša in zveličavnejša, kakor je to češčenje, o katerem govorimo, ko je vendar vse usmerjeno k Božji ljubezni? In končno, kaj more uspešneje nagibati vernike, da bi se v življenju popolnoma oklenili evangeljske postave, kakor Kristusova ljubezen? In prav pobožnost do Presvetega Srca Jezusovega iz dneva v dan množi in poživlja ljubezen do Kristusa« (št. 69).

»Če veren kristjan časti Jezusovo Srce, časti in moli skupaj s Cerkvijo znamenje in tako rekoč sled Božje ljubezni, ki je šla tako daleč, da je tudi s Srcem učlovečene Besede vzljubila človeški rod, omadeževan s tolikimi hudobijami« (št. 58).

 

II.Za kaj naj se obračamo na sv. Jožefa?

Kakšno »žito« lahko dobimo od tega molčečega delavnega moža iz njegovih duhovnih »žitnic«? Ta svetnik, ki je med svetniki po veličini in pomenu takoj za Marijo, pred vsemi drugimi svetniki, nam je zgled, priprošnjik in zavetnik predvsem v petih rečeh:

1.Vse svoje življenje je kot glavar Svete družine popolnoma posvetil po Mariji Jezusu. S svojim ravnanjem je celó rešil njuno življenje in prispeval zelo pomemben delež k našemu odrešenju. Tako je s svojim zgledom pokazal, kaj pomeni življenje iz posvetitve Mariji in po njej Jezusu, po Marijinem Srcu Jezusovemu Srcu.

2.Kot varuh Svete družine – Jezusa, ki je glava Cerkve, in Marije, ki je Mati Cerkve – je tudi varuh in zavetnik svete Cerkve. Ker je ta danes v težavah in se mnogi, zlasti mladi, oddaljujejo od nje, se bomo radi zatekali k njemu, da pri Jezusu izprosi rast in poglobitev Cerkve po gorečnosti in številu.

3.Ob molitvi in delu z Jezusom in Marijo, najsvetejšima Srcema in osebama, je tudi nazareški Tesar postal svet in mu zaradi posebne vloge pri našem odrešenju pripada posebno češčenje. Njegov zgled nas vabi, da gremo skozi življenje v tesni povezanosti z Gospodom in njegovo Materjo, da bomo tako tudi mi postali sveti.

4.Po starem latinskem izreku nikogar in ničesar ni mogoče ljubiti, če tega prej ne poznamo. Mož Device Marije in krušni oče Jezusa Kristusa je med vsemi ljudmi na zemlji oba najbolj poznal in ju zato najbolj ljubil. Naj na njegovo priprošnjo in po njegovem zgledu spoznamo neizmerno ljubezen obeh do nas, da ju bomo tudi mi čim bolj vzljubili in se tako posvetili.

5.S svojim preprostim življenjem kot nazareški Delavec, ki je dosledno v drobnih vsakdanjih stvareh izpolnjeval Božjo voljo, je pokazal, kako lahko človek sredi vsakdanjega preprostega življenja in poklicnega dela postane svet. Odpoved lastni volji v iskanju Božje volje je prava pot do svetosti.

To so »žitnice« sv. Jožefa, zato se bomo radi odzvali na povabilo: »Pojdite k Jožefu!« Izpolnilo se bo, kakor pojemo: »Kdor vate upa srčno vdan, nikdar ne prosi te zaman; usliši prošnjo vsako, usliši prošnjo vsako.«

p. Anton Nadrah

Velikonočno voščilo

Letošnjo veliko noč, največji krščanski praznik, nam je na zunaj usmerjal mali koronavirus. Zaznamovana je bila s križem. Tudi Jezusova pred skoraj dva tisoč leti je bila zaznamovana z mnogo težjim križem. Vendar je za velikim petkom prišla velika noč, dan vstajenja in zmagoslavja. Velike noči v naših srcih – povezanosti z vstalim in zmagoslavnim Odrešenikom – nam nihče in nobena stvar ne more vzeti. Želimo vam tega notranjega veselja in upanja, ki nam ga oznanjata Velika noč in Nedelja Božjega usmiljenja.

cistercijani

 

Pojdite k Jožefu!

Letošnje leto je posvečeno sv. Jožefu, še posebej mesec marec, zato tudi te uvodne vrstice.

I.Značilnosti obeh Jožefov.

Z navodilom »Pojdite k Jožefu!« (1 Mz 55) je faraon usmerjal lačne Egipčane v času lakote v Egiptu k egiptovskemu Jožefu. V njegovih žitnicah je bilo žita za vse, ker ga je sedem rodovitnih let spravljal vanje. »Pojdite k Jožefu!« nas danes, v času drugačne, nič manj hude, lakote usmerja papež Frančišek k novozaveznemu sv. Jožefu.

