Že od začetka svojega obstoja je delo Odbora močno podpiral in spodbujal sveti papež Janez Pavel II., spodbujal in blagoslavljal ga je tudi papež Benedikt XVI.
Mala Marija Romarica
Ko smo se torej po sklepu Marijinega romanja po Sloveniji, polni hvaležnosti čudili obilici prejetih milosti, smo se obenem v skupni molitvi in medsebojnih pogovorih spraševali, kaj storiti, da bi bil ta izziv: Kip je odšel, Marija ostaja, resničnost. In prišel je navdih, da bi lahko Marijino romanje po Sloveniji podaljšali še v naslednje leto (2017) tako, da bi po naših družinah in domovih romali manjši fatimski kipci.
V teh milostnih letih priprave na fatimsko stoletnico smo izkusili resničnost zgoraj navedenih besed enega izmed cerkvenih očetov. Poleg vseh ostalih molitvenih dogodkov je priprava vključevala tudi vsakoletne duhovne vaje v različnih svetiščih Evrope. Po tej pomnoženi molitvi in poglabljanju v fatimske dogodke in sporočila, s pomočjo številnih publikacij p. Antona Nadraha, se nam je Marijino Srce močno približalo, nam razodelo svoja pričakovanja in nas pritegnilo s plamenom svoje ljubezni. Že omenjeni članek g. Turnška, ki je Marijino romanje imenoval tudi Marijin slovenski misijon, je vseboval tudi vabilo k nadaljevanju izpolnjevanja Marijinih naročil v Fatimi. Sicer nam je g. nadškof Turnšek nakazal pot v to blagodejno Marijino bližino že leto poprej (2015) na nepozabnih marijanskih duhovnih vajah v Fatimi, kar je nadaljeval naslednje leto (2016) tudi v Sloveniji, z dvema terminoma duhovnih vaj v času Marijinega romanja po Celjski škofiji, z naslovom: Duhovne vaje ob Mariji Romarici.
»Kip je odšel, Marija ostaja«
Tako se je glasil naslov komentarja g. nadškofa Marjana Turnška v Družini po ganljivem slovesu od Marije Romarice na Ptujski Gori oktobra 2016.
Ko sem se, pred nekaj dnevi, na povabilo p. Nadraha, skušala vrniti v vzdušje tistega časa, se je v mojem srcu prebudila tista topla, upanja in pričakovanja polna radost, ki nas je vodila skozi sedemletno pripravo na fatimsko stoletnico (2010–2017). To pripravo je leta 2010 v Fatimi priporočil papež Benedikt XVI. V Sloveniji je priprava dosegla svoj vrhunec v letu 2016, ko nas je obiskala Marija Romarica in v 5 mesecih obiskala 520 cerkva, iz katerih se je noč in dan dvigala molitev k Bogu po Mariji. Leto 2017 pa je bilo zaznamovano s posvetitvijo posameznih škofij Marijinemu in Jezusovemu Srcu, z romanjem malih kapelic s fatimsko podobo po naših družinah in z nadvse milostnim vseslovenskim obhajanjem fatimske stoletnice z gosti s Hrvaške in iz Fatime, v Stični 14. oktobra 2017.
Pisati o p. Leopoldu Grčarju zahteva svetost. Ker pa mi še veliko manjka, bom skušal na kratko zapisati to, kar sem doživljal ob njem vseh teh 50 let. Za njegovo delo bi moral napisati knjigo o vsem, kar je Bog delal po njem in po Devici Mariji med nami. Bil je moj duhovni spremljevalec, spovednik, novomašni pridigar in romar na številnih romanjih Frančiškove družine z Brezij. Najino prvo srečanje je bilo v Nazarjah, v »Nazareški kapelici«, tamkajšnje župnijske cerkve. Takrat sem začutil njegovo izredno ljubezen do Matere Božje, poglobljeno duhovno evangeljsko življenje. Pretresen pa sem bil, ko nam je nekoč na duhovnih vajah v Nazarjah odkrival misli sv. Bonaventura o Križanem in Zapuščenem Jezusu in Osamljeni Mariji pod križem. Kadar na romanju ni bilo obveznega godu, sem vedno bral odlomek iz evangelija: Mati pod Sinovim križem (Jn 19,25–27). Rad je ponavljal: »Tukaj je vse, kar moraš vedeti za življenje o Mariji. Marija sedem žalosti je spomenik vseh kreposti. Ljubi Osamljeno Marijo, bodi ji zvest, tudi takrat, ko bo najtežje v življenju, ko se bo zdelo, da je vse izgubljeno, ko boš morda poražen, na tleh, od vseh zapuščen, zavržen, osramočen in ponižan. Takrat ponavljaj Jezusu in Mariji in se jima zahvaljuj: »Vidva že vesta, zakaj je to potrebno.« Tukaj pod križem so se zgodile največje stvari z Marijo in z Jezusom.
