Škof dr. Peter Štumpf duhovnikom, Stična, pepelnica, 22. 2. 2012
Kako zelo se je Kalvarija dotaknila matere Terezije. Tega dolgo nismo vedeli, dokler nismo imeli možnosti prebrati njenih Zasebnih spisov. »Mi boš odrekla?«, je odmevalo vprašanje Križanega 55 let v njeni duši. Ves čas je v molitvi in službi najbolj ubogim tešila žejo križanega Gospoda po ljubezni, pri tem pa niti za trenutek ni doživela Božje bližine ali tolažbe.
Svojo duhovno temò je s pomočjo duhovnega voditelja dojela kot pot, po kateri križani Gospod prihaja do izmučenih, trpečih in izgubljenih duš. Svoje mesto v raju je razumela kot nenehno odsotnost, saj je obljubila, da bo tudi po smrti med ljudmi prižigala luč tam, kjer je temà. Tisti, ki so se pridružili materi Tereziji na poti, so se spreobrnili, spremenili način življenja.
Mati Terezija je menila, da sta zaskrbljenost in trpljenje znamenje Jezusovega poljuba. Nekemu prijatelju je zaupala: »Če sem nevesta križanega Jezusa, me mora poljubiti. Seveda, žeblji me bodo boleli. Če se približam kroni, me bodo trni ranili.« (Pridi, bodi moja luč, 305).
Gotovo je bil tega poljuba deležen spreobrnjeni razbojnik.
Na Kalvariji se srečamo dobri in hudobni. Na Kalvariji se odloča: za ali proti Jezusu.
Na Kalvariji so tudi ljudje, ki trpljenje s hudobijo delajo za še hujše in neznosnejše. S sarkazmom dodatno tolčejo svoje žeblje v Jezusa. To so voditelji ljudstva, rimski vojaki, eden od razbojnikov. Z zasramovanjem so šli do konca in si dali duška. Niso imeli nobenega usmiljenja. Celo eden od razbojnikov ga je sramotil: »Ali nisi ti Mesija, reši sebe in naju« (Lk 23, 39)!«
Luka pravi, da ga je razbojnik preklinjal. Ali je to razbojnik počel iz bolečine ali iz ihte, naj Jezus že enkrat nekaj stori in hitro reši vse tri?! Razbojnik je nestrpen, življenje uhaja, Jezus pa ne stori nič, da bi vsem trem ohranil življenje.
Vse tri skupine, voditelji ljudstva, rimski vojaki in razbojnik Jezusu na križu kričijo: »Reši sebe!« To pomeni, da od njega pričakujejo dejanja, ki bi dokazovala, da je Mesija. Hudobni ljudje na Kalvariji nehote pričujejo to, kar je namen celotnega Lukovega evangelija: Jezus je Rešitelj vsega stvarstva.
Že ob njegovem rojstvu so angeli oznanili: »Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod« (Lk 2, 11). Tako se Jezus razodeva kot Mesija na začetku svojega poslanstva in končno na križu. Na začetku so njegovo mesijansko poslanstvo oznanili angeli, sedaj na Kalvariji pa preklinjevalci, grobijani, vojaki in razbojnika.
V glasu te kalvarijske drhali odmeva hudičeva skušnjava: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu naj postane kruh …če mene moliš, bo vse to tvoje, …. če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol ...(prim. Lk 4,1–11).
Medtem ko v puščavi Jezus hudiču daje jasne odgovore, na križu molči. Prav ta molk s križa nam pušča dvome: »Pa je Jezus Kristus res Mesija, Odrešenik sveta, če pa ne more rešiti niti sebe ne razbojnikov?«
To vprašanje ni samo od takrat. Izziva ljudi tudi danes, tudi verne. Vsakič, ko nas prizadene prevara, krivica, pokvarjenost, nasilje, teptanje človekovih pravic, zločini ali pa celo grehi Cerkve, v nas butne dvom: Če je Jezus zares Odrešenik, Mesija, zakaj dovoli vse to? Ali ni Križani en sam poraz in nedorečenost?
Ozrimo se k spreobrnjenemu razbojniku. Grajal je svojega sotovariša v hudodelstvu in agoniji na križu.
Luka zapiše: »Drugi pa mu je odgovoril in ga grajal: 'Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi« (Lk 23, 40)? Razbojnik je očitno že prejel milost spreobrnjenja, saj se je pričel bati Boga.
Odprl se je Bogu in v njem dobil vse potrebno spoznanje in modrost. Zato je spreobrnjeni razbojnik lahko spoznal in priznal svojo krivdo in Jezusovo nedolžnost. To je tudi javno izpovedal: »In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega« (Lk 23,41)! S tem ko je spreobrnjeni razbojnik vključil svojega sotovariša v odgovornost za hudodelstva, je hotel tudi njega popeljati na pot spreobrnjenja. Na nek način je postal apostol.
Spreobrnjeni razbojnik je prvi pričevalec Jezusove nedolžnosti. Za njim je to storil rimski stotnik, ki je slavil Boga in pričeval: »Zares, ta človek je bil pravičen …« (Lk 23, 47)!
Že od začetka svojega obstoja je delo Odbora močno podpiral in spodbujal sveti papež Janez Pavel II., spodbujal in blagoslavljal ga je tudi papež Benedikt XVI.
torek, 17. april 2012
ponedeljek, 2. april 2012
Duhovne prireditve v Stični v letu 2012 - APRIL
APRIL
- 10. teološki simpozij za ljubljansko nadškofijo in novomeško škofijo
- 13. – 14. p. Avguštin Novak, učimo se od čebel, za fante
- 13. – 15. p. Andrej Benda, zakonci z otroki
- 20. – 22. p. Lojze Markelj, zakonci z otroki
- 25 ob 915 seja odbora JMS
- 28. – 29. Skupnost Emanuel
Marija pod Jezusovim križem
Marija pod Jezusovim križem
Še ena evangeljska stran, ki nam razodeva Marijino Srce, je tista, ki govori o Jezusovi Materi, ko stoji pod križem svojega Sina (prim. Jn 19,25–27).
