Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 6. september 2020

Nekatere duhovne prireditve v letu 2020

SEPTEMBER

11. – 13. P. Nadrah, duhovne vaje

13. ob 18.30 fatimska pobožnost v cerkvi

27. ob 15.00 BD, JMS, DŽ v cerkvi

 

OKTOBER

13. ob 18.30 fatimska pobožnost

25. ob 15.00 BD, JMS, D v cerkvi

 

NOVEMBER

22. ob 15.00 BD, VMŠ, DŽ v cerkvi

 

DECEMBER

20. ob 15.00 v cerkvi BD, VMŠ, DŽ

 

Bernardova družina,

združenjem posvečenih JMS

in duše žrtve imajo skupaj srečanja

na 4. NEDELJO V MESECU

V CERKVI od 15.00 do 17.00:

27. septembra, 25. oktobra, 22. novembra in 20. decembra (na 4. adventno nedeljo).

 

Fatimska pobožnost

bo v cerkvi že ob 18.30:

13. septembra in 13. oktobra.

 

Duhovne vaje za BD, Združenje JMS, DŽ in druge

 

Za člane Bernardove družine, posvečene Jezusovemu in Marijinemu Srcu ter duše žrtve in druge bodo duhovne vaje od petka, 11. septembra ob 18.00, do nedelje, 13. septembra po kosilu. Tema: Bog je naš končni smisel in največja sreča. Prijave sprejema čim prej voditelj: p. Anton Nadrah, E-pošta: anton.nadrah@rkc.si

 

sobota, 5. september 2020

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Urednikova beseda

V četrtek, 20. avgusta, smo praznovali slovesni praznik sv. Bernarda, glavnega cistercijanskega svetnika in zavetnika ter cerkvenega učitelja vesoljne Cerkve. Naša revija ima podnaslov: Glasilo Bernardove družine. Ne gre samo za tiste, ki so povezani v posebnem združenju, ki se imenuje Bernardova družina. Sv. Bernard ima še danes nam vsem marsikaj povedati. V našem glasilu smo o njem že in bomo še pisali. Tisti ideali, za katere se je zavzemal v 12. stoletju, so v marsičem tudi naši ideali. Nekateri zgodovinarji 12. stoletje imenujejo kar Bernardovo stoletje. Po silovitosti delovanja ga primerjajo viharju, ki je privršal nad srednji vek, po globini spoznanja Boga pa ga prispodabljajo orlu, ki gleda v sonce. S svojim delovanjem je poskrbel za red in edinost v Cerkvi in svetu. Mašna prošnja ga takole slavi: »Sveti opat Bernard je goreče ljubil tvojo Cerkev in kot ogenj v njej svetil in jo razvnemal.« Kar je pri opatu Bernardu Božjega, narejenega v Svetem Duhu, spada v duhovni zaklad vesoljne Cerkve za vse čase. To so tudi njegovi številni spisi, porojeni iz izkustva. Sv. Bernard je Marijin pevec, njen trubadur, tako prisrčna je bila njegova ljubezen do Device Marije, srednice vseh milosti. V svojih delih jo poveličuje kot čudovit odsev Božje lepote, dobrote in ljubezni. Že kot otrok je na sveti večer na mističen način doživel Marijino rojstvo Jezusa. To izkustvo je zaznamovalo vse njegovo življenje. Naš samostan v Stični je bil ustanovljen skoraj 20 let pred njegovo smrtjo leta 1153.

p. Anton

petek, 4. september 2020

Kako molim?


Zjutraj:
O Bog, blagoslovi danes moje delo, da bo smisel in pomen imelo. Blagoslovi moje današnje besede, da bodo modre in Tebe vredne. Blagosovi še moje misli in molitve – naj nosijo mir in zasluženje Tvoje odrešitve.

Zvečer:
Gospod, Ti najbolj in v globino me poznaš, ti kljub vsem mojim grehom me še vedno rad imaš. Ti veš, da mislim, rečem, delam tisto, česar nočem; Ti veš, da dostikrat zaman se trudim za vse, kar hočem. Odpusti mi, o Bog, slabost in mlačnost mojo in zdaj spet sprejmi v skromni dar to dušo mojo. Umij jo greha, naj počiva v Tebi čista že nocoj, naj jutri v dnevu novem Tvoja bo pomoč z menoj.

