Pomen in naloge animatorjev JMS

Statut Združenja posvečenih JMS določa: »V župniji člani Združenja izberejo animatorja, ki pomaga župniku, ali drugi od župnika izbrani odgovorni osebi, pri širjenju češčenja. Animatorji se redno enkrat letno, predvidoma v tednu okrog praznika Srca Jezusovega, sestanejo z odborom na seji Združenja. Takrat za dobo petih let vsi navzoči zberejo v svet osem zastopnikov animatorjev, iz vsake škofije po enega, iz obeh nadškofij pa po dva, ki dobijo glasovalno pravico« (št. 19. in dodatek spremembe na seji 26. januarja 2019).

I.                   Skrb animatorja za lastno posvečenje

1. Animator je goreč častilec Najsvetejših Src;

2. posebej si prizadeva:

-za dosledno krščansko življenje po evangeliju,

-za posvečevanje nedelj in zapovedanih praznikov,

-za redno molitev, tudi molitev rožnega venca,

-za obhajanje pobožnosti prvih petkov in prvih sobot,

-za češčenje Najsvetejšega,

-za ljubezen v družini in za pomoč ljudem v duhovni in telesni stiski.

II.                Širjenje češčenja JMS v domači župniji

Animator pomaga župniku pri širjenju češčenja JMS v domači župniji:

-pri ugotovitvi, kateri so se posvetili JMS z dobro pripravo in so pripravljeni biti člani Združenja posvečenih JMS;

-pri pripravi na posvetitev, če so novi kandidati za posvetitev v župniji;

-pri vsakoletnem obnavljanju posvetitve tistih, ki so že bili posvečeni JMS;

-pri obhajanju vrtnic v mesecu juniju;

-pri udeležbi posvečenih iz domače župnije na letnem vseslovenskem srečanju posvečenih na praznik Marijinega brezmadežnega Srca;

-pri pospeševanju življenja iz posvetitve, ki se ravna po odobrenem Statutu;

-pri pospeševanju občasnih molitvenih srečanj (molitvenih skupin) na župnijski ali širši ravni, ko se pokažejo možnosti za to;

-pri povezovanju med tistimi, ki so se posvetili JMS.

III.             Povezanost s slovenskim Združenjem posvečenih JMS

Animator skrbi za zvezo med župnijskim Združenjem posvečenih JMS z župnikom in slovenskim Združenjem, zato se udeležuje:

-skupne letne seje z Odborom in volitev 8 animatorjev v odbor vsakih 5 let,

-po možnosti tudi vseslovenskega letnega srečanja posvečenih, ki je vsakokrat v drugi (nad)škofiji,

-študijskih in molitvenih srečanj za animatorje,

-bere literaturo, ki zadeva češčenje JMS,

-poroča župniku o dogajanju v zvezi z Združenjem,

-če je skupaj s 7 drugimi animatorji izvoljen v odbor, se v skladu s Statutom udeležuje vseh sej odbora, ki so nekajkrat na leto, in po svojih močeh prispeva k širjenju češčenja Najsvetejših Src v Sloveniji in drugod.

V prihodnosti bo treba razmišljati o medsebojni povezanosti posvečenih v vsaki škofiji, za kar naj bi skrbel duhovnik, ki je od škofa imenovani zastopnik škofije v slovenskem Odboru.

******

Kjer ni mogoče izpolnjevati vseh teh nalog, naj animator ne izgubi poguma, ampak naj naredi tisto, kar more, in naj sam vztrajno časti Najsvetejši Srci ter se jima priporoča. Povezuje naj se s tistimi, ki so pripravljeni sodelovati. Naj zaupa, da bo na priprošnjo brezmadežnega Marijinega Srca deležen posebnega blagoslova presvetega Jezusovega Srca.

Jezus obljublja po sv. Marjeti Mariji Alacoque:

»Tisti, ki mi bodo vdani in meni posvečeni, se ne bodo pogubili« (št. 4).

»Tistim, ki delajo za rešitev duš, bom dal, da bodo spreobrnili tudi najbolj trdovratne grešnike, če bodo prisrčno častili moje Srce in to češčenje širili med ljudmi« (št. 10).

»Imena tistih, ki bodo širili to češčenje, bodo neizbrisno zapisana v mojem Srcu« (št. 11).