Marijino Srce, ki ga prikazovanja v Fatimi razodevajo kot žalostno in razžaljeno zaradi grehov, ki so storjeni zoper Jezusa in Marijo samo, je tisto srce, ki je bilo deležno trpljenja Sina, ki umira za grešnike.
Lahko torej gledamo na Marijino srce kot na srce polno usmiljenja, ker je spoznalo, z materinsko intenziteto, srce svojega Sina, ki umira brez sleherne zamere, v molitvi k Očetu, naj odpusti njegovim morilcem (prim Lk 23,34).
Tudi v tem smo poklicani, da posnemamo Marijino Srce. Kot poudarja apostol Pavel, Sveti Duh, ki nam je bil dan, podpira našo molitev, “prihaja na pomoč naši slabotnosti” (Rim 8,26), ki tako pogosto ne zmore izgovoriti besede molitve in odpuščanja. Sam Duh, ki prebiva v nas, posreduje pri Očetu v skladu z Božjimi načrti, ki so načrti sprave in miru.
On posreduje Očetu tisto željo po bratstvu, ki jo pogosto frustrira naša slabotna volja. On razliva v naša srca tisto tolažbo miru, ki nam jo more dati le Gospod (prim. Jn 14,27). Predragi, to so sveti sadovi Marijinega brezmadežnega Srca, ki ga je obiskal Sveti Duh in ga naredil za “Tempelj Gospodov”.
Vendar, najlepši izmed vseh sadov, pravi povzetek in krona duhovnosti Jezusovega učenca, je tisti “zgodi se”, ki ga je Marija izrekla angelu, še več Bogu samemu: Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi” (Lk 1,38).
Lahko torej razumemo, kar je zapisal kardinal Ratzinger v komentarju k objavi “tretje fatimske skrivnosti”: “Češčenje brezmadežnega Marijinega Srca je torej približanje tej naravnosti srca, v kateri “fiat” – zgodi se tvoja volja – postane oblikujoče središče celotne egzistence.
S ponižno in veliko močjo prosimo Očeta v tej evharistiji, naj ponovno izlije na nas Svetega Duha, da bi naredil iz našega srca, tako kot iz Marijinega prečistega Srca, tempelj njegove navzočnosti, “kraj” našega “da” Gospodu, da bi – preko naše svobode, ki se odloči zanj – Bog, ki si je privzel človeško srce, nadaljeval neutrudno ljubiti, ozdravljati in obnavljati srca vseh ljudi. Amen!
 |
| Marija pod Jezusovim križem |
Še ena evangeljska stran, ki nam razodeva Marijino Srce, je tista, ki govori o Jezusovi Materi, ko stoji pod križem svojega Sina (prim. Jn 19,25–27).
Marijino Srce, ki ga prikazovanja v Fatimi razodevajo kot žalostno in razžaljeno zaradi grehov, ki so storjeni zoper Jezusa in Marijo samo, je tisto srce, ki je bilo deležno trpljenja Sina, ki umira za grešnike.
Lahko torej gledamo na Marijino srce kot na srce polno usmiljenja, ker je spoznalo, z materinsko intenziteto, srce svojega Sina, ki umira brez sleherne zamere, v molitvi k Očetu, naj odpusti njegovim morilcem (prim Lk 23,34).
Tudi v tem smo poklicani, da posnemamo Marijino Srce. Kot poudarja apostol Pavel, Sveti Duh, ki nam je bil dan, podpira našo molitev, “prihaja na pomoč naši slabotnosti” (Rim 8,26), ki tako pogosto ne zmore izgovoriti besede molitve in odpuščanja. Sam Duh, ki prebiva v nas, posreduje pri Očetu v skladu z Božjimi načrti, ki so načrti sprave in miru.
On posreduje Očetu tisto željo po bratstvu, ki jo pogosto frustrira naša slabotna volja. On razliva v naša srca tisto tolažbo miru, ki nam jo more dati le Gospod (prim. Jn 14,27). Predragi, to so sveti sadovi Marijinega brezmadežnega Srca, ki ga je obiskal Sveti Duh in ga naredil za “Tempelj Gospodov”.
Vendar, najlepši izmed vseh sadov, pravi povzetek in krona duhovnosti Jezusovega učenca, je tisti “zgodi se”, ki ga je Marija izrekla angelu, še več Bogu samemu: Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi” (Lk 1,38).
Lahko torej razumemo, kar je zapisal kardinal Ratzinger v komentarju k objavi “tretje fatimske skrivnosti”: “Češčenje brezmadežnega Marijinega Srca je torej približanje tej naravnosti srca, v kateri “fiat” – zgodi se tvoja volja – postane oblikujoče središče celotne egzistence.
” Da, Marijino brezmadežno Srce je “čisto srce” o katerem govorijo evangelijski blagri: “Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali” (Mt 5,8); srce, ki je v poslušnosti vere zedinjeno z Božjo voljo: zato je to srce zmožno “gledati” Boga.
V prikazanju trem pastirčkom, 13. julija 1917, je Marija svečano razglasila to gotovost: “Končno bo zmagalo moje brezmadežno Srce (…) in svetu bo dano obdobje miru”. Da, to bo zmaga – še naprej komentira bodoči papež Benedikt XVI. – da, odkar ima Bog sam človeško srce, po Marijinem “zgodi se”, “svoboda za zlo nima več zadnje besede”.
