TAKOLE MOLIM

Poznala sem duhovnika, o katerem so govorili, da rad pogleda v kozarec. Bila sem pri sveti maši, ki jo je daroval ta duhovnik. Spoznala sem, da je pod vplivom alkohola. Zato nisem sprejela obhajila. Moj spovednik mi je povedal, da nisem prav storila. Ko sem bila spet v Medžugorju, sem goreče molila za tega duhovnika. Na hribu prikazovanj sem ga izročala sveti Mariji. Na videnjih sem ga ponovno izročala. Bilo mi ga je žal, kako more Jezusa zastopati … Smatrala sem in še danes vem, da je biti duhovnik najlepši poklic na svetu, a najodgovornejši. Ko sem drugič prišla v to župnijo, sem videla, da ima ta duhovnik cevko iz grla. Povedali so mi, da ima raka. V srcu sem rekla: Hvala Bogu, on uslišuje mojo prošnjo – rešuje mu dušo. Z boleznijo v grlu ga je ozdravil alkohola, ker ni smel piti. Pozneje mu je ozdravil tudi grlo. Danes je goreč duhovnik in spovednik. Hvala Bogu.

Anica

JEZUS NAS UČI MOLITI (17) Marijina priprošnja v nebesih

Drugi vatikanski cerkveni zbor, katerega 60-letnico začetka praznujemo (1962–1965), uči o naši duhovni Materi: Marija »nam z mnogotero priprošnjo še naprej pridobiva darove večnega zveličanja. V svoji materinski ljubezni se zavzema za brate svojega Sina, ki še potujejo in so v nevarnostih in stiskah, dokler ne bodo prišli v blaženo domovino. Zato blaženo Devico kličemo z naslovi priprošnjice, pomočnice, besednice in srednice. Vendar je to mišljeno tako, da dostojanstvu in učinkovitosti Kristusa, edinega srednika, nič ne odvzame in nič ne doda« (C 62).

Marija tudi danes z mnogotero priprošnjo, kakor pravi koncil, posreduje v nebesih za nas. Ona je srednica pri Sredniku, priprošnjica pri Kristusu, svojem Sinu. Vodi nas k njemu. Kakor je bila v svojem zemeljskem življenju vsa usmerjena na Jezusa, tako hoče tudi danes oblikovati Jezusa v dušah ljudi. Krščansko ljudstvo se z velikim zaupanjem zateka k njej.

Neki anglikanec je razlagal kardinalu Dechampsu, kako mu pri katoličanih ne ugaja češčenje Božje Matere:

»Jaz se raje obrnem naravnost na Gospoda Jezusa, kadar kaj prosim.«

»Jaz tudi, samo jaz ne pridem sam, ampak najraje v spremstvu Božje Matere. Kaj menite, kdo od naju bo bolje sprejet pri Jezusu? Kdo bo prej in bolj gotovo uslišan, vi ali jaz?«

Sv. Bernard nas takole spodbuja: »Glej na zvezdo, kliči Marijo! Če se dvignejo viharji skušnjav: Glej na zvezdo, kliči Marijo! Če si v težavah in bridkostih: Glej na zvezdo, kliči Marijo! Če jeza, nečistost in druga slaba nagnjenja hočejo potopiti čolnič tvoje duše, o tedaj: Glej na zvezdo, kliči Marijo! Če te vznemirjajo tvoji grehi, te teži vest, plaši strašna in pravična sodba, če je tvoje življenje na robu prepada: Glej na zvezdo in kliči Marijo!«

Kadar je bil sv. Janez Bosko v kaki zadregi, je stopil pred Marijo in rekel: »Marija, zdaj pa začniva!« Vedno je imel uspeh.

Mala Terezija je povedala: »Marija me je milostno sprejela za svojega otroka. Prepričana sem, da mi je bilo seme visokega (karmeličanskega) poklica dano že tistega srečnega dne, ko sem se vsa posvetila Mariji pred njenim oltarjem. Takrat sem jo izbrala za svojo Mater.«

 

Leta 1926 so na Božjo pot v Lurd pripeljali mladega moža, ki je skoraj umiral. Ko je šla mimo njega procesija s sv. Rešnjim telesom in je kardinal bolnika z Najsvetejšim blagoslovil, je ta goreče prosil: »O Jezus, sin Marijin, ozdravi me.«

Ni bil ozdravljen. Tedaj je žalosten rekel: »O Jezus, sin Marijin, nisi me ozdravil ... Povedal bom tvoji Materi!«

