Odmevi

Potrebni smo drug drugemu: v iskanju, spoznavanju in odkrivanju Resnice, v približevanju liku sv. Bernarda. Pojdimo pogumno naprej z roko v roki!

Hvala ti, stiška Žalostna Mati Božja, za povabilo v Bernardovo družino, za povabilo v svojo materinsko šolo. Srečna sem, da sem se lahko pridružila Bernardovim učencem, saj se v tvoji šoli učimo toliko lepega o pomenu molitve, o njeni poglobitvi, o naši vsakdanji daritvi nebeškemu Očetu. Hvala ti za vse molitve tudi tistih članov BD, ki se naših skupnih mesečnih srečanj ne morejo udeleževati zaradi bolezni in oddaljenosti. Združi nas, da bomo duhovno zbrani v tvoji Materini šoli.

 

 

Iz življenja sv. Bernarda (5)

Prvih deset let v Clairvauxu je opat Bernard preživel še kar v miru – pripadajoč svojim menihom. Po letu 1125 pa je bil na razpolago vsemu krščanstvu. Njegova dejavnost je segala na zelo različna področja in se je raztezala na ves Zahod. Vabili so ga, da je hodil pridigat v druge opatije. Kot govornik je kmalu zaslovel v vseh deželah zahodne Evrope.

Vedno pogosteje so ga prosili za nasvete in za posredovanje v cerkvenih zadevah. Postal je priznan zagovornik prizadevanj za njeno prenovo. Vabili so ga na cerkvene zbore, da bi slišali njegov nasvet. Veliko delo je Bernard opravil tudi v boju za edinost in mir. Poravnaval je spore med takratnimi vladarji ter med njimi in Cerkvijo. Rimljani so mu iz hvaležnosti dali ime »oče domovine«. V katerokoli mesto je prišel, so ga sprejeli z zvonjenjem. Velike množice so se zbirale okoli njega. Vse ga je hotelo videti in slišati. V frankfurtski stolnici se je zbralo toliko ljudi, da ni mogel po pridigi iti ven. Tedaj ga je cesar Konrad dvignil in ga nesel iz cerkve.

Bernard je neustrašeno stopal pred papeže, kardinale, cesarje in kralje – ne iz želje po oblasti ali iz častihlepja ampak zaradi resnice in pravice. Neprijetno mu je bilo, če so ga hvalili. Odklonil je, ko so mu ponujali škofovske sedeže. Vedno je ohranil ponižno srce. Bil je nesrečen, ker ga je svet spet in spet klical. O sebi je potožil: »Kako nesrečen sem jaz, vedno obsojen, da opravljam posvetne posle! Sam sebi se zdim kakor ptiček brez perja, ki je skoraj zmeraj zunaj gnezda, izpostavljen viharjem in nevihtam.«

 

 

35 LET BERNARDOVEDRUŽINE Molitev (4)

Kako se moli, nam je pokazal Jezus sam. Molil je kljub veliki dejavnosti. Za molitev se je umikal v samotne kraje, kajti v vrvežu je težko moliti. Pred važnimi dogodki je veliko molil. Evangelisti poročajo, da je molil ob svojem krstu, ob izboru apostolov célo noč, ob spremenitvi na gori Tabor, ob obuditvi Lazarja. Tu se je nebeškemu Očetu že vnaprej zahvaljeval za uslišanje.

Jezusova molitev je zbujala pozornost. Učenci bi tudi sami radi znali tako moliti, zato so Jezusa prosili, naj jih to nauči. Tedaj jih je naučil moliti očenaš. Dan pred smrtjo pa je v dvorani zadnje večerje molil svojo velikoduhovniško molitev. To je bil pretresljiv pogovor z Očetom s prošnjo za učence, za nas vse, za Cerkev, za edinost. Na vrtu Getsemani je, obdan s težo grehov vsega sveta in zapuščen od vseh ljudi, molil: »Oče, naj gre ta kelih mimo mene.« Dodal pa je, naj se ne zgodi njegova ampak Očetova volja. Ta popolna predanost Očetovi volji je izražena tudi v očenašu. Je sad molitve.