Pred službo:
Pomagaj mi, o Bog, s svojo milostjo, da bom danes vse svoje delo lahko darovala Tebi in da bo opravljeno Tebi v slavo in hvalo. Naj bo dobro in premišljeno, skrbno in z ljubeznijo opravljeno. Pomagaj mi s svojim navdihom in pošlji nadme svojega Svetega Duha, da bom našla in videla smisel v vsem, kar mi Tvoja popolna modrost daje v življenju in v delu, ki si mi ga danes namenil. Bodi z menoj in me vodi! Razsvetljuj temine mojega razuma in bodi moja modrost! Bodi moja trdna odločitev in bodi moja moč! Bodi moja vztrajnost, bodi moj počitek! Bodi moj trud in bodi moje veselje! Gospod, Ti si z neskončno ljubeznijo delal in trpel za nas, naj tudi jaz v Tvoji ljubezni nesebično delam v blagor vseh. Amen.
O.

četrtek, 3. september 2020

DOMAČA ZDRAVILA Močvirski oslad


Na vlažnih ali poplavljenih travnikih in ob robovih rek junija in julija z belimi socvetji že cveti brestovolistni oslad (Filipendula ulmaria L.), znan tudi z imenom močvirski oslad, kakor ga je rad imenoval pater Simon Ašič. Staro latinsko ime za močvirski oslad je tudi Spirea ulmaria L.

Nabiramo cvetočo zel, to je cela rastlina s cvetovi brez korenine, ki jo hitro posušimo, da cvetovi ne porjavijo. Oslad je elegantna rastlina, visoka do metra in pol. Steblo je nekoliko rdečkasto, na njem je veliko dlakavih listov. Drobni, snežnobeli cvetovi, ki rastejo v gostih socvetjih, nežno dišijo. Gojimo ga lahko tudi na domačem vrtu, potrebuje le vlažen in malo senčen prostor.

Močvirski oslad pomaga pri putiki.
Močvirski oslad vsebuje eterično olje (0,2%), čreslovine, sluzi ter salicilno kislino in druge spojine. Pomembna je salicilna kislina. Njen učinek izkoriščamo v čajnih mešanicah, kjer želimo doseči protivnetni in analgetični učinek (zmanjša se občutek bolečine) ter znižanje telesne temperature. Zato ga dajemo v čajne mešanice proti revmi, putiki in pri vročičnih stanjih. Npr. čajna mešanica proti putiki (PutiSIT patra Simona Ašiča) vsebuje: zel močvirskega oslada, rmana, njivske preslice, divje mačehe, list velike koprive in breze, skorjo vrbe, korenino velikega omana, cvet jegliča in korenino velikega omana.
Z rednim vsakodnevnim pitjem (dva do trikrat dnevno) tega čaja zmanjšujemo bolečino, ki je prisotna pri putiki, ter hkrati povečamo izločanje sečne kisline iz telesa. Močvirski oslad namreč deluje tudi diuretično, poveča količino izločenega urina iz telesa. Pri putiki se v krvi in v tkivih ter urinu nahaja preveč sečne kisline, ki lahko tudi kristalizira v sklepih, zato le-ti postanejo boleči in pojavi se vnetje. Salicilna kislina v močvirskem osladu pa, kot smo že dejali, zmanjšuje vnetje. Skorja vrbe v čajni mešanici prav tako vsebuje salicilno kislino. Čaj proti putiki lahko pijemo tudi pri revmatskih obolenjih ter pri vnetjih sklepov. Pripravimo si ga kot poparek. 1 čajno žličko čajne mešanice prelijemo z vrelo vodo, pokrijemo, pustimo stati 10 minut, precedimo in popijemo. Najbolje je, da čaj pijemo po jedi. Piti pa ga ne smejo ljudje z gastritisom ali želodčno razjedo.

