Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 19. avgust 2019

Z vozom na Brezje


Na Brezje so se prebivalci Polja navadno odpravili med mašama, ko je bila žetev že mimo. Zahvalili so se za zdravje pri ljudeh in pri živini, pa za letino in prosili, da bi tudi v naprej ne imeli kake nesreče. Kdaj bodo šli, so se zmenili v nedeljo po maši v Višnji gori. Peljal jih je po navadi sosed Duša. Imel je dobre konje, pa tudi primeren voz. Pred romanjem je naredil na njem še zasilno streho iz lepenke predvsem zato, da jih je varovala pred sončno pripeko. Zdoma so se odpravili že ob dveh zjutraj, na Brezje so prispeli ob štirih popoldne. Vmes so dvakrat počivali: v Ljubljani in v Kranju. Pomalicali so, kar so vzeli s seboj, nakrmili in napojili so tudi konje. V Kranju so se pomudili malo dalj, da so si ogledali mesto. V klanec, ki se vzpne takoj iz mesta, pa so šli peš, ker bi konja težko peljala tako obremenjen voz. Skoraj vso pot so peli litanije ali molili. Ženske so povedale, da vse leto niso zmolili toliko rožnih vencev, kakor na tem romanju. Kdo bo molil, se je vedelo vnaprej, saj je imela vsaka vas molivko ali molivca, ki je vodil molitev rožnega venca, kadar so bedeli pri mrliču ali šli v pogrebnem sprevodu. Ti ljudje so obvladali svojo nalogo in se ni bilo bati, da bi se zmotili ali ušteli pri molitvi zdravamarij. Zato so si na takem veselem dogodku, kot je bilo romanje, lahko privoščili, da so se razgledovali naokoli in kdaj molitev prekinili z vzklikom iz svojih opažanj: »..zdaj in ob naši smrtni uri, amen … ljudje, poglejte, kako lepa koruza je tamle .... Oče naš, ki si v nebesih.«
Domačini iz Polja pri Višnji Gori

sobota, 17. avgust 2019

Po kolenih okoli cerkve

Ko je neki ženi z Bojanjega vrha zbolel otrok, pa ni bilo videti, da mu bodo zdravniki mogli pomagati, se je obrnila po pomoč k Mariji. Pravzaprav je tudi prej molila k njej, a v dneh najhujšega obupa se je zaobljubila, da bo šla trikrat po kolenih okoli cerkve na Zaplazu, če bo otrok ozdravel. Marija je uslišala njeno molitev in žena se je vsa hvaležna podala na romanje. Najprej je bila pri maši, potem pa je sklenila opraviti zaobljubo. Nekateri so šli po kolenih okoli oltarja v cerkvi. Toda ona je imela v mislih krog okoli cerkve, ko je izrekla zaobljubo. Ko se je spustila na kolena, je šele dojela, da bo naloga težja, kot je mislila. Bila je vajena pletve na kolenih, a drobni kamenčki na tleh okoli cerkve so bili vse nekaj drugega kot zemlja na domači njivi. Kolena so ji kmalu zakrvavela. Kljub temu je vztrajala in sklenjenih rok v nedogled ponavljala rožni venec. Domov je komaj prišla, ponoči jo je kuhala vročina. Trajalo je več mesecev, da si je opomogla. Toda nikoli ni rekla, da ji je žal ali da tega ne bi ponovila. Marija je ozdravila njenega otroka in njena žrtev ni bila nič v primerjavi s tem.
V. R.

