Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 7. marec 2021

Najbolj dovršeno praktično izpovedovanje krščanske vernosti

Srce Jezusovo je po besedah Pija XII. »Srce Božje osebe, to je učlovečene Besede, in nam zato predstavlja in tako rekoč nazorno postavlja pred oči vso ljubezen, s katero nas je Kristus ljubil in nas še sedaj ljubi. Prav zato je treba pripisovati češčenju Presvetega Srca tolik pomen in ga imeti za najbolj dovršeno praktično izpovedovanje krščanske vernosti« (št. 60).

Katekizem katoliške Cerkve, ki je izšel leta 1993, takole uči o Srcu Jezusovem: »Jezus nas je vse in vsakogar poznal in ljubil v času svojega življenja, svojega smrtnega boja in svojega trpljenja ter se daroval za vsakogar od nas: 'Božji Sin me je vzljubil in daroval zame sam sebe' (Gal 2,20). Ljubil je nas vse s človeškim srcem. Zaradi tega Jezusovo presveto Srce, prebodeno zaradi naših grehov in za naše zveličanje (prim. Jn 19,34), velja za prav posebno znamenje in simbol … tiste ljubezni, s katero Božji Odrešenik ljubi večnega Očeta in prav vse ljudi.«

Kardinal Joseph Ratzinger je imel leta 1981, ob 25-letnici okrožnice Pija XII. o češčenju Srca Jezusovega, na kongresu v čast Srcu Jezusovemu v Toulousu predavanje z naslovom Glejmo na prebodeno Srce! Med drugim je dejal: »V Srcu Jezusovem je pred nas postavljeno središče krščanstva.«

V Direktoriju za ljudske pobožnosti in bogoslužje, ki ga je izdala Kongregacija za bogoslužje in zakramente leta 2002 (CD 102), je zapisano: »Brez dvoma je bila in je še vedno pobožnost k Zveličarjevemu Srcu ena izmed najbolj razširjenih in priljubljenih oblik ljudske pobožnosti« (št. 166).

p. Anton

 

sobota, 6. marec 2021

Najodličnejše dejanje vdanosti Bogu in obseg vse vernosti

Papež Pij XII. ob naslonitvi na svoja predhodnika Leona XIII. in Pija XI. ugotavlja: »Popolnoma jasno je namreč, da je to češčenje, če gledamo njegovo posebno naravo, najodličnejše dejanje vdanost Bogu,« »najbolj preizkušena oblika ljubezni do Boga«. V tej pobožnosti je obsežena »vsa ljubezen do Boga in pravilo popolnega življenja,« »obseg vse vernosti«.

»Cerkev je prepričana, da je to češčenje tista oblika vdanosti Bogu, s katero se v polnosti uresničuje notranje in resnično bogočastje, katerega je naznanil Zveličar sam v razgovoru s Samarijanko: 'Pride ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici' (Jn 4,23–24).«

Ob teh besedah kar treh papežev se lahko vprašamo, zakaj smo na češčenje Srca Jezusovega tako zelo pozabili. V času med prvo in drugo svetovno vojno je bilo pri nas že želo uveljavljeno. Potreben bo povratek h koreninam naše vernosti!

 

petek, 5. marec 2021

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (2) Neprecenljiv Božji dar Cerkvi

Papež Pij XII. (+ 1958) vidi v češčenju Srca Jezusovega »neprecenljiv dar. Ta dar je učlovečena Beseda in naš Božji Odrešenik […] podelil Cerkvi, svoji skrivnostni nevesti, v teh zadnjih stoletjih, v katerih je morala prestati toliko naporov in premagati toliko težav.«

Papež tu misli na izrecne oblike češčenja Srca Jezusovega, ki so danes uveljavljene v Cerkvi.

 

četrtek, 4. marec 2021

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Spoštovani bralci!

Še smo v pandemiji Covid-19. Podobna je viharju na morju v Jezusovih časih, ki je danes zajel ves svet. Smo na ladji velikanki, v kateri je vse človeštvo, več kot 7 milijard in 700 milijonov ljudi. Valovi novega koronavirusa pljuskajo v ladjo, tako da jo že zaliva, Jezus, ki je z nami, pa trdno spi (prim. Mr 4,35–41). Tako se zdi. Kaj lahko storimo na tej ladji velikanki? Poglejmo tri možnosti.

1. Lahko pomagamo tistim, ki jih je bolezen na kakršen koli način prizadela. Pandemija bo povzročila nekaj dobrega, če nas bo spodbudila k večji ljubezni do vseh pomoči potrebnih. Ni težko ugotoviti, da se v tem pogledu veliko ljudi zelo žrtvuje.

