ODMEVI 1

Leta nazaj je bilo, a se še danes z veliko notranjo radostjo spominjam skrivnostnega dogodka, katerega priča sem bil in ga z veseljem opišem. Neko nedeljo, med drugo sv. mašo v medžugorski cerkvi sv. Jakoba, se je dogajalo. Kot vedno so jo domačini in romarji iz bližnjih in daljnih krajev, tudi tujine, napolnili do zadnjega kotička. Med slednjimi nehote mene in tudi bližnje pritegne pozornost družina s številnimi otroki. Sedijo v klopi, nekje v sredini cerkve, in pobožno spremljajo mašno daritev. Med njimi je majhna, približno tri leta stara, ljubka, modrooka deklica s svetlimi kodrastimi lasmi in bujnimi kitami, ki vzbuja posebno pozornost. V rokah drži majhno punčko – lutko – ki je niti za hip ne izpusti iz rok. Nemirna je, preseda se in vstaja ter venomer pogleduje proti oltarju, kjer jo očitno nekaj neustavljivo privlači. Na vsak način hoče zapustiti klop, a ji starejša sestrica, ki sedi ob njej, to vsakič nežno prepreči in onemogoči, da bi odšla.

Približa se čas obhajila. Nastane vrvež. Ljudje se pripravljajo in razporejajo po vsej cerkvi. Sestrica s punčko izkoristi nepazljivost svoje starejše sestrice in počasi, umirjeno zapusti družino. Pomika se po cerkvi proti tabernaklju. Pred njim se ustavi, obmiruje in se zamaknjeno zazre vanj. Nekaj globokega in presunljivega doživlja. Punčka ji zdrsne iz rok in obleži na tleh. Še dolgo časa strmi v tabernakelj in očitno je, da se dogaja nekaj skrivnostnega. V tihem, tajnem sporazumu si v tabernaklju skriti Jezus in deklica izmenjata darove, nakar se deklica z umirjenimi koraki vrača k svojim. Obhajilo še traja. V desni ladji cerkve deli pater Slavko Barbarić obhajilo. Brez obotavljanja se mu deklica približa, mirno postavi v vrsto čakajočih in obstane. Pater Slavko ji prijazno podeli blagoslov, nakar se deklica – brez punčke – vrne v klop na svoje mesto ter mirno obsedi. Mala je podarila Jezusu svojo najljubšo igračo, ki jo je sprejel in ji v zameno v njeno nežno otroško srce vsadil svojo nedoumljivo skrivnostno ljubezen.

Nedolžna otroška srca so zares najčistejši tabernaklji Svetega Duha in takšna izražajo svojo odprtost ter z neustavljivo močjo privlačijo Božjo ljubezen.

Pepi

DOMAČA ZDRAVILA

Jabolčni kis

Raziskave so potrdile, da redno uživanje jabolčnega kisa, predvsem zaradi vsebine jabolčne in oksalne kisline, encimov, flavodnoidov, čreslovin, vitaminov in mineralov, pripomore pri krepitvi srčne mišice, urejanju krvnega tlaka, čiščenju ožilja, izboljševanju presnove. Ureja tudi pravilno delovanje ledvic in mišic, odvaja strupe iz telesa in krepi imunski sistem. Z dodatki jabolčnemu kisu to delovanje še dodatno obogatimo.

Jabolčni kis z medom

Med se je od nekdaj poleg za hrano ali sladilo uporabljal tudi kot zdravilo. Med narodi je bil stoletja najbolj znano in rabljeno sredstvo za ohranjanje zdravja, krepitev moči in telesa. Njegova prednost je, da deluje hitro, saj že po nekaj minutah po zaužitju preide v kri.

Dodatek medu k jabolčnemu kisu razredčeno z vodo naredi osvežilni napitek, ki ugodno deluje na naravni ritem celotnega organizma, povečuje energijo in izboljšuje počutje. Redno uživanje krepi naš organizem in s tem preprečuje marsikatero obolenje.

