Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 13. marec 2023

BESEDA O BOGOSLUŽJU Skrivnost vere

 Prvi kristjani, apostoli, učenci, evangelisti in sveti Pavel v svojih pismih Jezusovo smrt in njegovo vstajenje imenujejo pasha. V naš jezik jo prevajajo: Velika noč. Prav na Veliko noč Cerkev v slovesnem bogoslužju prepeva: »Jezusova smrt nas je rešila naše smrti, njegovo vstajenje je začetek našega vstajenja. (velikonočni hvalospev)« Po besedah, ki jih mašnik, v Kristusovi osebi, izgovarja v slovesnih trenutkih najbolj vzvišene mašne molitve, imenovane evharistična, verni kristjani na vzklik »skrivnost vere« slovesno zapojemo: »Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo.«

Vera v vstajenje je tako bistvena in temeljna prvina krščanstva, da brez te vere ne razumemo ničesar, kar izpovedujemo, kar počnemo in kar smo. Tertulijan je v 2. stoletju takole izpovedal: »Zaupanje kristjanov je vstajenje mrtvih; ko to verujemo, obstajamo.« Vstajenje je cilj, kamor smo usmerjeni, daje smisel našemu zemeljskemu romanju in življenje poživlja z upanjem. Kdor ve, kam hoče priti, bo namreč hodil po izbrani poti. Brez vere v vstajenje ne moremo razumeti Cerkve, ne dojamemo globine svetih zakramentov in ni mogoče doumeti skrivnosti svete maše.

Jezusova velikonočna skrivnost smrti in vstajenja, ki jo je svoji Cerkvi zapustil kot naročilo: »To delajte v moj spomin« ima različna imena – ki vsako iz svojega vidika in hkrati nikoli dovolj izčrpno razodevajo: evharistija, zakrament vseh zakramentov, Gospodova večerja, jagnjetova poročna gostija, lomljenje kruha, evharistični zbor, spomin/memorial, sveta mašna daritev, duhovna daritev, Božja liturgija, zdravilo nesmrtnosti, najsvetejši zakrament, sveta maša …

Za Sveto pismo spomin ni nikoli zgolj spominjanje dogodkov preteklosti, temveč je razglašanje čudovitih del, ki jih je Bog storil. V bogoslužnem praznovanju ali obhajanju postanejo dogodki iz preteklosti navzoči in učinkoviti. Tako namreč Izraelsko ljudstvo dojema osvoboditev iz Egipta: vsakič, ko praznujejo in obhajajo pasho (veliko noč), postanejo dogodki izhoda iz Egipta prisotni v spominu verujočih, da uravnavajo po teh dogodkih svoje življenje in uresničujejo osvoboditev, ki se je spominjajo.

Ko je Jezus pri velikonočnem obedu obhajal zadnjo večerjo s svojimi apostoli, je judovski pashi dal dokončni smisel. Pasha je postala Velika noč (nova pasha). Jezusov prehod k Očetu skozi njegovo smrt in njegovo vstajenje, ki je anticipiran pri zadnji večerji in obhajan v evharistiji, postane dovršitev judovske pashe in anticipiranje dokončne Velike noči, ko bo tudi Cerkev prešla v veličastvo nebeške slave.

Spisi Nove zaveze poročajo o obredni pashi, ki jo je Jezus dopolnil in izpopolnil. Pri večerji je hvaležno izrekel obredni blagoslov in po napovedi svojega darovanja in žrtve na križu, zapovedal svojim učencem: »To delajte v moj spomin«. Ne več v spomin osvoboditve iz Egipta, temveč v spomin trpljenja in njegovega čudovitega vstajenja, kot živi spomin njegove daritve. Spominjanje njegovega popolnega daru pa ni zgolj obredno ponavljanje zadnje večerje, temveč je tudi vnaprejšnje obhajanje prihodnje gostije, ki so jo napovedovali preroki (prim. Iz 25,6–9) in je v Novi zavezi predstavljena kot »Jagnjetova svatba« (Raz 19,7.9). Ta krščanska obredna pasha ali evharistična daritev je zaradi neskončne ljubezni Boga do vsakega človeka imenovana zakrament ljubezni. Jezus je namreč »ljubil svoje do konca« (Jn 13,1) in človeka nagiba, da »dá življenje za prijatelje« (Jn 15,13), sam pa v zakramentu evharistije ljubezen »do konca« še naprej izkazuje, vse do darovanja lastnega telesa in krvi.

