ODMEVI 3.

Pred štirimi leti me je zadela kap na desno stran možganov, zdaj pa s težavo pišem z desno roko. Rada rešujem kviz. Najbolj pa me duhovno poglobi nagradna knjižica. Naj vas še naprej Marija blagoslavlja, spremlja in vodi še veliko let. Pa molila bom za vas.

Marinka Kraljič

 

ODMEVI 2.

Bogu sem hvaležen za vse in šele zdaj počasi spoznavam in dojemam, da me je v življenju vedno vodil in obvaroval marsikdaj, ko si tega nisem zaslužil. Hvaležen sem Bogu in Božji Materi Mariji tudi za Stično. Hvala Bogu, da morem vsaj po TV spremljati sveto mašo in marsikdaj moliti rožni venec pred izpostavljenim Najsvetejšim, ko že lep čas ne morem k sveti maši – tudi zaradi pandemije v zadnjem času.

Bogu hvala, da morem še vedno brati o Mariji Valtorti. Vedno znova odkrivam modre besede Jezusa in Marije in njune nauke … Včeraj sem prebral Jezusov pogovor z Lazarjem, v katerem nagovarja tudi nas. Jezus pravi:«Stori več, prijatelj moj. Veliko je že, če človek vedno prenaša trpljenje. Ampak ti mu daj višji pomen.« Lazar: »Kateri, moj Gospod?« »Ponudi ga za odrešenje ljudi.« »Tudi jaz sem le ubog človek. Učitelj, ne morem se potegovati za to, da bi bil odrešenik«.

»Tako praviš. Vendar nimaš prav. Bog je postal človek, da bi pomagal ljudem. Ljudje pa lahko pomagamo Bogu. Ob uri odrešitve se bodo dela pravičnih pridružila mojim delom. Tistih, ki so mrtvi že stoletja, tistih, ki živijo, in tistih, ki bodo živeli. Pridruži jim svoja dela. Tako lepo se je stopiti v brezmejno Dobroto, ji pridružiti tisto, kar lahko damo od svoje dobrote in reči: »Tudi jaz, o Oče, bom prispeval v dobro svojih bratov«. Ni večje ljubezni do Gospoda ali do brata – kot če človek ve, da umira v slavo Gospodovo in za večno odrešenje svojih bratov. Odrešiti se? To je malo. To je minimum svetosti: Lepo je odreševati. Se darovati za odreševanje. Naj bo ljubezen tolikšna, da se spremeni v žrtveno grmado, ki odrešuje. Takrat je ljubezen popolna. In svetost velikodušnega bo brezmejna.

Pepi

 

ODMEVI

Pošiljam vam rešitev gesla v nagradnem kvizu: rožni venec vodi v nebesa.

Ob tem pa bi vam rada še povedala, kako sem se lotila reševanja tega kviza. Na pogled in na prvo branje so se mi zdela vprašanja lahka, razumljiva. Tako sem si mislila, da bom kar hitro našla odgovore, saj molitev očenaš molim že od svoje zgodnje mladosti.

No, pa se je zataknilo že pri prvem vprašanju – »Prva beseda v drugi prošnji očenaša«. Treba je bilo pomisliti … Začela sem potiho moliti, pa spet, od začetka. Tako tudi pri naslednjih vprašanjih, le da sem sedaj molila že naglas, počasi sem izgovarjala besedo za besedo. Potem sem si pomagala še s prsti na roki, kot v prvem razredu osnovne šole, ko smo se na ta način učili šteti in seštevati.

Pa tudi to ni kaj dosti pomagalo. Končno sem vzela v roke pisalo in celotno molitev napisala na papir. Le tako sem potem lažje našla odgovore na posamezne besede, prošnje, nagovore v očenašu. Spomnila sem se evangelija, kjer nam Jezus naroča, kako naj molimo očenaš. Res smo pri molitvah očenaša in rožnega venca naravnani tako, da molimo tekoče, pa hitro, kot bi hoteli ujeti zadnji vlak. Največkrat nismo zbrani, ne pomislimo na pomen posameznih besed, prošenj, nagovorov. Ta kviz je bil zato res izziv, dan v premislek.

Ana Jerman

 

DOMAČA ZDRAVILA Jabolčni kis patra Simona Ašiča

Pater Simon Ašič je imel zelo rad domač jabolčni kis. Venomer ga je nosil s seboj v majhni steklenici. Sam je v nekem pismu zapisal: »Redno pri hrani uporabljam jabolčni kis, samo pri mleku in kavi ne. Pri mesu obvezno, juha dobi dober okus pri treh čajnih žličkah kisa.« Tudi svoj sodček jabolčnega kisa je imel v samostanu. Ljudje, ki so pri njem iskali pomoč za svoje zdravje, so nemalokrat dobili nekaj tega kisa za domov, če ga sami niso imeli in so ga potrebovali za okrevanje.

