PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI. Magnifikat Moja duša poveličuje Gospoda (1)

Najodličnejša med svetniki je Marija, Gospodova mati in ogledalo vse svetosti. V Lukovem evangeliju jo vidimo v ljubečem služenju sorodnici Elizabeti, pri kateri ostane »nekako tri mesece« (Lk 1,56), da bi ji ostala ob strani v zadnjem obdobju njene nosečnosti. »Moja duša poveličuje Gospoda«, pravi pri tem obisku (Lk 1,46) in s tem izraža celotni program svojega življenja: ne postavljati sebe v središče, marveč ustvarjati prostor za Boga. Njega srečuje tako v molitvi kakor tudi v služenju bližnjemu; samo tako svet postaja dober. Marija je velika prav zaradi tega, ker noče poveličevati sebe, marveč poveličuje Boga. Ponižna je: noče biti nič drugega kakor Gospodova služabnica (prim. Lk 1,38.48). Marija ve, da k zveličanju sveta prispeva samo s tem, da noče izpolnjevati svojega načrta, marveč se povsem daje na voljo Božjemu delovanju.

Bog je ljubezen, 41

SKRIVNOST KRIŽA SKRIVNOST KRIŽA (18) Križ starosti (1)

Prvi trenutek po rojstvu se začnemo starati. To se dogaja vsem in nihče izmed nas ni izjema v tem procesu. Lahko bi rekel, da nam mladost uhaja iz rok in prihaja starost. Nekateri ljudje proces staranja doživljajo kot veliko bolečino. Skušajo narediti vse, kar se da, da bi ta proces zaustavili, toda vsa ta prizadevanja so zaman. Dnevi minevajo, pa naj človek počne, karkoli hoče. Od dneva, ki je minil, nam ostane samo spomin. V dnevu, ki ga živimo, imamo možnost, da ga napolnimo z ljubeznijo. Dan, ki bo prišel, pa še ni v naši oblasti. Ne vemo, ali nam ga bo dano preživeti ali ne. Zato je treba danes misliti na Gospoda, ki je gospodar naših dni. K temu nas spodbuja tudi Knjiga modrosti: Spominjaj se svojega Stvarnika v dnevih svoje mladosti: dokler ne pridejo hudi dnevi in se ne približajo leta, o katerih porečeš: »Niso mi všeč.«

Mnogi ljudje doživljajo proces staranja kot veliko nesrečo in bolečino. Narediti hočejo vse, kar morejo, da bi ostali mladi ali vsaj dajali videz, da so mladi. Sami sebe se bojijo, ker ne želijo biti stari. Ličijo se in si barvajo lase, da bi živeli v iluzijah in spominih na mladost. Toda tudi taka prizadevanja ne obrodijo nobenih sadov. Ljudje, ki to počno, imajo večkratno izgubo. Ne živijo procesa staranja, ki je lasten vsakemu človeku. Bolje rečeno, ne sprejemajo staranja in zato ne zorijo za starost, pa tudi mladi ne ostajajo. Zato ti ljudje hitreje postajajo ostareli, ker se jim naenkrat, kljub vsemu ličenju in barvanju, pokaže v vsej svoji krutosti. Ker so ves čas porabili napačno, ostanejo na starost prazni in nepripravljeni. Namesto da bi se rešili iz bolečine staranja, se jim ta bolečina pojavi še izraziteje. Nazadnje ugotovijo, da so opeharjeni in da so svoje življenje vodili v napačno smer.

Potrebno je sprejeti, da se staramo, in ne bežati pred tem, ker je nemogoče. Vsak, ki zna staranje sprejeti, odkrije, kako ima vsaka doba človeškega življenja svojo lepoto. Bog skrbi za nas in nam vedno daje svoje veselje. Tudi zrela leta in starost prinašajo s seboj lepoto, ki je v mladosti ni mogoče doživeti. Vsak, ki želi ostati mlad, pravzaprav ne ve, kaj bi rad, hkrati pa pozablja na vso lepoto in srečo, ki bi jo lahko doživel v starosti. Živeti s spomini na mladost je za človeka premalo. Človek mora živeti današnji dan in se veseliti jutrišnjega. Ne more se ustaviti, ampak mora stopati naprej, novim izzivom naproti.