četrtek, 15. avgust 2019

VALERIJINE VRSTICE Beračev kruh

V prvih letih po vojni so na kmetih marsikje stradali; posebno tam, kjer jim je vojna vzela očeta. Kljub temu so svojo revščino delili tudi z berači. Toda zgodilo se je, da se je našlo v beračevi malhi marsikaj, česar v kmečki shrambi ni bilo. Otroci na Polici so se zato zelo razveselili, kadar je prišel v vas berač, ki so mu rekli Tomšič. Berač je namreč obšel tudi hiše, kjer ni bilo pomanjkanja. Obredel je vsa žegnanja, poroke in druge imenitne dogodke. Najbolj radodarni so bili v vasi Leskovec nad Višnjo Goro. Tako se je v njegovi bisagi znašel marsikateri kos belega kruha in potice, pa tudi štruklji in drugo pecivo. Od daleč je bil s svojo opletajočo bisago in široko razprostrtimi rokami kar malce podoben vaškemu zavetniku sv. Jakobu. Ko se je pojavil na vasi, je zaklical: »Pridite, otroci, Tomšič je prinesel kruha.« Potem so skupaj sedli za kak skedenj. Najprej so molili. Čim daljša je bila molitev, tem bolj je raslo pričakovanje in prepričanje, da je v malhi dosti dobrega. Nato je berač razvezal culo in pogostil otroke.
Domačini iz Polja pri Višnji Gori

torek, 13. avgust 2019

Razmišljanja ob zmedi

70. Skušnjava čistih rok
Neredko taki, ki navdušeno poudarjajo
pomembnost družbe za razvoj človeka,
se skrbno izogibajo dolžnostim
ter so ob svojih mislih radi sami.
Nadležen jim je kdor drugače misli;
prezirajo politiko rekoč,
da k višjim so rečem pozvani,
in kritično motrijo delo drugih,
ko sami »čistih rok« stojé ob strani.

71. Prevzeti skrb
Da je politika »umazan posel«
oznanjajo navadno tisti,
ki sami za čistočo niso najbolj vneti,
a nočejo, da bi pošteni državljani
prevzeli skrb za skupno dobro.

72. Odgovornost politikov
Politika je prišla na slab glas,
ker prepogosto se dogaja,
da, ko politik kandidira za volitve
pozabi, da ni vsemogočen,
pa tudi, da je odgovoren,
tako za svoje delo, kot za opustitve.
dr. Marko Kremžar

Pripomba:
Avtor sporoča, da je Slovenska kulturna akcija v Argentini založila “Razmišljanja ob zmedi.” Knjigo boste verjetno lahko dobili v kakšni slovenski knjigarni. Avtorju se zahvaljujemo za obe besedili: »Vir največje moči« in »Razmišljanja ob zmedi«.

