ZA ZIDOVI SAMOSTANA

Urednikova beseda

V samostanu so se v zadnjem času izvršile velike spremembe. Kakor je po redovnih pravilih določeno, se je dosedanji opat Janez Novak z izpolnjenim 75. letom starosti opatski službi odpovedal. Na fatimski dan, 13. maja 2019 je samostanska skupnost pod vodstvom opata predsednika Vinzenza Wohlwenda iz avstrijskega samostana Mehrerau izvolila novega stiškega opata, 58. po vrsti. To je mag. Maksimilijan File, dosedanji župnik Župnije Stična in samostanski prior. Kot priprava na te volitve je bil 8. in 9. aprila 2019 redni samostanski kapitelj, prav tako pod predsedstvom opata predsednika Vinzenza. Slovesno blagoslovitev opata Maksimilijana bo izvršil generalni opat iz Rima Mauro-Giuseppe Lepori v nedeljo, 18. avgusta ob 15.00 v stiški baziliki. Lepo vabljeni.

Novi opat je z vso odločnostjo začel svoje služenje in si za pomoč na samostanskem kapitlju 28. maja 2019 izbral mlajše sobrate. Njegova desna roka pri vodstvu samostana je zdaj p. dr. Nikolaj Aracki Rosenfeld, samostanski prior. Že prej je na predlog novega opata ljubljanski nadškof imenoval p. Branka Petauerja za novega župnika stiške župnije. Še naprej bo tehnično urejal naše glasilo.

Že v prejšnji številki našega glasila smo začeli z novim večjim naslovom: Življenje iz posvetitve JMS. Lepo se priporočamo, da nam pošljete svoja pričevanja. Objavljeno bo tudi nekaj starejših pričevanj, za spodbudo, predvsem pa zato, da se spomnimo dvajsetletnice prizadevanja slovenskih katoličanov za posvetitev Najsvetejšima Srcema in za življenje iz posvetitve.

V petek, 17. maja, je bila v Muzeju krščanstva na Slovenskem odprta gostujoča razstava: Baragovo življenje, vpeto v čipko. Pripravile so jo klekljarice iz KD Trebnje – sekcija Žnurce. Razstava na zelo zanimiv in izviren način predstavlja življenje in delovanje slovenskega misijonarja Friderika Ireneja Baraga. Razstava bo odprta do 16. junija.

p. Anton

Novi stiški opat Maksimilijan File odgovarja na nekaj vprašanj

Gospod opat Maksimilijan File, povej nekaj o domači družini in domačem kraju?

Moj domači kraj je Kranjska Gora. Tam sem preživel prvih 14 let svojega življenja. Nato sem odšel v malo semenišče v Vipavo, od koder me je pot, po treh letih gimnazije, pripeljala v Stično. Seveda je bila to Kranjska Gora pred 30 leti in je bila v marsičem drugačna kot jo poznamo danes.

Veliko časa sem preživel doma, kjer sem odraščal skupaj z mlajšo sestro. V isti hiši kot naša družina je živela tudi stara mama po mamini strani.

Otroška leta so minevala med igro, delom, šolo, druženjem z vrstniki in sodelovanjem v župniji, kjer sem ob domačem župniku Marku Benediku odkrival in oblikoval duhovni poklic.

Kaj te je vodilo pri odločitvi za vstop v cistercijanski samostan v Stični?

Na to vprašanje bi težko odgovoril. Začutil sem zanimanje, iskal odgovore; že po prvem letniku gimnazije sem za nekaj dni prišel v Stično in tako je šlo naprej. Ni bilo nekega prelomnega trenutka, preprosto sem sledil notranjemu klicu.

Kako gledaš na prihodnost samostanskega življenja?

Kristjani verjamemo, da je prihodnost v Božjih rokah. V naših rokah je samo sedanjost. Živeti moramo kvalitetno sedanjost in zaupati Bogu, da nas ne bo zapustil. Gotovo ima vsak človek ideje, želje, vizije ... Toda dokler ne pride sedanji trenutek, so to le teorija. Ni me strah prihodnosti, dobro pa moramo izrabiti sedanji trenutek.

Kaj lahko nudi stiški samostan Cerkvi na Slovenskem?

Stiški samostan lahko Cerkvi na Slovenskem in slovenskemu človeku marsikaj ponudi. Na različnih področjih. Na duhovnem, kulturnem, umetnostno-zgodovinskem, na področju zdravilstva ... Seveda ne smemo s pričakovanji in željami zadušiti nove kali. Predvsem moramo iskati tisto dobro, tiste vrednote, ki jih ljudje potrebujejo in jih drugje ne morejo dobiti.