V Fatimi je Marija pri drugem prikazanju, 13. junija, napovedala Luciji, kar velja tudi nam: »Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje in te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.«

Kakor žalostni Luciji tudi nam veljajo tolažilne Marijine besede: »Ne izgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.«

Bog ljubi prav vsakega človeka

Bog ljubi prav vsakega človeka, čeprav nas je danes na zemlji več kakor sedem milijard. Bog ljubi tudi najbolj propadle ljudi. Bog daje zemeljske dobrine krivičnim večkrat celo obilneje kakor pravičnim, ker hoče pravičnim s pomanjkanjem dobrin pomagati, da bi bolj zahrepeneli po nebeških dobrinah in bi se nanje bolje pripravili. Pravične prav zato, da bi duhovno napredovali, večkrat zadenejo težji križi kakor krivične. Bog naprej ve, da nekaterim grešnikom tudi pomanjkanje dobrin in različni križi ne bodo prinesli spreobrnjenja. Zato jim izkazuje zemeljske naklonjenosti. Tako Bog podarja svojo ljubezen vsakemu človeku, kakor je temu primerno. Ker smo končna in omejena bitja, Božjega delovanja ne razumemo.

Mera Božje ljubezni ni do vsakega človeka enaka. Bog nekatere ljubi bolj kakor druge in jim daje več milosti, ker ima z njimi posebne načrte. Vsekakor gre pri Božji ljubezni za skrivnost svobodne Božje izbire, ki je ne moremo do konca doumeti. Zato bo za nas najbolje, če bomo v popolnem zaupanju vse prepustili Bogu.

Mala Terezija o našem vprašanju v Povesti duše takole razmišlja: »Dolgo nisem mogla razumeti, zakaj Bog nekatere duše odlikuje z večjimi milostmi, drugim pa jih bolj pičlo odmerja. Premišljevala sem o življenju svetnikov. A nisem si znala razložiti, kako to, da je Gospod nekatere duše s tako skrbnostjo varoval prav od zibeli do groba; vse, kar bi jim moglo biti v spotiko, je pred njimi odstranil s pota. Nič jim ni oviralo prostega poleta k Njemu v višine. Tudi ni dopustil, da bi bil kdaj greh zasenčil brezmadežni blesk njihove krstne nedolžnosti.

Jezus me je poučil o vsem tem. Opozoril me je na široko odprto knjigo narave: Vse cvetlice so mične in lepe. Krasna je kraljevska roža in prelestna je v svoji belini nežna lilija. Toda vse to ne zatemni prijetnega vonja vijolice in ljubkosti skromne marjetice. Spoznala sem, da bi naša pomlad zgubila krasoto, če bi razgrnila po svojih tratah samo bohotno žareče rože namesto preprostih cvetlic.

Prav tako je tudi v živem Božjem vrtu, v kraljestvu duš. Bog si je zasadil v svojem Božjem vrtu velike svetnike, prave rože in lilije; a poleg njih si je vzgojil tudi drobcene, neznatne marjetice in vijolice. Vse pa imajo eno in isto nalogo: da razveseljujejo Božje oko, kadar zre na zemljo, podnožje svojih nog. Cvetke same pa so tem popolnejše, čim bolj radostno in vestno izpolnjujejo Božjo voljo.«

p. Anton

Bog nas ljubi kakor oče in mati.

Mati Terezija je povedala: »Pred nekaj meseci so našli na ulici v Melbournu moža, alkoholika, ki je živel že mnogo let v tej državi. Sestre so ga odpeljale v svoj dom. Ko je videl, kako so ravnale z njim, kako so skrbele zanj, mu je nenadoma postalo jasno: 'Bog me ljubi.' Nikoli več se ni vdal pijači. Vrnil se je k svoji družini, k svojim otrokom. Zopet je začel delati. Ko je dobil prvo plačo, je prišel k sestram, jim izročil denar in rekel: 'Želim, da ste še za druge Božja ljubezen, kakor ste bile zame.'«

Če se sestre matere Terezije tako odlikujejo v ljubezni, kaj naj rečemo šele o Bogu! Sveto pismo Božjo ljubezen primerja očetovi in materini ljubezni. V najlepši molitvi, ki nas jo je naučil Jezus, se obračamo na Boga z besedami: »Oče naš, ki si v nebesih« (Mt 6,9). Kristjani smo Božji otroci. To smo postali pri svetem krstu, ko smo se rodili iz vode in Svetega Duha (prim. Jn 3,5).