Pomenljivo je, da je bil p. Leopold rojen na fatimski dan, 13. maja 1939. v Ložah. To ga je vse življenje osrečevalo in spominjalo, da je Marijin otrok – Ves Tvoj. Krščen pa je bil na ime Andrej. Otroška leta ga je zaznamovala ministrantska služba, ki ji je bil zvest vseh osem let. Mama ga je vsako jutro budila ob petih, da je lahko stregel pri maši, ob sedmih pa je bil že na poti v šolo. Nato pa je kot 15-letnik vstopil v frančiškanski red na praznik povišanja Svetega Križa, 14. septembra 1954, v Novem mestu. Domači župnik ga je priporočil z besedami: »Andrej je mirnega značaja, kot ministrant pa je vesten. Najbolj ga veseli cerkvena služba.« Njegova prošnja na dan 1. svetega obhajila, da bi rad postal duhovnik, se mu je uresničila na isti dan, 29. junija 1965, v Mariboru, ko je prejel mašniško posvečenje po rokah škofa dr. Maksimiljana Držečnika. Kmalu po mašniškem posvečenju se je srečal z duhovnostjo Marijinega Dela – Gibanje fokolarov. Nekoč mi je rekel: »Veš, takrat sem šele odkril, kaj pomeni postaviti Boga na prvo mesto – živeti Marijo, biti Marija.« P. Leopold je bil ves Marijin, pred mojo novo sveto mašo sem prejel iz njegovih rok na duhovnih vajah pred podobo Marije Pomagaj karmelski škapulir, ves Marijin. Nepozabne so bile biblične ure na Brezjah, pa moj vstop v Frančiškovo družino na Monte Paolo v Italiji. S p. Stanetom, sedanjim ljubljanskim nadškofom, sta imela v Martjancih, kjer sem bil župnik, ekumenski misijon. Ob njegovem odhodu k nebeškemu Očetu so mnogi poskušali reči v zahvalo Bogu in Mariji, kaj je bil zanje p. Leopold: prijatelj, duhovni oče, spovednik, duhovni voditelj, ponižen redovnik in človek z velikim srcem; bil je svetnik. Nekdo je rekel, da je znal slikati Marijino podobo v srca ljudi.
Neke zimske nedelje sem prišel k njemu na pogovor in k spovedi. Ker sem v mladosti začutil Božji klic in nanj še nisem odgovoril, sem ga vprašal, kaj naj storim? Pogledal me je kot Jezus mladeniča, nato mirno dejal: »Pojdi pred Marijo Pomagaj, ona ti bo dala odgovor.« Tako je tudi bilo. Vstopil sem v bogoslovje, čeprav pri 45-letih. Danes sem srečen duhovnik, Bogu hvaležen po Mariji, da sem v življenju srečal tega svetega redovnika. P. Leopold prosi za nas!
Srečko Fras
Popolnoma se podariti
Marija je tako rekoč popolnoma razlaščena same sebe. Popolnoma se je dala Kristusu in z njim je podarjena vsem nam. Čim bolj se namreč človek podarja, tem bolj najde samega sebe.
Homilija,
8. december 2005
Bivališče nebes
Marijo lahko hvalimo, Marijo lahko častimo, ker je »blažena«, za vedno je blažena. Blažena, ker je združena z Bogom, ker živi z Bogom in v Bogu. Gospod je večer pred svojim trpljenjem, ko se je poslavljal od svojih, dejal: »Odhajam, da vam v hiši svojega Očeta pripravim prostor. In v Očetovi hiši je veliko bivališč.« Ko je Marija rekla: »Tvoja služabnica sem, naj se zgodi tvoja volj,a« je pripravila bivališče za Boga tukaj na zemlji; s svojim telesom in dušo je postala njegovo bivališče in tako je odprla zemljo nebesom.
Homilija,
15. avgust 2006
Ogenj ljubezni
Marija nas uči, da je za to, da bi ljubili po podobi Boga, treba živeti v njem in iz njega: Bog je prvi človekov »dom« in samo tisti, ki prebiva v njem, gori z ognjem božanske ljubezni, ki more »vžgati« svet.
Sporočilo, 2. junij 2006
Bolezen je za vsakega človeka neprijetna, saj ga pospremi v drugačno stanje. Ko je človek bolan, ne more delati vsega, kar bi delal zdrav. Bolezen lahko poseže v človeka tako globoko, da ga spreminja. Zaradi bolezni lahko postane zagrenjen, črnogled in težak zase ter za vse, ki so okoli njega.
