MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V tem mesecu smo na pšeničnem klasu napolnili štiri zrna. Bog povrni vsem za vztrajno sodelovanje! Sv. Leopold Mandić je o sebi je dejal: »Ne morem povedati, kako sem srečen, da lahko vsak dan mašujem.« Svojim sošolcem bogoslovcem je večkrat govoril: »Pripravimo se na mašniško posvečenje! Duhovnikovo življenje postane življenje Kristusa, ki se daruje na oltarju. Duhovnik posoja usta Kristusu, ki posvečuje kruh in vino in ju spreminja v svoje telo in kri. Duhovnik z rokami drži pod podobama skritega Jezusa in ga deli drugim. Zato morajo njegove roke biti kakor Marijine, Jožefove in Simeonove. Ko duhovnik mašuje, opravlja najbolj važno opravilo svojega vsakdanjega življenja.«

Anglija in Wales se posvetita Marijinemu brezmadežnemu Srcu

V soboto, 18. februarja 2017, se je v katoliški katedrali v Westminstru ob posvetitvi Anglije in Walesa Marijinemu brezmadežnemu Srcu zbralo veliko ljudi. Obred je vodil nadškof v Westminstru kardinal Vincent Nichols. Hkrati je kronal kip fatimske Device, ki je bil pred kratkim nameščen v katoliški stolnici v Londonu. V svoji homiliji je nadškof povabil vernike k molitvi rožnega venca. Ta posvetitev je zelo pogumno dejanje v teh nemirnih in težkih časih tako za Cerkev kot tudi za ves svet.

Vir: Infokatho

Posvetila sem se Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Končno je prišel dan, ki sem ga že dolgo želela – dan, ko sem se v celoti predala presvetemu Jezusovemu in brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Odkar sem izvedela za to pobožnost, je preteklo že precej časa. Na začetku se mi je zdelo, da je pobožnost zame nedosegljiva. Bila je kot svetla luč, ki sveti in vabi k sebi na obzorju, a jaz sem od nje preveč oddaljena, da bi jo mogla doseči. To ne more biti zame, grešnico, ki se vedno znova ujamem v zanke vsega tistega, česar nočem, grešnico, ki se vedno znova zaman trudim za vse, kar hočem. Ko sem brala besedila o posvetitvi, sem se dobesedno prestrašila zapisanega dejstva, da je bistvo posvetitve zavestna in popolna odpoved grehu, zapeljivosti zla in hudemu duhu … Res je, da vse to še kako močno želim, a se predobro poznam in kljub vsem močnim željam vedno znova padem in grešim. Vse skupaj sem torej na začetku razumela tako, da, kdor se posveti, ne sme nikoli več grešiti, in sama tega nisem sposobna. Vmes mi sicer večkrat, kot odmev, na misel prihaja beseda: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mr 2,17). In spomnim se, koliko stvari, ki so se mi sprva zdele nemogoče in nedosegljive, je Bog po svoji milosti že naredil v mojem življenju. Le zaupati moram. Če Mu ne zaupam, pomeni, da Ga ne ljubim, da ne verjamem, da je vsemogočen. Če Mu zaupam, potem verujem. Čeprav je vera v mojem srcu drobna kot gorčično zrno, je On tisti, ki ji po svoji milosti lahko da rast do velikosti drevesa, na katerem bodo počivale ptice neba. On daje rast. Ampak jaz moram sodelovati, narediti, kar je v moji moči. Tako premišljuje in obračam svoje misli dneve in mesece. Trudim se z molitvami in prošnjami … padam, vstajam. Vedno znova nadaljujem pot, čeprav večkrat z mesta, ki je duhovno nekaj kilometrov po poti nazaj od mesta, kjer sem padla. Upati. Začeti znova. Nikdar obupati. On bo dal moč. On bo pokazal pot. Mati bo dala nasvet in prosila zame. Pobiram se s tal in nadaljujem pot z oporo, ki mi jo daje Božja beseda, spisi svetnikov, vsakršna duhovna literatura. Neizmerno začnem ceniti trenutke, ki so mi dani, da lahko berem, da še toliko vidim, da imam na razpolago tisti čas … Čeprav samo pol ure, nekaj minut skupaj.

