Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 25. oktober 2019

POMEN MOLITVE ZA NAŠE ŽIVLJENJE (2) Molitev je pogovor z z Bogom

Sv. Katarina Labouré je dejala: "Moliti ni težko. Če grem v kapelo, pokleknem pred ljubega Boga in mu rečem: »Gospod, tukaj sem. Daj mi, kar ti hočeš. Če mi kaj da, sem vesela in se mu zahvalim. Če mi ničesar ne da, se mu tudi zahvalim, ker vem, da nič drugega ne zaslužim. In potem mu rečem vse, kar mi pride na misel in mu pripovedujem o svojem trpljenju in veselju in ga poslušam. Če ga poslušate, bo govoril tudi vam. Zakaj pri ljubem Bogu mora človek govoriti in poslušati. Saj zmeraj govori, če gremo k njemu preprosto in naravno."

V stari zavezi je Mojzes šel na goro in tam dobil dve tabli postave. Pogovarjal se je z Bogom, kakor se človek pogovarja s prijateljem. Tedaj je ljudstvo spodaj napravilo zlato tele in ga molilo. Bog je govoril Mojzesu:
"Pojdi, stopi dol! Kajti tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele, ravna hudobno... In sedaj me pusti, da se vname moj srd zoper nje in jih pokončam; tebe pa napravim v velik narod!"
Mojzes je prosil Boga: "Zakaj se, Gospod, vnema tvoj srd zoper tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele z veliko močjo in z močno roko?" (2 Mz 32,7-11).
Ko je Mojzes prišel z gore in videl zlato tele in ples, je v sveti jezi razbil tabli z desetimi Božjimi zapovedmi. Tele je sežgal v ognju in ga zmlel v prah. Drugi dan je šel zopet na goro in je molil h Gospodu: "Oh, hudo se je pregrešilo to ljudstvo: naredili so si boga iz zlata. In zdaj, ko bi jim ti odpustil greh! Če pa ne, izbriši mene, prosim, iz svoje knjige, ki si jo pisal!"
Gospod je odgovoril: "Kdor je grešil zoper mene, tega bom izbrisal iz svoje knjige. Pojdi zdaj, pelji ljudstvo tja, kamor sem ti rekel!" (2 Mz 32,30-34).
Mojzes se je obakrat pogovarjal z Bogom. Obakrat je molil. Molitev je pogovor z Bogom.
Že Evagrij (u. 399) je učil, da je molitev pogovor duše z Bogom. Bolje bi bilo reči, da je molitev pogovor človeka z Bogom, saj pri molitvi ne sodeluje samo duša, marveč tudi telo, npr. z različnimi kretnjami. Seveda Bog in človek nista na isti ravni, kakor sta dva človeka, ki se med seboj pogovarjata. Bog človeka neskončno presega.
Mnogi mislijo, da moliti pomeni le govoriti Bogu, in še to samo z naprej izdelanimi molitvenimi obrazci. Molitev je danes v krizi tudi zaradi takšnega enostranskega pojmovanja. Božje govorjenje in naše poslušanje lepo poudarja Tomaž Kempčan v Hoji za Kristusom:
»Blagor duši, ki sliši Gospoda, ko v njej govori, in sprejema iz njegovih ust besedo tolažbe. Blagor ušesom, ki poslušajo tihi Božji šepet in se nič ne menijo za šepet sveta. Res blagor ušesom, ki ne poslušajo glasu, ki zunaj šumi, marveč resnico, ki znotraj uči.«
Ne pogovarjamo se samo z besedami. Poznamo mnogo globlje pogovore, pri katerih ni besed. Morda so celo nesposobne, da bi izrazile notranjo globino. To velja tudi za molitev.
Študent uporablja v Božjem okolju podobo mostu in poti:
"Molitev je most med menoj in Bogom, je pot, po kateri se lahko vedno znova zaupljivo obračam na Očeta, na bitje, na osebo, ki me pozna, ki opazuje vsa moja dejanja, ki ve za vse moje uspehe in neuspehe, ki sluti vse moje darove in tudi tiho žalost, ki ji ne vem imena, vse hrepenenje tega sveta..."