Kardinal, ki je nosil Najsvetejše in z njim blagoslavljal bolnike, se je še enkrat obrnil do bolnika in ga blagoslovil. Bolnik je popolnoma ozdravel in navdušeno vzklikal: »O Jezus, sin Marijin, ozdravil si me. Bom že povedal Mariji, da se ti bo z menoj zahvaljevala.«

Neki redovnik je za zlati redovni jubilej pripovedoval, kako je dovršil noviciat, naredil redovne zaobljube in se poslovil od brata Matevža, kateri je zanj skrbel. Brat Matevž mu je dal na pot tale nasvet: »Oklenite se plašča svete Device! Pa krepko držite! in ne izpustite ga, pa četudi bo vse pokalo.« Jubilant je povedal, da je bil to najlepši govor, ki ga je kdaj slišal o Mariji. Čeprav je v življenju večkrat pokalo in hreščalo, se je vedno držal Marijinega plašča in tako v redovniškem življenju vztrajal do konca.

V operi Richarda Wagnerja glavni junak Tannhäuser zaide v grešno življenje in je ves nesrečen zaradi ujetosti v strasti, ki se jih ne more rešiti. Spomni se na Marijo in vzklikne: »Moja rešitev je le v Mariji!«

Cerkveni oče sv. Hieronim nas spodbuja: »Vi, ki ljubite in častite Marijo, dobro premislite, da jo resnično ljubite le, če se trudite, da bi jo posnemali. Največja čast, ki ji jo morete izkazati, je posnemanje njenih kreposti.«

Veliki francoski govornik Bossuet ima podobno spodbudo: »Božji otroci, ki želite, da bi vas za svoje sprejela Odrešenikova mati, zvesto jo posnemajte, če hočete biti njeni pravi častilci.«

Po Mariji je prišel Kristus na svet. Marija ga je po delovanju Svetega Duha spočela in rodila. Po njej, ob delovanju Svetega Duha, prihaja tudi danes na svet!

Sv. German je vzklikal: »Nihče ni rešen gorja, razen po tebi, Marija. Vse dobrote in milosti prejemamo le po tebi in tudi svojo zmago moremo izbojevati le po tebi, o Marija.«

Sv. Bernard pravi, da je Marija kot nebeški vodovod – vodovod milosti.

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

 Napredovali smo za eno zrno. Bog povrni vsem sodelujočim. V nagovoru, z rožnim vencem v roki, je pred petimi leti varaždinski škof Mrzljak v Stični pokazal na fatimsko Marijo romarico in izrekel pomenljive besede: »Najmočnejše orožje za dosego miru med narodi je molitev, molitev rožnega venca!« To podobno velja tudi za pomnožitev duhovnih poklicev in za gorečnost že poklicanih: »Najmočnejše sredstvo za pomnožitev in svetost poklicanih je molitev, molitev rožnega venca.« Rožni venec mora postati molitev krščanskih družin.

Bistven je Materin objem

Papež Frančišek je v homiliji pri sv. maši na praznik Marije, svete Božje Matere (1. januar 2019), takole priklical v spomin vlogo Marije, naše Matere:

»V današnjem razdrobljenem življenju, v katerem lahko izgubimo temeljno usmeritev, je bistven Materin objem. Veliko je razpršenosti in osamljenosti: ves svet je sicer povezan, zdi pa se, da je vedno bolj needin. Zato je nujno, da se izročimo v Materino varstvo. V Svetem pismu vidimo, kako Jezusova mati objema številne konkretne situacije in je navzoča tam, kjer je potrebno: odpravi se k sestrični Elizabeti, priskoči na pomoč novoporočencema v Kani, opogumlja učence v binkoštni dvorani.«

Tako Marija postane »zdravilo za osamljenost in razkroj. Je Mati tolažbe, je tista, ki bodri. Glagol consolare v latinščini pomeni stati ob tistem, ki je sam.«

»Dopustimo, da nas Mati prime za roko […]. Danes je veliko otrok, ki se sklicujejo na lastno odgovornost, izgubijo pravo smer, se počutijo močne in se izgubijo. Mislijo, da so svobodni, vendar postanejo sužnji. Mnogo je takšnih, ki jim ni mar za Materino ljubezen. Živijo zaprti v svojo jezo in so ravnodušni do vsega! Mnogi, žal, na vse reagirajo s strupom in hudobijo, vendar se sam Bog ni odrekel Materi!«

Vir: Vatican News

Fatima in 3. svetovna vojna

Večkrat se danes pojavlja misel o tretji svetovni vojni, atomski vojni, in nevarnosti zanjo, zlasti v zvezi z vojno v Ukrajini. Premalo se zavedamo, kako strašna bi bila. V kraju Jall-el-Dib v Libanonu je leta 1984 osemnajstletni Jeanne d'Arc Farage Marija sporočila, da bo zaradi mnogih grehov za svet kmalu nastopila neizmerna katastrofa. Za ublažitev katastrofe in za spreobrnjenje množice grešnikov priporoča Devica Marija: molitev, pokoro, sveto mašo, križev pot, rožni venec in predvsem resnično notranjo ljubezen do Boga in soljudi. Krajevni nadškof je potrdil pristnost sporočila.