Zeliščni jabolčni kis

Mešanica začimb povečuje kvaliteto jabolčnega kisa kot dodatek k prehrani. Pri redni uporabi lajša prebavo in občutek napetosti ter vpliva na dobro razpoloženje. Zelo dobro vpliva na želodec in črevesje, preprečuje občutek napenjanja, pomirja vznemirjenje črevesja in lajša bolečine, pospešuje izločanje žolča in želodčnih sokov, preprečuje maščobno okvaro jeter.

Jabolčni kis s čemažem ali česnom

Čemaž in česen imata izredno razkužilno moč, saj imata antiseptično in antibiotično delovanje. Jabolčni kis s česnom ali čemažem se nadvse obnese za pomladansko zdravljenje oziroma čiščenje telesa. Ugodno deluje pri težavah s povišanim krvnim tlakom, znižuje raven “slabega” holesterola, preprečuje nastanek krvnih strdkov, redči kri, širi žile in jih varuje pred nastankom ateroskleroze. Zaradi pozitivnega delovanja na srce in ožilje zmanjšuje možnosti nastanka infarkta ali kapi.

Jabolčni kis z orehi

Mešanica orehov in jabolčnega kisa ima antiseptično delovanje, zato uspešno čisti kri in učinkovito krepi človeški organizem. Uživamo ga tudi pri diabetičnem obolenju, slabih živcih, zlatenici in belem toku. Pri vnetju grla pomaga grgranje mešanice razredčene s čajem. Kombinacija je odlično zdravilo za prebavne motnje, ureja presnovo in prebavo ter viša apetit.

Za več informacij nas lahko pokličete v Stično v zeliščno lekarno Sitik, kjer vam bomo z veseljem pomagali z nasveti in pripravki p. Simona Ašiča.

Sitik d. o. o.

Tel. št. 01 7877 065

e-pošta: info@sitik.si

farm. Klemen Križaj

V Jezusovi domovini

Pri približno polovici pobočja smo zavili levo. Tu je mala cerkvica z imenom Dominus flevit, Gospod je jokal. Pred njo je mala kostnica. V njej je mogoče videti, kako so včasih pokopovali. V grobove, ki so jih imeli izdolbene v skalo, so odložili mrliča, tam je šel proces razkroja do konca in ostale so samo še kosti. Te so zbrali skupaj in jih položili v majhen sarkofag iz kamna. Podoben je mali krsti za otroka. Dolga je le toliko, kolikor je dolga najdaljša kost pri človeškem telesu. Te kamnite krste so potem odložili na kraju, kjer jih je bilo že več.

Cerkvica Dominus flevit stoji na kraju, kjer je Jezus sedel in gledal na mesto Jeruzalem. To je pobočje Oljske gore in od tam se že zelo dobro vidi na sveto mesto. Posebej lep je bil pogled na tempelj. Tu se je Jezus ustavil s svojimi učenci in jim v žalosti spregovoril besede o poslednjih časih pa tudi o svojih dneh trpljenja, ki so se bližali. Razjokal se je nad mestom in ljudstvom, ki ni spoznalo časa Božjega obiskanja. Ni spoznalo, koliko dobroto mu je Bog izkazal in je še naprej hotelo ždeti v grehu in temi.

Arhitekt, ki je to cerkev zasnoval, jo je zasnoval tako, da ima obliko solze ali kaplje, ki se je komaj dotaknila tal, ko je zdrsnila k tlom. Tudi notranjost je zanimiva. Na sprednji steni je namesto oltarja veliko polkrožno okno. Zgornji del tega okna je zastekljen z motnim, mlečnim steklom. V sredini je obris keliha. Spodnji del okna pa je popolnoma prozoren. V sredini je lep križ. Ko duhovnik daruje sveto našo, je obrnjen proti Jeruzalemu in gleda na sveto mesto, tako kot Jezus, ki je v žalosti zrl nanj.