2. Bolezen hoče človeštvo, ki se je zelo oddaljilo od Boga, spreobrniti, privesti na pravo pot. Bog je tisti, ki bi rad v našo korist to dosegel. Pri tem prizadevanju običajno deluje po ljudeh, tudi po nas. Poglejmo, kako je deloval po fatimski pastirici sv. Jacinti. Dne 20. februarja skupaj z rodnim bratom Frančiškom praznujeta rojstni dan za nebesa. Takole nam sveta pastirica odgovarja: »Poslušajte, veste kaj? Naš Gospod je žalosten. Naša Gospa nam je rekla, naj ga ljudje ne žalijo več, saj je prejel že toliko žalitev, pa se za to nihče ne zmeni. Še kar naprej delajo iste grehe. Delajte žrtve za spreobrnjenje grešnikov. Naj naštejem nekaj primerov, kako smo delali mi, fatimski pastirčki. Ko smo srečali uboge lačne otroke, smo jim dali svojo malico za spreobrnjenje grešnikov. Zaradi tega smo bili sami lačni. Uživali smo želod, a smo iskali takšnega, ki je bil bolj grenak, da smo prispevali za spreobrnjenje grešnikov večjo žrtev. Ko so nam starši ponudili kakšen priboljšek, npr. grozdje, smo se odločili: 'Ne jejmo ga, darujmo to žrtev za grešnike.' Ko smo imeli različne bolečine, se nismo pritoževali.«

3. Imamo možnost, da na ladji velikanki »zbudimo« Jezusa, saj je z nami, a se zdi, da »spi«. Ne bojmo se, da bi nas pokaral: »Kaj ste boječi, maloverni?« Kako naj ga zbudimo? Z gorečo molitvijo! »Kdor moliti ne zna, naj se na morje poda!« pravi pregovor. Pandemija ne bo dosegla svojega skritega namena, če nas ne bo usmerila na Jezusa, če v nas ne bo prebudila duha molitve. V času pandemije nam hoče biti Jezus še bolj blizu, kakor je sicer, čeprav na drugačen način. Gre za bistvo, za najglobljo molitev. Jezus nas vabi: »Ostanite v meni in jaz v vas […] Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete ničesar storiti […] Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni. Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni« (Jn 15,4–10).

Že nekaj let pri svojem prizadevanju poudarjamo geslo: »Živeti iz posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu!« Drugače povedano: »Po Mariji k Jezusu!« Končni cilj je Jezus in nebeški Oče. Vedno ostati v Jezusu, v njegovi ljubezni, to je najčudovitejši sad življenja iz posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Tako bomo rodili obilo sadu. Če bomo živeli v prisrčnem prijateljstvu in ljubezni z Jezusom in Marijo, nam ne bo težko izpolnjevati Božje volje, kajti to je dokaz pristne ljubezni. Pandemija ima v sebi močan klic: Spreobrni se in veruj evangeliju! Ljubi Boga in vsakega človeka, posebej pomoči potrebnega!

p. Anton

sreda, 3. marec 2021

DOMAČA ZDRAVILA Navadna arnika ali roža svetega Antona

Slovensko ljudsko krščansko ime za navadno arniko (Arnica montana L.) je roža svetega Antona. Sveti Anton Padovanski, katerega god obhajamo 13. junija, je zavetnik tistih, ki kaj ali koga iščejo. Najpogosteje se mu priporočajo tisti, ki iščejo svojega življenjskega sopotnika, ženo ali moža.

Arnika ima lep oranžno rumen cvet in mehke, z dlačicami poraščene, liste. Cveteti začne v juniju, ko obhajamo god svetega Antona iz Padove, in ko je pomlad že v polnem razcvetu. Menim, da so si zato arniko prisvojili tisti, ki so zaljubljeni. »Ko najdeš rasti arniko, si našel zaklad, ker je tako učinkovita zdravilna rastlina, in ko najdeš moža ali ženo, si tudi našel zaklad.« Arnika je ena najbolj priljubljenih in uporabljenih zdravilnih rastlin pri nas. Kip svetega Antona Padovanskega najdemo v mnogih cerkvah po Sloveniji, kar pove, da so se svetemu Antonu naši predniki radi priporočili.