Ker se danes v svetu poudarja samo koristnost, se leta zrelosti in starosti ne spoštujejo več tako, kot bi bilo potrebno. Danes je potrebno samo delati in ustvarjati dobiček, da se množi premoženje. Kdor tega ni več sposoben, je tako rekoč nekoristen za družbo. Tudi starejši sami, ki so vpeti v ta dogajanja, se počutijo prazne in nekoristne, ko se postarajo in ne morejo več iti v korak z mladimi. Mnogi dobijo občutek odvečnosti ali mislijo, da so breme ostalim, ki lahko delajo. Ker so bili vse življenje navajeni samo trdo delati in biti vedno razpeti v dogajanje, se na starost počutijo osamljene. Dejansko jih tudi mladi pozabijo, ker so vsi v skrbeh vsakdanjika in na starejše nimajo časa misliti ali se z njimi ukvarjati. Razpoka na ta način postaja še večja. Živijo vsak svoje življenje, kar je obojim v škodo. Če bi mladi živeli ob starih, bi jih znali spremljati in se tako tudi sami pripravljati na leta, ki pridejo. Starejši pa bi imeli v mladih, ki bi živeli z njimi, pomočnike v svoji onemoglosti. Drug drugega bi bogatili in si delili srečo.

Toda zakaj se staramo? Ali nas je Bog hotel s starostjo kaznovati za prestopke v mladosti? Ali v starosti Bog pozabi na človeka in se briga samo za mlade? Nikakor, Bog skrbi za vsakega človeka, pa naj bo star ali mlad. Bog ne gleda na leta, Bog gleda na srce. Vse življenje je čudovit proces ali bolje rečeno, je življenje in prijateljevanje z Bogom. Bog ima za vsako dobo človeka pripravljene svoje darove. Ti darovi so tako zelo različni, da je nemogoče, da bi jih lahko v mladosti vse použil ali prejel. Rad bi poudaril, da je staranje zorenje. Tako kot vsaka stvar na zemlji zori za svoj višek, tudi človek zori za svojega. Zato starosti ne moremo meriti s številom let. Bog nas v Knjigi modrosti spominja: Častitljiva namreč ni starost, ki traja dolgo, tudi je ne merimo po številu let, zakaj pri ljudeh je razumnost isto kot sivi lasje in brezmadežno življenje kot visoka starost.

Mož in žena, ki dolgo živita skupaj v ljubezni, si postajata podobna. Njuno razmišljanje in čustvovanje postaja podobno. Tudi na zunaj si postaneta podobna. Celo kake poteze na obrazu jima postanejo enake. Ker sta živela v ljubezni in harmoniji, sta vsak dan bolj postajala ena duša in eno telo. Podobno je z vsakim človekom. Vsi smo poklicani, da bi živeli v prijateljstvu z Bogom. Bolj ko iščemo Boga v življenju, bolj se mu bližamo. Njegova volja nam postane smisel življenja, notranje postajamo vedno bolj povezani z Bogom. Lahko bi rekli, da človek v procesu zorenja postaja vedno bolj Božji. Ta proces se ne da meriti s številom let, marveč z doseženo zrelostjo. Kdo postane zrel že v mladih letih, spet drug pa lahko živi veliko let in še vedno ni zrel. Preživel je veliko let, pa vendar še ni postal star. To pa ne pomeni, da je ostal mlad. Ne, ni postal zrel, kar je značilnost starosti, saj ni živel procesa zorenja. Spet poglejmo v Knjigo modrosti: S tem, da v kratkem doseže popolnost, izpolni veliko let. Njegova duša je Gospodu po volji, zato pohiti iz hudobnega okolja. Ljudstva to vidijo, vendar ne dojamejo in niti pomislijo ne, da je v resnici milosten in usmiljen do svojih izvoljencev in da skrbi za svoje svete. Jasno nam tudi pove, da veliko ljudi tega ne razume in ne ve, kaj je starost.