S ponižno in veliko močjo prosimo Očeta v tej evharistiji, naj ponovno izlije na nas Svetega Duha, da bi naredil iz našega srca, tako kot iz Marijinega prečistega Srca, tempelj njegove navzočnosti, “kraj” našega “da” Gospodu, da bi – preko naše svobode, ki se odloči zanj – Bog, ki si je privzel človeško srce, nadaljeval neutrudno ljubiti, ozdravljati in obnavljati srca vseh ljudi. Amen!
nedelja, 1. april 2012
FATIMA – STOLETNICI NAPROTI
FATIMA – STOLETNICI NAPROTI
Nagovor kardinala Dionigija Tettamanzija, milanskega nadškofa
Fatima, 13. septembra 2011
Predragi!
Med najbolj dragocenimi dediščinami, ki so nam jih zapustila Marijina prikazovanja v Fatimi, je pobožnost do Marijinega Brezmadežnega Srca.
V tretjem prikazanju pastirčkom, 13. julija 1917, Devica razodene skrivnost, ki je sestavljena iz treh delov.
Potem ko jim pokaže kraj možnega večnega pogubljenja ljudi, jim pove, da Bog namerava – zato, da bi jih obvaroval te tragične usode – vzpostaviti v svetu pobožnost do Brezmadežnega Srca Jezusove Matere.
V letih, ki sledijo, v videnjih, ki jih Devica Marija nakloni redovni sestri Luciji, doreče vsebino te pobožnosti z dvema poudarkoma: prvi je zadostilna molitev na pet zaporednih prvih sobot v mesecu, drugi je posvetitev Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki jo bo izvršil sveti oče v občestvu z vsemi škofi sveta.
In prav v tej luči duhovnosti Marijinega Srca želimo danes premišljevati Božjo besedo te votivne maše na čast Devici Mariji, “Tempelj Gospodov”.
Marijino deviško naročje, “Gospodovo svetišče”
V resnici nam evangelij oznanjenja in molitveni obrazci te svete maše govorijo, da je “Marijino deviško naročje” “Gospodovo svetišče”. “Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus” (Lk 1.31). Skrivnost tega oznanjenja mlademu dekletu iz Nazareta je poudarjena v uvodni prošnji tega evharističnega zbora, ki se obrača na Očeta kot tistega, ki je “v deviškem naročju Device Marije pripravil vredno bivališče svojemu Sinu Kristusu”.
Prav ta liturgični obrazec nam pomaga razumeti globoko vez med edinstveno Marijino izkušnjo in splošno izkušnjo vere, h kateri smo vsi poklicani. Liturgično besedilo nam namreč pove, da najprej obstaja “skrivnostno delovanje Duha,” s katerim Bog pripravlja sebi bivališče “v srcih vernikov”.
Da, to je čudovita obljuba, dana vsakemu izmed nas, to je dragocen dar, podarjen slehernemu verniku: Bog prihaja, da bi prebival v nas, Bog se ne boji “postaviti svoje bivališče” v srca, ki so pogosto tako raztresena, negostoljubna, zaprta v svojo samozadostnost in vklenjena od strahu. Samo Božja navzočnost “očisti, razsvetli in posveti” ta tako neodzivna in neprodorna bivališča, kot smo mi.
In ravno zaradi tega “prebivanja Boga v njej” – o katerem so govorili mnogi teologi, predvsem pa številni preprosti kristjani in veliki mistiki – je Marija postavljena pred vse človeštvo kot najbolj vzvišena in najbolj osupljiva pričevalka.
Kot opeva liturgična molitev “to Svetišče Božje slave, je Devica Marija zaradi pokorščine v veri postala zgledno uresničenje Božjega učlovečenja” (hvalospev maše v čast Materi Božji “Tempelj Gospodov”). Njo je doletela povsem edinstvena usoda, da je postala “hiša zlata, okrašena z darovi Duha…, skrinja zaveze, ki prinaša svetu Jezusa Odrešenika”.
V večnem načrtu Božje ljubezni pa ta privilegij ni naredil iz Marije nedostopno bitje, daleč od nas in od našega vsakdanjega potovanja v veri. Velja ravno nasprotno! Ta privilegij je velikanska odgovornost, ki jo je Bog zaupal Mariji, ko jo je naredil za znamenje krščanskega poklica, ki zadeva nas vse, brez izjeme.
Jezusova Mati je edinstvena in “zgledna uresničitev” skrivnosti Boga, ki želi nadaljevati svoje učlovečenje v vsakem izmed nas, da bi bili sredi sveta “živ tempelj njegove slave”.
Zaradi tega, predragi, nam pobožnost do Marijinega Brezmadežnega Srca kaže pot, da tudi mi postanemo “tempelj Gospodov”, njegovo bivališče, njegov dom, kraj, v katerem se on – z veseljem – nastani in se odpočije, kot pravi sveti Ambrož: Ob koncu šestega dne, potem ko je Bog ustvaril “svojo največjo mojstrovino, človeka”, “se je Gospod odpočil od vsega dela, ki ga je storil”. “Odpočil se je v globinah človeka, odpočil v njegovem razumu, v njegovi misli …” In Ambrož dostavlja: Stvarnik “se je odpočil, ker je imel pred seboj nekoga, ki mu je lahko odpustil grehe”, s čimer je napovedal “skrivnost Gospodovega trpljenja« Ambrož nas tudi uvaja na izrecen način v skrivnost Marijinega materinstva. Takole piše: “Vsaka duša, ki veruje, spočne in rodi Božjega Sina … Če je po mesu Kristusova Mati le ena, po veri vse duše rojevajo Kristusa.”