 

Arnika je zaščitena

Arnika raste na slabši zemlji. Na revnih in zakisanih travnikih ter visokih barjih jo vidimo rasti. Je trajnica in v Sloveniji sodi med zaščitene zdravilne rastline, zato je ne nabiramo, čeprav marsikje lepo raste. Ponekod je že videti ogrožena zaradi pretiranega nabiranja, saj jo Slovenci, kljub temu, da je zaščitena, pogosto vseeno nabiramo. Videla sem jo rasti na Pohorju in v okolici Žirov. Zraste od 20 do 60 cm visoko. Ko je živel pater Simon Ašič (1906-1992), je je bilo še dosti, kajti človek takrat travnikov tudi še ni toliko obremenjeval z umetnimi snovmi.

 

Zdravilne učinkovine

Cvetovi arnike vsebujejo karotenoide, ki jim dajejo rumeno oranžno barvo. Zdravilnemu učinku arnike za zunanjo uporabo, torej na koži, pripisujemo predvsem seskviterpenskim laktonom in učinkovini helenalin. Cvetovi arnike vsebujejo še eterično olje, flavonske glikozide, fitosterol in timol, ki deluje antiseptično, ter druge spojine.

 

Delovanje arnike

Arnika deluje protivnetno in protibolečinsko. Zmanjša nastanek podpludb. V neki raziskavi na miših, ki so imele artritis, so dokazali, da helenalin v arniki zmanjša vnetje in bolečino. Arniko torej zunanje uporabljamo pri revmatičnih težavahv mišicah in sklepih ter krčnih žilah. Pri udarninah,zvinih in zlomih pa zmanjša oteklino in pordelost ter je tako okrevanje hitrejše.

Včasih so cvetove arnike namočili v žganje za notranje uživanje. Danes to odsvetujemo, saj lahko pride do zastrupitve. Arniko torej uporabljamo v obliki mazil, gelov in krem le za uporabo na koži.

 

Raziskava o učinkovitosti

V več krajih v Švici so opravili klinično raziskavo s pripravkom iz arnike. 79 ljudi, 26 moških in 53 žensk, je imelo obrabo kolena. Po treh tednih nanašanja pripravka iz arnike na koleno so občutili izboljšanje. Tudi še po šestih tednih uporabe arnike je bil njen učinek zdravilen. Manj je bilo bolečine in otrdelosti kolena. Funkcija kolena se je na splošno izboljšala. Le 7,6% bolnikov je čutilo blažje stranske učinke, a 76% bolnikov bi arniko znova uporabilo. 87% vseh je arniko ocenilo kot dober pripravek. Le 1 bolnik od vseh je imel alergijsko reakcijo, zato je le-ta z uporabo arnike prenehal. Celokupno gledano je bil uporabljen pripravek iz arnike učinkovit in varen. Menim, da si od vseh podatkov iz te raziskave, velja zapomniti, da nanašamo pripravek iz arnike na kožo nič manj kot 6 tednov. Četudi čutimo dober učinek že po 3 tednih, se učinek arnike po 6 tednih uporabe še okrepi.

 

Mazilo arnike

Pater Simon Ašič je rad svetoval uporabo mazila arnike; najpogosteje pri sklepnem revmatizmu. Ob tem je poudaril, da naj pri tej bolezni uživamo pretežno rastlinsko hrano z manj soli, izogibamo se kavi in alkoholu. V hladnem vremenu se toplo oblečemo ter se veliko gibamo na svežem zraku.

Barbara Kozan, mag. farm.

torek, 2. marec 2021

Slovenci v Lurdu

O prvih romanjih Slovencev v Lurd so pisali Ivan Križanič (1886), Janez E. Kalan (1908) in F. K. Meško (1909).