Kaj danes ovira mlade, da se ne odločajo za duhovne poklice?

Več stvari je, ki ovirajo odločitev mladih in posledično upadanje duhovnih poklicev v zahodnem svetu. Najprej je tu nizka rodnost, sledi kriza in zmešnjava vrednot. Naš svet je postal preveč hrupen, tako da je Božji klic zlahka preslišati ali zamenjati z kakšnim drugim glasom. Opažam pa tudi, da se mladi danes težko odločajo za karkoli, za poklic, za šolo, za življenjskega sopotnika. Velik del krivde je gotovo v vzgoji, ki je premalo naravnana v to, da bi mladi postali samostojni, misleči, odločni, in so vse preveč, kot pravi papež Frančišek, »kavč mladi«. 

Nekateri za duhovne poklice, tudi za poklice za naš samostan, veliko molijo. 

Med njimi so tudi člani Bernardove družine. Kaj bi bilo poleg molitve še potrebno?

Molitev je gotovo pomembna. Prošnja k Bogu, da bi ne prenehal klicati, prošnja za mlade, da bi bili sposobni slišati klic in mu slediti, in prošnja, da bi bili tisti, ki smo na klic že odgovorili, čimbolj pristni pričevalci evangeljskega življenja.

Poleg molitve pa je potrebno ustvarjati tudi pozitivno okolje, v katerem se bodo duhovni poklici lahko oblikovali. Kaj pomaga še tako veliko moliti za duhovne poklice, če nasedemo in morda celo pritrdimo vsaki ''čveki'' na račun duhovnikov in Cerkve.

DOMAČA ZDRAVILA Jetra

Jetra so organ za razstrupljanje telesa. Imajo osrednjo vlogo v presnovi in številne druge naloge, npr: razgradijo različne strupe, med njimi tudi alkohol in zdravila. Jetra proizvajajo in izločajo žolč, potreben za prebavo in presnovo hrane. V jetrih nastajajo trigliceridi ter holesterol, ki je pomemben sestavni del vseh celičnih membran in sodeluje pri izdelavi nekaterih hormonov.

Jetra odraslega človeka tehtajo navadno med 1.0 in 2.5 kilogramov. Poleg kože so največji organ našega telesa.

Če so jetra preobremenjena, pride do okvare; najpogostejša obolenja jeter v današnjem času sta zamaščenost in ciroza jeter. Pride lahko tudi do vnetja jeter oz. hepatitisa, ki ga povzročajo predvsem virusi, lahko pa tudi nekateri strupi, avtoimunost in dedne napake. Vidni znak akutnega ali kroničnega vnetja jeter je zlatenica. Bolnika mučijo bolečine v trebuhu, pomanjkanje apetita in občutek bruhanja.

Da ne bi prišlo do okvare jeter, lahko veliko naredimo s preventivo. Pomaga predvsem zmernost, preprosta hrana, sestavljena z živili z manj živalskih maščob, odpoved alkoholu ter pitje priporočljive količine tekočine, najbolje voda z dodatki zdravilnih zelišč. Poleg tega voda tudi odplavlja strupene snovi iz telesa.

Jetra so zelo važen in občutljiv notranji organ, zato pri vseh težavah, ki so povezane z jetri, vedno poiščemo zdravniško pomoč. Zdravljenje z zeliščnimi pripravki je dodatna pomoč zdravnikovim ukrepom.

Najboljši naravni in edinstven pripomoček pri obolenju jeter je pegasti badelj. Uporabljamo semena, ki vsebujejo flavonoid silimarin, ki ščiti jetrne celice ter povečuje njihovo sposobnost regeneriranja. Seme nabiramo od junija do oktobra. Seme uživamo tako, da ga sproti zmeljemo ali stolčemo in s pomočjo tekočine po obroku zaužijemo eno čajno žličko.

Poleg pegastega badlja obstajajo tudi zdravilna zelišča, ki urejajo delovanje jeter, jih čistijo ter krepijo. Zelišča, kot so artičoka, regrat, rman, ognjič, breza, njivska preslica, kijasti lisičjak, poprova meta, kopriva, tavžentroža, repik, pelin, sivka in žajbelj.

Navodila za pripravo zeliščnega poparka:

2 žlički posameznega zelišča ali čajne mešanice prelijete s 3 decilitri vrele vode in pustite stati 10 minut. Potem čaj precedite in pijte približno uro po jedi. Najbolj učinkovito je pitje trikrat dnevno.