Med ljudmi se pojavi tudi neke vrste lahkomiselno mišljenje. Takrat, ko ne bom več mogel delati ali bom bolehen, ko bom imel veliko časa, takrat se bom ukvarjal z Bogom. Sedaj je treba delati. Kako napačno je tako mišljenje! Kdo pa ve, ali bo še imel čas ukvarjati se z Bogom? Saj si ne bo sam določil dni življenja, Bog je gospodar dni. Mogoče bo tako na hitro poklican, da ne bo časa ne moliti in ne ukvarjati se z Bogom. Umrl bo nedozorel in nepripravljen, četudi bo naštel veliko let svojega življenja. Vse življenje je potrebno živeti z Bogom. Tudi dnevi mladosti so nam dani zato, da bi prijateljevali z Bogom. Božji blagoslov in varstvo sta nam potrebna tudi pri delu in učenju. Bog ni samo Bog starčkov, ampak je Bog vseh ljudi.

p. Branko Petauer

MOLITEV POSVETITVE JMS (18) »Spolnjeval bom Jezusovo zapoved ljubezni do Boga« (2)

 Že v prejšnjem premišljevanju smo videli, kako pomembna je ljubezen do Boga in do bližnjega. Od tega, kako napredujemo v teh dveh zapovedih, je predvsem odvisna naša svetost in naša večnost. Na krilih ljubezni se najhitreje dvigamo k Bogu, ki je Ljubezen. Veličino ljubezni so najgloblje doumeli svetniki prav zato, ker so jo v svojem življenju najbolje uresničili. Sv. Favstina Kowalska je vzklikala: »Ljubezen, ljubezen in še enkrat ljubezen do Boga – nič večjega ni, ne v nebesih ne na zemlji.«

Vrednost naših dejanj je odvisna od ljubezni, ki začenja in spremlja ta dejanja. Mati Terezija je to takole razložila: »Ni pomembno, koliko naredimo, temveč koliko ljubezni vložimo v svoje dejanje. To je tisto, kar dobri Bog išče – in sicer zato, ker je on ljubezen in nas je ustvaril po svoji podobi, da bi ljubili in bili ljubljeni.« »Če nimate ljubezni do Boga, ste res ubogi. Ste kakor drevo brez cvetja in brez sadja,« je dejal sv. Janez Vianney. Ni najvažnejše, da veliko naredimo; najvažnejše je, da tisto, kar naredimo, naredimo z veliko ljubeznijo. To spoznanje je posebno jasno pri svetnikih. Sv. Bernard ga je takole izrazil: »Veličina vsake duše je v sorazmerju z njeno ljubeznijo; če ima mnogo ljubezni, je duša velika, če ima malo ljubezni, je majhna.« Sveti arški župnik je molil: »Moj Bog, nakloni mi milost, da te bom ljubil, kolikor je mogoče, da te ljubim.«

K ljubezni do Boga nas nagiba spoznavanje njegove ljubezni do nas. Mi sami in vse, kar nas obdaja, je dar Božje ljubezni. Bog nas iz ljubezni ni samo ustvaril. Božji Sin se je iz ljubezni do nas učlovečil in se dal za nas pribiti na križ, vstal od mrtvih, ustanovil Cerkev in poslal Svetega Duha. Da se naša ljubezen do Boga ne ohladi, si je treba stalno klicati v spomin njegovo ljubezen do nas.