Z boleznijo mora računati pravzaprav vsak človek. Nihče ne more reči, da nikoli ne bo bolan. Čeprav je človeško telo tako čudovito urejeno, lahko pride do napak v delovanju. Do bolezenskega stanja lahko privedejo različni vzroki. Velikokrat ima človek že v rodu nagnjenje h kakšni bolezni. Ta se lahko razvije, ko pride do ugodnih okoliščin zanjo. Začetki bolezni so velikokrat tako zamotani in skriti, da je težko razumeti, kako naj bi človek živel, da bi bolezen preprečil ali omilil.
Že nesreče pri delu ali kje drugje nas naredijo bolne. Za določen čas smo priklenjeni na posteljo in nesposobni za normalno življenje. Zanimivo je opazovati, kako se takšni ljudje obnašajo. Nekateri mirno trpijo in vdano prenašajo bolečine, drugi pa so nepotrpežljivi in sitni, da okoli sebe naredijo pravi pekel. Spet je vse odvisno, kako znamo sprejemati življenje. Lahko nam je vsak trenutek življenja dragocen in ga sprejmemo kot Božji dar, lahko pa nam je koristen samo tisti del življenja, ko lahko služimo in ustvarjamo, vse drugo pa nam je odveč in v izgubo.
Vsak človek je dolžan skrbeti za svoje zdravje. Tako nam je Bog naročil v peti Božji zapovedi: Ne ubijaj! Če se lahkomiselno izpostavljam nevarnosti za svoje življenje ali zdravje, gotovo ravnam proti Božji volji. Bog ne želi, da bi človek trpel ali bil bolan. Zato sem dolžan skrbeti za svoje zdravje. V to Božjo zapoved spada tudi to, da drugega ne spravljam v nesrečo z lahkomiselnim ravnanjem. Tudi na življenje in zdravje svojega bližnjega sem dolžan gledati. Jezus pravi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Ta zapoved pomeni, da sem dolžan svojega bližnjega varovati tako, kot varujem svoje lastno telo.
Bolezen in bolečina človeka nekoliko spremeni. Že same bolečine, ki jih trpi, mu lahko zmanjšajo prag potrpežljivosti, zato je treba biti z njim bolj obziren. Tudi Jezus je bil do bolnih posebej pozoren in usmiljen. Do vseh je imel usmiljenje. Ozdravljal je bolnike in jim na ta način pomagal nositi križ bolezni. S takim čudežem jim je odprl Božje kraljestvo. V hvaležnosti so ozdravljenci bolj čutili, da morajo biti Bogu hvaležni za vse, kar so prejeli.
Vsaka bolezen ima za človeka tudi določen pomen. Lahko mu je velika učiteljica. Res bi bil vsak človek rad zdrav in prav je, da si želimo zdravja. Zdravje je Božji dar, ki je neprecenljive vrednosti. To je znamenje Božje ljubezni. Potrebno je biti hvaležen za zdravje in misliti tudi na dni, ko nas le-to zapusti.
V stari zavezi so ljudje mislili, da je zdravje znamenje Božjega blagoslova za pošteno življenje, bolezen pa so pojmovali kot Božjo kazen za storjene grehe, za neke vrste prekletstvo. Menim, da danes ne smemo tako misliti. Zdravje je zares poseben Božji blagoslov, a ni nujno, da so ga deležni samo pravični. Če si pomagamo z Jezusovimi besedami, nam postane jasno: »On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.« Zato zdravje ali bolezen ni znamenje pravičnosti ali nepravičnosti pred Bogom, saj tudi krivičnim Bog daje svoje darove, da bi jih spodbudil k spreobrnjenju. Bog krivičnega ne bo privedel do spreobrnjenja s kaznijo in udarci, ampak z odpuščanjem in ljubeznijo.
Pravično bi bilo, da bi Bog z nami ravnal po pravici, tako kot so mislili ljudje v stari zavezi. To je pomenilo, da mora biti vse dobro poplačano že v tem življenju, prav tako pa mora biti kaznovano tudi vse zlo. Zato so sklepali, da je bolezen kazen za grehe in nezvestobe, ki jih je človek storil naskrivaj. Celo pravičnemu Jobu so prijatelji namigovali, da je bil mogoče skrivaj nepošten. Pomisli vendar, kdo je bil pošten, a je propadel, kje so se pravični izgubili? Kakor sem videl: kateri snujejo zlo in sejejo trpljenje, ga tudi žanjejo. Pred Božjim dihom propadejo, pred sapo njegove jeze izginejo. Ko beremo knjigo do konca, lahko opazimo, da Jobova nesreča ni bila kazen za njegove grehe, ampak so bile v ozadju druge stvari. Zato nikakor ne moremo reči, da je bolezen kazen za greh. Drži prav nasprotno: Bog lahko zaupa bolezen pravičnemu, da bi bil pravičnejši. Bolezen mu zaupa zato, da bi prečistila njegovo dušo in bi izšel še bolj pravičen.