Kakšno je bilo Marijino Srce? To lahko izvemo predvsem iz pripovedi svetega Luka, ko dvakrat poudari, da je “Marija ohranjala in premišljevala v svojem srcu” stvari, ki jih je videla in slišala in ki so se nanašale na njenega Sina (prim. Lk 2,19.51). V Marijinem Srcu prebiva predvsem Božja beseda, ki jo Devica posluša in v nekem smislu vidi, kajti ona zre tisto, kar se dogaja z njenim Sinom, kar o njem govorijo ljudje in kar Jezus sam dela in govori, na način, ki je popolnoma nepričakovan in presenetljiv. Marijino Srce je bogato z odmevi na Jezusove besede in njegova dejanja. Zanimiv je glagol, ki ga uporablja evangelist: ta pomeni, ne le premišljevati, ampak tudi “tolmačiti”. Marija v svojem srcu vedno znova prebira dogodke, ki so povezani z Jezusom, jih “povezuje”, primerja, usklajuje besede in dogodke, odkriva globoke povezave in jih tolmači “na duhoven način”, to je skladno z Božjim Duhom.
Toda, dragi bratje in sestre v Gospodu, to velja tudi za nas, saj smo tudi mi prejeli Svetega Duha, ki – kot pravi prerok Ezekijel – oblikuje v naši notranjosti “novo srce”, “meseno srce” (Ez 36,26), srce, ki je sposobno razumeti in živeti Božji zakon, njegovo besedo, njegove zapovedi (Ez 36,27).
Lahko bi rekli, da Sveti Duh v nas, kot v Mariji, ustvarja “modro srce”: srce, ki zna prebirati resničnost, tako da v njej najde znamenja Božje navzočnosti in njegovega delovanja, srce, ki zna premagati strah ne-smisla dogodkov, ki ga mi pogosto doživljamo, in se odpreti smislu stvari, ki je “skladen z Bogom”.
Nagovor kardinala Dionigija Tettamanzija, milanskega nadškofa
Fatima, 13. septembra 2011
Predragi!
 |
| Kardinala Dionigi Tettamanzi |
V tretjem prikazanju pastirčkom, 13. julija 1917, Devica razodene skrivnost, ki je sestavljena iz treh delov.
Potem ko jim pokaže kraj možnega večnega pogubljenja ljudi, jim pove, da Bog namerava – zato, da bi jih obvaroval te tragične usode – vzpostaviti v svetu pobožnost do Brezmadežnega Srca Jezusove Matere.
V letih, ki sledijo, v videnjih, ki jih Devica Marija nakloni redovni sestri Luciji, doreče vsebino te pobožnosti z dvema poudarkoma: prvi je zadostilna molitev na pet zaporednih prvih sobot v mesecu, drugi je posvetitev Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki jo bo izvršil sveti oče v občestvu z vsemi škofi sveta.
In prav v tej luči duhovnosti Marijinega Srca želimo danes premišljevati Božjo besedo te votivne maše na čast Devici Mariji, “Tempelj Gospodov”.
Marijino deviško naročje, “Gospodovo svetišče”
V resnici nam evangelij oznanjenja in molitveni obrazci te svete maše govorijo, da je “Marijino deviško naročje” “Gospodovo svetišče”. “Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus” (Lk 1.31). Skrivnost tega oznanjenja mlademu dekletu iz Nazareta je poudarjena v uvodni prošnji tega evharističnega zbora, ki se obrača na Očeta kot tistega, ki je “v deviškem naročju Device Marije pripravil vredno bivališče svojemu Sinu Kristusu”.
Prav ta liturgični obrazec nam pomaga razumeti globoko vez med edinstveno Marijino izkušnjo in splošno izkušnjo vere, h kateri smo vsi poklicani. Liturgično besedilo nam namreč pove, da najprej obstaja “skrivnostno delovanje Duha,” s katerim Bog pripravlja sebi bivališče “v srcih vernikov”.
Da, to je čudovita obljuba, dana vsakemu izmed nas, to je dragocen dar, podarjen slehernemu verniku: Bog prihaja, da bi prebival v nas, Bog se ne boji “postaviti svoje bivališče” v srca, ki so pogosto tako raztresena, negostoljubna, zaprta v svojo samozadostnost in vklenjena od strahu. Samo Božja navzočnost “očisti, razsvetli in posveti” ta tako neodzivna in neprodorna bivališča, kot smo mi.
In ravno zaradi tega “prebivanja Boga v njej” – o katerem so govorili mnogi teologi, predvsem pa številni preprosti kristjani in veliki mistiki – je Marija postavljena pred vse človeštvo kot najbolj vzvišena in najbolj osupljiva pričevalka.
Kot opeva liturgična molitev “to Svetišče Božje slave, je Devica Marija zaradi pokorščine v veri postala zgledno uresničenje Božjega učlovečenja” (hvalospev maše v čast Materi Božji “Tempelj Gospodov”). Njo je doletela povsem edinstvena usoda, da je postala “hiša zlata, okrašena z darovi Duha…, skrinja zaveze, ki prinaša svetu Jezusa Odrešenika”.
V večnem načrtu Božje ljubezni pa ta privilegij ni naredil iz Marije nedostopno bitje, daleč od nas in od našega vsakdanjega potovanja v veri. Velja ravno nasprotno! Ta privilegij je velikanska odgovornost, ki jo je Bog zaupal Mariji, ko jo je naredil za znamenje krščanskega poklica, ki zadeva nas vse, brez izjeme.
