POMEN MOLITVE ZA NAŠE ŽIVLJENJE (10)

Življenje v Božji navzočnosti

Da se zavemo Božje navzočnosti, imamo več poti. Ena je v tem, da si prikličemo v zavest, da je Bog navzoč povsod, zato tudi poleg nas. Še več, je celo v nas, v našem srcu. Treba je, da obujamo vero v njegovo navzočnost. Kako bistveno boljša bi bila naša molitev, če bi pred njo obudili živo zavest, da je troedini Bog, če smo v posvečujoči milosti, še posebej v našem srcu!

Ko molimo h Kristusu, si ga lahko predstavljamo, kako je navzoč v nebesih na Očetovi desnici. Od tam gleda na nas in nas ljubi. Z njim se lahko vsak trenutek pogovarjamo. Smemo si ga predstavljati, da je v svoji človeški naravi poleg nas in z nami kot naš prijatelj. Tako se je z Jezusom pogovarjala tudi sv. Terezija Velika in mnogi drugi svetniki.

Potrebno bi bilo, da bi se večkrat spomnili na Božjo navzočnost in dejavnost. Bog nam je bolj blizu kakor mi sami sebi. Tako se z njim lahko pogovarjamo, kadar koli hočemo. Vedno ga lahko nagovorimo, vedno mu lahko rečemo Ti.

Neki hebrejski filozof pravi: "Molitev se začenja prav v trenutku, ko Bog preneha biti nekdo in postane Ti." Če ne verujemo v Božjo navzočnost, molitev sploh ni možna. Tako je zavedanje Božje navzočnosti naše prvo dejanje pri molitvi. Ni dovolj, da imamo v svoji glavi le zamisel o Bogu. Navzoči Bog se zame zanima, me ima rad, mi hoče dobro. Ko se postavim v Božjo navzočnost, sem pripravljen Boga poslušati in se ga s ponižno ljubeznijo oklepati. To velja še posebej, ko poslušam ali berem Sveto pismo, ki je zame posebna Božja govorica.

Fatimski pastirčki so močno Božjo navzočnost doživljali ob angelovem in Marijinem prikazanju pa tudi pozneje v vsem svojem življenju. Marija jih je še večkrat obiskala. Lahko sklepamo, da ni prišla sama.

Pripoveduje se, da se je sv. Tomažu Akvinskemu, ko je končal važno poglavje svojega velikega dela o Resnici, prikazal Kristus ter mu rekel: "Dobro si pisal o meni, Tomaž! Kaj hočeš, da ti dam?" Tomaž je odgovoril: "Tebe samega, Gospod!"

            Pri pravi molitvi je hkrati z zavestjo Božje bližine in prijateljstva navzoče veliko spoštovanje do Boga. On nas v vsakem pogledu presega. Ob njem doživljamo svojo majhnost in veličino: majhnost, če gledamo nase, veličino, če se popolnoma njemu izročamo. Nekaj tega, kar je doživljal Mojzes ob gorečem grmu, ko je zaslišal Božje besede, naj bi bilo tudi v nas: "Ne približuj se! Sezuj svoje čevlje, zakaj zemlja, na kateri stojiš, je sveta" (2 Mz 3,1–5).

            V molitvi doživljamo tudi Božjo odsotnost. S tem ni rečeno, da Bog ni navzoč. Le zaznavamo tega ne. Lahko pride tako daleč, da se človek čuti od Boga zapuščen. Tako je bilo z Jezusom na križu, ko je molil: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?" S to svojo zapuščenostjo nas je odrešil vsake naše zapuščenosti, če se le vključimo vanj.

            Pri tistih, ki se resno prizadevajo za krščansko življenje, je doživljanje Božje odsotnosti ali celo zapuščenosti v molitvi znamenje prehajanja na popolnejši način molitve. Človek se mora v trpljenju odtrgati od vsega, tudi od tolažbe, ki jo pričakuje v molitvi od Boga. Tako bo osvobojen za višjo stopnjo molitve.

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Ana Izabela Chartier-Kastler, članica misijona Marija Mati duhovnikov, je zapisala:  »'Prepričana sem, da Devica Marija močno želi, da verniki molijo za duhovnike!' S tem preprostim stavkom nas je Sveti Duh povabil k poslanstvu, da bi z molitvijo podpirali duhovnike in bogoslovce ter obenem ljubili Cerkev. Našli smo torej rešitev: treba je prenehati kritizirati naše duhovnike in izpostavljati njihove šibkosti. To ne velja za njihova kriminalna dejanja. Devica Marija nas vabi, da svoje obtožbe spremenimo v molitve in ji izročamo vse duhovnike, ker je njihova Mati! Skrbi za svoje sinove in jih vodi v vsem času njihovega duhovništva.«

Hvala vsem, ki ste molili in se žrtvovali za duhovne poklice in njihovo stanovitnost. Na novem klasju ste napolnili dve zrni.