V vročih avgustovskih dneh leta 1886 se je 38 Slovencev: 6 Korošcev, 22 Štajercev ter 10 Kranjcev in Primorcev pridružilo velikemu avstrijskemu romanju v Lurd. S seboj so ponesli za darilo Lurški Gospe imenitno bandero iz belega in rdečega damasta. Dolgo je bilo štiri metre, široko pa dva in pol. To je bilo darilo vseh narodov monarhije. Zato so bila na belem traku izpisana imena vseh avstrijskih dežel. Poleg Marijine podobe so bile na njem izvezene tudi podobe osemnajstih zavetnikov posameznih dežel. Podobna bandera drugih evropskih držav so že prej krasila stene in stebre lurške cerkve. Potovanje je trajalo tri tedne in je bilo dokaj naporno. Vlak je ustavljal v mnogih mestih, ki so si jih romarji tudi ogledali, predvsem pa so se malce naspali in si odpočili. Romanje je za Slovence popisal Ivan Križanič (1843–1901), ki je bil tedaj stolni kanonik v Mariboru. Že vožnja skozi dobrih 10 km dolg predor Arlberg je bila stresna. Ko smo zopet na dan prišli, je rekel nek duhovnik: »Če v peklu druge kazni ni, kakor večna tema, dosti imajo.« Med potovanjem so se dalj časa zadržali v Zürichu, ki pa jih ni navdušil. »V celem mestu Zürich ni katoliške cerkve. Tukaj živijo sami Kalvinci. Nesrečno ljudstvo se mi je v srce usmililo. Večer ni zvonilo večne luči, zjutraj ne zdrave Marije, niso vabili k sveti maši. Ubogi otroci, ki matere nimajo. V Zürichu se mi je zdelo, kakor bi prišel v hišo, kjer je mati umrla. Sladkega čuta materine ljubezni, ki nas romarje v Loudes tira, ti ljudje pač ne poznajo.« Zato pa jih je toliko bolj očaral Lurd. »In na tem svetem kraju vsi ljudje prelepo molijo. Neki sklepajo roke, drugi molijo z razprostrtimi rokami ali stegujejo proseče svoje roke gori k Mariji in zopet drugi poljubljajo sveta tla in pečino, na kateri je Marijina noga stala. Nas vseh oči so v Marijo uprte, a ona gleda v nebesa in tamkaj s svojo besedo podpira prošnje romarjev. Tukaj bolniki na glas vpijejo, naj se jih Marija usmili, slepi bi jo radi videli, nemi bi ji rad hvalne pesmi pel, hromi bi rad tekel k njej. Tukaj ljudi ne razločuje stan, ne starost ne premoženje. Vsi so otroci preljube Marije. Tukaj bi človek za zmeraj ostal in na vse pozabil.« A očitno je tudi tokrat obveljal rek Povsod lepo, doma najlepše. Takole je kanonik Križanič končal svoje poročilo: »Francozi so ali jako odločni kristjani ali pa jako zanikrni bogotajci; na sredi jih je malo. Razen Lurdčanov, ki so krepki in lepi ljudje, so Francozi, kakor smo jih mi videli, mršav rod. Deset slovenskih fantov bi pregnalo sto francoskih vojakov v beg, ako bi šlo za telesno moč; puška seveda vsakemu poči. Kar se bogastva tiče, se Francoska, kar sem jaz videl, nikakor ne more meriti z našimi kraji. Mi Slovenci smo res na sredi kolača. Zato Francozi veliko bolj skromno in varčno živijo kakor razvajeni Slovenci. Kar je res je res.«

-----

Ko so leta 1908 obhajali v Lurdu petdesetletnico Marijinih prikazovanj, so šli po zgledu drugih narodov tudi Slovenci na to slavno božjo pot. Pod pokroviteljstvom ljubljanskega knezoškofa dr. Antona Bonaventure Jegliča je popeljal romarski vlak tja in nazaj 611 Marijinih častilcev. Tudi njih je prevzel mogočni predor Arlberg: »Človek bi ga prehodil komaj v poldrugi uri. Mnogi romarji so izvlekli rožne vence, (če jih niso že prej v roki imeli) in so jeli moliti. Prav zložno so zmolili en rožni venec, medtem ko je vlak drdral in ropotal pod zemljo.« So pa seveda tudi ogledovali kraje. skozi katere so potovali. »Smelo pa lahko trdimo, da je imelo to romanje za udeležence lepe koristi ne samo v verskem in duhovnem oziru. Naši ljudje so videli sveta, kakor ga ne bodo zlahka kmalu zopet. Videli so vzorno gospodarstvo na polju in v vinogradih v Švici, deloma tudi na Francoskem. Seveda, natanko proučiti ni bilo mogoče vsega v teh kratkih dneh. Nekaj pa je gotovo ostalo.« S seboj so ponesli kamnito spominsko ploščo, ki so jo vzidali v steno lurškega svetišča. Ta plošča bo vedno pričala, da je slovenski narod Marijin narod. V plošči so vsekane besede sledeče molitve:« O Marija, brani in razširjaj sveto Cerkev, utrdi vero v naših dneh, vzemi v varstvo našo domovino, prosi za grešnike, čuvaj nedolžne, varuj tebi posebno posvečene, stori nas vse kakor Bernardko srečne, če ne na tem, pa na onem svetu.« Kdo ve, če bi po več kot sto letih to ploščo še našli v Lurdu?

