Prevajalčev zagovor

Če je navadno na prvih straneh knjige pisateljev predgovor, pa naj bo na zadnji strani še prevajalčev zagovor.

Iz vsega srca sem hvaležen Bogu, ker mi je po tako čudoviti poti dal priložnost, da sem spoznal to prelepo knjigo. Bil sem v veliki stiski, ki pa mi je bila končno le v prid. Spet se je izkazalo, kakor že tolikokrat v mojem življenju, da so bridkosti in težave, ki so me zadele in ki sem o njih sodil, da so velika nesreča, bile blagoslov. Naši slovenski predniki niso zastonj poznali pregovor: »Kar Bog stori, vse prav stori!« Mi smo nanj pozabili. Zato pa nam ga zdaj Bog vceplja v glavo. Da bi le naše trde glave to razumele! Ta knjiga mi je bila v veliko tolažbo; iz nje sem se navzel tolikšnega zaupanja v Božjo dobroto, ljubezen, pravico in moč, da me danes ni strah nobene moči tega sveta. Bodi Bogu hvala za to! Druga zahvala pa bodi izrečena bivšemu priorju stiškega samostana [poznejšemu opatu samostana Stams na Tirolskem] patru Evgenu Fidererju. Ko je bil ta gospod v Španiji, je sklenil, da mora biti ta knjiga prevedena v slovenski jezik! Hotel je, da bi dobila po njej slovenska srca, tako stiskana in preskušana, vso moč tolažbe. Posrečilo se mu je, da je dobil od pisatelja iz Mehike dovoljenje za slovenski in nemški prevod. Nato je iskal človeka, ki bi oskrbel slovenski prevod. Prav takrat pa je mrzla jesenska sapa mene zanesla v njegovo deželo. »Ravno na Vas sem mislil!« mi je dejal. »Prevedite to knjigo. Boste videli, da Vam bo v veliko tolažbo, tistim pa, ki bodo slovenski prevod brali, bo to v duhovno korist!« Pa sem se lotil dela, lotil s takim veseljem, kakor doslej redko katerega drugega. S tem mi je dobri gospod prior storil veliko duhovno dobroto, za katero mu ne morem biti dovolj hvaležen! Še bolj pa sem mu dolžan hvaležnost, če pomislim, da bi po njegovi zaslugi in po dobroti Božje previdnosti zaradi tega dela utegnil postati tudi jaz orodje Božje ljubezni pri tistih, ki bodo zaradi te knjige spet začeli moliti.

Z zahvalo moram tudi povedati, da je stiški pater Tomaž Kurent, profesor v Friburgu, imel potrpljenje, da je slovenski prevod na podlagi španskega izvirnika z menoj predelal ter mi tudi jezikovno pomagal iz marsikakšne zadrege. Mehiški pisatelj je svoji knjigi dal naslov Una fuente de energia, kar bi se slovensko reklo Vir dejavne sile. Mi smo ji dali naslov: Vir največje sile [v naši reviji: Vir največje moči]. Molitev je res največja moč, ki je človeku na razpolago. Le uporabiti jo je treba.

Uporabimo moč! To ponavljajo ljudje že dolga stoletja, mislijo pa na surovo moč brez pravice in ljubezni. Moč, ki ji pravimo nasilje. Nasilje nad človekom, njegovim dostojanstvom, njegovim telesom, njegovo vestjo in dušo – to je tisto, kar počenja svet dandanes. To malikovanje surove moči, skrbno zakrinkano z lepo besedo svoboda, se je začelo že pred stoletji, ko je iz tedanjih mogočnikov začela izginjati zavest, da smo vsi ljudje bratje, sestre, bratje vsi narodi, ker smo vsi otroci istega nebeškega Očeta.

V videnjih Katarine Emmerich, ki je umrla devetega svečana leta 1824 in ki je njene napovedi popisal spreobrnjeni pisatelj Klemen Brentano, beremo tole napoved: »Slišala sem, da bo Lucifer spuščen za nekaj časa, če se ne motim, petdeset ali šestdeset let pred letom 2000.« No, ali ni danes res vse tako, kakor da bi hudič ušel z verige? Saj je tudi res, da bi takih laži, nasilij, grozovitosti, zlobnosti in hinavščine človek sam ne bil – zmožen! In ne more biti po postavah zdrave pameti, če dandanes vidiš okoli sebe toliko tako zaslepljenih ljudi, ki so, kakor bi jim strašna mrena zakrila duhovne oči. So, kakor bi bili obsedeni! […]