Starozaveznega Jožefa so lastni bratje iz nevoščljivosti prodali za sužnja, a Bog ga je po faraonu povišal. Ko je bil v Putifárjevi hiši kot suženj in ko je bil v ječi, je bil »Gospod z njim« (1 Mz 39,3.21.23), ker je bil pravičen. Novozaveznega Jožefa, moža Device Marije, je najprej Bog povišal, ko ga je izbral za moža Devici Mariji in ga določil za krušnega očeta Jezusu Kristusu. Zanj še bolj kot za starozaveznega Jožefa velja, da je bil pravičen (Mt 1,19). Z letom svetega Jožefa ga je zdaj po papežu Frančišku Jezus sam povišal in se mu s tem izkazal hvaležnega za vse, kar je od njega prejel v času zemeljskega življenja. Gospod je bil še bolj z njim kakor z egiptovskim Jožefom. V njegovih duhovnih »žitnicah«, ki so Jezusove »žitnice«, lahko dobimo milosti za vse naše duhovne in materialne potrebe.

Dolga leta je sveti Jožef z ljubeznijo skrbel za Jezusove in Marijine potrebe. Bil je njun varuh in oskrbnik, ljubeč mož Device Marije ter skrben Jezusov vzgojitelj in je kot tesarski mojster imel Jezusa za vajenca in pomočnika. Egiptovski Jožef je bil trikrat popolnoma po krivici ponižan: ko so ga bratje prodali za sužnja, ko ga je Putifárjeva žena obtožila poskusa prešuštva in ko je bil zato vržen v ječo. Tudi sv. Jožef se je trikrat srečal s križem: ko je zvedel, da je njegova zaročenka Marija noseča, ko je Marija morala roditi Odrešenika sveta v živalskem hlevu in ko je pred morilskim Herodom moral z Marijo in Jezusom bežati v Egipt. Tudi v Cerkvi je bil skoraj célo prvo tisočletje pozabljen in se je njegovo češčenje bolj razširilo med kristjani šele sredi drugega tisočletja, zlasti pa v zadnjih dveh stoletjih. Cerkev veličino tega ponižnega, delavnega in Sveti družini predanega svetnika vedno bolj odkriva, čeprav v Svetem pismu ni zapisana niti ena njegova beseda. On je svetnik dejanj, ne besed.

 

Z DUHOVNIKI V SANKT PETERBURGU (23)

Vračali smo se nazaj skozi dve isti dvorani. Že smo ju videli, a občutek je bil, da vidiš nekaj novega. Pogled z nasprotne smeri je razodeval neke vrste drugačnost in še večje razkošje.

Na vrhu stopnišča smo šli kar naprej v drugo stran zgradbe. Tako, kot smo prej mi čakali na stopnišču, je zdaj skupina turistov, ki je bila za nami čakala na ogled.

Druga stran je bila podobno urejena kot prejšnja. Spet čudoviti prostori, ki so bili namenjeni za sila razkošna kosila ali večerje. Vse je bilo nared, samo usesti bi se bilo treba. Pravzaprav niso bile samo obednice. V eni sobi so bili razkošni sedeži in male mizice, kar bi lahko nakazovalo, da so tam pili kavo in klepetali po bogatem kosilu. V drugi izmed soban je bila dragocena mizica z dragocenim in umetelno rezljanim šahom. Figure so bile tako čudovite, da bi jih raje gledal, kot pa z njimi igral šah. V drugi sobici je bil nek instrument, ki je bil zaprt. Tipkovnice ni bilo mogoče videti. Mogoče je bil mali čembalo? Ob stenah razkošne sedežne garniture. Ob fotelju je stal kip zamorske deklice, ki je imela na glavi zlato posodo, iz katere je kar kipelo raznih vrst sadja. Le-to je bilo tako umetelno zloženo, da je bilo bolj podobno čudovitemu šopku rož kot pa košari sadja. Najbrž je bil pravi užitek vzeti grozd iz take posode. Ali pa tudi ne? Pri skromnem človeku bi se pojavilo vprašanje: Ali je vredno zaradi enega kosa sadja, ki bi si ga privoščil, razdreti tako umetelno narejeno harmonijo sadja in cvetja?

Na stenah so bile čudovite tapete, ki pa so se zmeraj ujemale z barvo oblazinjenega pohištva. Vsaka soba je bila drugačna, zato se pohištva ni dalo prenašati iz sobe v sobo, saj ne bi bilo več barvno skladno. Da stene niso bile prazne, so jih obogatili s umetniškimi slikami in portreti cesaric.

Svoje poglavje so bile lončene ali porcelanaste peči, s katerimi so ogrevali prostore. Vsaka je bila svojevrsten umetniški predmet. Popolnoma naravno je, da so bile tudi peči uglašene z opremo prostora. Vse se je ujemajo in dihalo v čudoviti harmoniji. Stil pohištva, barva oblazinjenja in vrsta tapet na stenah. Šli so celo tako daleč, da so bili enaki vzorci na naslonjalih od stolov in na stenskih tapetah. Torej so delali in tkali za vsako sobo posebej. Gotovo so imeli še kakšen kos pohištva kje v skladišču, če se je slučajno zgodila kakšna nesreča, da se je kos pohištva poškodoval ali umazal.

p. Branko Petauer

 

ODMEVI 3.

Pred štirimi leti me je zadela kap na desno stran možganov, zdaj pa s težavo pišem z desno roko. Rada rešujem kviz. Najbolj pa me duhovno poglobi nagradna knjižica. Naj vas še naprej Marija blagoslavlja, spremlja in vodi še veliko let. Pa molila bom za vas.

Marinka Kraljič