Bog nas ljubi neskončno bolj kakor najboljši zemeljski oče. Jezus je rekel učencem: »Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi mene tako radi in trdno verujete, da sem prišel od Boga« (Jn 16,27). Božja ljubezen do nas je popolnoma nesebična. Bog ne more od nas ničesar pričakovati, česar že ne bi imel sam. Ljubi nas, ker nam hoče dobro.

Božja ljubezen do nas je podobna tudi materini ljubezni. Kakor otrok ni s svojo ljubeznijo zaslužil materine ljubezni, tako mi s svojo ljubeznijo nismo zaslužili Božje ljubezni. On nas vedno ljubi prvi in nas v svoji ljubezni vedno znova preseneča. Že v Stari zavezi Bog popisuje svoje ravnanje z izvoljenim ljudstvom s podobami, ki veljajo za matere:

»Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil, iz Egipta sem poklical svojega sina. Jaz sam sem Efraima učil hoditi, jemal sem jih na svoje lakte, pa niso spoznali, da skrbim zanje. Pritegoval sem jih s človeškimi vezmi, z vrvicami ljubezni, bil sem jim kakor tisti, ki si vzdigujejo otroka k licu, počasi sem mu dajal jesti« (Oz 11,1–4).

Seveda je Božja ljubezen neskončno bolj popolna od ljubezni še tako popolne zemeljske matere. Je popolnoma brezpogojna: »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal« (Iz 49,15s).

Boga zanima vsak človek, vsaka človeška oseba, vsaka neumrljiva duša. Bog ljubi vsakega posebej. Ne zamenjuje nas med seboj. Pozna nas po imenu. Pozna našo zgodovino, stran za stranjo. V njej pozna vse vrstice in celo tisto, kar je med njimi. Z nami je na vsakem koraku, od zibelke do groba. Ljubi nas, čeprav ga mi ne ljubimo. Božje ljubezni smo deležni po delovanju Svetega Duha. Sv. Pavel uči, da »je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Med sadove Svetega Duha šteje na prvem mestu ljubezen (Gal 5,22).

Jezus nas ljubi s človeškim srcem.

Božja ljubezen je tako čudovita zato, ker nas je Bog ljubil, ko smo bili še grešniki: »Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Rim 5,6–8).

Ljubezen daje smisel vsemu Jezusovemu delovanju, še posebej njegovemu trpljenju. Jezus je na križu razodel svojo največjo ljubezen do nas. O tem pričajo njegove prebodene roke in noge ter odprta srčna stran. O tem govori trnova krona in toliko ran po vsem njegovem telesu. Odprto Jezusovo Srce je razodetje nedoumljive Božje ljubezni.

Apostol Janez je zapisal: »Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, je tem izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1): umil jim je noge, postavil je mašno daritev, jih posvetil v duhovnike in jim podelil prvo sveto obhajilo; zanje je sprejel krivično obsodbo na smrt, bičanje, kronanje s trnjem in križanje. Tako jih je ljubil na najvišji možni način. Posebno znamenje Jezusove ljubezni do nas je bila izročitev nove zapovedi. Ko je bil povzdignjen z zemlje, nas je začel pritegovati k sebi, kakor je obljubil (prim. Jn 12,32).

Jezus je z vsem svojim življenjem in trpljenjem razodeval Očetovo ljubezen do nas. Jezusova ljubezen do nas je enaka Očetovi ljubezni do Jezusa: “Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil” (Jn 15,9).

Poglejmo sv. Bernarda: »Ni večjega dokaza za Božjo usmiljeno ljubezen, kakor je njegovo učlovečenje, ko si je privzel našo lastno revščino. Človek, ne vprašuj, zakaj trpiš ti, ampak zakaj trpi on. Iz tega, kar je on prestal zate, spoznaj, kako te ceni. Razumel boš njegovo dobrotljivost po njegovi ljubezni do ljudi. Kakor je v učlovečenju postal majhen, tako je postal velik v dobrotljivosti. Toliko mi je dražji, kolikor bolj se je ponižal zame. Velika je Božja dobrotljivost, velika njegova ljubezen do ljudi. Največji dokaz svoje dobrotljivosti pa je gotovo Bog dal, ko je združil božanstvo s človeško naravo v osebi, ki ji je dal ime Jezus.«

Angel je pri prvem prikazanju fatimskim pastirčkom dejal: »Srci Jezusa in Marije sta pozorni na vaše goreče prošnje.« Pri drugem prikazanju pa je rekel: »Presveti Srci Jezusa in Marije imata z vami načrte usmiljenja.«