Ali fatimska sporočila govorijo o tretji svetovni vojni? Neposredno ne, pač pa posredno! Marija je namreč v drugi fatimski skrivnosti 13. julija 1917 obljubila: »Svetu bo podeljeno nekaj časa miru.« Obljuba velja za ves svet, kar pomeni, da »nekaj časa« ne bo tretje svetovne vojne. Koliko časa je to, ve samo Bog. Ta »nekaj časa« je že 105 let. Na to, da se ta čas podaljša in da tretja svetovna vojna ne bo tako strašna ali da je sploh ne bo, lahko vplivamo tudi mi. Kako?

Poglejmo, kaj je Marija naročila za preprečitev druge svetovne vojne. Tri stvari: 1) ljudje bi morali prenehati žaliti Boga; 2) papež naj bi z vsemi škofi sveta pravočasno posvetil Rusijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu; 3) Cerkev bi morala pravočasno uvesti prvosobotno pobožnost na fatimski način. Če bi bili pravočasno izpolnjeni vsi ti trije pogoji, ne bi bilo grozot druge svetovne vojne in ruski komunizem ne bi povzročil toliko gorja, kakor ga je.

Ali bi izpolnjevanje omenjenih treh pogojev danes lahko preprečilo, da ne bi prišlo do tretje in sploh nobene svetovne vojne več? Upravičeno smemo tako sklepati in upati. Vojne so posledica grešnosti človeštva. Sveto pismo Stare zaveze nazorno kaže, kako je Bog pogosto kaznoval Izraelce, ker so prestopali njegove zapovedi in so častili tuje bogove. Grehi rušijo mostove med ljudmi, različnimi skupinami in narodi. Da se vzpostavi ravnovesje medsebojne ljubezni, edinosti in miru, je potrebno, da se ljudje spreobrnejo in spravijo z Bogom in s Cerkvijo.

Ali danes ljudje manj grešijo, kakor so v času po prvi svetovni vojni? Vse kaže, da grešijo več, saj so mnogi zapustili Boga in se ne zmenijo za njegove zapovedi in njegovo voljo. Da bi ljudje »nehali žaliti Boga« z velikimi grehi, jim lahko pomagamo na različne načine. Najprej seveda tako, da se sami trudimo za brezgrešno življenje, saj ljudje v današnji poplavi slabega tako zelo potrebujejo dobrih zgledov. Nadalje jim lahko izdatno pomagamo tako, da molimo za grešnike in delamo zanje pokoro. To lahko izvršujemo na dva načina: Najprej da iz Božjih rok sprejmemo vsak križ, ki nas zadene, in ga darujemo za spreobrnjenje grešnikov. Poleg tega pa si še sami naložimo kaj težkega v zadoščenje za mnoge grehe človeštva in za spreobrnjenje grešnikov. Oboje je v fatimskih sporočilih zelo navzoče. Imamo čudovit zgled v fatimskih pastirčkih in jasna naročila angela miru in Device Marije.

Posvetitev sveta in vključno Rusije je skupaj z večino škofov 25. marca 1984 izvršil papež sv. Janez Pavel II. Posvetitev je bila po besedah slovaškega škofa Pavla Hnilice veljavna, vendar nepopolna, ker so manjkali nekateri škofje in niso sodelovali duhovniki in verniki.