Sv. Favstina Kowalska je zapisala: »Ko Bog ljubi, ljubi z vsem svojim bitjem, z vso močjo svojega bitja. Če me je Bog tako vzljubil, kaj naj potem storim jaz – njegova nevesta? Če je Gospod Jezus zame izpil kelih bridkosti do dna, potem prav tako tudi jaz, njegova nevesta, sprejemam vse bridkosti v dokaz svoje ljubezni do njega.«

Ljubezen do Boga je človekova rešiteljica. Sv. Janez Vianney je učil: »Človek, ki je ustvarjen iz ljubezni, ne more živeti brez ljubezni: ali ljubi Boga ali pa sam sebe in svet. Kako lepo je, kako nekaj velikega je, poznati in ljubiti Boga in mu služiti! Samo to moramo delati na tem svetu. Vse, kar delamo zunaj tega, je izgubljen čas. Svojo srečo na zemlji lahko najdemo samo, če ljubimo Boga; njega pa lahko ljubimo samo, če ga molimo. O, kakšno moč ima človek pred Bogom, kadar ga ljubi in mu zvesto služi! V ljubezni do Boga bomo našli svoj mir, svojo popolnost, svoje zasluženje, svojo slavo in srečo na tem in na drugem svetu.«

Če imamo vse to pred očmi, ne bo težko ljubiti Boga. Ne bomo ga ljubili le z žarom svojega srca, ampak tudi z zvestim izpolnjevanjem njegove volje.

p. Anton

SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (17) - Češčenje v srednjem veku in v naslednjih stoletjih

 Začetniki[1] pravega izrecnega češčenja Presvetega Srca, ki se je širilo zasebno in v redovnih družbah v srednjem veku, so: sv. Bernard, sv. Bonaventura, sv. Albert Veliki, sv. Matilda, sv. Gertruda, sv. Lutgarda, sv. Katarina Sienska, bl. Henrik Suzo, sv. Peter Kanizij, sv. Frančišek Saleški in sv. Janez Eudes. Pij XII. v okrožnici o Srcu Jezusovem piše: »A gotovo ima med tistimi, ki so pospeševali to plemenito obliko češčenja, najodličnejše mesto sv. Marjeta Marija Alakok, ki je s pomočjo svojega duhovnega voditelja bl. Klavdija de la Colombière[2] v svoji veliki gorečnosti dosegla, da se je to češčenje močno razširilo in utemeljilo ter da se je razlikovalo od drugih oblik pobožnosti po značilnih lastnostih ljubezni in zadoščevanja« (št. 51). 

Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje ugotavlja, da so v srednjem veku svetniki in mistiki »poglobili spoznanje skrivnosti Kristusovega Srca, v katerem so videli 'pribežališče', kamor se človek zateče, sedež usmiljenja, prostor srečanja z njim, ki je izvir neskončne Gospodove ljubezni, studenec, iz katerega priteka voda Duha, resnična obljubljena dežela in resnična nebesa« (št. 169).

Vloga sv. Marjete Alakok pri širjenju češčenja

Papež Pij XII. ugotavlja: Čudovito širjenje češčenja Presvetega Srca Jezusovega »je izhajajo od tod, ker se je ujemalo z bistvom krščanske vere, ki je kajpada vera ljubezni. Ne smemo torej reči, da se je to češčenje začelo, ker ga je Bog razodel v posebnem razodetju, in tudi ne, da se je nenadoma pojavilo v Cerkvi. Treba je namreč reči, da je naravno vzcvetelo iz žive vere in goreče pobožnosti do Božjega Odrešenika ter njegovih poveličanih ran, ki so kot znamenja njegove neizmerne ljubezni v največji meri vplivale na duše. In sicer je vzcvetelo iz žive vere in goreče pobožnosti ljudi, ki so bili obdarjeni s posebnimi nebeškimi darovi. Zato je jasno, da tisto, kar je bilo razodeto sv. Marjeti Mariji, ni dodalo nič novega katoliškemu nauku. Pomembnost tega razodetja pa je v tem, da je Kristus Gospod, ko je pokazal Presveto Srce, na prav poseben način hotel ljudi opomniti, naj premišljujejo in častijo skrivnost ljubezni usmiljenega Boga do človeškega rodu. S tem izrednim razodetjem je namreč Kristus izrecno in ponovno pokazal na svoje srce kot na simbol, ki bo privabil ljudi k spoznanju in priznanju njegove ljubezni. Obenem je to srce postavil kot znamenje in poroštvo usmiljenja in milosti za potrebe Cerkve v naših časih« (št. 52).