Za pogovor sta potrebna dva. Oba drug drugemu govorita in drug drugega poslušata. Da se dva človeka lahko pogovarjata, se morata najprej srečati. Že prej se morata poznati ali imeti vsaj nekaj skupnega.
Čeprav v širšem pomenu moli vse stvarstvo, je v ožjem, pravem pomenu molitev možna le pri ljudeh in angelih. Šele s človekom se more stvar zavedati, da je ustvarjena. S svojim razumom in srcem dajemo hvalnici vsega stvarstva poseben pečat. Po nas dosega hvalnica stvarstva svoj vrh. Kako tragično je, da se mnogi ljudje s svojim razumom in ljubeznijo ne vključujejo v hvalnico vsega stvarstva! S tem ostajajo glede molitve na razvojni stopnji živalskega sveta, ki Boga slavi le s tem, da se ravna po zakonitostih narave. Človek pogosto zdrkne celo pod raven živali, ker niti naravnih zakonov ne upošteva, kakor se po njih ravna žival.
Večni, najpopolnejši pogovor, dialog vlada med tremi Božjimi osebami. S svojim učlovečenjem je Kristus ta pogovor prinesel na zemljo med ljudi. Človek je po Kristusu povabljen v večni dialog z Očetom. Prava krščanska molitev je možna le po Kristusu in je deležnost pri Kristusovi molitvi, ki se v Svetem Duhu dviga k Očetu. Sveti Duh nas vključuje v Kristusovo molitev. On nas navdihuje, kaj in kako naj prosimo. Le z njegovo pomočjo moremo uskladiti svojo voljo z načrtom, ki ga ima z nami Bog.
Naš jaz je po spoznavanju in ljubezni v pogovoru z Božjim Ti, ki je neskončen. Človek spoznava sebe in spoznava Boga ter pade pred njim na kolena. Tu ne gre za navaden pogovor, tu se zaradi vzvišenosti Boga razcvete molitev. Samo Boga molimo.
Molimo k angelom in svetnikom, še posebej k Devici Mariji, kar pomeni, da jih v molitvi prosimo kot priprošnjike pri Bogu. Oni v molitvi posredujejo med nami in Bogom. Niti angelov niti svetnikov niti Marije pa ne molimo.
Poučen je zgled posebnega pogovora z Marijo, ki ga je bil še kot otrok deležen škof dr. Stanislav Lenič. Nekemu duhovniku je zaupal: "Imej rad Marijo. Veš, ko sem bil še čisto majhen, sem nekoč izustil grdo besedo in moja pokojna mati me je postavila v kot pred Marijino sliko in mi rekla: »Sedaj se pa le opraviči tu pred Marijo.« Od tistega časa nisem nikoli več razžalil nebeške matere Marije. Ljubi Marijo, priporoči se ji."
Zanimivo misel, ki kaže posebno vrsto pogovorne molitve, ima duhovni pisatelj duhovnik Pronzato v knjigi Rad bi molil: "Moliti ne pomeni iskati pri Bogu samo tolažbe, pač pa tudi iskati njegovo kritiko. K Bogu ne hodimo zato, da bi nas pohvalil in da bi nam dal spričevalo o lepem vedenju, pač pa tudi zato, da bi nas kritiziral."
p. Anton

sreda, 23. oktober 2019

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo le za eno zrno. V zaupnih sporočilih fatimske sestre Lucije p. Fuentesu z dne 26. decembra 1957 imamo tudi besede: »Marijino brezmadežno Srce in Jezusovo presveto Srce najbolj žalosti zmanjševanje redovniških in duhovniških duš. Hudobni duh ve, da osebe, ki v manjšem številu odgovarjajo na njihovo poklicanost v redovništvo in duhovništvo, povzročajo, da gredo številne duše v pekel … Hudobni duh uporabi sleherno zvijačo, da bi upočasnil vstop v redovno življenje.« Marija je fatimskim pastirčkom 19. avgusta 1917 naročila: »Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš namreč gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in molil zanje.« Duhovnih poklicev bo dovolj, ko bo krščansko življenje v Evropi in Sloveniji postalo bolj goreče.