Ko so se prvi kristjani, stanovitni v nauku apostolov, zbirali k molitvi in lomljenju kruha (prim. Apd 3,1) ter brali ali poslušali o odrešenjskih dogodkih, so Jezusovo življenje, zlasti pa velikonočno skrivnost v odnosu do starozaveznih dogodkov imenovali misterij. Misterij najbolje izraža Očetov vesoljni načrt odrešenja. Stvarnik, ki ga je Jezus razodel kot Očeta, želi, da bi vsi ljudje spoznali resnico in da bi vsi bili deležni Božjega življenja. Ta načrt je uresničil Sin na Veliko noč. Zato apostol Pavel trdi, da je Božji misterij Kristus sam (prim. Kol 2,2). On je Očetov načrt ljudem posredoval tako, da je podaril samega sebe.

p. Nikolaj

 

nedelja, 12. marec 2023

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Postni čas

Na prvo postno nedeljo je Sveti Duh odvedel Jezusa v puščavo. V zgodovini so bile dolge vrste moških in žensk, ki so se odločili za posnemanje Jezusa v njegovem umiku v samoto. V Egiptu imamo sv. Antona Puščavnika, v Italiji pa sv. Benedikta, ki je kar tri leta preživel v popolni samoti v neki votlini v kraju Subiaco. Postni čas je čas, v katerem naj bi Sveti Duh tudi nas odvedel v nekakšno puščavo. Predvsem v puščavo našega srca. Tudi mi naj bi našli kakšno obliko zbranosti in odrekanja v okolju, v katerem živimo. Če postnega časa ne bi bilo, bi si ga morali izmisliti. Na tem svetu ne poznamo le zastrupljanja z ogljikovim monoksidom; poznamo tudi zastrupljanje s podobami in besedami. Kako se jih rešiti?Kaj storiti? Ker ne moremo oditi v naravno puščavo, je potrebno ustvariti nekaj puščave v nas. Kako? Krščansko izročilo nam ponuja odgovor v besedi: post. Vendar je veliko vrst posta.

Klasična oblika je pritrgovanje pri hrani in zdržek od mesa. Ta post od hrane tudi danes ohranja svojo vrednost in je zelo priporočljiv, če ga človek živi v duhu odrekanja, da bi mrtvil požrešnost in prihranil nekaj, kar bi delil s tistimi, ki umirajo od lakote, in ne le zato, da bi ohranil vitko postavo.
Še pomembnejši od posta pri hrani je
post pri gledanju, post za oči. Živimo v civilizaciji podobe; postali smo požiralci podob. Preko televizije, računalnika, tiska in resničnosti, ki nas obdaja, dopuščamo, da prihaja v nas množica podob. Veliko je nezdravih, širijo nasilje in v nas zbujajo različne strasti. Večkrat so namenoma pripravljene za zapeljevanje v greh.
Če ne bomo ustvarili nekega filtra, določene zapore, bomo zelo hitro svojo dušo spremenili v smetišče. Slabe podobe ne umrejo takoj po tistem, ko so prišle v nas, ampak delujejo. Spremenijo se v vzgib k posnemanju in strašno omejujejo svobodo. Vemo, kaj to pomeni, posebno za odraščajoče in mladostnike.

Kjer veter iz puščave prinaša pesek, nihče ne pusti na stežaj odprtega okna, če noče, da bi mu vso hišo pokril ta nadležni prah. Potreben je nadzor tudi nad vsem tistim, kar vstopa v nas skozi naše oči. Nekoč je nekdo ugovarjal: »Ali ni Bog ustvaril oči za občudovanje vsega tistega, kar je na svetu lepega?« Duhovnik mu je odgovoril: »Seveda, toda Bog, ki je ustvaril oči za gledanje, je ustvaril tudi veke, da jih pokrijejo! In on je že vedel, kaj dela.«
Tretja vrsta posta je izogibanje slabim besedam, post pri govorjenju, več molčanja, post za jezik. Sv. Pavel naroča: »Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo« (Ef 4,29).
Pred leti se je neka skupina laikov na začetku postnega časa razpravljala, kaj bodo storili za postni čas. Takoj so se morali odreči postu od hrane, ker so bile med njimi nekatere mame noseče, druge pa so dojile. Zato so se odločili, da bodo za svoj program vzeli navedene apostolove besede in se bodo skupaj postili od slabih besed. Vsakdo je napisal ta Pavlov stavek in ga obesil na vidno mesto v hiši. In to je bil zelo blagoslovljen postni čas.
Slabe besede niso le kletvice, opravljanje in obrekovanje; so tudi ostre besede, ki žalijo bližnjega. V življenju družine ali skupnosti imajo te besede moč, da posameznika zaprejo vase, odnosi se ohladijo, ustvarja se zagrenjenost in nejevolja. Te besede dobesedno »ubijajo«, prinašajo smrt. Sv. Jakob je rekel, da je jezik poln smrtonosnega strupa. Ena sama beseda lahko bolj zaboli kot udarec s pestjo.
V sredo, 22. februarja, smo s pomenljivim obredom pepeljenja začeli postni čas. Naj nam Sveti Duh, ki je odvedel Jezusa v puščavo, pomaga, da si bomo poleg raznim odpovedim naložili post tudi očem in jeziku, da bodo le v službi dobremu. Tako se bomo dobro pripravili na obhajanje velike noči.