Papež sv. Janez XXIII. je na prvi javni avdienci po začetku Drugega vatikanskega koncila zbranim vernikom dejal, da so ga že v mladosti zelo nagovorile besede sv. Marjete Alakok pred njeno smrtjo: »O, kakšno veselje je umreti, potem ko sem gojila stalno pobožnost do presvetega Srca Njega, ki nas bo sodil!«

p. Anton

---

[1] Imena so navedena po okrožnici Pija XII. Haurietis aquas in po Direktoriju za ljudske pobožnosti in bogoslužje.

[2] Danes je že svetnik; za svetnika ga je razglasil papež Janez Pavel II.

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Vztrajajmo v molitvi za duhovne poklice in za svetost duhovnikov, redovnikov in redovnic, misijonarjev in misijonark, diakonov in bogoslovcev. Letos ima Slovenija le 4 novomašnike, prihodnje leto pa verjetno le enega. Vsem, ki sodelujete, naj dobri Bog bogato povrne. Tudi od naših molitev sta odvisni število in svetost poklicanih ter svetost in lepota Cerkve na Slovenskem in vesoljne Cerkve. Če bomo za duhovne poklice dovolj in dobro molili, se bo stanje v Sloveniji in v Evropi polagoma izboljšalo. Naša molitev bo izprosila prenovo našega življenja, predvsem naših župnij in javnega mnenja. Kjer je poglobljeno krščansko življenje, tam bodo tudi duhovni poklici.

Prenova družin iz posvetitve JMS Stična, 26. 6. 2022

V Rimu je bilo v teh dneh 10. svetovno srečanje družin, na katerem se je zbralo okrog dva tisoč delegatov z vsega sveta, tudi iz Slovenije. V petek smo obhajali slovesni praznik presv. Jezusovega Srca, v soboto pa brezmadežnega Marijinega Srca. Ustavimo se zato ob vprašanju, kako bi življenje iz posvetitve najsvetejšima Srcema prenovilo naše družine.

1. Drugo leto bo minilo 25 let, od kar smo v Cerkvi na Slovenskem začeli s pobudo za posvetitev posameznikov in družin Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Naši škofje so leta 1998 to pobudo priporočili in zapisali: »Župnike in druge predstojnike prosimo, naj posvetitev priporočijo v svojih župnijah in drugih skupnostih ter pri pripravi in izvedbi posvetitve pomagajo tistim, ki se bodo odločili za posvetitev.«

S slovensko pobudo smo seznanili papeža Janeza Pavla II. Apostolski nuncij za Slovenijo msgr. Edmund Farhat nam je leta 2000 odgovoril: »Z veseljem vam sporočam, da je bilo Vaše pismo zelo skrbno preučeno. Prejel sem častno nalogo, da Vas obvestim, da sveti oče Janez Pavel II. spodbuja to hvalevredno pobudo.«

Približno ena tretjina slovenskih župnikov je pobudo sprejela in so organizirali pripravo na posvetitev posameznikov, družin in skupin. Od drugih dveh tretjin župnikov se še vedno kateri odloči za posvetitev. Nekateri vsako leto organizirajo obnovitev posvetitve. Kažejo se dobri sadovi. Tako je neki župnik sporočil, da sta se dva para javila, da bi rada uredila svoj zakon s cerkveno poroko.

2. Pomisleki. Danes večkrat slišimo, da je češčenje Jezusovega in Marijinega Srca nekaj zastarelega, prav tako posvetitev. Kaj bomo rekli? Zunanje oblike se lahko spreminjajo, bistvo sámo pa nikoli ne zastari. Kogar motijo podobe Srca Jezusovega, ki so se uveljavile od baroka naprej, lahko upošteva, kar pravi Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje: »V našem času se z odobravanjem uveljavlja predstavitev presvetega Jezusovega srca v povezanosti s trenutkom križanja, v čemer je izražena najvišja oblika Kristusove ljubezni. Presveto srce je križani Kristus, z odprto stranjo, iz katere tečeta kri in voda (prim. Jn 19,34).« (Slika Lojzeta Čemažarja, Sliki Staneta Kregarja).

