Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 7. februar 2021

35 LET BERNARDOVE DRUŽINE Molitev (7) Molitev Male Terezije (1)

Že kot otrok se je rada skrila v kak kot in premišljevala o Bogu. Ko je hodila že v šolo, je bila včasih tudi po več ur v cerkvi. Jezus je bil njen edini prijatelj. Vse njeno življenje je bilo prežeto z ljubeznijo. Preden se je česa lotila, je molila. Molitev je bila kot duhovno dihanje njene duše. Imela je posebno milost molitve. Doma je vdihavala ozračje molitve. Sama pravi, da, ko je gledala očeta v obraz med molitvijo, je spoznala, kako molijo svetniki.

Dobra molitev je milost. Vsako milost pa si lahko izprosimo. »Prosite in se vam bo dalo.« Dar molitve moramo razviti. Brez milosti smo nesposobni moliti. Da se naučimo moliti, je redno potrebna povezanost s človekom, ki moli. Tu vidimo, kako odgovorno nalogo imajo starši do svojih otrok. Potrebujemo molitveno okolje. Če smo ljudje molitve, to izžarevamo. Izžarevamo Boga in tako vplivamo na okolico. Zelo koristno je, če si kdaj med seboj povemo, kako molimo. Molitev nam prinaša mir, srečo, daje nam moč. Molili naj bi neprestano. Mala Terezija pravi, da niso minile niti tri minute, da ne bi mislila na ljubega Boga. Že zjutraj naredimo dober namen, čez dan pa se večkrat skušajmo spomniti na Boga, npr. s kratkim zdihljajem: »Moj Gospod in moj Bog«; »Gospod, usmili se mene, grešnika«; »Srce Jezusovo, upodobi moje srce po svojem Srcu«. Takšne vzklike izrecimo pogosto, počasi in zbrano. Molimo lahko na tak način kjerkoli, tudi na avtobusu, v avtu ali ko hodimo po cesti.

Terezijina molitev je bila prisrčen pogovor otroka z Očetom. O molitvi pravi: »Zame je molitev preprost pogled k nebu, kar mi razširja dušo in me zedinja z Jezusom.« V molitvi je vztrajala, čeprav je pri njej doživljala težave, zlasti duhovne suše.

 

 

sobota, 6. februar 2021

ZA ZIDOVI SAMOSTANA


Spoštovani in dragi bralci!

 

Naše glasilo prihaja v delno spremenjeni podobi. Že prva številka je bila nekoliko preoblikovana. Sedanja je zlasti vsebinsko še bolj. Célo leto nas bo na naslovni strani spremljala podoba karmelske Matere Božje z Jezusom v naročju. Na gori Karmel so živeli puščavniki, ki so zelo častili Devico Marijo. Muslimanski pritisk jih je prisilil, da so se v 13. stoletju preselili v Evropo. Leta 1228 jih je odobril papež Honorij III. K njim spada tudi bratovščina karmelskega škapulirja, ki se je po prvih začetkih v 14. stoletju zelo razširila v 17. in 18. stoletju. Po izročilu je v 13. stoletju generalnemu priorju reda Simonu Stocku Marija izročila poseben škapulir, ki pomeni Marijino obleko. Ponoči 16. julija 1251, ko je bil v veliki stiski glede karmeličanskega reda, se mu je Marija prikazala z Jezusom v naročju, v spremstvu množice angelov, in mu zagotovila: »Glej posebno pravico, ki jo dajem tebi in vsem otrokom Karmela! Kdorkoli (pobožno) umre, oblečen v to oblačilo, bo zveličan.« Če nosimo ta škapulir, ki izraža našo pripravljenost, da kot Janez Evangelist Marijo »vzamemo k sebi«, bo to vidno znamenje naše notranje osebne povezanosti z Materjo Marijo.