Ko so dve leti pozneje Slovenci - kar 540 jih je bilo, romali v Jeruzalem so tudi nesli s seboj podobno tablo, a so jo pozabili na ladji.

poiskala Valerija Ravbar

ponedeljek, 1. marec 2021

VALERIJINE VRSTICE Leto svetega Jožefa

Cerkev sv. Marjete v Malem Črnelu ima visoko gori v atiki podobo sv. Jožefa, ki mu delata družbo sv. Jakob in sv. Filip. Zato je bilo v preteklosti veliko vaščanov krščenih na ta tri imena. Največ je bilo seveda Jožefov. V času mojega otroštva so nosili to ime trije gospodarji: dva so klicali Jože, enega pa Pepe. Na predvečer njihovega godu smo se zbrali na vasi, opremljeni s pokrovkami in starimi lonci, ter šli delat »ofrah«. Odrasli so dobili kozarec domačega vina, otroci pa suho sadje. Sicer sv. Jožef pri nas ni bil pogosto omenjan svetnik. Za vsako težavo, ki nas je doletela, smo imeli v nebesih zavetnika, h kateremu smo se obračali po pomoč, sv. Jožef pa – kakor da ni imel kake posebne zadolžitve. Samo v litanijah smo ga omenjali.

Kranjci smo imeli v najtežjem obdobju svojega obstoja za zavetnika sv. Ahaca, ki je stal ob strani kranjskim vitezom v boju s Turki. Leta 1675 pa je cesar Leopold I. za zavetnika svojih dednih dežel, torej tudi Kranjske, postavil sv. Jožefa. Cesar je bil tedaj v hudih škripcih. Deželo so od vseh strani obkrožali sovražniki, ogrožale so jo kuga, potresi, kobilice in lakota, gospodarstvo je bilo na tleh – brez Božje pomoči se je cesar čutil izgubljen. Zato se je zatekel pod varstvo Jezusovega skrbnika, upajoč da bo sv. Jožef pomagal Avstro-Ogrski na vseh področjih. S svojo univerzalno vlogo naj bi nadomestil svetnike s posameznih področij, na katere so se ljudje obračali doslej. O svoji odločitvi je obvestil škofe in jim naročil, naj vpeljejo čaščenje novega zavetnika. Ljubljanski škof Jožef Rabatta je bil svojemu godovnemu zavetniku še posebej naklonjen in je uspešno širil njegovo češčenje, čeprav so Kranjci ostali še naprej zvesti tudi starim zavetnikom.

Najbrž je bil v podobni stiski kakor cesar Leopold I. tudi papež Pij IX. leta 1870. Tedaj je bilo konec papeške države, katere ozemlje je bilo priključeno novo nastali državi Italiji. Papežu je ostala le oblast v Vatikanu, ki ga poslej ni nikoli več zapustil, kakor tudi še vrsta njegovih naslednikov ne. Sv. Jožefa, ki je bil skrbnik in zaščitnik sv. Družine, je papež izbral, naj zaščiti vesoljno cerkev.

Pol stoletja kasneje je sedel na Petrovem prestolu papež Benedikt XV. Tudi on ni zapustil svoje državice, čeprav so leta 1920 že trkali na vrata modernejši časi. Pozval je katoliški svet, naj se v spomin na češčenja sv. Jožefa kot varuha katoliške Cerkve opravljajo slovesnosti. V varstvo naj se mu izročijo predvsem delavci, da bi jih obvaroval nevarnosti brezvernega socializma.

Leta 1970 je bil poglavar katoliške cerkve papež Pavel VI. Tudi on je naročil slovesno praznovanje. V Rimu so se zbrali strokovnjaki s celega sveta in razpravljali o raznih vprašanjih, ki se nanašajo na osebo svetega Jožefa in njegovo češčenje. Papež pa se je ravno tri dni pred tem vrnil z velikega potovanja po azijskih deželah. Bil je drugi papež, ki je spet zapustil vatikanske zidove, in prvi, ki je obiskal vseh pet celin.

Danes po 150 letih je sveti oče spet zaprt za zidovi Vatikana. Tokrat je zaklenila vrata korona. Papež Frančišek je odločil, da bomo obhajali posebno leto sv. Jožefa – od praznika Brezmadežne 2020 do praznika Brezmadežne 2021 – kajti v letu, ki je pred nami, bomo potrebovali njegovo pomoč, kot so jo naši predniki v časih težkih preizkušenj.

Valerija Ravbar