V Stični še danes pridelujejo jabolčni kis. Jabolčni kis vsebuje koristne spojine za telo, zato ga je dobro uživati. V njem je kalcij, natrij, železo, magnezij in veliko kalija, encimi, jabolčna in ocetna kislina ter druge spojine.

Jabolčni kis lahko obogatimo z izvlečki zdravilnih rastlin. Zeliščni kis vsebuje izvlečke naslednjih zdravilnih rastlin: list poprove mete (Menthaepiperitae folium), list rožmarina (Rosmarini folium), korenino angelike (Angelicae radix), plod kumine (Carvi fructus), rastlino majarona (Majoranae herba) in korenino peteršilja (Petroselini radix). Uživanje tega kisa deluje ugodno na delovanje prebavnega sistema. Poveča se izločanje prebavnih sokov, izločanje žolča, izboljša se peristaltika, zmanjša se pojavnost krčev, predvsem pa se zmanjša napenjanje. V raziskavah so npr. za poprovo meto, ki je v zeliščnem kisu, dokazali, da ima protiulkusno, protivnetno, protimikrobno in protivirusno delovanje.

Pripravimo si pa lahko še jabolčni kis s hrenom, jabolčni kis s česnom, jabolčni kis z zelenimi orehi in jabolčni kis s čemažem. Splošni napotek za pripravo obogatenih jabolčnih kisov je tak, da npr. sveže nabrane zelene orehe umijemo, razrežemo na koščke in jih namakamo v jabolčnem kisu približno 14 dni. Nato orehe precedimo, ožmemo in že imamo pripravljen jabolčni kis z zelenimi orehi, ki je zdaj bogatejši za spojine iz zelenih orehov, ki so topne v jabolčnem kisu.

Nekaj nasvetov patra Simona Ašiča o uporabi jabolčnega kisa pri različnih zdravstvenih tegobah

Pri prekomernem potenju nog si pomagamo tako, da si pripravimo kopel z jabolčnim kisom. 2 l kisa razredčimo z 2 l vode. Noge kopamo, če je mogoče, trikrat dnevno po pol ure.

V času alergij na cvetni prah, naj tisti, ki ima te težave, pri obroku vzame 1 do 2 žlički jabolčnega kisa z žličko medu.

Pri luskavici, obolela mesta, izmivamo z jabolčnim kisom.

Izpadanje las lahko omilimo z veliko koprivo. V pol litra jabolčnega kisa 10 minut kuhamo 1 pest korenin kopriv. Ohladimo, precedimo in natiramo lasišče enkrat dnevno.

Zasvojenost s prekomernim pitjem alkohola. Star nasvet po priporočilu patra Simona Ašiča je bil: v mlačno vodo v kadi vlijemo pol litra jabolčnega kisa. Večkrat tedensko se tako sprostimo.

Če nimamo pri sebi zobne paste, si vodo za umivanje zob pripravimo tako, da v toplo vodo damo jabolčni kis.

Pege odstranimo z mazilom s hrenom. Svež, nariban hren za 1 do 2 dni namočimo v jabolčnem kisu. S to zmesjo si zvečer pred spanjem previdno namažemo kožo s pegami.

Krčne žile, ki rahlo krvavijo. Pripravimo si obkladek, ki ga pripravimo iz svežih listov bršljana in listov ozkolistnega trpotca. V 1 l hladne vode, ki smo ji dodali 3 žlice jabolčnega kisa, 30 minut namakamo 4 žlice listov bršljana in ozkolistnega trpotca. Precedimo, liste sesekljamo v kašasto obliko in jih za eno uro položimo na razjedo. Obkladek menjamo trikrat dnevno. Rano vsakič umijemo z vodo, ki smo ji dodali malo jabolčnega kisa.

Bolečina v vratu. Pripravimo si obkladek iz ovsa in jabolčnega kisa. V pol litra vode skuhamo 2 pesti zmletih ovsenih zrn v kašasto obliko. Nato dolijemo malo jabolčnega kisa, zmešamo in položimo maso na razbolelo mesto. Obkladek imamo toliko časa na bolečem mestu, dokler je topel.

Za ohranjanje zdravja je pater Simon Ašič poleg vsakodnevnega uživanja jabolčnega kisa pil tudi čaj. Napisal je: «Vsak dan popijem kakšen liter zdravilnega čaja, v katerem je do dvajset zdravilnih rastlin«.

Barbara Kozan, mag.farm.