Madžarska, ki se je posvetila Božji Materi, je bila rešena otomanskega jarma.

Madžarski kralj sv. Štefan je hotel biti kronan na praznik vnebovzetja Device Marije leta 1001. Želel je, da so Marijino podobo izvezli na njegov kraljevski plašč in v bližini njegove palače sezidali čudovito cerkev, ki je bila posvečena Mariji.

Na vnebovzetje leta 1038 je kralj obnovil posvetitev Devici in ji daroval lastno krono ter jo prosil, da bi bedela nad mlado Cerkvijo v njegovi deželi.

Benediktinec sv. Gerard iz Scanada (1046) je Madžare povabil, da bi Marijo imenovali Magna Domina, Velika Gospa Madžarov in bi ji namenili tiste časti, ki so jih prej izkazovali poganski boginji plodnosti in življenja.

Molitev angelovega češčenja so na Madžarskem uvedli zjutraj, opoldne in zvečer po zmagi nad Turki pri Beogradu leta 1456. Skoraj stoletje pozneje leta 1541 so Otomani (muslimanski Turki) zavzeli Budimpešto, ki je bila osvobojena leta 1686.

Po tej osvoboditvi je madžarski kralj Leopold I. leta 1693 obnovil izročitev svoje dežele Mariji.

Vir: mariedenazareth.com

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Z Marijino pomočjo se posvetimo presvetemu Jezusovemu Srcu.

Z okrožnico Annum Sacrum [Sveto leto] je papež Leon XIII. potrdil prizadevanja svojih predhodnikov za okrepitev, ohranitev in osvetlitev duhovnosti in češčenja presvetega Srca Jezusovega. Njegovo naročilo, naj bodo presvetemu Srcu Jezusovemu posvečeni ne le verniki, ampak vsi ljudje, je dalo nov pomen in novo usmeritev posvetitvi, ki so jo že dve stoletji prakticirali posamezniki, družine, skupine, škofije, narodi. Posvetitev vsega človeštva presvetemu Srcu Jezusovemu je bila za Leona XIII. »vrhunec in krona vseh časti, ki so jih običajno izkazovali presvetemu Jezusovemu Srcu«. Posvetitev človeškega rodu, ki je bila izvršena leta 1899, je zelo pomemben korak v zgodovini Cerkve. Danes naj bi jo obnavljali vsako leto na praznik presvetega Srca Jezusovega.

Kličimo na pomoč presveto Devico, Kristusovo mater in mater Cerkve. Prosimo jo, naj pomaga vsakemu kristjanu živeti z velikodušno doslednostjo posvetitev Kristusu, ki ima svoj temelj v svetem krstu, in ki jo potrjujemo in poživljamo v osebni posvetitvi presvetemu Srcu Jezusovemu. Samo v njem je rešitev za človeštvo.

sv. Janez Pavel II., papež

Hodímo za Kristusom z Marijo.

Pojdimo torej k Mariji, ker je naša mati, mati slehernega od nas! Pojdimo k njej, ker je posrednica med Bogom in nami. Ah! Če bi se znali narediti majhne, čisto majhne! Če bi znali usmeriti svoje poglede in svoja srca k njej, ki nas tako močno ljubi!

Kakšnih lepih kreposti bi nas naučila, kakšne dobre nasvete bi nam dala o prednostih ponižnosti, zahtevah ljubezni, o modrosti pokorščine, milini izročitve Bogu, o radostih zvestobe. Ona je mati in kot mati je toliko bolj pripravljena hitro priti k svojemu otroku, ki z zaupanjem in veliko ljubeznijo prosi za njeno pomoč.

Posnemajmo Jezusa in hodimo za Njim z Marijo, njegovo edinstveno materjo. Ne usmerjajmo svojih pogledov samo k njegovemu božanstvu, ampak tudi k njegovi sveti človeškosti, njegovi trpeči človeški naravi … Jezus je popoln, celostni vzor, vzor vseh ljudi …

Marta Robin

Citat iz knjige p. Manteau-Bonamy, Marthe Robin pod Marijinim vodstvom