V glasilu ima več mesta Srce Jezusovo. Leto sv. Jožefa, ki se je začelo na praznik Brezmadežne, 8. decembra 2020, se pozna tudi v naši reviji. Nekaj sestavkov o smislu trpljenja se bo nadaljevalo vse leto. Bolj je poudarjeno cerkveno leto. Vrstni red je nekoliko drugačen kot doslej. Naj bo vse v duhovno spodbudo.

p. Anton

četrtek, 4. februar 2021

Jezus in Lazar

Bogu sem hvaležen za vse in šele zdaj počasi spoznavam in dojemam, da me je v življenju vedno vodil in obvaroval marsikdaj, ko si tega nisem zaslužil. Hvaležen sem Bogu in Božji Materi Mariji tudi za Stično. Bogu hvala, da morem še vedno brati Marijo Valtorto. Vedno znova odkrivam modre besede Jezusa in Marije in njune nauke. Včeraj sem prebral Jezusov pogovor z Lazarjem, v katerem nagovarja tudi nas. Jezus:«Stori več, prijatelj moj. Veliko je že, če človek vedno prenaša trpljenje. Ampak ti mu daj višji pomen«. Lazar: »Kateri, moj Gospod?« »Ponudi ga za odrešenje ljudi«. »Tudi jaz sem le ubog človek. Učitelj, ne morem se potegovati za to, da bi bil odrešenik«.

»Tako praviš. Vendar nimaš prav. Bog je postal človek, da bi pomagal ljudem. Ljudje pa lahko pomagamo Bogu. Ob uri odrešitve se bodo dela pravičnih pridružila mojim delom. Tistih, ki so mrtvi že stoletja, tistih, ki živijo, in tistih, ki bodo živeli. Pridruži jim svoja dela. Tako lepo se je stopiti v brezmejno Dobroto, ji pridružiti tisto, kar lahko damo od svoje dobrote in reči: 'Tudi jaz, o Oče, bom prispeval v dobro svojih bratov.'. Ni večje ljubezni do Gospoda ali do brata – kot če človek ve, da umira v slavo Gospodovo in za večno odrešenje svojih bratov. Biti sam odrešen? To je malo. To je minimum svetosti: Lepo je odreševati. Se darovati za odreševanje. Naj bo ljubezen tolikšna, da se spremeni v žrtveno grmado, ki odrešuje. Takrat je ljubezen popolna. In svetost velikodušnega bo brezmejna.

Pepi Dragar

 

sreda, 3. februar 2021

Vera in molitev

V knjižici, ki sem od dobila od Vas, sem prebrala, da so pastirji veliko molili. Več kot molimo, lažje molimo. In v življenju rastemo v veri v Boga. Vera je nujno povezana z molitvijo. V Boga, ki daje rast. Dela čudeže in nas kot magnet priteguje k sebi. Ti so opora veri. Odprlo se mi je tudi: Kako se je pri Frančišku kazala molitvena povezanost z Bogom in ljubezen do žrtev. Preprosto, da Mu darujemo žrtvice. Nadalje se mi je odprlo na strani, kjer je Marija obljubila, da bo naredila čudež. Kajti mnogi niso verovali prikazanjem. In bo povedala kdo je in kaj hoče. Poudarek prikazanj je na molitvi za grešnike. Marija je bila zaskrbljena, ko je gledala prihodnost človeštva, ki vedno bolj opušča molitev.

Kati Ribič

 

torek, 2. februar 2021

ODMEVI Advent in Sveti večer

Rada bi opisala doživljanje adventnega časa in svetega večera v letih mojega otroštva (to so bila leta – 50. do 60. prejšnjega stoletja).

V družini nas je bilo osem še živečih otrok. En bratec je umrl v prvem letu svoje starosti. Poleg mame in ata sta z nami živela še stara mama in stric – atov brat, ki je ostal na domu samski. Stari ata pa je umrl že pred mojim rojstvom.