ponedeljek, 21. oktober 2019

Sadovi posvetitve

Prihajam iz krščanske družine. Bilo nas je pet otrok. Večkrat smo bili lačni. Oče nas je zapustil in si našel drugo. Mama nas je vedno vabila k rožnemu vencu. Bog nas je slišal in tudi uslišal. Prosili smo za različne stvari in jih tudi dobili. Tako sem že kot otrok zaupala in vzljubila Gospoda Jezusa, saj me je dvakrat v življenju čudežno ozdravil. Jezusa prosim od otroštva dalje, naj oblikuje moje srce po svojem Srcu, da bodo vsi ljudje okrog mene deležni njegove ljubezni in miru. Samo z Jezusom v srcu lahko spoznavamo vrednost našega življenja. Rada govorim o Bogu in nagovarjam druge, kako pomembna je spoved in odpuščanje. Mnogi so izgubili vero in se potapljajo v brezno brez upanja, da je Bog naša luč in rešitev. Prizadevam si za sveto življenje in se kesam svojih grehov ter duhovno rastem v ljubezni do vsega stvarstva. Čutim in doživljam, da je Bog z menoj, ob meni. Zavedam se in se veselim njegove navzočnosti.
Pred več leti smo se začeli zbirati v mojem domu k molitvi rožnega venca. Vedno več ljudi se nam je pridružilo in danes je 32 članov. Razdelili smo se na polovico in se zbiramo ob sredah in petkih. Letos, 11. februarja, se nas je 23 članov posvetilo Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Posvetitev nas je zelo poglobila v veri; več članov je začelo hoditi vsak dan k sveti maši. Bolj so se poglobili v skrivnost mašne daritve in sv. obhajila, ki je najgloblje srečanje z Jezusom. Zahvaljujemo se za dar vere in za milost, da lahko s svojo vero pomagamo drugim, ki ne poznajo Jezusa. Tisti, ki sprejemajo globoke verske resnice in živijo po Božji besedi, postanejo živa priča Božje navzočnosti na zemlji. Svetost je naš poklic. Če postanemo sveti, smo rešeni. Ni večje radosti v nas, kakor je takrat, kadar se kdo spreobrne. Več članov ni imelo zakramentov, danes jih imajo vsi in skušajo živeti v skladu z Božjo voljo. Od posvetitve naprej je v nas večje duhovno prizadevanje in želja po služenju. Goreče molimo za slovenski narod, za duhovne poklice, za škofe, duhovnike in tiste, ki Bogu obračajo hrbet. Gospod Jezus res živi in daje občutek miru in ljubezni.
Kristina