Jezusova Mati je edinstvena in “zgledna uresničitev” skrivnosti Boga, ki želi nadaljevati svoje učlovečenje v vsakem izmed nas, da bi bili sredi sveta “živ tempelj njegove slave”.
Ponovimo: Božja Mati ni oddaljena od nas! Ni nam tuja! Če je nedosegljiva v tem, da je bila samo ona poklicana nositi Jezusa v svojem deviškem naročju, se je vendarle ta izredna realnost uresničila “zaradi pokoršine njene vere”.
Zaradi tega, predragi, nam pobožnost do Marijinega Brezmadežnega Srca kaže pot, da tudi mi postanemo “tempelj Gospodov”, njegovo bivališče, njegov dom, kraj, v katerem se on – z veseljem – nastani in se odpočije, kot pravi sveti Ambrož: Ob koncu šestega dne, potem ko je Bog ustvaril “svojo največjo mojstrovino, človeka”, “se je Gospod odpočil od vsega dela, ki ga je storil”. “Odpočil se je v globinah človeka, odpočil v njegovem razumu, v njegovi misli …” In Ambrož dostavlja: Stvarnik “se je odpočil, ker je imel pred seboj nekoga, ki mu je lahko odpustil grehe”, s čimer je napovedal “skrivnost Gospodovega trpljenja« Ambrož nas tudi uvaja na izrecen način v skrivnost Marijinega materinstva. Takole piše: “Vsaka duša, ki veruje, spočne in rodi Božjega Sina … Če je po mesu Kristusova Mati le ena, po veri vse duše rojevajo Kristusa.”
Kakšno je bilo Marijino Srce? To lahko izvemo predvsem iz pripovedi svetega Luka, ko dvakrat poudari, da je “Marija ohranjala in premišljevala v svojem srcu” stvari, ki jih je videla in slišala in ki so se nanašale na njenega Sina (prim. Lk 2,19.51). V Marijinem Srcu prebiva predvsem Božja beseda, ki jo Devica posluša in v nekem smislu vidi, kajti ona zre tisto, kar se dogaja z njenim Sinom, kar o njem govorijo ljudje in kar Jezus sam dela in govori, na način, ki je popolnoma nepričakovan in presenetljiv. Marijino Srce je bogato z odmevi na Jezusove besede in njegova dejanja. Zanimiv je glagol, ki ga uporablja evangelist: ta pomeni, ne le premišljevati, ampak tudi “tolmačiti”. Marija v svojem srcu vedno znova prebira dogodke, ki so povezani z Jezusom, jih “povezuje”, primerja, usklajuje besede in dogodke, odkriva globoke povezave in jih tolmači “na duhoven način”, to je skladno z Božjim Duhom.
Toda, dragi bratje in sestre v Gospodu, to velja tudi za nas, saj smo tudi mi prejeli Svetega Duha, ki – kot pravi prerok Ezekijel – oblikuje v naši notranjosti “novo srce”, “meseno srce” (Ez 36,26), srce, ki je sposobno razumeti in živeti Božji zakon, njegovo besedo, njegove zapovedi (Ez 36,27).
Lahko bi rekli, da Sveti Duh v nas, kot v Mariji, ustvarja “modro srce”: srce, ki zna prebirati resničnost, tako da v njej najde znamenja Božje navzočnosti in njegovega delovanja, srce, ki zna premagati strah ne-smisla dogodkov, ki ga mi pogosto doživljamo, in se odpreti smislu stvari, ki je “skladen z Bogom”.
ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC - Ljubezen Božjega Srca (3)
Ljubezen Božjega Srca (3)
Bog nas ljubi neskončno bolj kakor oče in mati
Mati Terezija je povedala: “Pred nekaj meseci so našli na ulici v Melbournu moža, alkoholika, ki je živel že mnogo let v tej državi. Sestre so ga odpeljale v svoj dom.
Ko je videl, kako so ravnale z njim, kako so skrbele zanj, mu je nenadoma postalo jasno: 'Bog me ljubi.' Zapustil je dom in se ni nikoli več vdal pijači. Vrnil se je k svoji družini, k svojim otrokom. Zopet je začel delati.
Ko je dobil prvo plačo, je prišel k sestram, jim izročil denar in rekel: 'Želim, da ste še za druge Božja ljubezen, kakor ste bile zame.'”
Če se sestre matere Terezije tako odlikujejo v ljubezni, kaj naj rečemo šele o Bogu! Sveto pismo Božjo ljubezen primerja očetovi in materini ljubezni.
V najlepši molitvi, ki nas jo je naučil Jezus, se obračamo na Boga z besedami: “Oče naš, ki si v nebesih” (Mt 6,9). Kristjani smo Božji otroci. To smo postali pri svetem krstu, ko smo se rodili iz vode in Svetega Duha (prim. Jn 3,5).
Bog nas ljubi neskončno bolj kakor najboljši zemeljski oče. Jezus je rekel učencem: “Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi mene tako radi in trdno verujete, da sem prišel od Boga” (Jn 16,27). Božja ljubezen do nas je popolnoma nesebična. Bog ne more od nas ničesar pričakovati, česar že ne bi imel sam. Ljubi nas, ker nam hoče dobro.