Ker Kristusova smrt in vstajenje ter poslanje Svetega Duha nikoli ne zastarijo, ker ljubezen Boga do nas nikoli ni nekaj zastarelega, zato je češčenje te Božje ljubezni bilo napredno včeraj, je napredno danes in bo napredno tudi jutri. Vedno znova bo velikodušne kristjane navduševal Jezusov stavek: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). Isto velja za sv. Pavla: »Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20). Nič drugega nas ne more prebuditi iz zaspanosti in mlačnosti kakor samo Božja ljubezen. Nobene večje nesreče ne poznamo na tem svetu, kakor je ta, da se človek zapre pred Božjo ljubeznijo in se pogrezne v svojo sebičnost. Češčenje Srca Jezusovega je ravno odprtost za njegovo neizmerno ljubezen.

3. Naše korenine. Včasih je bil v Bogkovem kotu na sredi Kristus na križu, na desni in levi pa podobi Srca Jezusovega in Marijinega. Upokojeni mariborski škof dr. Franc Kramberger je zapisal: »Iz otroških let se spominjam podob Jezusovega in Marijinega Srca, ki sta v tistem času krasili stene vsake slovenske verne hiše, saj so bile vse družine zaznamovane s posvetitvijo Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Bili sta navadni podobi, brez večje umetniške vrednosti, a po vsebini sta presegali vse drugo, kar je bilo v hiši. Bili sta kakor odprta vrata hišnega tabernaklja, med njima pa je bil križ. Bilo je nekaj posebnega. Kamor koli sem se postavil v sobi, sem opazil, da me gledata Jezus in Marija. Kot otrok sem hodil iz kota v kot in poskušal najti mesto, kjer ne bi čutil njunega pogleda. Ni mi uspelo. Njune oči so bile vedno uprte vame, na katerem koli mestu sem bil. Zaradi tega – vedno in povsod spremljajočega pogleda – sem bil prepričan, da je Bog pri nas doma. Šele pozneje sem zvedel, da je bila naša družina posvečena Jezusovemu in Marijinemu Srcu.«

Naš mučenec Lojze Grozde je bil zelo povezan s češčenjem obeh najsvetejših Src. V letu 1942 je kot dijak opravil devet prvih petkov in zanje navduševal svoje sošolce. Na prvi petek, 1. januarja 1943, je bil v Stični pri pobožnosti prvega petka. Na prvi petek so ga na Mirni zagrabili in mučili partizani, ponoči na prvo pa umorili. Na to soboto je hotel v domačem kraju spodbuditi pobožnost petih prvih sobot. V ta namen je imel v svoji torbi nekaj literature o Fatimi in prvosobotni pobožnosti.

4. Prenova družin. Če hočemo imeti dobre družine, danes ni dovolj, da njeni člani hodijo redno k sveti maši in nekaj molijo. V življenju je toliko slabega, hudobni duh je zelo dejaven, človek je zaradi izvirnega greha nagnjen k slabemu. Potrebna je večja Božja pomoč. Okušati je treba prisrčno ljubezen Jezusovega in Marijinega Srca. Svoje srce je treba odpreti njunima Srcema, da bosta spremenila in utrdila naša srca ter jih usposobila za nesebično ljubezen do Boga in do vsakega človeka, najprej za ljubezen v domači družini. Papež sv. Janez Pavel II. je dejal: »Samo v Kristusovem Srcu dobi človek zmožnost, da more ljubiti.« Nekdanji vrhovni predstojnik jezuitskega reda pater Pedro Arrupe je zapisal: »V češčenju Kristusovega Srca se skriva velikanska moč.« Bog daj, da bi naše družine v Kristusovem in Marijinem Srcu dobivale moč za nesebično medsebojno ljubezen. Naj bi občutile velikansko moč Kristusovega Srca in zaživele iz te moči!

p. Anton

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Govoriti na srce – Brezmadežno Srce Marijino Log pri Vipavi, 25. junij 2022

Srce je vedno znamenje ljubezni in Marijino brezmadežno srce je znamenje njene popolne in čiste ljubezni do Gospoda. Marija je zares ljubila Gospoda, kakor veleva prva in največja zapoved: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, z vso močjo in vsem mišljenjem!« (Lk 10,27).