sobota, 19. oktober 2019

Letno srečanje častilcev Jezusovega in Marijinega Srca v Brestanici

Vsako leto častilci JMS nestrpno pričakujemo dan, ko se združeni zahvalimo za posvetitev. Hvaležni smo, da smemo biti skupaj v Srcih Jezusa in Marije. Letos smo se 22. junija zbrali v Brestanici, kjer so nas gostitelji prisrčno sprejeli. Pri sveti maši, ki ji je ob somaševanju mnogih duhovnikov predsedoval upokojeni celjski škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek, smo se posebej spomnili na dvajseto obletnico posvetitve pred jubilejnim letom 2000 in stoletnico smrti fatimskega pastirčka Frančiška. Po molitvi rožnega venca in sveti maši sta sledili pričevanji g. Severina Maffija in g. Cirila Čuša, nato igrica z uprizoritvijo dela fatimskega dogajanja, litanije Matere Božje, obnovitev posvetitve ter blagoslov z Najsvetejšim.
G. Ciril Čuš, župnik iz Žetal, nam je ganljivo pričeval o svojem življenju in o neizmerni Božji dobroti. Prihaja iz tradicionalne krščanske družine. Ima dva brata in dve sestri. Po očetovi bolezni se je pričelo spreminjati življenje vse družine, predvsem pa Cirilovo. Oče se je vedno bolj vdajal alkoholu in pri hiši je bilo pravo gorje. Pri desetih letih je mali Ciril izgubil smisel do življenja, saj ga je oče tako pretepal, da mu je štirinajstkrat poškodoval glavo. Pri dvanajstih letih je pričel fizično delati in pri štirinajstih je načrtoval pobeg od doma. V šoli mu učenje ni šlo najbolje in pričel se je zapirati vase.
Po maminem romanju v Medžugorje je opazil spremembo v njenem življenju. Toda sam je bil zagrenjen in čutil je, da je njegovo življenje izgubilo smisel. Vendar ga je Bog poklical v Ložnico v molitveno skupino. Bil je presenečen in začuden nad slavljenjem. Zdelo se mu je kar malo nenormalno. A vendar se je s tem pričela njegova pot spreobrnjenja. Začel je moliti rožni venec. Oče je v tem času šel na zdravljenje alkoholizma. V sebi je Ciril začutil, da očetu počasi odpušča vse, kar mu je ta hudega storil. Vendar ga je oče še vedno zavračal. Tako je Ciril začel moliti dva rožna venca na kolenih. A tudi to ni prineslo spremembe v odnosu očeta do njega. Do velike spremembe pa je prišlo tedaj, ko je Ciril pričel moliti dnevno tri rožne vence. Oče je prenehal popivati in takrat je Ciril spoznal, da je Bog res močnejši od stiske. Čutil je, da Bog osrečuje njegovo srce. Redno je obiskoval sveto mašo in sveto spoved. Spoznal je dekle, se zaljubil in si želel veliko srečno družino. Toda Gospod ga je počasi vabil na drugačno pot. Prišel je notranji klic, za katerega pa se je čutil nesposobnega. Hotel je samo moliti in častiti Jezusa. Danes je srečen, vesel in zadovoljen, ker je razumel Gospodov klic in ker ve, da je Jezus res živ.
Bilo je v petek, 10. septembra 1999, ko je začel prvič moliti devetdnevnico k Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Razmišljal je o posvetitvi, a smisla posvetitve ni docela razumel. Za posvetitev se je odločil ob beatifikaciji Antona Martina Slomška. Od takrat se vsak dan izroča Jezusovemu in Marijinemu Srcu in redno moli devetdnevnice. Po molitvi in posvetitvi je kot duhovnik mnogo bolj odprt. Čuti moč in velike milosti, ki pritekajo iz JMS. Tudi če pridejo težje preizkušnje, vedno ostaja zvest tej poti.
Poromal je v Paray-Le-Monial k sv. Marjeti Alacoque in k arškemu župniku. Poslušal je pričevanja ljudi o tem, kakšne milosti prihajajo iz Jezusovega Srca. Vsako leto, ko je poromal v Paray-Le-Monial, se je tam na tistem travniku pred Najsvetejšim zahvalil, da je bil poklican. Hvaležen je za dar duhovništva in Boga vedno znova prosi: «Gospod, nauči me moliti in ljubiti; nauči me hoditi za Teboj; nauči me nositi križ in daj mi tiste milosti, za katere Ti veš, da jih potrebujem.« Kaj je lepšega kot to, da lahko vsak dan pri sveti maši izroči svoje življenje Bogu, se mu zahvali za vse milosti, posebno za dar njegove neskončne ljubezni. Na tej poti mu pomaga tudi Božja mati Marija. Saj je tudi Ona s svojim DA izročila svojo pot Bogu.
Dvajset dni pred duhovniškim posvečenjem, ko je zjutraj klečal pred Najsvetejšim, je rekel: »Jezus, izročam se v Tvoje Srce, in Mati Marija, izročam se v tvoje brezmadežno Srce. Izročam Vama vsak trenutek svojega življenja.« V sebi je začutil glas: »Ves tvoj, Jezus. Ves tvoj, Marija.«
Neizmerno bogastvo je, ko človek izroči svoje življenje Božjemu in Marijinemu Srcu. Tudi za preizkušnje in križe dobivaš moči. Prisluhnimo tudi mi glasu Jezusa in Marije in vsak dan živimo iz posvetitve JMS.
Praprotnik