Božja ljubezen do nas je podobna tudi materini ljubezni. Kakor otrok ni s svojo ljubeznijo zaslužil materine ljubezni, tako mi s svojo ljubeznijo nismo zaslužili Božjo ljubezen. On nas vedno ljubi prvi in nas v svoji ljubezni vedno znova preseneča. Že v Stari zavezi Bog popisuje svoje ravnanje z izvoljenim ljudstvom s podobami, ki veljajo za matere:
Boga zanima vsak človek, vsaka človeška oseba, vsaka neumrljiva duša. Bog ljubi vsakega posebej. Ne zamenjuje nas med seboj. Pozna nas po imenu. Pozna našo zgodovino, stran za stranjo. V njej pozna vse vrstice in celo tisto, kar je med njimi. Z nami je na vsakem koraku, od zibelke do groba.
Ljubi nas, čeprav ga mi ne ljubimo. Božje ljubezni smo deležni po delovanju Svetega Duha. Sv. Pavel uči, da “je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan” (Rim 5,5). Med sadove Svetega Duha šteje na prvem mestu ljubezen (Gal 5,22).
Bog ljubi prav vsakega človeka
Bog ljubi prav vsakega človeka, čeprav nas je danes na zemlji več kakor sedem milijard. Bog ljubi tudi najbolj propadle ljudi. Bog daje zemeljske dobrine krivičnim večkrat celo obilneje kakor pravičnim, ker hoče pravičnim s pomanjkanjem dobrin pomagati, da bi bolj zahrepeneli po nebeških dobrinah in bi se nanje bolje pripravili. Pravične prav zato, da bi duhovno napredovali, večkrat zadenejo težji križi kakor krivične. Bog naprej ve, da nekaterim grešnikom tudi pomanjkanje dobrin in različni križi ne bodo prinesli spreobrnjenja. Zato jim izkazuje zemeljske naklonjenosti. Tako Bog podarja svojo ljubezen vsakemu človeku, kakor je temu primerno. Ker smo končna in omejena bitja, Božjega delovanja ne razumemo.
Mera Božje ljubezni ni do vsakega človeka enaka. Bog nekatere ljubi bolj kakor druge in jim daje več milosti, ker ima z njimi posebne načrte. Vsekakor gre pri Božji ljubezni za skrivnost svobodne Božje izbire, ki je ne moremo do konca doumeti. Zato bo za nas najbolje, če bomo v popolnem zaupanju vse prepustili Bogu.
Mala Terezija o našem vprašanju v Povesti duše takole razmišlja: “Dolgo nisem mogla razumeti, zakaj Bog nekatere duše odlikuje z večjimi milostmi, drugim pa jih bolj pičlo odmerja.
Čudila sem se, ko sem premišljevala, s kako izrednimi dokazi svoje ljubezni je Bog obsipal celo velike grešnike: svetega Pavla, svetega Avguština, sveto Magdaleno in toliko drugih, ki jih je Bog tako rekoč prisilil, da so sprejeli njegovo milost. Premišljevala sem o življenju svetnikov.
A nisem si znala razložiti, kako to, da je Gospod nekatere duše s tako skrbnostjo varoval prav od zibeli do groba; vse, kar bi jim moglo biti v spotiko, je pred njimi odstranil s pota. Nič jim ni oviralo prostega poleta k Njemu v višine. Tudi ni dopustil, da bi bil kdaj greh zasenčil brezmadežni blesk njihove krstne nedolžnosti. Vpraševala pa sem se zopet, kako to, da umrje v poganskih deželah toliko ubogih ljudi, ne da bi bili kdaj slišali kako besedico o pravem Bogu.
Jezus me je poučil o vsem tem. Opozoril me je na široko odprto knjigo narave: Vse cvetlice so mične in lepe. Krasna je kraljevska roža in prelestna je v svoji belini nežna lilija. Toda vse to ne zatemni prijetnega vonja vijolice in ljubkosti skromne marjetice. Spoznala sem, da bi naša pomlad zgubila krasoto, če bi razgrnila po svojih tratah samo bohotno žareče rože namesto preprostih cvetlic.
Prav tako je tudi v živem Božjem vrtu, v kraljestvu duš. Bog si je zasadil v svojem Božjem vrtu velike svetnike, prave rože in lilije; a poleg njih si je vzgojil tudi drobcene, neznatne marjetice in vijolice. Vse pa imajo eno in isto nalogo: da razveseljujejo Božje oko, kadar zre na zemljo, podnožje svojih nog. Cvetke same pa so tem popolnejše, čim bolj radostno in vestno izpolnjujejo Božjo voljo.”
p. Anton
Bog nas ljubi neskončno bolj kakor oče in mati
Mati Terezija je povedala: “Pred nekaj meseci so našli na ulici v Melbournu moža, alkoholika, ki je živel že mnogo let v tej državi. Sestre so ga odpeljale v svoj dom.
Ko je videl, kako so ravnale z njim, kako so skrbele zanj, mu je nenadoma postalo jasno: 'Bog me ljubi.' Zapustil je dom in se ni nikoli več vdal pijači. Vrnil se je k svoji družini, k svojim otrokom. Zopet je začel delati.
Ko je dobil prvo plačo, je prišel k sestram, jim izročil denar in rekel: 'Želim, da ste še za druge Božja ljubezen, kakor ste bile zame.'”
Če se sestre matere Terezije tako odlikujejo v ljubezni, kaj naj rečemo šele o Bogu! Sveto pismo Božjo ljubezen primerja očetovi in materini ljubezni.
V najlepši molitvi, ki nas jo je naučil Jezus, se obračamo na Boga z besedami: “Oče naš, ki si v nebesih” (Mt 6,9). Kristjani smo Božji otroci. To smo postali pri svetem krstu, ko smo se rodili iz vode in Svetega Duha (prim. Jn 3,5).