Posvetitev človeštva, Rusije in Ukrajine je papež Frančišek izvršil 25. marca 2022 z besedami: »Mi torej, Božja Mati in naša Mati, slovesno izročamo in posvetimo tvojemu brezmadežnemu Srcu sami sebe, Cerkev in vse človeštvo, posebno pa Rusijo in Ukrajino. Sprejmi to naše dejanje, ki ga vršimo z zaupanjem in ljubeznijo; stori, da bo prenehala vojna, svetu priskrbi mir. 'Da', ki je privrel iz tvojega Srca, naj Knezu miru odpre vrata zgodovine; zaupamo, da bo po tvojem Srcu prišel mir. Tebi zato posvečamo prihodnost celotne človeške družine, potrebe in pričakovanja ljudstev, stiske in upanja sveta.«

Danes bi morali pospeševati posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu in življenje iz posvetitve po vsem svetu, kjer je navzoča Cerkev. S tem bi pomagali Mariji, Kraljici miru, da bi po svojem Sinu, Kralju miru, delila svoj mir. Tako bi bil to velik prispevek k svetovnemu miru. Pobožnost petih prvih sobot na fatimski način, ki so jo v času druge svetovne vojne pri nas in marsikje po svetu uvedli, je po njej skoraj izginila, čeprav jo je pospeševal in sam osebno izvrševal ljubljanski škof Gregorij Rožman prav do svoje smrti. Za zagotovilo trajanja svetovnega miru bi bilo potrebno, da se ta pobožnost splošno razširi po vsem katoliškem svetu. Vplivati mora na novo, poglobljeno krščansko življenje. Vse, kar spada k prvosobotni pobožnosti, prispeva k širjenju vsestranskega miru: spreobrnjenje, molitev in zakramenti.

Svetovni mir ima dva pomena. Najprej pomeni odsotnost svetovne vojne. Globlji pomen pa je mir v človeških srcih, ko ljudje živijo v ljubezni in edinosti z Bogom in med seboj. Ko bo nastopil mir v obojnem pomenu, takrat bo zmagalo Marijino brezmadežno Srce. Vsi smo povabljeni, da sodelujemo pri tej zmagi.

p. Anton

Don Bosco, Marija in sv. obhajilo

Duhovni sobratje so sv. Janeza Boska v njegovi smrtni uri vprašali: »Kaj priporočaš tem revnim fantom, za katere si skrbel in jih vzgajal z veliko skrbjo ter jih boš moral v kratkem zapustiti?«

Sveti mož je brez oklevanja odgovoril: »Pobožnost do Marije in pogosto obhajilo.« S tem je jasno pokazal, da ti dve sredstvi zadostujeta za njihovo vztrajanje do konca.

Isto zahtevo po pobožnosti do Device Marije v zvezi z vztrajnostjo zasledimo pri blaženem belgijskem jezuitu Berchmansu (1599–1621), ki je rekel: »Če ljubim Marijo, sem prepričan, da bom vztrajal in pri Bogu dosegel vse, kar bom hotel.« Sveti mladenič ni brez razloga neprestano ponavljal: »Hočem ljubiti Marijo, hočem ljubiti Marijo!«

Vir: Le chapelet des enfants (Otroški rožni venec)

Marija in sveta evharistija

Med papeževimi okrožnicami, v katerih spoznavamo njegov odnos do Device Marije, je gotovo njegova štirinajsta okrožnica Cerkev iz evharistije. V njej na poglobljen in v marsičem nov način razmišlja o odnosu med Marijo in evharistijo. Marija nas vodi k sveti evharistiji. Zadnjemu poglavju okrožnice je papež dal značilen naslov: V šoli Marije, 'evharistične' žene. Tu je zapisal, da nas more »Marija voditi k temu presvetemu zakramentu, saj ima do njega globok odnos«. »V vsem svojem življenju je Marija žena, zaznamovana z evharistijo. Cerkev, ki gleda na Marijo kot na svoj pralik, je poklicana, da jo posnema tudi v njenem odnosu do te najsvetejše skrivnosti« (št. 53). Zakaj ima Marija po papeževih besedah do sv. evharistije 'globok odnos'? Zato, ker se je Jezus v njej učlovečil in po njej prišel na svet. Isti Jezus, ki ga je Marija spočela, rodila in vzgojila, se pri vsaki sveti maši daruje za nas nebeškemu Očetu, je naša hrana in je navzoč sredi novozaveznega Božjega ljudstva. Le način njegove navzočnosti je drugačen. Devica Marija ima do evharistije globok odnos tudi zato, ker je bila sodelavka pri njegovem odrešilnem trpljenju. Pod križem je svojega Sina darovala za nas nebeškemu Očetu. Postala je Mati Cerkve, ki živi iz evharistije.

Papež ugotavlja: »Če sta Cerkev in evharistija neločljiva dvojica, je treba prav tako reči o Mariji in evharistiji. Tudi zato že od najstarejših časov Cerkve Vzhoda in Zahoda soglasno poznajo Marijin spomin pri evharistični daritvi« (št. 57).