Če se hočemo naučiti dobro moliti, je zelo koristno iti tudi v Marijino šolo. Za dobro molitev je najprej potrebno, da znamo Božjo besedo poslušati. Pri vsakem pogovoru je potrebno tudi poslušati, ne le govoriti. Marija je Jezusovo besedo poslušala, ohranjala v srcu, premišljevala in po njej živela. Bila je živa antena, naravnana na Božje valove. Zdaj v nebesih poveličana slavi Boga, se mu zahvaljuje in stalno prosi za nas, ki so njeni duhovni otroci. Tako je srednica vseh milosti.

Če Božjo voljo izpolnjujemo, že molimo, ker s tem odgovarjamo Bogu na njegovo vabilo. Živeti Božjo besedo in po Božji volji je možno le z globoko vero. Najprej moramo Bogu prisluhniti, šele potem se lahko z njim pogovarjamo. Učitelj in voditelj molitve je Sveti Duh. Veselje do molitve je njegov posebni dar.

Najlepša molitev za Jezusovim očenašem je Marijin Magnificat (Moja duša poveličuje Gospoda), ki je čudovit izraz Marijine globoke duše. Je molitev občudovanja, češčenja in zahvale. Ostanimo v Marijini šoli!

 

Duhovne vaje in podobne prireditve 2020

Dokler bodo v Sloveniji zdravstvene razmere, kakor so zdaj, vse duhovne vaje in podobna srečanja v našem domu duhovnosti odpadejo, prav tako v cerkvi, razen rednih delavniških in nedeljskih ter prazniških svetih maš. Tudi glede njih se bomo ravnali po splošnih državnih in cerkvenih navodilih.

 

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Naša pomoč pokojnim

Gospa Valerija je zapisala tole zgodbo: »Rožana, znanka iz Istre, mi je pred mnogimi leti pripovedovala, da mora tudi žalovanje za rajnkimi poznati svojo mejo. Njena zgodba se glasi takole: 'Pri nas v Istri je ohranjena pripoved, ki kroži od ust do ust, kako je z mrtvimi in njihovimi procesijami. Ko mrtvi pridejo v nebeško kraljestvo, se pridružijo procesiji nebeščanov. Vsak udeleženec procesije nosi v rokah svojo svečo. Velika večina sveč veselo plapola, nekaterim pa stalno ugašajo. Te sveče ugašajo solze domačih, ki svojih dragih nočejo pustiti od sebe, ampak jočejo in žalujejo za njimi. Zato pravijo Istrani: Če želiš, da se tvoji dragi, tisti, ki si jih imel najbolj rad, z veseljem udeležujejo nebeške procesije in uživajo v večnosti ter da jim sveče ne ugašajo, jih pusti v njihovem veselju in nehaj žalovati.'«

Mesec november nam kristjanom zastavlja vprašanje: »Morda naši dragi pokojni potrebujejo našo pomoč, ker še niso v tisti nebeški procesiji?« Niso namreč dovolj le skrbno urejeni in okrašeni grobovi. Velika množina sveč pokojnim ne pomaga, da se vključijo v tisto najsijajnejšo večno procesijo. Le redko kdo se spomni in na pokopališču zmoli zanje očenaš. Za očeta, za mater, za ženo, moža … Vendar je to najvažnejše.

Bolj kot cvetja in sveč bodo naši pokojni veseli našega očenaša, rožnega venca, mašne daritve, podarjenih odpustkov. Cerkev naklanja v prvih osmih dneh novembra popolni odpustek rajnim za vsak naš obisk pokopališča in molitev za rajne. Prav tako ga je mogoče prejeti v vseh cerkvah in javnih kapelah 1. in 2. novembra ter na prejšnjo ali na naslednjo nedeljo. Vedno pa je treba izpolniti tudi splošne pogoje: spoved, obhajilo, izpoved vere ter molitev po namenu sv. očeta (npr. očenaš).

K Bogu je treba priti neomadeževan, brez vsake zadolženosti. Tudi če se človeku pri spovedi odpustijo vsi grehi, lahko ostanejo še neke posledice grehov, ki jim rečemo »časne kazni«. Odpustek je odpuščanje časnih kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je bila že na zemlji odpuščena. Odpustek je delen ali popoln, ker nas delno ali popolnoma reši časnih kazni ali posledic, ki jih dolgujemo za grehe. Cerkev odpustke  z oblastjo naklanja iz zaklada Kristusa in svetnikov. Pri tem moramo sodelovati tudi mi.

Če bomo zdaj pomagali našim rajnim, tudi tistim najbolj pozabljenim, lahko pričakujemo njihovo pomoč, ko bomo morda na njihovem mestu.

p. Anton