Če se v cerkvici povzpneš na stol, je skozi spodnji prozoren del okna mogoče lepo videti stari del Jeruzalema. Tokrat te fotografije ni bilo mogoče narediti, ker je bila cerkev zasedena. Neki romarji so v njej darovali sveto mašo. Da bi pa počakali na konec svete maše, pa ni šlo. Potrebno je bilo iti naprej.

Pot je postajala vedno bolj strma. Skozi stranska vrata, ki vodijo na pokopališče, so me opozorili na dva Juda, ki molita na grobu. Bil je res enkraten prizor. Juda, oblečena v črne plašče, s črniki klobuki, sta pobožno molila na grobu svojim rajnih. Tiho sem se jima približal od zadaj in naredil nekaj posnetkov. Ujel sem jih v stran kadra, pred njima pa je v meglici lebdelo sveto mesto Jeruzalem.

Že proti vrhu Oljske gore je bilo kar nekaj stopnic. Toda bilo se je vredno povzpeti na vrh, saj je bil pogled na Jeruzalem enkraten. Videl se je ves stari del mesta s tempeljsko ploščadjo v ospredju. Na njej je kraljevala zlata kupola Omarjeve mošeje, nekoliko bolj levo pa srebrna kupola Al Akse. Pred njima je bilo razpeljano mogočno obzidje mesta, ki se je ponekod kar strmo dvigalo iznad skalovja. Pod mestom je po bregu speljana moderna cesta, ki vodi okoli Jeruzalema in na Sionski grič. Pod njo pa je Hinomska dolina. V Svetem pismu se imenuje tudi Gehena. Nekoč je bilo v tej dolini smetišče za vse mesto. Nekoliko tega pogleda smo bili deležni pred leti, ko smo kot novomašniki poromali v Sveto deželo. Takrat je bilo še mogoče po pobočjih pešačiti. V več smeri so bile speljane potke, ki so vodile gor proti mestu. Spodaj v dolini so bile smeti, ki jih je veter prenašal sem in tja. Tudi gorele so. Vmes pa so brskale kokoši in med smeti znesle tudi jajca. Kokoši so bile last ljudi, ki so imeli domove na južnem pobočju Hinomske doline.

To dolino omenjam zato tako natančno, ker je za razumevanje Svetega pisma zelo pomembna. V Jezusovem času je bilo, kot sem že rekel, v njej smetišče. Tja so odlagali smeti in jih sežigali. Ogenj je pravzaprav vedno gorel. Posebej je bil viden ponoči. Zaradi smeti je bil za Jude to nečist kraj. Jezus pa je porabil podobo te doline, da je z njo označil podobo pekla. Ogenj, ki nikoli ne ugasne, ki gori noč in dan, in to je bilo v Hinomski dolini. Jezus jo je imenoval Gehena. On je govoril o ognju v Geheni, ki nikoli ne ugasne. Kraj, ki je zapuščen, ogaben in nečist.

Ta dolina sedaj nima več podobe smetišča, saj so njena pobočja že vsa pozidana. Severno pobočje se pne do mesta in obzidja, južno pa proti Gori pohujšanja, kjer smo kot novomašniki poceni prenočevali v opuščenem semenišču za arabske bogoslovce.

Na vrhu Oljske gore so naredili lepo razgledno točko, ki jo mnogi romarji obiščejo. Domačini so seveda to opazili in tam skušajo zaslužiti kakšen dolar. Srečali smo možakarja z oslom, ki je ponujal možnost slikanja na oslu in jezdenja par korakov. Seveda to ne brez razloga. Po tej poti, po kateri smo se mi vzpeli na Oljsko goro, je šla precesija na cvetno nedeljo, ko je Jezus slovesno vstopil v mesto in jezdil na osliču. Ljudje se radi slikajo v spomin na cvetno nedeljo.

Tam je bilo tudi nekaj gonjačev kamel, ki so ponujali podobne usluge. Mi smo se zadržali pri domačinu z oslom. Ta je patra Petra hitro spoznal in ga kar objel in mu zaklical: »Abuna«, kar pomeni oče. Nastalo je nekaj zanimivih fotografij. Pater Peter je možu stisnil v roko nekaj dolarjev, in mož je bil še bolj vesel. Patra Petra namreč poznajo v skoraj vseh krajih v sveti deželi, ker vsaj štirikrat v letu poroma tja s skupino romarjev.