Svet danes na široko oznanja laž, prevaro, krivico in nasilje ter se baha z atomsko bombo. Da je vse to res strašna moč, dobro vemo, saj smo vsaj nekaj teh grozot že doživeli. S to močjo v rokah njemu vdanih, hoče satan zasužnjiti ves svet, kričeč: »Uporabimo moč!«

Zoper to moč v sovraštvu stisnjenih pesti in žugajočih rok moramo postaviti moč v molitvi k Bogu, zaupno in ponižno sklenjenih rok. To je veliko večja, kakor pa so atomske bombe in milijonske armade, to je naša moč! Če jo bomo vztrajno in s popolnim zaupanjem uporabljali, nam bo naš dobri Bog podal svojo očetovsko roko in vso svojo neskončno moč.

V Stamsu na Tirolskem, na dan spreobrnjenja svetega Pavla, 25. januarja 1948.

France Ksav. Kremžar

Vir največje moči II/5 Ob koncu

Ko je leta 1884 francoska vlada sklenila, naj se križi in svete podobe odstranijo iz šol, se je mlad fant v svojem sovraštvu do vere ponudil, da bo sam hodil od šole do šole odstranjevat svete podobe in razpela. Dovolili so mu, on pa se je takoj lotil svojega brezbožnega dela s pravim satanskim ognjem. Podob ni le odstranjeval, marveč jih je kar trgal s stene, metal po tleh, jih teptal in razbijal, kakor bi bile škodljive pijavke.

Ta mladenič pa je imel zelo dobro mater, ki je neprestano zanj molila. Ko je uboga žena zvedela za brezbožno delo svojega sina, se je njeno krščansko materinsko srce kar trgalo. Toda namesto, da bi prenehala moliti, je svojo molitev še podvojila.

Nekega dne so njenega sina prinesli domov nezavestnega, žrtev srčnega napada. To pa še ni bilo najhujše, pač pa to, kar je bilo s srčnim napadom povezano. V svojem besu zoper svete podobe je mladenič v neki šoli našel križ, ki je bil trdno vzidan. Ker ga ni mogel izruvati, je ves divji vzel težak kol in z njim začel razbijati razpelo, da je v kosih padalo na tla. Pri tem brezbožnem delu ga je naenkrat zagrabilo pri srcu, da se je nezavesten zgrudil na razbite in raztresene koščke Križanega. Vsi, ki so to videli, so sodili, da je ta srčni napad, ki je fanta privedel do smrtnih vrat, kazen iz nebes za njegovo brezbožno delo. Ne da se popisati, kako je trpela uboga mati, ko je sprejela svojega še vedno nezavestnega sina in ko je slišala, kaj je bilo vzrok, da se je zgrudil nezavesten. Poklicali so zdravnika, ki je povedal, da je prvi napad minil, a da bi ga drugi napad lahko stal življenje. Zato mu je treba prizanesti z vsakršnim močnim razburjenjem.

Ko je tedaj mati videla, da sin živi, je molila k Bogu s slepim zaupanjem, kakor še nikoli, za njegovo zveličanje, čeprav bi potem, ko bo prišel do zavesti, takoj umrl. Zato je dala poklicati duhovnika, da bi bil na razpolago, ko bi bolnik prišel do zavesti. Duhovnik pa, ko so mu povedali, kaj se je zgodilo, ni hotel vstopiti v bolnikovo sobo, ker se je upravičeno bal, da bi bolnik, ko bi ga zagledal, takoj začel preklinjati, kakor je bila njegova navada, pa bi zaradi tega umrl, kot žrtev drugega napada, ki bi bil smrtonosen.

Ravno so se menili o tem, ko je mladenič nenadno pogledal in pokazal željo, da bi govoril. Zdravnik je hotel to preprečiti, mati pa ga je, ko je videla njegov nepričakovani smehljaj, pogladila po glavi in vprašala, kaj bi rad. S komaj slišnim glasom je rekel: »Vse sem slišal. Hočem duhovnika! Še prej pa bi ti rad nekaj povedal«.