petek, 18. oktober 2019

Ljubezen do Boga nas vodi v prijateljstvo z njim

Na podlagi svetega krsta smo postali deležni Božjega življenja in Božje ljubezni. S krstom je položen temelj za prijateljstvo med Bogom in nami. Bog in kristjan imata skupno Božje življenje. Iz te skupnosti življenja se med Bogom in človekom more razviti prijateljstvo. Sveto pismo uporablja za takšno prijateljstvo pogosto izraz zaveza.
V zemeljskem raju sta prva dva človeka živela v prijateljstvu z Bogom. Njuna nepokorščina Bogu je to prijateljstvo porušila. Sveto pismo opisuje Abrahama, Mojzesa in druge preroke kot Božje prijatelje.
Božje prijateljstvo se je najbolj razodelo v Jezusu Kristusu. On hoče biti prijatelj vsakega in vseh. Pogoj pa je izpolnjevanje njegove volje. On je rekel apostolom: “Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta” (Jn 15,14s). Če razmišljamo o Kristusovi ljubezni do nas, nam ni težko, da ga vzljubimo in postanemo njegovi prijatelji. Posebej nas nagiba k prijateljski ljubezni njegova smrt na križu.
Človeško prijateljstvo je zaradi človeških slabosti enega ali obeh pogosto ogroženo. Bog pa nikoli ne odpove. On nas nikoli ne razočara. Potrebno je, da mi izpolnimo svoj delež. Božja ljubezen je ena sama, največji dar Svetega Duha. Usmerjena je na Boga in na vse, kar je Božjega in dobrega, na nas same, na bližnje, na vse stvarstvo. Če tako gledamo, lažje razumemo sv. Frančiška Asiškega, ki je v vseh stvareh gledal svoje brate in sestre.
Vendar se ljubezen do Boga kaže na zelo drugačen način kakor ljubezen do njegovih stvari, saj je med Bogom in stvarmi neizmerna razlika. To razliko so dobro zaznavali svetniki.
Na zemlji Boga ne moremo popolnoma spoznati, moremo pa ga z vsemi močmi ljubiti. To je najpomembnejše. Kdor je izkusil poglobljeno ljubezen do Boga, tudi s srcem, ve, da nikogar ni mogoče tako ljubiti kakor njega in da od nikogar ni mogoče biti tako ljubljen kakor od njega. Tak človek ljubezen do Boga doživlja kot začetek večnega življenja in večne sreče.
Samo v Boga morem in moram verovati, mu popolnoma zaupati, se mu brez pridržkov izročati, ga moliti, od njega vse pričakovati, tudi odpuščanje svojih grehov.
Bog me ne potrebuje. Jaz ga potrebujem. Zato pričakuje, da mu popolnoma izročim svoje srce, da se med nama ustvari prijateljski odnos, ki ne bo nikdar prenehal, ampak se bo, neizmerno poglobljen, nadaljeval v večnem življenju.
Tomaž Kempčan je zapisal: “Moj Bog in moje vse. Kdor razume, mu je dovolj rečeno in, kdor ljubi, to rad ponavlja. Če si ti pričujoč, je vse prijetno; če tebe ni, je vse pusto. Ti umiriš srce, da vlada obilen mir in prazniško veselje.”
Fatima: Frančišek je zelo ljubil Jezusa in se je trudil, da bi izpolnjeval njegovo voljo. Bolj kot Lucija in Jacinta je doživljal Božjo navzočnost. Luciji je rekel: »Komaj čakam, da bom spet videl Gospoda.« Hotel je tolažiti Boga, žalostnega zaradi naših grehov. Izredna je njegova ljubezen do skritega Jezusa pod podobo kruha.
p. Anton