Moja pobožnost devetih zaporednih prvih petkov in petih zaporednih prvih sobot je mojo dušo prevetrila. Za rast kreposti pa jo je preorala redna mesečna sveta spoved. Kako resnično je, da se človek lahko trudi, a le Bog daje rast. In tudi to sem izkusila, da Učitelj pride, ko je učenec pripravljen. Zadnje knjižice za posvetitev JMS ste mi poslali ravno pravi čas, da sem lahko po svojih močeh karseda zbrano še enkrat opravila devetdnevnico, na način, da sem »podpisano« posvetitev in izročitev lahko opravila ravno na praznik Jezusovega darovanja v templju, na svečnico, ki je – kako simbolično tudi za mojo posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu – dan posvečenega življenja. Mirna sem. Počutim se varno, kljub temu, da vem, da bom gotovo še padala, grešila. Spoznala sem, da je nečimrno, da od sebe pričakujem popolnost, preden se smem postaviti pred Očeta. Le Bog je popoln. On pa od nas želi le, da se za to trudimo, ne glede na to, da cilja v tem življenju ne bomo dosegli. Tako se (na)učimo, da je pomembna pot, neprekinjena hoja po poti posvečevanja, ki sama po sebi postane cilj, na katerem nas čaka zveličanje. Ne pričakuj od sebe popolnosti. Zaupaj. Prepusti se, izroči se, posveti se. Jezusovo in Marijino Srce bosta poskrbela, da se dopolnijo vse pomanjkljivosti. Ta veliki dar lahko sprejmeš le, če si sam praznih rok.

Zanimivo je, kako človek hodi večkrat po isti poti, mimo istih reči, pa nekoč opazi hišo ali drevo, ki ga prej ni nikdar, čeprav je bilo ves čas tam. Enako je z branjem besedila. Bereš tretjič, petič iste stavke, a ne dojameš. Ko pa je srce pripravljeno, morda dovolj čisto in izpraznjeno sebe, razumeš in dojameš. To se je meni zgodilo z branjem naslednjih vrstic iz priročnika za posvetitev JMS:

»S posvetitvijo po Mariji izročimo Jezusu svojo dušo in telo, duhovni napredek, svoje molitve, žrtve in dobra dela, svoje skrite duhovne boje, prizadevanje za čistost duše, različne križe, zdravstveno stanje, svojo družino, znance in prijatelje, svoj poklic in materialne dobrine. V nas se začne novo življenje, ki je oblikovano po Jezusovem in Marijinem Srcu.

Če se zavestno podarimo Jezusovemu in Marijinemu Srcu, se nam tudi onadva podarita na nov način. Gre za zavezo dveh ljubezni. Ko se podarimo Jezusu in Mariji, smo njuna last in onadva bosta skrbela za nas kot za svojo lastnino.«

Ko sem resnično dojela, kaj to pomeni, sem v svoji duši dobesedno zavriskala, kot nekoč sv. Frančišek Asiški. To iščem, to hočem, srčno želim to storiti! V teh nekaj stavkih je dejansko zaobseženo prav vse, kar želim, kar me skrbi, za kar molim … In dana je najmočnejša možna obljuba vsakršnega varstva in pomoči – Božjega Sina in Njegove Matere. Je kaj večjega od tega?

V prilogi torej z veseljem v srcu pošiljam obrazec posvetitve JMS. Sprejmite me v to lepo družino posvečenih JMS, da bomo še bolj duhovno povezani tudi med seboj.

O.

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Božja ljubezen nas vabi k ljubezni (11) Čemu posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu?

Po posvetitvi Jezus in Marija globlje vstopita v naše življenje, postaneta naša spremljevalca. Marija nas vodi k Jezusu. Jezus živi v nas, nas spremlja. Gre za bistvo krščanstva, za velikonočno skrivnost, ljubezen do konca, življenje iz ljubezni, Božji dar, velikonočni in binkoštni dar. To ni le neka pobožnost, podobna drugim pobožnostim. To je način življenja!

Zakaj govorimo o »srcih«, zakaj ne raje kar o Jezusu in Mariji? Ker hočemo poudariti Jezusovo in Marijino ljubezen do nas. Srce je simbol ljubezni. Posvetitev je zelo učinkovita obnovitev krstnih obljub. Jezus je prišel in tudi danes prihaja po Mariji. Mi gremo k njemu po Mariji.

Zakaj v dušnem pastirstvu pospešujemo življenje iz posvetitve? Po življenju iz posvetitve postanemo bolj poglobljeni kristjani, ki jim ni dovolj le nedeljska mašna daritev. Poudarek je na ljubezni sredi vsakdanjega življenja. Bog je ljubezen. Vsemu se človek lahko upre, le nesebični ljubezni ne. Vse bo minilo, ljubezen pa bo ostala. Češčenje JMS je graditev nebeškega kraljestva, ki bo ostalo vekomaj.