Bolnik je zaprl oči, čez nekaj časa pa je takole spregovoril: »Mati, zelo se zahvali Bogu za njegovo neskončno usmiljenje z menoj. Ko sem začel neusmiljeno razbijati tisto razpelo, poln peklenskega sovraštva, se mi je zdelo, da je Gospodovo obličje zaživelo. To me je še bolj razkačilo in sem še naprej razbijal sveto podobo. Naenkrat pa so se njegove oči zazrle vame z izrazom tolikšne miline in ljubezni, da sem z dvignjenim kolom obstal kakor ohromel! Tedaj sem začutil veliko bolečino, tako silno bridkost ob pogledu na svojo nehvaležnost, tako kesanje nad svojim početjem, da mi je kol kar padel iz rok. Nato sem zakričal, proseč Kristusa za odpuščanje. In že nisem več vedel, kaj se z menoj dogaja. Mati, povej to vsem, da bodo vedeli in razumeli, kaj je neskončno Božje usmiljenje.« Uprl je pogled v duhovnika, ki se je približal postelji, in ga prosil, naj mu odpusti. Nato pa je za vedno zaprl svoje oči, medtem ko je Kristusov služabnik v njegovem imenu brezbožnega mladeniča odvezal njegovih grehov in mu jih odpustil. Kristus mu je prav gotovo sam odprl rajska vrata, kakor desnemu razbojniku.

Božja kazen? Nikakor ne! Pač pa učinek neskončnega Božjega usmiljenja. Dokaz za njegovo neskončno zvestobo, ki vedno usliši molitev tistih, ki vanj zaupajo. In če to imenujete pravičnost, jo imenujte pravičnost po Božje, ne pa pravičnost po naši slabosti.

Zdaj pa se moram od tebe posloviti, dragi bralec. Ne naveličaj se premišljevati, da je Bog dober, zelo dober, neskončno dober. Da se do nas vede z neskončno obzirnostjo in neskončno rahločutnostjo. Da je neskončno plemenit in velikodušen, da nikoli ne pozabi na dano besedo. Da nikoli ne pušča na cedilu tistih, ki vanj zaupajo. Da je neskončno zvest. Da se ponaša s svojo zvestobo in da ga nobena stvar ne zaboli bolj, kakor to, če mu ne zaupamo, če nad njegovo zvestobo dvomimo, zaradi česar lahko pademo v obup, ki temelji na nezaupanju Bogu, kar je največji greh.

Vsak večer vzemi v roke svoje razpelo ter misli na usmiljenje Boga, ki je zate umrl, da te je odrešil. In če ti je v korist, ko misliš na njegovo pravičnost, poglej Križanega in hkrati misli nanjo. Ne pozabi pa popraviti svoje v tem pogledu morebiti malo spačene misli. Pomisli, če je Bog pravičen, neskončno pravičen, da pa je njegova pravičnost Božjega, ne našega kova. Pravičnost brez usmiljenja ni Božja pravičnost.

»Mislite na to, da je Gospod dober! Dobro mislite o njem!« To so prve besede v duhoviti Knjigi modrosti. »In iščite ga s preprostim srcem!« - to je: ponižno! »Razodeva pa se tistim, ki vanj zaupajo!«

Če boš dobro mislil o njem, boš imel zaupanje vanj. In čimbolj ga boš spoznal, tembolj boš o njem razmišljal! Zakaj on je neskončno dober, zakaj on je neskončno zvest! In če boš imel zaupanje vanj, te ne bo stalo reči: »Zgodi se tvoja volja!« Saj namreč veš, ker je tako dober in zvest, bo vse tako storil in uredil, kakor je zate najboljše. In tako bo tvoja molitev postala učinkovita!

Zaupaj v Boga in nikoli ne boš trpel pomanjkanja: »Kdor v Gospoda zaupa, ne bo nikoli prikrajšan!« »V tebe, Gospod, sem zaupal in vekomaj ne bom osramočen!«

pisatelj: C. M. de Heredia; prevajalec: France Ksav. Kremžar; prilagoditev besedila: dr. Marko Kremžar in p. Anton Nadrah

Romanje Bernardove družine na Svete gore ob Sotli

Deževno nedeljsko jutro 12. maja ni obetalo lepega dne, ko smo se člani Bernardove družine v Stični in na Rakovniku zbrali in se iz Ljubljane čez Trojane po Savinjski dolini mimo Celja, preko dekanije Šmarje pri Jelšah (rojstni kraj p. Branka Petauerja) podali na pot, na naše letno romanje na Svete gore pri sv. Petru oz. Bistrici ob Sotli. Poromali smo k Materi Božji Vnebovzeti na skrajni vzhodni konec Slovenije ob meji s Hrvaško, v Bistrico ob Sotli oz. k sv. Petru pod Svetimi gorami. Dolga stoletja je bila to skupna božja pot štajerskih Slovencev in kajkavskih Hrvatov. Že davna stoletja jih povezuje oz. ločuje mejna reka Sotla.