Ljudje v svojih mislih večkrat obsojamo Boga, če dovoli, da zboli pravičen in svet človek. Toda mi gledamo le s človeškimi očmi, ki ne vidijo vsega, kar je dobro za človeka. Bog pa vidi vse, kar se z nami dogaja. Ne gleda samo na človekovo telo, ampak ga bolj skrbi človekova duša. Nam se zato zdi, da se človeku zgodi krivica, če zboli. Pravimo, da bi lahko naredil še veliko dobrega, kar pa ni nujno. Zdrav človek bi se lahko prevzel in zašel na kriva pota ter tako pogubil svoje telo in dušo. Ali ni najhuje, če človek zapravi svojo večnost? To je tisto, česar se je potrebno bati, saj nas sam Jezus svari pred tem: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini!«
p. Branko Petauer
Vero večkrat z besedami javno izpovedujemo, na najslovesnejši način pri nedeljski in prazniški sveti maši ter pri obnovitvi krstnih obljub. S tem se na poseben način povežemo s presveto Trojico in s Cerkvijo. Ko v posvetitveni molitvi rečemo: »Verujem vse, kar nam je Bog razodel,« se oklenemo vseh razodetih resnic, tudi tistih, katere sploh ne poznamo. Bogu izkazujemo popolno pokorščino razuma in volje. Vero izpovedujemo na najpopolnejši način tako, da po njej živimo.
Za vero in za življenje po njej je potrebna Božja pomoč, Božja milost. »Nikoli ne bomo prav in zares verovali, če Bog ne nagne našega srca,« je zapisal Blaise Pascal.
V zadnjih stoletjih se vera vedno bolj umika iz javnega življenja. Kdor hoče v takšnem svetu ostati veren in po veri živeti, se mora za Boga ponovno in ponovno zavestno odločati ter plavati proti toku. Danes je zelo potrebna prebujena osebna vera, ki deluje po ljubezni. Pri posvetitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu gre prav za takšno vero in takšno ljubezen.
V prvem prikazanju leta 1916 v Fatimi je angel miru naučil tri pastirčke posebno molitev, v kateri se na prvem mestu omenja vera: »Moj Bog, verujem vate, molim te, upam vate in te ljubim nad vse. Prosim te odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in te ne ljubijo.«
Kdor je globoko veren, je vera korenina in temelj vsega njegovega življenja. Veren ni mogoče biti samo tisto uro, ko greš v nedeljo k mašni daritvi ali ko poklekneš k molitvi. Sv. Edita Stein je zapisala: »Kdor ima resnično živo vero, so mu verski nauki in velika Božja dela vsebina življenja, pred katero se vse drugo umakne v ozadje.« »Čim trdneje kdo stoji v veri, tem bolj postane njegovo življenje prešinjeno in oblikovano z vero prav do skrajnih posledic, tem več sadov ljubezni postane vidnih na njem.«
Velika ovira za vero je grešno življenje. Sv. Janez Vianney je učil: »Greh zatemni vero v dušah, kakor goste megle zatemnijo sonce našim očem: dobro vidimo, da je dan, ne moremo pa razločiti sonca.«
»Zakaj primanjkuje vere?« se je spraševala mati Terezija. »Vere primanjkuje zato, ker je med ljudmi toliko sebičnosti in koristoljubja. A vera, zares prava vera, mora biti darujoča. Ljubezen in vera hodita skupaj. Druga drugo dopolnjujeta.« »Vera v dejanju je ljubezen in ljubezen v dejanju je služenje. Zato 'način življenja' ni nič drugega kakor sad vere. Vero je treba udejanjati v ljubezni, da bo živela. In če hoče biti ljubezen resnična in živa – da bo udejanjena Božja ljubezen – mora biti služenje.«
Sv. Favstina Kowalska je v svoj Dnevnik zapisala: »Goreče prosim Gospoda, da bi blagovolil okrepiti mojo vero, da se ne bi ravnala v sivi vsakdanjosti po človeških razpoloženjih, marveč po Duhu. O kako človeka vse vleče k zemlji, le živa vera ga vzdržuje v višjih območjih, a samoljubju določa njemu pripadajoče mesto – čisto zadnje.«
p. Anton