Marijino srce je v novi zavezi omenjeno dvakrat, obakrat pri Luku. Prvič je njeno srce omenjeno v poročilu o Jezusovem rojstvu. Ko so pastirji povedali, kaj jim je bilo rečeno o detetu, piše Luka: »Marija pa je vse te besede ohranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Drugič pa je njeno srce omenjeno ob koncu poročila o dvanajstletnem Jezusu v templju. Ko se je Jezus vrnil z njima v Nazaret in jima bil pokoren, piše Luka: »In njegova mati je vse to ohranila v svojem srcu« (Lk 2,51).

Takoj lahko vidimo, da je Marijino srce obakrat omenjeno v povezavi z besedo: prvič z besedo o rojstvu Mesija, ki so jo pastirjem povedali angeli, drugič pa z besedo o Jezusovem poslanstvu, ki jo je Mariji povedal Jezus sam. V obeh primerih gre torej za Božjo besedo, ki jo je Marija ohranila in premišljevala s svojem srcu. V tem drugem primeru evangelist pripominja celo, da niti Jožef niti Marija nista razumela besede, ki jima jo je Jezus povedal. Marija pa je kljub temu besedo ohranila in premišljevala v svojem srcu.

Ista Božja beseda, ki jo je Marija ohranila in premišljevala v svojem srcu, prihaja tudi do naših ušes in pada tudi v naša srca. Konstitucija o Božjem razodetju pravi o Božji besedi: »Oče, ki je v nebesih, prihaja v svetih knjigah svojim otrokom ljubeče naproti in se z njimi pogovarja« (BR, 21). Božja beseda odgovarja na naša vprašanja in nam postavlja svoja vprašanja. Med številnimi vrstami branja zavzema odlično mesto branje, ki ga imenujemo 'lectio divina', to je molitveno branje, oseben pogovor z Bogom, pogovor iz obličja v obličje, pogovor od srca do srca.

'Iz obličja v obličje' se je Gospod pogovarjal z Mojzesom, kakor beremo v 2 Mz: »Govoril pa je Gospod z Mojzesom iz obličja v obličje, kakor govori človek s svojim prijateljem« (2 Mz 33,11). In ob koncu zadnje Mojzesove knjige lahko beremo: »In ni vstal več prerok v Izraelu kakor Mojzes, ki ga je Gospod poznal iz obličja v obličje« (5 Mz 34,10). Podobno je govoril Kristus s svojimi apostoli: »Vas pa sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta« (Jn 15,15). Tako sta se pogovarjala (homílun) učenca Kleopa in Simeon na poti v Emavs (Lk 24,14).

Tudi 'od srca do srca' in 'na srce' je Gospod govoril že v stari zavezi. Po preroku Izaiju Gospod napoveduje konec babilonskega izgnanstva in pravi: »Govorite prestolnici Jeruzalem na srce in ji kličite, da je njena tlaka dokončana, da je njena krivda poravnana, ker je prejela iz Gospodove roke dvojno kazen« (Iz 40,2). Po preroku Ozeju pa Gospod napoveduje ponovno spravo z izvoljenim ljudstvom in govori o njem kot mož o svoji ženi: »Zato, glej, jo povabim, popeljem jo v puščavo, spregovorim ji na srce« (Oz 2,16).

Kakor prestolnici Jeruzalem in kakor izvoljenemu ljudstvu tudi nam Gospod govori na srce. Tudi nam oznanja, da je lahko v hipu konec tudi našega izgnanstva, če se spreobrnemo in se vrnemo v Očetovo hišo. Tudi nam kliče, da je vedno pripravljen za spravo in odpuščanje, če smo voljni sprejeti njegovo milost in usmiljenje. Gospod vsak čas stoji pred vrati našega srca in trka. Amen.

msgr. Jurij Bizjak