Za več informacij nas lahko pokličete v Stično v zeliščno lekarno Sitik, kjer vam bomo z veseljem pomagali z nasveti in pripravki p. Simona Ašiča.

Sitik d.o.o.

Tel. št. 01 7877 065

e-pošta: info@sitik.si

farm. Klemen Križaj

VALERIJINE VRSTICE 4.

Rožni venec na sveti večer

Dokler je še živela doma vsa družina, je za vse praznično obredje skrbela babica. Tako so na sveti večer obšli domačijo z blagoslovljeno vodo in kadilom, nato so molili vse tri dele rožnega venca. Potem so drug za drugim odhajali izpod domačega krova otroci in nato še vnuki. Nazadnje sta z babico ostala samo še najmlajši sin in njegova žena. Ko babice ni bilo več, je odpadla tudi molitev rožnega venca na sveti večer.

Čez leta se je zgodilo, da sta prišli za božič domov obe vnukinji, ki sta živeli v tujini in si zaželeli, da bi praznovali tako kot nekoč. »Potem bomo pa molili rožni venec,« je odločil oče. Toda tu je bil še sin, čigar žena ni bila versko vzgojena in je tudi moža povsem odtegnila od vrednot njegove mladosti. Da o njunih dveh otrocih sploh ne govorimo! Na sveti večer so se vsi zbrali in obujali spomine ob potici in drugih dobrotah. Potem pa je oče prinesel rožni venec – prav tisti, ki ga je med svojimi otrdelimi prsti premikala babica. Tedaj je snaha zapustila sobo, otroka pa sta ostala. Nato je oče začel z molitvami. Otroka, še predšolska, sta poslušala, poslušala, potem pa počasi začela ponavljati posamezne besede, nato cele stavke. Ko sta jih stokrat slišala, sta začela ponavljati Sveto Marijo in ob koncu sta jo znala zmoliti sama. In zdaj komaj čakata, da bosta prihodnji božič spet prišla k starim staršem. Dedek pa jima je obljubil lastna rožna venca.

Valerija Ravbar

VALERIJINE VRSTICE 3.

Šola v naravi

Mali Matej se je z velikim vznemirjenjem pripravljal v šolo v naravi. Še nikoli ni bil sam dalj časa zdoma, kaj šele da bi prespal daleč proč od svojih staršev. Zelo se je veselil vragolij, ki jih bo počel s sošolci, hkrati pa ga je stiskalo pri srčku, kako bo, ko bodo ugasnili luči in bo prepuščen sam sebi. Nekoč mu je babica pri Mariji na Kureščku kupila majhen usnjen mošnjiček, v njem pa rožni venec. Matej je poleg spravil še majčken kipec angelčka. To »popotnico« je vtaknil v torbo, ko je odšel zdoma. V šoli v naravi je bilo veselo, kot je pričakoval. Toda zvečer nikakor ni mogel zaspati. Pa je vzel rožni venec in začel moliti kratke molitvice, kot jih je vsak večer molil doma. Sošolec, s katerim sta delila spalnico, ni še nikoli slišal kake molitve, pa ga je prosil, naj še moli. Pri Mateju doma so večkrat molili rožni venec, pa ga je zamikalo, da bi poizkusil še sam. Ne, ni bilo vse po pravilih, toda dečka sta med molitvijo sladko zaspala. In vse naslednje večere prav tako.

VALERIJINE VRSTICE 2.

Križev pot v bolnišnici

Ura nekje za mojim hrbtom … Ali pa je morda sploh ni in samo mislim, da bi morala biti. Dolge vrste ležalnikov, na njih pa pacienti – vsak s svojo zgodbo, vsak s svojo cevko na roki. Kemo teče … teče počasi ure in ure. Posamezni pacienti odhajajo, sestre kličejo nove in dajejo navodila … Ure in ure se ne zgodi nič, potem se nenadoma pojavi v zavesti molitev. »Ki si za nas križan bil.« Ja, te besede ti v težkih trenutkih prve pridejo na misel. Potem jih počasi uokvirim v potek rožnega venca. Ko je žalostni del nekajkrat naokoli, pridejo na vrsto še drugi deli. Namesto kroglic na molku uporabljam prste. Včasih zamešam vrstni red, pa grem znova. Mir v duši in mir okoli mene. Nenadoma se mi zazdi, da vsi v dolgi vrsti na ležalnikih v sebi izgovarjamo: »Ki je za nas križan bil.«