Čisto blizu je bil še en sveti kraj. To je Betfage, kraj, kjer je Jezus začel mesijansko procesijo in vhod v Jeruzalem na cvetno nedeljo. Tam na kraju je cerkev, ki je posvečena temu spominu. Lepa cerkev, grajena iz temnih kamnov z zvonikom, kakor so bili obrambni stolpi na gradovih in utrdbah. Na pročelju lep vhod iz belega kamna, nad njim trojno okno in še više lep okrogel medaljon z jeruzalemskim križem.

Notranjost cerkve je svetlo prebeljena, po obokanem stropu pa so naslikane razsejane oljčne in palmove vejice. Spredaj v apsidi je naslikan lep prizor, ko Jezus jezdi na osliču, ob njem pa množica ljudi, ki na tla stelje vejice in razgrinja svoje plašče. Ob straneh so na stenah upodobljeni različni prizori iz procesije z Jezusom na cvetno nedeljo. Narejeni so v rjavih tonih in so prav zanimivi. Spredaj, na levi pred oltarjem, pa je v stekleni vitrini kamen, ki je poslikan. Na enem vogalu je odškrnjen. S tega kamna naj bi se po izročilu Jezus povzpel na osla in jezdil naprej v slavnostnem sprevodu. Škof Jurij nam je razložil, da je Jezus tako sedel na oslu, da so bile obe nogi na eni strani oslovega hrbta.

V cerkvi smo se zadržali toliko časa, da smo prebrali odlomek iz evangelija. Škof Jurij nam ga je razložil. Nekaj žena pa je zapelo pesem, ki se poje pri procesiji na cvetno nedeljo.

Zunaj se je zgodila mala nevšečnost. Ena od naših romaric je začutila, da ji neki moški hoče seči v torbico. Postala je glasna in možakar je opustil namero, da jo okrade. Nekoliko jezen se je umikal in zatrjeval, da ni imel nobenih slabih namenov. Tega je na svetih krajih veliko. Saj so privlačni, ne samo za pobožne romarje, ampak tudi za zmikavte. Le-ti znajo izkoristiti nepazljivost in koga okradejo. To so nam povedali že pred odhodom. Paziti moramo na svoje stvari, posebej na dokumente in denar. Nerodno je za vso skupino, če kateremu ukradejo dokumente.

Naložili smo se na avtobuse in se odpeljali na drugi del mesta. Šoferja sta nas odložila pri enih od zahodnih vrat v mesto. Ne vem točno, ali so bila Jafska vrata ali katera druga. Tam smo imeli nekaj prostega časa. Lahko smo si ogledali bližnji del mesta ali kako drugače porabili čas.

Ostal sem s skupino romarjev iz črnuške župnije. Skupaj s svojim župnikom Stanetom so romali z nami. Usedli smo se na zidce pod drevesa in malicali. Eden je šel na bližnjo stojnico kupit kruha, salame pa so imeli s seboj. Povabili so me, naj prisedem.

Po malici smo se odpeljali še bolj zahodno in parkirali blizu cerkve petelinjega petja. Najprej smo šli na veliko razgledno ploščad, od koder se je videl zahodni del mestnega obzidja, Hinomska dolina in Oljska gora na vzhodu, Gora pohujšanja na jugu in, zdi se mi, da čisto nad zlato kupolo, v ozadju, jeruzalemska univerza na gori Skopos. Ob koncu Hinomske doline je bilo, nekoliko na pobočju, malo obzidano posestvo. Povedali so nam, da je to Hakeldama ali njiva krvi, ki so jo Judje kupili za Judežev denar. Prvotno je bila Lončarjeva njiva, potem pa je bila za pokopališče tujcev.