Bog nas ljubi neskončno bolj kakor najboljši zemeljski oče. Jezus je rekel učencem: “Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi mene tako radi in trdno verujete, da sem prišel od Boga” (Jn 16,27). Božja ljubezen do nas je popolnoma nesebična. Bog ne more od nas ničesar pričakovati, česar že ne bi imel sam. Ljubi nas, ker nam hoče dobro.
Božja ljubezen do nas je podobna tudi materini ljubezni. Kakor otrok ni s svojo ljubeznijo zaslužil materine ljubezni, tako mi s svojo ljubeznijo nismo zaslužili Božjo ljubezen. On nas vedno ljubi prvi in nas v svoji ljubezni vedno znova preseneča. Že v Stari zavezi Bog popisuje svoje ravnanje z izvoljenim ljudstvom s podobami, ki veljajo za matere:
“Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil, iz Egipta sem poklical svojega sina. Jaz sam sem Efraima učil hoditi, jemal sem jih na svoje lakte, pa niso spoznali, da skrbim zanje. Pritegoval sem jih s človeškimi vezmi, z vrvicami ljubezni, bil sem jim kakor tisti, ki si vzdigujejo otroka k licu, počasi sem mu dajal jesti” (Oz 11,1–4).Seveda je Božja ljubezen neskončno bolj popolna od ljubezni še tako popolne zemeljske matere. Je popolnoma brezpogojna: “Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal” (Iz 49,15 s).
Boga zanima vsak človek, vsaka človeška oseba, vsaka neumrljiva duša. Bog ljubi vsakega posebej. Ne zamenjuje nas med seboj. Pozna nas po imenu. Pozna našo zgodovino, stran za stranjo. V njej pozna vse vrstice in celo tisto, kar je med njimi. Z nami je na vsakem koraku, od zibelke do groba.
Ljubi nas, čeprav ga mi ne ljubimo. Božje ljubezni smo deležni po delovanju Svetega Duha. Sv. Pavel uči, da “je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan” (Rim 5,5). Med sadove Svetega Duha šteje na prvem mestu ljubezen (Gal 5,22).
Bog ljubi prav vsakega človeka
Bog ljubi prav vsakega človeka, čeprav nas je danes na zemlji več kakor sedem milijard. Bog ljubi tudi najbolj propadle ljudi. Bog daje zemeljske dobrine krivičnim večkrat celo obilneje kakor pravičnim, ker hoče pravičnim s pomanjkanjem dobrin pomagati, da bi bolj zahrepeneli po nebeških dobrinah in bi se nanje bolje pripravili. Pravične prav zato, da bi duhovno napredovali, večkrat zadenejo težji križi kakor krivične. Bog naprej ve, da nekaterim grešnikom tudi pomanjkanje dobrin in različni križi ne bodo prinesli spreobrnjenja. Zato jim izkazuje zemeljske naklonjenosti. Tako Bog podarja svojo ljubezen vsakemu človeku, kakor je temu primerno. Ker smo končna in omejena bitja, Božjega delovanja ne razumemo.
Mera Božje ljubezni ni do vsakega človeka enaka. Bog nekatere ljubi bolj kakor druge in jim daje več milosti, ker ima z njimi posebne načrte. Vsekakor gre pri Božji ljubezni za skrivnost svobodne Božje izbire, ki je ne moremo do konca doumeti. Zato bo za nas najbolje, če bomo v popolnem zaupanju vse prepustili Bogu.
Mala Terezija o našem vprašanju v Povesti duše takole razmišlja: “Dolgo nisem mogla razumeti, zakaj Bog nekatere duše odlikuje z večjimi milostmi, drugim pa jih bolj pičlo odmerja.
Čudila sem se, ko sem premišljevala, s kako izrednimi dokazi svoje ljubezni je Bog obsipal celo velike grešnike: svetega Pavla, svetega Avguština, sveto Magdaleno in toliko drugih, ki jih je Bog tako rekoč prisilil, da so sprejeli njegovo milost. Premišljevala sem o življenju svetnikov.
A nisem si znala razložiti, kako to, da je Gospod nekatere duše s tako skrbnostjo varoval prav od zibeli do groba; vse, kar bi jim moglo biti v spotiko, je pred njimi odstranil s pota. Nič jim ni oviralo prostega poleta k Njemu v višine. Tudi ni dopustil, da bi bil kdaj greh zasenčil brezmadežni blesk njihove krstne nedolžnosti. Vpraševala pa sem se zopet, kako to, da umrje v poganskih deželah toliko ubogih ljudi, ne da bi bili kdaj slišali kako besedico o pravem Bogu.
Jezus me je poučil o vsem tem. Opozoril me je na široko odprto knjigo narave: Vse cvetlice so mične in lepe. Krasna je kraljevska roža in prelestna je v svoji belini nežna lilija. Toda vse to ne zatemni prijetnega vonja vijolice in ljubkosti skromne marjetice. Spoznala sem, da bi naša pomlad zgubila krasoto, če bi razgrnila po svojih tratah samo bohotno žareče rože namesto preprostih cvetlic.
Prav tako je tudi v živem Božjem vrtu, v kraljestvu duš. Bog si je zasadil v svojem Božjem vrtu velike svetnike, prave rože in lilije; a poleg njih si je vzgojil tudi drobcene, neznatne marjetice in vijolice. Vse pa imajo eno in isto nalogo: da razveseljujejo Božje oko, kadar zre na zemljo, podnožje svojih nog. Cvetke same pa so tem popolnejše, čim bolj radostno in vestno izpolnjujejo Božjo voljo.”
p. Anton
petek, 10. februar 2012
Devetdnevnica k blaženima Fatimskima pastirčkoma - Zdrava Marija
FATIMA – STOLETNICI NAPROTI
 |
| Blažena Hijacinta |
 |
| Blaženi Frančišek |
Devetdnevnica k blaženima Fatimskima pastirčkoma
Liturgični god pastirčkov je 20. februarja.