Zdravilo Aspirin je dobilo ime po močvirskem osladu.
Grški zdravnik Hipokrat je že 400 let pr. Kr. pisal o uporabi vrbove skorje proti bolečini in glavobolu. Ker pa salicilna kislina v vrbovi skorji draži želodec, je leta 1899 nemški kemik Felix Hoffman, ki je bil zaposlen v farmacevtskem podjetju Bayer, poskušal kemijsko spremeniti salicilno kislino, da bi manj dražila želodčno sluznico. To mu je uspelo: nastala je acetilsalicilna kislina. Rodilo se je zdravilo aspirin, ki vsebuje acetilsalicilno kislino. Ime zdravilo ni dobilo po vrbovi skorji, ampak po močvirskem osladu (spirea), ki vsebuje salicilno kislino. Začetna črka a v aspirinu pa pove, da je salicilna kislina acetilirana.
Močvirski oslad je zdravilna rastlina, ki jo je dobro imeti doma v domači lekarni. Ne le za čajno mešanico proti putiki ampak tudi pri navadnem prehladu nam bo čaj iz močvirskega oslada pomagal. Znižal nam bo povišano telesno temperaturo, zmanjšal glavobol, če ga bomo imeli, ter povečal potenje in tako olajšal izločanje strupov iz telesa.
Barbara Kozan, mag. farm.

sreda, 2. september 2020

Sveti Duh na Polževem


Večina Svetemu Duhu posvečenih cerkva stoji na samotnih krajih, kjer so nekoč v preteklosti prebivali poganski duhovi, pa so se morali umakniti Svetemu Duhu. Tudi naš Sv. Duh na Polževem je dokaj samoten, včasih je bil pa še bolj. Cerkvica stoji na zemlji, ki sodi pod krško župnijo, obe lipi pred njenim vhodom pa sta na višenjskih tleh.
Binkošti so bile za kmeta pomemben praznik. Po nekaterih vaseh je vaški mežnar na binkoštno soboto že popoldne ob štirih podil ženske z njiv. Za Binkošti so se vedno oskrbeli z blagoslovljeno vodo. Z njo so na binkoštni večer hodili gospodarji ali gospodinje na polje in blagoslavljali vsak svoje njive. Nekateri so v zemljo zatikali križce narejene iz lesa cvetnonedeljske butare. Tudi molili so. Binkoštno vodo so prihranili še za poletje. Z njo so škropili, kadar se je bližala huda ura. Hkrati so zažgali nekaj vejic iz cvetnonedeljske butare.
Gospodinje v Kriški vasi so skuhale za Binkošti kos suhega svinjskega mesa imenovanega zajec, v dolini pod Višnjo Goro pa žolico iz zadnjih kosov suhega mesa, ki so bili še pri hiši. Manjkati tudi ni smel svinjski jezik, kajti Sveti Duh se je apostolom prikazal v obliki gorečih plamenčkov, podobnih jezikom. O Binkoštih so bile tudi birme, saj so birmanci deležni posebnih darov Svetega Duha. Za obiskovalce, sorodnike, tudi za botre, če je bil kakšen birmanec v družini, so spekle veliko orehovo potico in mnogo drobnega peciva. Nekdaj so dobili naši birmanci darila po žegnu. Kdor je žegen zamudil, je to pomenilo slabo za njegovo pamet. Dobili so veliko, rdeče pisano moško ruto, v njej pa zavezanih mnogo reči - odvisno kako premožen je bil boter: orglice, lect, nožič, molek, mašno knjižico, morda celo uro ali srebrn tolar za 5 kron. Deklicam je bilo najbolj všeč, če so jih botre lepo oblekle.
Botre so domači zelo spoštovali. Ti so se tudi pozneje spomnili svojega birmanca s kakim darilom, pa tudi molili so zanj in ga pomagali vzgajati.
Povedala Mihaela Jarc iz Višnje Gore, r.l. 1916.

torek, 1. september 2020

Muljavska Marija


Tukaj, kjer je zdaj Muljava, je bila včasih sama voda. Potem je voda odtekla.Za oranje zemlja še dolgo ni bila dovolj suha. Le tu pa tam je rasel kakšen šop trave. Živina je tisto mulila, pa so kraju rekli Muljava. Sčasoma so se na malo dvignjenem svetu v okolici naselili ljudje. Vendar so se vedno bali, da bo voda spet zalila dolino. Zato so poslali v Rim denar, da bi brali mašo s prošnjo, da se Muljava ne bi pogreznila. V Rimu so res brali mašo za Muljavce, hkrati pa so jim sporočili, naj na kraju, kjer je bilo nekoč jezero, sezidajo cerkev in jo posvetijo Devici Mariji. Muljavci so naredili tako in ostali na suhem do današnjih dni. Stara pesem, ki so jo že vsi pozabili, pa se začenja takole:
Na dobravi, na Muljavi
pri Mariji na jezeru.
Povedala Marija Trunkelj Nahtigal, rojena na Potoku pri Muljavi l. 1877.