Knjiga razodeva Tebe
Verska knjiga ima pri iskanju in odkrivanju Boga ter pri nadaljnjem poglabljanju v veri velik pomen. V dvatisočletni zgodovini krščanstva je odigrala nenadomestljivo vlogo.
Tatjana Goričeva pripoveduje v knjigi Govoriti o Bogu je nevarno:
"V Rusiji se trenutno dogaja nekaj, kar se je včasih zdelo neverjetno. Na vrhu ledene gore se pojavljajo evangelij in sveti očetje. Ljudje jih berejo. Postajajo skrajno moderno, skrajno razgibano in brezpogojno potrebno čtivo."
Na prvem mestu je
Sveto pismo. Avguštin se je boril sam s seboj, da bi se iztrgal iz verskih dvomov in predvsem grešnega življenja. Nikakor ni mogel storiti odločilnega koraka. Tedaj se je zgodilo, kar je zapisal v Izpovedih:
"Zleknil sem se, ne vem kako, pod smokvinim drevesom po tleh in odprl sem zatvornice solzam in ulili so se potoki mojih oči, tebi v prijetno daritev. In govoril sem ti mnogo ...
Tako sem govoril in jokal z neizrekljivo bridkostjo v skrušenem srcu. Kar zaslišim od sosedne hiše glas, pojoč otroški glasek – ali dečka ali deklice, ne vem – in neprestano ponavljajoč: »Vzemi, beri! Vzemi, beri!«
V hipu se mi je spremenil obraz. Začel sem z vso pozornostjo premišljevati, ali imajo otroci navado pri kateri svojih iger kaj takega peti. A nisem si mogel nikakor domisliti, da bi bil kdaj kaj podobnega slišal. Tedaj sem ustavil solzam tok in vstal. Nisem si znal glasu drugače razlagati, kot da mi Bog veleva, naj odprem kako knjigo in preberem poglavje, na katero mi najprej zadene pogled ...
Pograbil sem knjigo (pisma apostola Pavla), odprl in bral molčé stavek, v katerega so se mi najprej ujele oči: »Ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in mésu ne strezite za poželjivost!« Dalje nisem hotel brati, pa tudi treba ni bilo. Zakaj komaj sem stavek dobro končal, se mi je vlila kakor luč trdne gotovosti v srce in vse temine dvomov so se razbegnile."
Jacques Loew je odraščal brez verske vzgoje. Prepričan je bil, da je s smrtjo vsega konec in da je človek le višje razvita materija. Zato je treba iz življenja iztisniti čim več. Postal je advokat na sodišču v Nici, a ni bil srečen. Za teden dni se je umaknil v samostan kartuzijanov sredi samotne doline, daleč proč od ljudi. Življenje kartuzijanov ga je močno prevzelo. V roke je vzel Sveto pismo. Zlasti so ga pretresli evangeliji. Zapisal je: »Bral sem veliko knjig, toda to je bila izredna knjiga. Nisem bil samo bralec, ampak tudi priča, na nekaterih mestih celo obtoženec. 'Kaj praviš k temu ti? Kaj bi storil ti? Kaj boš naredil, ko prebereš to stran?' sem se spraševal ob branju.«
Pozneje se je o veri poučil pri nekem duhovniku in končno odšel k redovnikom dominikancem. Znan je kot oče duhovnikov-delavcev, duhovnikov, ki so kot delavci med delavci pričevali za Kristusa.
Ameriški teniški igralec
Andre Agassi, ki velja za enega najboljših teniških igralcev vseh časov, je dejal: »Vsak dan vsaj pol ure berem Sveto pismo. Kdor živi po Svetem pismu, ne potrebuje mamil ali alkohola.«
Poleg Svetega pisma so iskalcem Boga v oporo tudi druge verske knjige, posebej
življenjepisi svetnikov.
Hermina pripoveduje: »Doraščala sem v času vojne, ko se o verskem pouku ni veliko govorilo. Po vojni ni bilo bolje; morala sem se boriti za zaslužek. Družbe, ki bi mi ustrezala, nisem našla. Četudi se nisem mogla intenzivno versko izobraževati, sem ob dobri knjigi, pridigi, pogovoru ali razmišljanju vsrkavala vase, kar je božjega. Imela sem svoje svetle vzore:
Malo Terezijo, Alberta Schweitzerja. To je mlademu človeku potrebno kot žejnemu kozarec sveže vode. Bila sem odprta za lepoto narave in umetnosti ter zaupljiva (preveč) do ljudi. Prišla so razočaranja, tudi nad seboj. Klonila nisem – ne po svoji zaslugi, temveč po zaslugi Tistega, ki me ljubi od vekomaj. Nisem bila vredna, toda On, ki skrbi za sleherno stvar, je poplačal moje zaupanje Vanj.«
Edith Stein (+ 1942), nemška znanstvenica in univerzitetna profesorica, asistentka filozofa Edmunda Husserla, utemeljitelja fenomenološke šole, je bila po rodu Judinja. Katoličanka je postala predvsem pod vplivom življenjepisa sv. Terezije Velike, ki ga je dobila v knjižnici svojih prijateljev. Kasneje je postala karmeličanka, 2. avgusta 1942 pa so jo nacisti skupaj s sestro Rozo, tudi karmeličanko, v krematoriju v Auschwitzu upepelili. Svoje spreobrnjenje popisuje takole:
»Kar na slepo sem zagrabila zajetno knjigo in jo vzela iz omare. Bilo je življenje svete Terezije Avilske, kakor ga je napisala sama [knjigo imamo tudi v slovenskem prevodu]. Začela sem jo brati. Takoj me je pritegnila. Prebrala sem jo v eni sapi. Ko sem knjigo zaprla, sem si dejala: 'To je resnica.'«
Naslednje jutro je šla v mesto ter si kupila mašno knjigo in katekizem. Vsebino si je popolnoma osvojila. Ko je šla v katoliško cerkev k maši, je zaradi temeljitega študija vse dobro razumela. Po maši je prosila duhovnika, naj jo krsti. Duhovnik jo je izprašal in jo za Novo leto 1922 krstil. Noč pred krstom je prečula v molitvi.