Z razgledne točke smo odšli v cerkev, ki je posvečena dogodku, med katerim je Peter po zatajitvi zaslišal petelinje petje. Spomnil se je Jezusovih besed, šel je ven in se bridko zjokal.

Sedanja cerkev je novejšega datuma. Vse kaže, da so jo gradili in jo imajo v oskrbi francoski redovniki. Cerkev je sezidana v obliki grškega križa, kar pomeni, da so vse stranice enako dolge. Pokrita je z lepo kupolo, ki ima na vrhu izdelano okno v obliki križa. Ta križ iz barvnih stekel se posebej lepo vidi znotraj cerkve. Pogled proti stropu ta križ lepo prikaže. Okoli križa so naslikani angeli, ki kažejo na znamenje svetega križa. Med stranicami križa pa je velik francoski napis: Ko bo Gospod prišel sodit, se bo na nebu prikazalo znamenje križa.

Že ko smo vstopali, je bilo moč videti napoved Petrove zatajitve. Na vratnih krilih je lep bronasti relief, ki prikazuje Jezusa in učence pri zadnji večerji. Za Petrovo glavo je petelin, znamenje zatajitve. Spodaj pa latinski napis: Ne bo petelin zapel, dokler me ne zatajiš.

Toda Petrova zgodba ni nek osamljen primer izpred dva tisoč let. To je zgodba, ki se dogaja tudi danes. V njej sem pogosto tudi sam glavni igralec. Saj je pravzaprav vsak greh zatajitev Jezusa, ki mi drugače narekuje. Toda človek raje izbere po svoji volji, čeprav pogosto jasno ve, da je napak in ni v skladu z Božjo voljo.

Zato cerkev petelinjega petja ni nekaj tujega človeku. V njej bi se lahko čutili celo domačega po eni strani, ker smo podobni Petru. Po drugi strani pa skesanega in srečnega, ker nam Jezus odpušča. O, ko bi bilo takih dejanj v življenju čim manj!

Notranjost cerkve je precej temačna. Skoraj vsa je obložena z lepimi modernimi mozaiki. V glavnem oltarju je upodobljen Jezus pred velikim zborom, ko je bil zvezan in zasliševan. V stranskih poljih pa je na eni strani upodobljen dobri razbojnik Dizma, ki je bil z Jezusom križan. Pred jeruzalemskim obzidjem stoji v nebeški gloriji z razpetimi rokami, kakor na križu. V drugem stranskem polju pa je spokornica sveta Magdalena, ki je bila prva deležna srečanja z Vstalim Jezusom. V drugih stranskih poljih je upodobljenih še več svetnikov.

Tudi tu bi bilo potrebno sesti in se zatopiti v premišljevanje svojega življenja. Potrebno bi bilo iti vase in iskati glavno grešno korenino, ki mi tako pogosto »pripomore«, da zagrešim izdajstvo. Potrebno bi bilo biti bolj svoboden od greha in v sebi dati prostor Božji milosti, da bi lahko bolj uspešno delovala. O, saj deluje, a premalo sem pripravljen sodelovati. Koliko bolj sveto bi bilo življenje, če bi človek bolj poslušal Božji glas, ki govori v srcu. Škoda, da postajamo tako gluhi na ušesa svojega srca in toliko Božjih navdihov preslišimo. Tudi Peter je bil popolnoma gotov vase in v svojo ljubezen do Jezusa. Ko je bila stiska, ko je bilo v nevarnosti njegovo dobro ime, je zatajil Jezusa. Popolnoma enako se dogaja v našem življenju. Tudi mi smo zvesti Jezusu in razglašamo, kako veliko ljubezen do njega nosimo v srcu, a ko pride stiska, klonemo in se mu izneverimo. Jezus je to dobro povedal v priliki o sejalcu. Tisto seme, ki je padlo med kamenje ali trnje, hitro zraste, a pride vročina in trnje zraste, ga zaduši in seme ne daje sadov.