nedelja, 11. avgust 2019

Prevajalčev zagovor

Če je navadno na prvih straneh knjige pisateljev predgovor, pa naj bo na zadnji strani še prevajalčev zagovor.
Iz vsega srca sem hvaležen Bogu, ker mi je po tako čudoviti poti dal priložnost, da sem spoznal to prelepo knjigo. Bil sem v veliki stiski, ki pa mi je bila končno le v prid. Spet se je izkazalo, kakor že tolikokrat v mojem življenju, da so bridkosti in težave, ki so me zadele in ki sem o njih sodil, da so velika nesreča, bile blagoslov. Naši slovenski predniki niso zastonj poznali pregovor: »Kar Bog stori, vse prav stori!« Mi smo nanj pozabili. Zato pa nam ga zdaj Bog vceplja v glavo. Da bi le naše trde glave to razumele! Ta knjiga mi je bila v veliko tolažbo; iz nje sem se navzel tolikšnega zaupanja v Božjo dobroto, ljubezen, pravico in moč, da me danes ni strah nobene moči tega sveta. Bodi Bogu hvala za to! Druga zahvala pa bodi izrečena bivšemu priorju stiškega samostana [poznejšemu opatu samostana Stams na Tirolskem] patru Evgenu Fidererju. Ko je bil ta gospod v Španiji, je sklenil, da mora biti ta knjiga prevedena v slovenski jezik! Hotel je, da bi dobila po njej slovenska srca, tako stiskana in preskušana, vso moč tolažbe. Posrečilo se mu je, da je dobil od pisatelja iz Mehike dovoljenje za slovenski in nemški prevod. Nato je iskal človeka, ki bi oskrbel slovenski prevod. Prav takrat pa je mrzla jesenska sapa mene zanesla v njegovo deželo. »Ravno na Vas sem mislil!« mi je dejal. »Prevedite to knjigo. Boste videli, da Vam bo v veliko tolažbo, tistim pa, ki bodo slovenski prevod brali, bo to v duhovno korist!« Pa sem se lotil dela, lotil s takim veseljem, kakor doslej redko katerega drugega. S tem mi je dobri gospod prior storil veliko duhovno dobroto, za katero mu ne morem biti dovolj hvaležen! Še bolj pa sem mu dolžan hvaležnost, če pomislim, da bi po njegovi zaslugi in po dobroti Božje previdnosti zaradi tega dela utegnil postati tudi jaz orodje Božje ljubezni pri tistih, ki bodo zaradi te knjige spet začeli moliti.
Z zahvalo moram tudi povedati, da je stiški pater Tomaž Kurent, profesor v Friburgu, imel potrpljenje, da je slovenski prevod na podlagi španskega izvirnika z menoj predelal ter mi tudi jezikovno pomagal iz marsikakšne zadrege. Mehiški pisatelj je svoji knjigi dal naslov Una fuente de energia, kar bi se slovensko reklo Vir dejavne sile. Mi smo ji dali naslov: Vir največje sile [v naši reviji: Vir največje moči]. Molitev je res največja moč, ki je človeku na razpolago. Le uporabiti jo je treba.
Uporabimo moč! To ponavljajo ljudje že dolga stoletja, mislijo pa na surovo moč brez pravice in ljubezni. Moč, ki ji pravimo nasilje. Nasilje nad človekom, njegovim dostojanstvom, njegovim telesom, njegovo vestjo in dušo – to je tisto, kar počenja svet dandanes. To malikovanje surove moči, skrbno zakrinkano z lepo besedo svoboda, se je začelo že pred stoletji, ko je iz tedanjih mogočnikov začela izginjati zavest, da smo vsi ljudje bratje, sestre, bratje vsi narodi, ker smo vsi otroci istega nebeškega Očeta.
V videnjih Katarine Emmerich, ki je umrla devetega svečana leta 1824 in ki je njene napovedi popisal spreobrnjeni pisatelj Klemen Brentano, beremo tole napoved: »Slišala sem, da bo Lucifer spuščen za nekaj časa, če se ne motim, petdeset ali šestdeset let pred letom 2000.« No, ali ni danes res vse tako, kakor da bi hudič ušel z verige? Saj je tudi res, da bi takih laži, nasilij, grozovitosti, zlobnosti in hinavščine človek sam ne bil – zmožen! In ne more biti po postavah zdrave pameti, če dandanes vidiš okoli sebe toliko tako zaslepljenih ljudi, ki so, kakor bi jim strašna mrena zakrila duhovne oči. So, kakor bi bili obsedeni! […]
Svet danes na široko oznanja laž, prevaro, krivico in nasilje ter se baha z atomsko bombo. Da je vse to res strašna moč, dobro vemo, saj smo vsaj nekaj teh grozot že doživeli. S to močjo v rokah njemu vdanih, hoče satan zasužnjiti ves svet, kričeč: »Uporabimo moč!«
Zoper to moč v sovraštvu stisnjenih pesti in žugajočih rok moramo postaviti moč v molitvi k Bogu, zaupno in ponižno sklenjenih rok. To je veliko večja, kakor pa so atomske bombe in milijonske armade, to je naša moč! Če jo bomo vztrajno in s popolnim zaupanjem uporabljali, nam bo naš dobri Bog podal svojo očetovsko roko in vso svojo neskončno moč.
V Stamsu na Tirolskem, na dan spreobrnjenja svetega Pavla, 25. januarja 1948.
France Ksav. Kremžar