Vse naše življenje se je v glavnem odvijalo v prostoru, v kmečki hiši, ki smo ji na kratko rekli – hiša. V kotu ob vratih je bila lončena kmečka peč, na drugi strani javorjeva miza, ob njej klopi. V hiši je bila postavljena tudi mentrga, v kateri se je mesilo testo za peko kruha, potem je bila tu še kredenca, majhna lesena skrinja in pa v zimskih mesecih postelja stare mame. V hiši smo vedno obedovali, se družili, igrali, se učili, pisali domače naloge, ob večerih, zlasti v adventu pa smo molili rožni venec. Seveda smo otroci še posebno molili v dneh pred svetim Miklavžem. Te molitve pa so bile le bolj prošnje, da bi nas sveti Miklavž obiskal in prinesel darila. Zato smo pisali pisma in jih postavljali na okenske police. Škoda, da se vsaj kakšna pisma niso ohranila, je pač tako, da jih je »Miklavž« odnesel s seboj. V poznih večernih urah so mama in starejši sestri pekli piškote, stara mama pa je že mesec, dva pred tem pletla volnene nogavice in rokavice. Na Miklavžev večer nam je mama odstopila peharje, ki smo jih postavili po mizi. Seveda so bile naše prošnje in molitve uslišane, saj so bili peharji drugo jutro polni domačih dobrot – jabolk, suhih hrušk, orehov, piškotov, tudi bomboni so bili vmes, pa zvezki, svinčniki, volnene nogavice. Najmlajši smo dobili tudi kakšno igračko. Eno leto sem dobila punčko iz cunj, najmlajši brat pa lesenega konjička. Veselje je bilo nepopisno. Seveda pa sveti Miklavž ni pozabil še vseh ostalih. Mami in stari mami je prinesel volnene nogavice in bombone-melisnice, stricu in atu pa tudi volnene nogavice in kakšno suho klobaso. Zvečer smo se svetemu Miklavžu zahvalili za vse prejete darove. Poleg tega je bil ta dan za našo družino še posebno prazničen, saj je sveti Miklavž tudi zavetnik mlinarjev. Doma smo imeli mlin, ki ga je ata podedoval od svojega očeta. Mlin je bil star, velikokrat je bilo v potoku premalo vode, da bi se vrtela mlinska kolesa, ki so bila v zimskih mesecih še zamrznjena. Kljub temu so ostali na ta mlin nepozabni spomini.

V adventu je stara mama vsako jutro hodila k sveti maši –zornicam. Spominjam se, da je vedno ogrnila plet, imela je dolgo krilo, na glavi je nosila ruto, obuta je bila v usnjene visoke čevlje, ki jih je potem, ko se je vrnila iz cerkve, vedno odložila v podpeček – prostor pod pečjo.

Ves advent smo se vsak na svoj način pripravljali na praznovanje božiča. Bratje so že dosti prej nabrali mah za jaslice, ata in stric sta poskrbela za božično drevesce, mama je pripravila vse potrebno za peko potic in kruha, starejše sestre so čistile po hiši, pisali smo sorodnikom kartice z voščili za božič in novo leto, pripravljali in izdelovali smo preproste okraske za smrekico. Ob večerih je stara mama začela moliti rožni venec. Mama mi je kasneje povedala, da smo najmlajši med molitvijo zaspali, tako da nas je morala odpraviti v posteljo.

Prišel je težko pričakovani sveti večer. Med letom so bile jaslice spravljene na podstrešju v kartonskih škatlah. Ko so bratje te škatle prinesli v hišo in odprli, je bilo čutiti vonj po naftalinu. Kulise mesta Betlehem so bile iz trdega kartona in verjetno so se na ta način, s to zaščito, ohranile za več let. Jaslice so dobile svoje mesto v »bohkovem kotu«, ki je bil tudi sicer najlepši okras hiše, z lepima podobama Jezusovega in Marijinega Srca na vsaki strani.

Ko se je v jaslice naselila sveta Družina, sta ata in mama pripravila vse potrebno za obred kropljenja, blagoslavljanja. Najprej smo se ustavili ob jaslicah, potem pa smo odšli še v vse ostale prostore hiše. Zunaj smo »požegnali« tudi živino. V hlevu sta bili dve kravi, nekaj ovac, kokoši, v posebnem prostoru še pujski.

Po blagoslovu smo se usedli k božični večerji – to pa je bila potica, kruh, bela kava in čaj. Vsa hiša je dišala po dračju, smrečju, po mahu, potici, po kadilu. Otroci smo potem zlezli na toplo peč, od koder smo v polmraku zrli k jaslicam, kjer je v hlevcu brlela majhna lučka. Ko so se oglasili zvonovi z zvonika domače cerkve, so odrasli odšli k polnočnici, otroci in stara mama pa smo že pred tem pospali v blaženem miru.

Takratni sveti večeri so bili v naših dojemanjih, rojstva Božjega Deteta, resnično sveti. Vedno se zahvaljujem našim pokojnim staršem in starim staršem, ki so nam z neomajno vero in ljubeznijo dali doživeti lepoto adventa, svetega večera, vseh praznikov božiča. Obenem pa so nam položili v srce realnost tuzemeljskega bivanja – rojstva in smrti. V nekem letu mojega odraščanja smo prav na sveti večer pospremili k večnemu počitku našo staro mamo.

Ana Jerman

 

ponedeljek, 1. februar 2021

DOMAČA ZDRAVILA Lučnikov sirup

Lučnik je zdravilna rastlina, ki jo včasih najdemo rasti kje v kotu naših slovenskih vrtov, če smo jo tjakaj zanesli iz narave.