Znani angleški pisatelj Graham Greene (* 1904) je v mladosti v verskem in moralnem življenju doživljal hude krize. V roke je dobil Pascalove Misli, ki jih je vztrajno prebiral. Pascal ga je usmerjal k Jezusu Kristusu. Leta 1926 je s krstom postal katoličan.
Bogoslovec Slavko piše, kako so v prvih letih osnovne šole nanj vplivale Zgodbe svetega pisma, nato zlasti življenjepisi sveto živečih ljudi:
»V prvih letih osnovne šole sem dobil v roke Zgodbe svetega pisma. Z velikim zanimanjem in navdušenjem sem jih prebiral, prav tako pa tudi ogledoval slike. Veliko stvari nisem razumel, zato sem se zopet obrnil na starše in jih povpraševal. Vse to je močno vplivalo name, da sem že v ranih letih začutil posebno nagnjenje do molitve in do službe oltarja.
Leta otroštva so minila. Začel sem globlje premišljevati o vrednosti svojega življenja, o svoji poklicanosti v krščanstvo, o Jezusu. Ob branju knjig življenjepisov
Očeta Damijana, Maksimilijana Kolbeja in drugih sodobnih knjig sem uvidel, kaj pomeni dosledno življenje po evangeliju, kaj zahteva Kristus od ljudi, ki so si izbrali njega za edino življenjsko vodilo. Takrat sem tudi v sebi začutil globlji klic Kristusa, čeprav dostikrat nejasno.«
Veliko pričevalno moč imajo spisi cerkvenih pisateljev iz prvih stoletij krščanstva.
Newman je prestopil v katoliško Cerkev v svojem 45. letu. Prej je bil zelo goreč anglikanski duhovnik. Bil je voditelj oxfordskega gibanja, ki je hotelo obnoviti anglikansko Cerkev v duhu prve krščanske Cerkve. Zato je veliko študiral zgodovino prve Cerkve in cerkvene pisatelje iz prvih časov krščanstva. O tem je zapisal:
»Primerjal sem ustroj naše Cerkve, ki je bila notranje tako razrvana in majava, s svežim duhom, ki je vel iz prvih stoletij. V njih zmagovitem navdušenju za tisto veliko skrivnost, ki sem jo od svoje mladosti z vso dušo spoštoval, sem spoznal hojo svoje matere. Rekel sem si: 'Opazuj to podobo in jo primerjaj z našo Cerkvijo!'«
Po dolgem študiju in razmišljanju je prišel do spoznanja, da je samo katoliška Cerkev istovetna s Kristusovo, apostolsko in starokrščansko Cerkvijo. Še dve leti je potreboval, da se je odločil za prestop v katoliško Cerkev. Pred tem važnim dogodkom je noč prečul v molitvi.
Slaba knjiga odvrača od Boga. To dela naravnost, če vero smeši in uči kaj veri nasprotnega ali celo nevero. Lahko pa spodkopava vero posredno s tem, da spodkopava nravno življenje. Francoski pisatelj
Henri Lavedan (+ 1940) je v svojih spisih zelo smešil Boga in katoliško vero. Leta 1914, ko se je začela 1. svetovna vojna, je bil vpoklican in je doživel njene strahote. To ga je zresnilo in usmerilo k Bogu. Francoskemu ljudstvu je napisal javno pismo, v katerem obžaluje svoje brezbožne zablode in priznava, da se je vrnil k veri svoje mladosti:
»Norčeval sem se iz vere, misleč, da sem pameten. Toda le goljufal sem sebe in tudi vas, ki ste prebirali moje knjige in prepevali moje popevke. Bila je zmota, omotica, prazne sanje.
Zapustiti Boga pomeni pogubiti sebe. Ne vem, če bom jutri še živ. To pa moram povedati svojim prijateljem: Lavedan si ne upa umreti kot ateist. Veseli se, moja duša, kajti mogel sem doživeti uro, ko sem kleče mogel izreči: Verujem v Boga, verujem, verujem.«
p. Anton
