Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 25. november 2019

Misli sv. Bernarda

Kreposti drugih
Če sami sebe merimo s svojim vatlom, spoznamo nekateri izkušnje o lastni slabosti, kako malo je takih, ki drugemu ne zavidajo kreposti, še manj pa takih, da bi se veselili, in še manj takih, ki bi se zanjo zahvaljevali bolj kakor za lastno krepost, kolikor bolj spoznajo, da jih je bližnji v kreposti prekosil.

Ljubezen do stvari
Če izgubimo stvar, ki jo imamo radi, zraste naše hrepenenje po njej, in čim bolj si česa želiš, tem teže to pogrešaš.

Ljubezen do stvari in človeka
Ko je blizu, kar ljubimo, ljubezen oživi, hira pa, ko se oddalji.

Zahvala Bogu
Iz tega prizora se učite, da v svoji zahvali ne boste počasni ali leni, učite se zahvaliti za vsak dar. Pisano je:
» Dobro pazi, kaj je pred te položeno« (Prg 23,1). Noben Božji dar, pa naj bo velik, povprečen ali majhen, naj ne ostane brez dolžne zahvale! Prav tako nam je naročeno, naj poberemo koščke, da se kaj ne zgubi, to se pravi, da tudi najmanjših dobrot ne smemo pozabiti.

Nehvaležnost
Ali ni zgubljeno, kar daš nehvaležnemu ? Nehvaležnost je sovražnica duše, ker uniči zasluženje, razmeče kreposti in zapravi dobrote. Nehvaležnost je žgoč veter, ki posuši studenec pobožnosti, roso usmiljenja in reke milosti.

Skušnjave
O, da bi pogosto zapadel v tako smrt, da bi ušel smrtnim zankam, da ne bi bil občutljiv za smrtonosne vabe poželjivega življenja, da bi ostal neobčutljiv za napade strasti, za ogenj skoposti, za bodice jezljivosti in nepotrpežljivosti, za vnemirjanje od skrbi in nadležnih poslov!

nedelja, 24. november 2019

Z molitvijo Boga slavimo

"Vsak dan, ko se vrnemo domov, imamo eno uro češčenja. To češčenje je največji blagor skupnosti" (mati Terezija).
Charles de Foucauld pravi: "Moliti pomeni z ljubeznijo misliti na Boga, se mu odpreti in reči: 'Tukaj sem, oblikuj me!' Moliti ne pomeni v prvi vrsti nekaj iskati. Če še vedno spadam med tiste, ki samo prosjačijo, moram prehoditi še dolgo pot, da bom prišel do Boga."
Sv. Peter Kanizij je gotovo po stokrat na dan, v veselju in trpljenju, v razočaranjih in nevarnostih izgovoril besede: "Bog bodi hvaljen!" To so bile tudi njegove zadnje besede pred smrtjo.
Apostol Peter je izpovedal vero v Jezusa in ga s tem slavil z besedami: "Ti si Kristus, Sin živega Boga" (Mt 16,16); Natanael z besedami: "Učitelj, ti si Božji Sin, ti si Izraelov kralj" (Jn 1,49); Marta pa: "Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet" (Jn 11,27). Stotnik je pod križem takole počastil Jezusa: "Resnično, ta človek je bil Božji Sin" (Mr 15,39). Najprisrčnejšo molitev in najjasnejšo veroizpoved pa imamo pri apostolu Tomažu: "Moj Gospod in moj Bog!" (Jn 20,28).
Posebno mesto imajo slavilni psalmi.

            Slávi, moja duša, Gospoda,
            in vse, kar je v meni, njegovo sveto ime.
            Slávi, moja duša, Gospoda,
            in ne pozabi na njegove dobrote.
Ps 103,1s

V Novi zavezi razodeva vse Jezusovo življenje in delovanje slavilni značaj. Najbolj vzvišena hvalnica Očetu je Jezus sam, ki je najvišje razodetje Očetove ljubezni in dobrote. Kdor vidi njega, vidi Očeta (prim. Jn 14,9).
Pravo počelo slavilne molitve je Sveti Duh, ki ga je Kristus podelil svoji Cerkvi in njenim članom. Boga slavi Sveti Duh, ki prebiva v nas. Samo evangelist Luka v zvezi z Jezusovo slavilno molitvijo omenja Svetega Duha:
"Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: »Slavim te, Oče ..." (Lk 10,21).
Lepa je Marijina hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,47–55), ki je čudovit odsev Marijine duše. Njej sorodna je Zaharijeva hvalnica Hvaljen Gospod (Lk 1,68–79), slavospev prihajajočemu Odrešeniku, ki vsak dan bogati naše liturgične hvalnice.
Boga slavimo tudi s prosilno molitvijo. Pri njej namreč priznavamo Božjo vsemogočnost in vsevednost, njegovo dobroto in ljubezen ter usmiljenje.
Sv. Pavel naroča: "Lahko jeste ali pijete ali kaj drugega delate, vse delajte v Božjo slavo" (1 Kor 10,31).