Sveti Peter in galicanto se tej cerkve reče bolj »uradno«, s tujko. Ta cerkev je zanimiva, ker je več nadstropna. Arhitekt jo je tako zgradil, da je ohranil vse danosti kraja, kjer je zgrajena. Kot sem že omenil, je tam okoli veliko votlin. Tudi pod cerkvijo petelinjega petja so. Prva kripta je spodnja cerkev, zgrajena na skalah, ki v enem delu nadomeščajo stene. Ima lep raven strop, ki sloni na lepo oblikovanih betonskih rebrih. Rebra so tako speljana, da iz kotov izhajajo kot diagonale in v sredini stropa ustvarjajo lepo stičišče, v katerem je upodobljen lep velik križ. Tudi tu je znamenje križa na stropu, prav tako kot v zgornji cerkvi. V oltarjih so nameščene lepe ikone, ki predstavljajo Petra, ko je zatajil Jezusa. V ospredju prve ikone stojita z Jezusom, zadaj pa je prizor, kako Peter sedi z vojaki in deklo ob ognju in se greje. Zadaj za ognjem pa je steber, na katerem stoji petelin in poje. Vsi okoli ognja kažejo na Petra. Druga ikona prikazuje Petra, ki sam in zapuščen sedi na kamnu in zamišljeno joka, saj se je spomnil Jezusove besede: »Preden bo petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil«. Za Petrom je del črnine, ki simbolizira sile teme, ali vdor greha v človekovo življenje. Na tretji ikoni pa je ponovno upodobljen Peter z Jezusom v prvem planu. Jezus mu izroča pastirsko palico in ga napravlja za pastirja in ribiča ljudi. V ozadju ogenj, ob njem pa dve košari: ena z ribami in druga s hlebi kruha. Še bolj v ozadju pa apostoli v čolnu, ko se trudijo, da bi izvlekli polno mrežo rib, ki so jo zajeli ob obilnem ribjem lovu. Mrežo so vrgli na Jezusovo besedo.

Spustili smo se še eno nadstropje nižje. Lep hodnik vodi v prostor, ki je razčlenjen. Več votlin je tam spodaj. Nekatere so popolnoma naravne, druge malo pozidane s kamni. Nekatere prav globoko v tleh. V večjih votlinah je mogoče darovati sveto mašo. V eni je samo pult za knjigo, da se lahko bere Božja beseda.

Zanimivo, koliko je mogoče videti na enem mestu! Pa tudi arhitektu vse priznanje, da je znal vse naravne danosti vključiti v eno stavbo.

Spodaj pod cerkvijo se nadaljuje pobočje Hinomske doline. Nekoliko desno, dol po hribu, je znamenita kopel Siloa. Nismo obiskali tega studenca, ker je bilo preveč drugih, še bolj pomembnih mest, da smo si jih ogledali in jih obiskali.

Po ogledu smo nakupovali spominke v trgovini ob cerkvi. Postregle so nas sestre; katerega reda so bile, pa ne vem. Toda časa ni bilo na pretek. Kolikor je bilo mogoče hitro, smo se odpravili naprej, saj je bilo pred nami pomembno romarsko dejanje: molitev križevega pota.

Mimo Damaščanskih vrat nas je šofer nameraval pripeljati do Štefanovih vrat. A je bil neugoden čas, saj so bile ceste polne. Nekoliko naprej od Damaščanskih vrat nas je odložil, potem smo šli peš naprej.

p. Branko Petauer

Božji služabnik prof. dr. Anton Strle in duhovne vaje (2)

Oglejmo si nekatere sklepe, ki jih je božji služabnik napravil v času duhovnih vaj.