Svete gore segajo daleč nazaj v temino zgodovine. Lahko bi rekli, da so tu »naši predniki«že od začetkov krščanstva častili Božjo Mater in svetnike, saj je še danes na grebenih strme gore kar pet cerkvic. Glavna božjepotna je Marijina (stala je že v 13. stoletju), zelo stara svetišča, bolj kapele, pa so posvečene tudi svetnikom zgodnje krščanske dobe: sv. Juriju, sv. Martinu, sv. Sebastijanu (Boštjanu) in Felicijanu, le kapela Lurške Gospe je po imenu mlajša; prvotno je bil njen zavetnik sv. Bolfenk, svetnik salzburške cerkve. Vse se odlikujejo po izjemnih starinah, ki so razvidne iz predelave zidov, kamnov, fresk in poslikav, odkrivali in razpoznavali, opisovali pa so jih naši arheologi in umetnostni zgodovinarji. Obstajajo vse od časov predromanike do sodobnosti, saj so vse te častitljive zgradbe skozi vso zgodovino zgledno vzdrževane …

Romanja na Svete gore se začno na velikonočni ponedeljek in se vrstijo vse do Martinove nedelje, z vednostjo oz. pod pokroviteljstvom pristojnega gostoljubnega g. župnika Damjana Kejžarja.

Kako lepo in vedro nedeljo za duhovniške poklice smo obhajali na tej Sveti gori! Strm klanec od postajališča, kjer stoji tudi župnišče s kapelo Žalostne Matere Božje, pa do Svetogorske Matere Božje Vnebovzete, nas je spominjal na Jezusov križev pot; tem bolj, ker so nas ob vzponu spremljale pretresljive lesene sohe Jarmovega križevega pota, ki kličejo po obnovi. Nismo se mogli ob njih ustavljati, moliti, saj se je bližala enajsta ura, sv. maša, ki sta jo za duhovne poklice in po naših namenih darovala p. Branko iz Stične in g. župnik od sv. Petra.

Kako nas je ta hram Božje Matere prevzel in presenetil s svojo baročno svežino! S prelepim »trinadstropnim« Marijinim oltarjem, saj je na njem upodobljena kar trikrat: Marijino rojstvo, Marijino oznanjenje, Marijino vnebovzetje-kronanje! Obdaja pa jo vsa njena »žlahta«. Kako globoko, vsebinsko sporočilo za nas! Sredi cerkve, pred glavnim oltarjem, pa Mati Božja z Jezuščkom na prestolu! Za ljudi in med ljudmi, da se ji lahko približajo, jo obkrožajo, ob njej molijo, saj »še ni bilo slišati », da bi ob iskreni prošnji, ki privre iz premnogih ran srca in stisk življenja, ostala gluha! Tako nekoč, kot danes! Saj o tem pričajo številne stare votivne podobe v cerkvi …

Gospod župnik nam je po sv. maši odstiral vso zgodovino in vso lepoto tega božjepotnega hrama, ki ga krasi še šest stranskih oltarjev, posvečenih priljubljenim svetnikom: sv. Ani, sv. Florjanu, sv. Antonu Puščavniku na levi strani, na desni strani pa Materi Božji sv. rožnega venca, sv. Frančišku Ksaveriju in kmečkemu svetniku, sv. Izidorju, ki prostoru dajejo, obdani s kipi angelov in svetnikov, prijetno domačnost. Oltarji so s konca 18. stoletja. Oltarne podobe pa je naslikal furlanski slikar,Tomaž Fantonij. Njegova je tudi celotna poslikava cerkve z znamenitimi svetimi »dogodki«: Čudež v Kani Galilejski, Marija sreča Jezusa s križem, Marija skupaj z apostoli prejme Svetega Duha, zmaga nad Turki v bitki pri Lepantu, Marija Snežna v Rimu, itd.

Sedanjo Marijino cerkev je l. 1651 posvetil ljubljanski škof Tomaž Hren. Cvetoča božja pot pa je, kot večina vseh po Slovenskem, zamrla v dobi jožefinizma. Šele po l. 1860 so romanja ponovno zaživela, seveda z ustreznimi prenovitvami božjepotnih svetišč, ki so zaznavne vse do sodobnosti.

Dan je bil prekratek, da bi lahko spoznali znamenitosti in počastili svetnike še drugih štirih cerkvá-kapelic. Morali smo se posloviti od tako lepega, za vse Slovence milostnega kraja.