Fatimski pastirčki so se tudi med delavniki radi ustavljali v cerkvi in dolgo častili skritega Jezusa v svetem Rešnjem Telesu. Pri njem so izprosili tudi čudežna ozdravljenja. Ko je bil Frančišek bolan in ga je Lucija na poti iz šole obiskala, ji je včasih naročil: »Pojdi v cerkev in izroči moje pozdrave skritemu Jezusu! Najbolj me boli, da nič več ne morem toliko časa preživeti pri skritem Jezusu.«

sobota, 23. november 2019

POMEN MOLITVE ZA NAŠE ŽIVLJENJE (3) Molitev kot hvalnica Stvarniku

Hvalnica Stvarniku se začne z občudovanjem Boga in njegovega stvarstva. Slavni fizik Ampère, ki je globoko prodrl v skrivnost Božjega stvarstva, je vzklikal: "Kako velik je Bog! Kako velik je Bog!"
Mati srednjih let piše:
"Moja molitev je občudovanje Božjega stvarstva. Ko opazujem naravo v njenem spreminjanju skozi letne čase, ko me prevzame lepota gorskih vršacev, ki se kopljejo v zarji jutranjega sonca, ko moj pogled počiva na modrini neba in razkošju jesenskih barv, ko uživam ob žvrgolenju ptic in šelestenju listja v gozdu, ko se zazrem v nedolžne oči malčka in me objamejo njegove ročice, takrat se iz globine mojega srca oglasi hvalnica Stvarniku."
V najširšem pomenu moli vse stvarstvo in vsaka stvar, in sicer že s tem, da se ravna po zakonih, ki so od Boga. S svojim obstojem in delovanjem vse stvari slavijo Stvarnika in se mu zahvaljujejo. Za nerazumno naravo velja to drugače, kakor velja za angele in ljudi. Nerazumna narava se "pogovarja" s svojim Stvarnikom tako, da se že več milijard let ravna po njegovih zakonih. To je nekakšna veličastna molitev, pesem hvalnica vsega stvarstva. Bog vse stvarstvo stalno vzdržuje v bivanju in delovanju, stvarstvo pa svojemu Stvarniku stalno "poje" hvalo.
Ali ni čudovito: vsak kamen, vsaka cvetlica, vsaka žival in vsak človek že s tem, da je in da se ravna po Božjih zakonih, slavi in hvali Boga! Nič manj čudovite niso tiste hvalnice, ki jih pojo Bogu najmanjši delci snovi v sestavi vsakega atoma.

Fatimski pastirčki so močno doživljali Božje stvarstvo, sonce, mesec in zvezde. Frančišek je kazal posebno ljubezen do ptic.

petek, 22. november 2019

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo


Duhovniški poklic enega od letošnjih novomašnikov se je začel, ko je bil animator pri duhovnih vajah za birmance. Neka redovnica jih je spodbudila k molitvi za birmance. Pravi: »Res sem začel z desetko na dan. Počasi sem prepoznaval toplino Božje ljubezni, ki se mi je odpirala v molitvi. Sčasoma sem vedno več časa in za vedno več ljudi molil rožni venec. Lahko rečem, da sem v molitvi vedno globlje prepoznaval, kako me ima Jezus rad in kako je čudovit. V meni je rasla želja, da bi mu na to ljubezen odgovoril, vendar je bil boj zelo hud. Bil sem namreč zelo navezan na to, da bi se poročil in imel družino. Po tem boju, za katerega sem prepričan, da ga nisem zmagal jaz, ampak Božja moč, se je v meni v globini vse umirilo in lahko rečem, da mi nič ne manjka.« – Vztrajajmo v molitvi tudi mi. Ta mesec smo napredovali za eno zrno na pšeničnem klasu.

četrtek, 21. november 2019

Pet prvih sobot za mariborsko nadškofijo

Konec lanskega leta je v nas vzklila želja, da bi se v mariborski stolnici združili pri obhajanju petih prvih sobot. To željo smo laiki zaupali duhovnikom v stolnici. Sprejeli so našo pobudo in skupaj smo združili vse naše ideje. Tako smo se od januarja do maja letošnjega leta zbirali v stolnici iz vseh koncev naše Mariborske nadškofije. V Jezusovo in Marijino Srce smo polagali svoje prošnje. Predvsem smo prosili za našo nadškofijo, za Slovensko cerkev, za Evropo ter za mir na svetu. Molili smo za naše duhovnike – sedanje in bodoče. Čeprav je bila zadolžena vsak mesec ekipa molivcev in duhovnik iz različnih delov škofije, smo si bili v prošnjah enotni. Če prosimo Marijo, prenese Ona naše prošnje svojemu Sinu in zato verujemo da bodo naše prošnje uslišane, če je taka Božja volja. Prepričani smo, da je Mati Marija zadovoljna in srečna, ker smo bili v molitvi tako poenoteni. Sigurno pa je ponosna na svoje in naše duhovnike, ki so nas podpirali, nas sprejeli in z nami sodelovali. Pred kipom Fatimske Marije smo v košarici zbirali tudi listke s prošnjami in zahvalami, ki so potem odromale v Fatimo, kjer posebna skupina moli za vse te potrebe.
Prvo soboto v maju smo imeli svečano obnovitev posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Hvala vsem, ki ste slišali glas Jezusovega in Marijinega Srca in smo bili kot ena družina. Hvala g. Marku Veršiču, ki nam je znal prisluhniti. Hvala g. Frančeku Bertoliniju, p. Damjanu Tikviču, p. Tončeku Borovnjaku. Brez g. Janeza Vagnerja in njegovih v srce segajočih in z ljubeznijo do JMS prepojenih besed prvosobotna pobožnost ne bi imela pike na i.