p. Anton

 

petek, 10. marec 2023

DOMAČA ZDRAVILA Navadna borovnica (Vaccinium myrtillus L.)

Za zdravilne namene uporabna dela rastline sta plod navadne borovnice (Vaccinii myrtilli fructus) in list navadne borovnice (Vaccinii myrtilli folium).

Slovenci smo navadno borovnico poimenovali z različnimi ljudskimi imeni, kot so črnice, črne jagode, risnica, barovje, barovnica.

Sveta Hildegarda, nemška opatinja iz 12. stoletja, je prva zapisala o uporabi borovnice v zdravilne namene. Pater Simon Ašič (1906–1992) je tudi rad svetoval borovničeve liste, npr. v kombinaciji z drugimi zdravilnimi rastlinami za pripravo čaja pri sladkorni bolezni ali pa samostojno.

Navadna borovnica je nizek grmiček, ki izhaja iz severne in osrednje Evrope. Sodi v družino vresovk (Ericaceae). Pri nas raste najraje v zakisanih gozdovih. Spomladi cveti z drobnimi zelenkastimi cvetovi. Še preden cveti, nabiramo majhne liste, pozneje nabrani listi namreč nimajo ustreznega zdravilnega učinka. Liste sušimo v tankih plasteh v senci ali pri pečici pri 40°C. Modro vijolični plodovi dozorijo julija in avgusta. Le-te sušimo pri 45°C, če jih nameravamo imeti za pripravo čaja, ali pa jih uživamo surove. Iz 8 do 9 kg svežih borovnic dobimo 1 kg suhih.

Borovnica raste na družno po borovih, smrekovih in hrastovo-kostanjevih gozdovih. Med resjem in rušjem, najraje tam, kjer ni apnenca oziroma je veliko kisle prsti.

Plodovi vsebujejo do 10% čreslovin, antocianine, flavonoide, pektin, vitamin C, β-karoten in organske kisline. Listi pa vsebujejo do 11% čreslovin, arbutin, flavonske glikozide, organske kisline ter prosti hidrokinon (1%). Posušeni plodovi se učinkovito uporabljajo za zaustavljanje driske, saj borovnica vsebuje znaten delež čreslovin.

Če pa dodajamo v zelo majhnih količinah plodove borovnic v čajne mešanice (npr. 15% plod borovnice v čajni mešanici patra Simona Ašiča Za osvežitev), pa le-ti nimajo tega učinka, ampak skupaj s cvetovi hibiskusa, plodovi šipka in listi robide in poprove mete dajejo čaju prijeten osvežujoč okus in vonj po sadju. Plodovi borovnic zavirajo rast škodljivih bakterij v črevesju.

Modra barvila antociani se vežejo na celične stene bakterij in tako zavirajo njihovo razmnoževanje. Sveže borovnice so zaradi svojih vitaminov, sadnih kislin in pektina odlično krepčilo za bolnike in starostnike.

V ljudski medicini uporabljamo poparek iz listov borovnic pri vnetjih sečil, saj listi vsebujejo učinkovit arbutin in hidrokinon.

Pri vnetju ledvičnih čašic pater Simon Ašič svetuje pitje čaja, pripravljenega kot poparek, iz enakih delov borovničevih listov, kopriv, lapuha, regrata, rastlin šentjanževke in korenin pirnice.

Na živalih so dokazali zniževanje glukoze v krvi po pitju čaja iz listov borovnice, vendar je uporaba omejena na krajši čas zaradi vsebnosti hidrokinona v listih. Pater Ašič pri diabetesu svetuje pitje čaja iz borovničevih listov. Čaj si pripravimo tako, da poparimo 4 žlice listkov z 1 litrom vode. Pustimo stati 10 minut. Pijemo po požirkih 3 krat na dan po 1 skodelico čaja, ki ga ne sladkamo.