Vsi posvečeni Jezusovemu in Marijinemu Srcu smo povabljeni, da se nanj pripravimo s pričujočo devetdnevnico. Povabimo še druge, zlasti otroke.
Prvi dan
Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, veliko sta molila k angelom in imela srečo, da vaju je obiskal angel miru. Naučita nas moliti tako, kot sta molila vidva. Pokažita nam, kako naj živimo v njihovi družbi in pomagajta nam, da v njih gledamo častilce Najvišjega, služabnike Matere Božje, naše zveste varuhe in znanilce miru. Oče naš, Zdrava Marija, Slava …
Drugi dan
Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, Marijo sta videla v neizrekljivi lepoti, bolj sijočo kot sonce, in sta nemudoma sprejela povabilo, da se popolnoma darujeta Bogu. Naučita tudi nas, da se velikodušno darujemo. Vlijta nam pogum, da se bomo v vseh trenutkih življenja, tudi najbolj bolečih, spomnili, da je Božja milost naša tolažba. V Devici Mariji nam pomagajta odkriti Tisto, ki je vsa Lepa, vsa Sveta, vsa Brezmadežna. Oče naš, Zdrava Marija, Slava …
Tretji dan
Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, Marija je vama obljubila, da vaju bo vzela s seboj v nebesa, in je vama pokazala svoje s trni prebodeno Srce. Napravita nas občutljive za bolečino, ki ji ga povzročata preklinjanje in nehvaležnost ljudi. Izprosita tudi nam milost, da jo bomo mogli tolažiti s svojimi molitvami in žrtvami. Povečajta v nas hrepenenje po nebesih, kjer jo bomo mogli skupaj še bolj tolažiti s svojo ljubeznijo. Oče naš, Zdrava Marija, Slava ...
Četrti dan
Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, pogled na pekel vaju je navdal z grozo, in trpljenje svetega očeta vaju je globoko zaznamovalo. Naučita nas uporabljati dve veliki sredstvi, ki vama ju je Marija pokazala za reševanje duš: posvetitev njenemu brezmadežnemu Srcu in zadostilno obhajilo na prve sobote v mesecu. Molita z nami za mir v svetu, za svetega očeta, za Cerkev. Skupaj z nami prosita Boga, da nas reši pekla in privede vse duše v nebesa. Oče naš, Zdrava Marija, Slava ...
Peti dan
Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, Marija vaju je prosila, da molita in se žrtvujeta za uboge grešnike, za katere nihče ne moli in se zanje ne žrtvuje. Pomagajta nam, da začutimo isti klic za vse te trpeče in nemirne duše. Naj posredujemo pri spreobrnjenju sveta. Izprosita nam vajino neomajno zaupanje v Marijino dobroto, ki prekipeva v ljubezni do vseh svojih sinov, in v Božje usmiljenje, ki želi, da bi se vsi ljudje rešili. Oče naš, Zdrava Marija, Slava ...
Šesti dan
Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, ki sta videla Marijo v njeni sijajni in edinstveni lepoti in vesta, da je mi nismo videli. Pokažita nam, kako naj jo odslej gledamo z očmi svojega srca. Pomagajta nam dojeti čudovito sporočilo, ki vama ga je zaupala. Napravita, da ga bomo v polnosti živeli in ga posredovali ljudem v naši okolici in v svetu. Oče naš, Zdrava Marija, Slava ...
Sedmi dan
Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, Marija vama je povedala, da želi kapelo njej v čast, in vama razodela, da je »Kraljica rožnega venca«. Naučita nas moliti rožni venec ob premišljevanju skrivnosti življenja njenega Sina Jezusa. Razplamtita v nas vajino ljubezen, da bomo skupaj z vama mogli ljubiti Kraljico rožnega venca in častiti »skritega Jezusa«, resnično navzočega v tabernakljih naših kapel in cerkva. Oče naš, Zdrava Marija, Slava …
Osmi dan
Blažena fatimska otroka, Marija vaju tako močno ljubi. V času svoje bolezni sta izkusila hudo trpljenje in ga z vedrino sprejela vse do poslednje daritve svojih življenj. Naučita tudi nas darovati naše preizkušnje in stiske. Pokažita nam, kako nas trpljenje upodobi po Jezusu, po Njem, ki je hotel rešiti svet s pomočjo križa. Pomagajta nam odkriti, da trpljenje nikoli ni nekoristno, ampak je vir očiščenja za nas same, vrelec rešitve za druge in izvir ljubezni do Boga. Oče naš, Zdrava Marija, Slava ...
Deveti dan
Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, nista se bala smrti in Marija vaju je prišla iskat, da bi vaju pripeljala v nebesa. Naučita nas, da ne bomo gledali na smrt kot na nesrečo in nesmisel, ampak kot na edino sredstvo prehoda s tega sveta k Bogu, vstopa v večno luč, kjer bomo srečali tiste, ki smo jih ljubili. Vlijta nam gotovost, da v tem prehodu ne bo nič zastrašujočega, ker se z njim ne bomo soočili sami, ampak skupaj z vama in z Devico Marijo. Oče naš, Zdrava Marija, Slava …
Posnemanje Marije
Posnemanje Marije je najboljše češčenje Matere Božje. Le tisti so resnični Marijini otroci, ki se trudijo živeti tako, kot je ona živela, in hodijo v svetli luči njenih kreposti. Posnemanje Marije kot device naj bo predmet našega premišljevanja.
bl. Anton Martin Slomšek
Naročite se na:
Objave (Atom)