Kristjani smo povabljeni, da se posvetimo in izročimo presvetemu Jezusovemu Srcu, in sicer po Marijinem brezmadežnem Srcu, ter da to izročitev dovolj pogosto obnavljamo. Jezus in njegova Mati nas hočeta pripeljati k pravi ljubezni. Ker nas ljubita, hočeta rešiti človeštvo, ki se je od ljubezni do Boga in bližnjega zelo oddaljilo. Treba je verovati v njuno ljubezen in jima zaupati. Treba se jima je z ljubeznijo popolnoma izročiti. Prenovila bosta naša srca, da bomo začeli misliti, govoriti, delati in ljubiti kakor onadva. Idealno bi bilo, če bi posnemali Marijo v izpolnjevanju njenega življenjskega vodila: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« Naša pot je sicer drugačna od njene. Ker pa smo njeni otroci, se mora to poznati tudi v našem življenju in delovanju. Naravno je, da je otrok podoben svoji materi.

Božja ljubezen nas vabi k ljubezni (2) Simbol srca

O človeškem srcu govorijo Sveto pismo Stare in Nove zaveze, cerkveno učiteljstvo, mistiki, pesniki in pisatelji ter ljudje v vsakdanjem pogovoru. Srce je središče življenja in dejavnosti, jedro človekove osebnosti ter sedež njegove ljubezni. Človek brez srca je človek brez ljubezni. Srce je več kakor človekov razum, volja in čustvo. Srce je simbol ljubezni in vsega notranjega bogastva.

Človek je takšen, kakršno je njegovo srce. V srcu prebiva Sveti Duh (prim. Gal 4,6). Od našega srca bo odvisno tudi gledanje Boga po naši smrti, saj nas Jezus v blagru uči: “Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali” (Mt 5,8). Ko molimo, povzdigujemo k Bogu svoje srce.

V srcu nastajajo naše misli, želje, načrti. Žal tudi naši grehi. Kakršne so naše prostovoljne misli, želje, sklepi in predstave, takšne bodo naše besede, takšna bodo tudi naša dejanja. Takšni bomo kot ljudje in kristjani. Če se hočemo poboljšati, mora priti do spreobrnjenja našega srca, naše notranjosti. Na znotraj se moramo odvrniti od zla in se okleniti dobrega, Boga.

Bog je po preroku Ezekielu obljubil:

“Odstranil bom kamnito srce iz njihovega telesa in jim dal meseno srce, da se bodo ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali. Moje ljudstvo bodo in jaz bom njihov Bog” (Ezk 11,19s).

Govorimo tudi o presvetem Jezusovem Srcu. Povabljeni smo, da se mu posvetimo. Tu je središče njegove ljubezni do Boga in do vsakega človeka. On ima srce za nas. Tudi za nebeškega Očeta moremo reči, da ima srce za nas ljudi, ker nas neizmerno ljubi.

Ljubezen ni isto kakor čustvo ljubezni, ki je dostikrat kratkotrajno in muhasto. Vendar s pomočjo čustva Boga in bližnjega ljubimo z večjim žarom. Veselje in sreča sta povezana z ljubeznijo. Že pristna človeška ljubezen je vir veselja in sreče. Tem bolj je vir veselja in sreče ljubezen med človekom in Bogom.

Tomaž Kempčan, znani duhovni pisatelj iz 15. stoletja, je v knjigi Hoja za Kristusom položil Bogu v usta tele besede:

»Sin, ne zaupaj temu, kar morda sedaj čutiš v srcu, kajti čustva se hitro menjajo. Dokler boš živel, boš podvržen spremenljivosti, tudi ne po svoji volji: sedaj miren, potem nemiren, danes goreč, jutri mlačen, sedaj skrben, sedaj len; sedaj resen, a potem zopet lahkomiseln. A kdor je razumen in poučén v duhovnem življenju, ta je vzvišen nad vso to spremenljivost; tak se ne meni za čustva, ne za to, od kod vleče veter nestanovitnosti, ampak samo za to, da je ves namen duha obrnjen k pravemu in zaželenemu cilju.«

Čeprav ni nobenih čustev ali so ta celo ljubezni nasprotna, moremo ljubiti z Božjo ljubeznijo. Seveda se moramo pri tem večkrat prisiliti z voljo. To je potrebno zlasti pri ljubezni do sovražnikov, ko se nam čustva običajno zelo upirajo in so nam le z duhovnim bojem pokorna.