 

Ženske z Vrhovega II., IDA

Čudno se je spreminjalo življenje na posameznih domačijah na Vrhovem. Rodbine, ki so veljale za spoštovane ali vsaj premožne, so se na lepem izgubile. Dovolj je bila le ena neprava nevesta, pa se je počasi začelo rušiti vse, kar so ustvarili nešteti rodovi pred njo. Otroci smo pogosto občudovali Prhnetovo fasado, kjer je bilo videti še nekaj ornamentov od nekdanjih poslikav, ko je bila ta domačija še zelo imenitna, pravi mali dvorec. Ker so imeli v vsakem rodu veliko otrok in je vsak z doto nekaj odnesel od hiše, že dolgo ni bila več tako premožna kot nekdaj, a dobro ime se jo je še držalo. Zato seveda tudi vsaka nevesta ni bila dobra za ponosno Prhnetovo mater. A vseeno je pogledala malo previsoko. Ana je bila doma z gostilne. Res je znala marsikaj, česar kmečke hčere niso bile vešče, hkrati pa ji je bilo tuje marsikaj, kar je bilo za kmečka dekleta samoumevno. Skromnost in ponižnost nista bili njeni čednosti. Če ji kakšno delo ni bilo po volji, se je preprosto uprla. Pogosto je nagovorila moža, da sta zapregla zapravljivček in se zapeljala do kakega sorodstva ali na božjo pot. To je bilo všeč tudi možu in sta pravzaprav kar srečno živela. Imela sta dva otroka. Hči je bila podobna materi, samozavestna in oblastna. Odraščala je v prvih letih po vojni in odločila se je, da ne bo ostala na kmetiji. Sorodnik ji je preskrbel službo v Ljubljani, končala je tudi večerno šolo, se poročila in postala imenitna gospa. Večkrat je prihajala domov in mati ni vedela, kaj bi ji dala s seboj: zeljnato glavo, steklenico žganja, suho klobaso. Ida je rekla sosedom, da tega nič ne rabi, saj si lahko vse kupi, a noče mami jemati veselja. In najbrž je bilo res tako. Njen brat Luka pa ni imel tako srečne usode. Že od otroštva je bolehal in vse v njegovem življenju je urejala mati. Bilo je jasno, da se mora oženiti, če hočejo, da bo šlo življenje naprej. Toda sam si ni znal ali upal izbrati punco. Včasih so se oglasili kaki ženitni posredniki, morda bi celo našli ženo zanj, a nobena ni hotela k hiši, če ji ne bi prepisali pol grunta. S tem pa se stara Prhnela ni strinjala. Toda, ko je umrla, so vse njene zahteve odpadle. K hiši je prišla prva, ki je hotela. Dobila je pol grunta, pa bolnega tasta in bolehnega moža, ki ga je zelo prezirala. Zaničljivo mu je rekla naš šlevček. Ljudje so ji zamerili, ker se ji ni zdel vreden niti toliko, da bi mu rekla šleva. Luka je delal, kolikor je pač zmogel; ko je omagal, je obsedel v meji. Ona se ni spomnila, da bi mu pomagala. Cele zime je preležala na peči in brala romane. Če ji je kdo od sosedov skušal to previdno oponesti, se je spustila v jok: «Saj nimam nobenega drugega veselja v življenju.« Avtomobila nista imela, stari zapravljivček, ki je bil nekdaj zaščitni znak Prhnetovih, ni bil več za uporabo. Tako sta bila vedno doma. Šla nista niti k maši niti na obiske. Ona je s kolesom opravila najnujnejše opravke v trgovini in uradih. Tudi če se je odločila, da bo šla k maši, je odkolesarila v svoj domači kraj. O veliki noči je nesla žegen v cerkev na hribu že kako uro prej in prišla po košaro, ko so že vsi odšli. Res je bila najbolj nemogoča žena in soseda. Ida, ki je bila vajena časov, ko je vzvišeno gospodinjila njena mati, tega ni mogla prenesti. Vendar je še prihajala domov - zaradi brata - je trdila. Skrbela je tudi za grob staršev in dala za mašo ob obletnicah. Rekla je, da hoče biti tudi ona pokopana poleg staršev, saj ona plačuje za grob. Seveda pa ne dovoli, da bi bila v njem pokopana tudi svakinja. Ko je brat umrl, ga niso upali pokopati v ta grob, ker bi pokopali pozneje vanj še ženo. Tako je dobil večni mir v novem grobu. Toda zgodilo se je, da je kmalu potem umrla tudi Ida. Hči jo je pokopala na pokopališču v kraju, kjer je stanovala, saj ni imela namena, da bi hodila urejat njen grob čez pol Slovenije. Stari Prhnetov je ostal zanemarjen in pozabljen, saj ni bilo nikogar, ki bi se še zmenil zanj. Lukova vdova je pač skrbela le za svoje zadnje domovanje.

Valerija Ravbar