Druga možnost zdravljenja diabetesa pa je priprava čaja iz več zdravilnih rastlin. Pater Ašič svetuje. Pripravimo si čajno mešanico iz enakih delov korenin baldrijana, cvetov črnega bezga, brinovih jagod, rastlin divje mačehe, fižolovih luščin, listov breze, velike koprive, regrata in žajblja. 6 žlic čajne mešanice prelijemo z 1 litrom vrele vode, pustimo stati 10 minut. Precedimo in pijemo 3 skodelice na dan.

Barbara Kozan, mag. farm.

četrtek, 9. marec 2023

Svečnica

Čebele so naši predniki zelo cenili, ne le zaradi medu, ampak tudi zaradi voska. Iz njega so izdelovali sveče – brez sveč pa se ni darovala nobena sveta maša. Vosek je simboliziral Sv. Rešnje telo in goreče sveče so med bogoslužjem pomenile Božjo prisotnost.

Po trdnem prepričanju našega ljudstva morajo biti sveče, ki so blagoslovljene na svečnico, vedno pri roki za primer nevarnosti, hude ure, bolezni, najbolj pa ob smrtni uri. Ko grozi toča, je treba prižgati »tri žegne«: blagoslovljeno oljko, svečo in tiste rože, ki so jih natrgali za Sv. Rešnje telo.

Ko se danes bliža huda ura, hitimo izklapljati računalnike, blagoslovljenih predmetov pa tako ni pri hiši – kvečjemu morda ostanki cvetnonedeljske butare.

Valerija Ravbar

sreda, 8. marec 2023

Pogreb opata Avguština Kostelca (5. 8. 1879 – 22. 2. 1963)

Pred šestdesetimi leti je umrl 54. stiški opat Avguštin Kostelec. Za časa njegovega opatovanja je samostan doživel velik razvoj tako v duhovnem kot gospodarskem pogledu. Doživel je pa tudi velikansko trpljenje v času 2. svetovne vojne in v težkih letih po njej.

Tedaj sem hodila v 1. letnik gimnazije. Bil je zelo mrzel februarski ponedeljek; občasno je rahlo snežilo. Pogrebni sprevod se je iz samostana počasi pomikal čez dvorišče. Udeležili so se ga trije škofi, trije opati, duhovnikov in redovnikov je bilo več kot osemdeset in seveda množica ljudi iz bližnje in daljne okolice.

Imeli smo ravno odmor, pa smo planili na hodnik in opazovali dogajanje skozi okna. Brž so prihiteli profesorji in nas začeli poditi v razrede. Toda ni kaj dosti pomagalo, saj je sprevod med tem zapustil samostan in se pomikal po cesti. Tako smo mu sledili z očmi skozi razredna okna. Potem smo bili karani, da se to ne spodobi, a rekli smo: »Saj je vendar umrl naš gospodar in bi morali iti vsi na pogreb.« Razrednik je med tem ugotovil, da manjkata tisti dan pri pouku dva fanta – Janez in Jože sta se namreč udeležila pogreba. Menil je, da zaslužita neopravičeno. Pa ne vem, če je izpolnil grožnjo, saj je bil tudi dr. Kajetan Gantar, naš razrednik in oče akademika dr. Kajetana Gantarja, v duhu na opatovem pogrebu.

Valerija Ravbar

torek, 7. marec 2023

SADOVI POSVETITVE Posvetitev naše družine

Naša družina se je letos, 8. januarja, slovesno posvetila in izročila Srcu Jezusovemu in Marijinemu.

Vedno sva se z možem rada spominjala otroških let, ko smo se s starši zbrali ob hišnem oltarčku pred podobo presvetega Srca Jezusovega, ki se mu je naša družina posvetila. Tam smo vsak večer zmolili večerno molitev in še posebno molitev: O preljubeznivi Jezus, ki nam jo je dal duhovnik pri posvetitvi.

Ob tem spominu se nama je vedno znova zbudila želja, da bi se tudi naša družina posvetila Srcu Jezusovemu in Marijinemu. Te milosti sva bila deležna letos meseca januarja. Pripravljala sva se z devetdnevnico iz knjižice V šoli najsvetejših Src - št. 1. Z duhovnikom – našim prijateljem – smo po sveti daritvi zmolili pred podobo obeh Src posvetitveno molitev za naju in za družine naših otrok.

Milost te posvetitve živiva po navodilih te knjižice. Vsak dan zmoliva tudi molitev iz otroških dni: O preljubeznivi Jezus in izročava obema Srcema tudi družine naših otrok, moliva rožni venec in se vedno udeležujeva pobožnosti prvih petkov in prvih sobot.

Tončka Perčič