Za leto 1953 (vsaj zdi se, da so sklepi iz tega leta, ker ni pripisanega datuma) je Strle med drugim zapisal: »Eno uro redno – premišljevanje; vsaj ob četrtkih cela ura. … Opoldne vedno ponovitev premišljevanja (točke in duhovni šopek). Za soboto vedno litanije Matere božje. … Duhovno branje - kdaj? Najbolje določiti čas: morda od 2 – ½3; ali pa združim s študijem tako, da bom na molitven način študiral oddelek dogmatike. Branje sv. pisma opoldne po brevirju«. Če pomislimo, da je bil tedaj župnijski upravitelj v Planini, je to kar zahteven dnevni red. Na teh duhovnih vajah si je napravil tudi konkretne sklepe glede priprave na pridige, glede urnika verouka, glede ljudskega petja, ki naj bi bilo vsako prvo nedeljo v mesecu. Nato nadaljuje: »Za duhovniške poklice vsaka prva sobota v mesecu – priporočim še posebej. Prvi četrtek molitven ura … Eno največjih dobrih del! Sicer bodo ljudje živeli in umirali brez Boga. Ni rečeno, da bomo v naši župniji dobili poklice, a bo kje drugje. Sv. pismo bolj proučevati – ne le novo zavezo. Staro zavezo najprej po misalu kar po vrsti. Bom vključil tudi v premišljevanje … Čas bom bolj umno porabil, zato ne bom brskal po raznih knjigah, marveč se rajši ustavil ob eni. Več miru in zaupanja! Potrpežljivo izdelovanje podrobnosti. Vživetje v človeka in razmere. Vztrajanje pri študiju ali branju tega, kar sem si določil!«

Že iz teh navedenih zapisov vidimo, kako korenito so duhovne vaje posegle v njegovo duhovno in pastoralno življenje. Bil je to program, ki ga je spoznal pred Bogom in ga nato skušal dosledno uresničevati skozi leto. Temu so na poseben način služile mesečne obnove. Seveda ni vedno šlo tako kot si je zamislil na duhovnih vajah. Tako si je naslednje leto 11. 8. 1954, na predzadnji dan duhovnih vaj, zapisal: »Zopet obnavljam sklep, ki sem ga tolikrat zanemaril – ne govoriti brez resnične potrebe ne o sebi ne o svojem delu ali načrtih. Vživeti se vselej v bližnjega, v njegove potrebe; prilagoditi se mu ne iz oportunizma, marveč iz resnične ljubezni. Vso pozornost takoj obrniti na bližnjega, v katerem naj gledam Jezusovega brata. Ne preveč govoriti – rajši poslušati, rajši tako napeljati, da on govori. Znebiti se vsakršne nečimrnosti, ki se kljub tolikim sklepom vedno zopet ponavlja in zadnje čase še posebno – ko se govori o univerzitetni stolici. Tako malo pa mislim na strašno odgovornost!« Strle tu dejansko pove, da se je že leta 1954 govorilo, da bi prišel predavat na teološko fakulteto. Na koncu še doda: »Marsikaj bi se dalo odstraniti iz mojega programa in bi tako našel več časa za počitek in za temeljitejši študij.«

Leta 1955 je imel duhovne vaje župnik Kjuder iz Tomaja in Strle si je zapisal na osnovi konsideracije (skupnega pogovora): »Pisalna miza vedno čista. Popolnoma nič na njej neurejenega. Listine preteklih let! Takoj, ko pridem domov po duhovnih vajah. Mirno zapisujem, da bo res red. Matice morajo biti lepše pisane. Intencijska knjiga naj ima točno vsoto. Gospodarstvo – knjiga za najemnine vsakega zemljišča, v katerem naj bo povzet kratek historiat. Smrt osebni korespondenci! Kaj vse lahko krivega sklepajo zaradi nje! Kakšna pohujšanja po nepotrebnem!«

            Tudi tu vidimo, da so sklepi zelo konkretni. Celo na gospodarsko področje posegajo in v vodenje matičnih knjig. Red in natančnost naj bo tudi v teh stvareh. V ostalih duhovnih vajah so sklepi povezani z duhovnim življenjem, odpravljanjem raznih pomanjkljivosti in napačnih naravnanosti. Seveda pa vedno znova prepleteni z njegovim delom na teološki fakulteti ter odnosom do študentov in do ostalih profesorjev kolegov.

p. Andrej Pirš FSO