Opis rastline in nabiranje

Lučniki (Verbascum) so rod rastlin iz družine črnobinovk (Schrophulariaceae). V rod lučnikov spada okoli 360 vrst. Izhajajo iz Evrope in Azije, največjo raznolikost vrst pa najdemo v Sredozemlju.

V zdravilne namene uporabljamo velecvetni lučnik ali papeževo svečo (Verbascum thapsiforme L.), dlakavi ali navadni lučnik (Verbascum phlomoides L.) in drobnocvetni lučnik (Verbascum thapsus L.).

Lučnik je dvoletnica. Prvo leto zraste le pritalni belkasto dlakav listni venec. Drugo leto rastlina požene še do 2 m visoko, ravno in dlakavo steblo. V zgornjem delu stebla so svetlo rumeni cvetovi, ki dišijo po medu, cvetijo postopoma. V opoldanskih urah jih vsak dan poleti, ob lepem vremenu, sproti obiramo. Že odpadlih cvetov ne pobiramo. Npr. cvetovi velecvetnega lučnika se odpirajo od junija do septembra, cvetovi navadnega pa od junija do avgusta. Cvetove moramo posušiti čim hitreje, v čim krajšem času, v čim tanjši plasti, na prepihu v senci. Mokro cvetje se namreč suši počasi in rado potemni, ki pa potem ni več tako kakovostno. Pri sušenju pa moramo tudi paziti, da nam cvetove veter ne odnese. Dokončno jih posušimo v malo topli pečici. Shranimo jih v steklene kozarce, ki se dobro zapirajo, sicer počrnijo in nekoliko izgubijo zdravilno vrednost. Iz 7 kg svežega cvetja dobimo 1 kg suhega. Za prodajo lučnik gojijo v Egiptu in na Češkem. Včasih, ko so v Sloveniji lučnik obirali za prodajo, so ga suhega hranili nad žganim apnom.

Lučnik raste ob poteh, na slabi nerodovitni zemlji, po suhih gričih, v zapuščenih kamnolomih, na produ rek, po sončnih gričih.

Učinkovine in uporaba

Vsi lučniki vsebujejo sluzi, saponine, npr. verbaskosaponin, različne iridoide, npr. avkubin, in čreslovine. Barvo cvetovom dajejo rumeni karotenoidi.

Lučnikov sirup

Lučnikov sirup vsebuje izvlečke cvetov velecvetnega lučnika in korenin jegliča (Primulae radix) v razmerju 1:1. Lučnik je izjemna zdravilna rastlina za uporabo pri kašlju, ker ima dvojno delovanje. Zaradi visoke vsebnosti sluzi (do 3%) lučnik blaži suh kašelj. Prekrije sluznico zgornjih dihal in jo tako zaščiti pred draženjem. S sluzjo zaščitene poškodovane celice se tako lahko obnovijo in usposobijo za izkašljevalno nalogo. Saponini v lučniku olajšajo izkašljevanje, ker čisto malo vzdražijo center za bruhanje, le toliko, da čutimo blago slabost in nas zato sili h kašljanju. Pri tem žleze v dihalih postanejo bolj aktivne, izločajo redko sluz, ki lepljivo in gosto bronhialno sluz razredči in jo zato lahko lažje izkašljamo oziroma lažje drsi po dihalnih poteh. Saponine vsebujeta jeglič in lučnik. Čreslovine v lučniku pa delujejo protivirusno.

Lučnikov sirup uporabljamo pri zasluzenosti pljuč, virozi, ki jo spremlja suh ali produktiven (z izmečki) kašelj, astmi, nahodu, oslovskem kašlju, bronhitisu. Ne smejo pa ga uporabljati bolniki z gastritisom ali želodčno razjedo.

 

Nasveti patra Simona Ašiča o uporabi lučnika

 

Revma in putika: uporabimo v žganje namočene cvetove za vtiranje na obolelo, boleče mesto.

Hemoroidi: vneto mesto namažemo z olivnim oljem, v katerem smo namakali cvetove.

V ljudski medicini lučnik ureja tudi mesečni cikel, pomaga pri boleznih vranice in jeter.

V zimskih mesecih v času prehladov in viroz si bomo z lučnikovim sirupom olajšali izkašljevanje in pomirili suh dražeč kašelj.

Barbara Kozan, mag.farm.