An

Fatima dopolnjuje Paray-le-Monial

O Marijinem posredništvu razpravljajo tudi v današnjem času. V njegov prid govorijo trdna pričevanja. Papež Leon XIII. v svoji okrožnici Octobri Mense, ki je izšla 22. septembra 1891, pojasnjuje: »Povsem razumno in primerno je trditi, da iz neizmernega zaklada vsakršne milosti, ki nam jo je Gospod podaril … nič – takšna je Božja volja – neposredno ne pride brez Marijinega posredovanja. Kot se nihče ne more približati nebeškemu Očetu brez Sinovega sredništva, tako se praviloma nihče ne more približati Kristusu brez posredovanja Božje Matere.«

Papež Pij XI. V zaključku okrožnice Miserentissimus piše: »Jezus, edini srednik med Bogom in ljudmi, si je hotel pridružiti svojo Mater, delivko in srednico milosti, kot zagovornico grešnikov.«

Kristus je bil do trenutka svojega križanja edini delivec svojih darov, toda po križanju je hotel svoji Materi podeliti čudovito moč, in sicer, da bi svojim otrokom na zemlji delila vse milosti, ki so potrebne za njihovo spreobrnjenje in vztrajanje v dobrem.

Zaradi tega pobožnost do Jezusovega presvetega Srca in češčenje Marijinega brezmadežnega Srca ne moreta biti ločeni. Fatima dopolnjuje Paray-le-Monial.

Yves de Lassus,Stoletnica Fatime

Pismo zvezi, št. 53 (14. junij 2017)

FATIMA PO STOLETNICI Fatimski pastirji Ob koncu

Tokrat je z Niko in Mihom prišla sestričina Urška. Zelo dolgo je že nisem videla. Želela sem jo vprašati cel kup reči. Zato sta bila Nika in Miha kar malce ljubosumna, ker sem ji posvečala več pozornosti kot njima.

»Ali se danes ne bomo pogovarjali o Fatimi? Saj nam niste povedali še vsega,« sta protestirala.

»Ne, saj vsega ne bi mogla nikoli povedati. Ampak vse na svetu ima pač svoj konec: vrečka bombonov, počitnice, pa tudi naši pogovori.«

»Škoda, da je Fatima tako daleč. Tudi jaz bi rada obiskala grob Frančiška in Jacinte in se priporočila Fatimski Mariji,« je sanjarila Nika.

»Za tiste, ki bi radi doživeli milost srečanja s Fatimsko Marijo, se njen kip vsake nekaj let odpravi na romanje po svetu. Tudi v naši cerkvi je že bila.«

»Kako je to mogoče?«

»To je dvojnik kipa Fatimske Marije. Potuje iz župnije v župnijo. Verniki ga sprejemajo z molitvijo in drugimi pobožnostmi, ki jih je naročila pastirčkom v Fatimi.«

»Kje ste izvedeli vse to o Fatimi?« je zanimalo Urško, ki sta ji otroka zaupala naše pogovore.

»Saj veva, na internetu!« je vzkliknil Miha.

»Lahko bi jih tudi na internetu, a tokrat sem jih jemala iz knjig,« sem jima pojasnila.

»Tudi jaz vama bom prebrala kakšno knjigo, če vama je to tako všeč«, je obljubila Urška.

»Ne, brati znava sama! Hočeva, da se pogovarjaš z nama.«

Tedaj je Nika pokazala risbico, ki jo je prinesla s seboj: tri otroke in ovčke v ozadju.

»To so fatimski pastirci, » je rekla. Težko sem se strinjala s tem, kajti bolj so se mi zdeli podobni Niki, Mihu in Urški.

»Ja, fatimski otroci so preveč žalostni, » mi je razložila Nika.« Če bi jaz videla Marijo, bi bila vsa srečna in obsijana z nasmehom.«

Morala sem ji dati prav, pa vendar sem ji skušala tudi razložiti bolečo resnost fatimskih otrok:

»Obdobje, v katerem so se dogajala prikazovanja v Fatimi, je bilo zelo hudo. Vsekakor eno najtežjih v človeški zgodovini. Če ne bi Marija posegla vmes, kdo ve, kaj bi se zgodilo. Tisti časi niso bili primerni za lepa sporočila.«

»O, bila so tudi lepa sporočila. Predvsem lepe molitve!. Samo nisem si jih zapomnila.«

»Res je. Mislim, da bo dovolj, če si zapomnimo, kaj je naročila Marija, ko molimo rožni venec. Po vsaki skrivnost recite: O, Jezus odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja«.

Valerija Ravbar