Obnebje je bilo zastrto z nizko razvlečenimi oblaki, ki pa so nam ves dan prizanašali z dežjem.

Naš cilj je bila še Ponikva, župnijska cerkev sv. Martina, kjer je bil krščen naš blaženi škof Anton Martin Slomšek. Tu smo opravili še šmarnično pobožnost, hvaležno zapeli Lavretanske litanije, saj obhajamo mesec maj. Zapeli smo tudi Slomškovo V nebesih sem doma, zmolili molitev za njegovo beatifikacijo, počastili njegove relikvije in ob izčrpni vsebinski razlagi gostoljubnega g. župnika, Lojzeta Kačičnika, občudovali za podeželje tako nenavadno veličastno, prostrano baročno svetišče nekdanje obsežne pražupnije sredi gričevnate, s cerkvicami posejane štajerske dežele. Razgled po okolici je kot podoba raja!

V župnijski cerkvi je v glavnem oltarju redka upodobitev sv. Martina. Množica angelcev spremlja njegovo dušo v nebesa, v objem Jezusa Kristusa, kot pripoveduje to stara legenda.

Prelep je Božji grob v stranski kapeli z Marijo Sedem žalosti. Srce ji prebada sedem mečev, Jezus pa počiva v grobu pod oltarjem. Baročna prižnica je s svojo bogato vsebinsko simboliko vredna vsake škofijske cerkve. Prostor, od koder se je stoletja razglašala Božja beseda, je moral biti veličasten, nadvse lep! To nam priča tudi vsa cerkvena poslikava. Razodeva nam, da smo v hramu, ki si ga je nekoč, na nek način, sam Bog izbral, da bi tu prebival med svojim vernim ljudstvom in ga blagoslavljal …

Po duhovni okrepitvi nas je g. župnik povabil še v prostrano župnišče in nas pogostil z domačimi pogačami in dobro štajersko kapljico. Zahvalili smo se mu za gostoljubje. Zaželel nam je srečno pot domov in – Nasvidenje v Slomškovi deželi!

Obogateni, veseli in zadovoljni smo se vračali domov. Bog nam daj še veliko takih romanj in hvala vsem, ki so ga omogočili.

Martina Orožen

Misli sv. Bernarda

Gospod je na meni našel prevzetnost ter se jezno odvrnil od svojega služabnika. Od tod tista nerodovitnost moje duše in pomanjkanje pobožnosti, ki ga trpim. Moje srce se je posušilo, zgostilo se je kakor mleko, postalo suho kakor zemlja brez vode. Niti do solz skesati se ne morem, tako trdo je srce. Ne diši mi psalm, ne ljubi se mi brati, ne veseli me molitev, običajnih premišljevanj ne zmorem. Kje je tista opojnost duha? Kje duhovna vedrina in mir in veselje v Svetem Duhu? Zato sem len za ročno delo, pri nočnih molitvah zaspan, nagel za jezo, za sovraštvo vztrajen, bolj nagnjen h govorjenju in požrešnosti, bolj nemaren in otopel za pridiganje …

Vidim namreč, kako je kdo izjemno vzdržen, drug čudovito potrpežljiv, spet drug ponižen in krotak, kdo drug milosrčen in pobožen; nekdo se pogosto potaplja v premišljevanje, kdo drug s svojo vztrajno molitvijo trka na nebesa in vstopa vanje, drugi spet se odlikuje po drugih krepostih. Otročiči, takšno premišljevanje preganja napuh oči, pridobiva milost, pripravlja na Ženinove prihode. Te izjave sem obrnil nase zaradi vas, da bi tudi vi tako naredili … Posnemajte me.

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V preteklem mesecu smo napredovali za 2 zrni. Bog povrni! Nekdo je zapisal: »Na fatimski dan, ko še posebej skušamo prisluhniti in slišati Marijin klic v Fatimi ter mu slediti, posredujem skromen prispevek skupnih prizadevanj za duhovne poklice: 20 udeležb sv. maše med tednom, 25 molitev sv. rožnega venca, 4 molitve križevega pota in troje sodelovanj pri molitvenih urah. Tistega pa, o čemer Marija pravi, naj še posebej vdano sprejemamo in darujemo, ni moč šteti. Zaupam, da bo sprejeto trpljenje in zadoščevanje ne le pomagalo onim, ki so še kako potrebni Božjega usmiljenja, temveč hkrati tudi odpiralo naša srca ob pomanjkanju delavcev na Gospodovi žetvi. V tem zaupanju vas lepo pozdravljam.«