Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 4. april 2019

VALERIJINE VRSTICE Kinda

Fatima, kraj na Portugalskem, ki ga je Marija izbrala, da bi ljudem našega časa pomagala najti pravo pot, zveni arabsko. Nič nenavadnega, saj sta bili Španija in Portugalska v srednjem veku dolga stoletja pod Arabci. Kristjani so se borili, da bi muslimanom vzeli nazaj svojo zemljo. Zgodba pripoveduje, da so med neko bitko zajeli dekle po imenu Fatima. Eden izmed bojevnikov, portugalski princ, se je vanjo zaljubil. Fatima je sprejela katoliško vero in postala njegova žena. Po njej so kraj, kjer je pokopana, poimenovali Fatima. Fatima je torej arabsko ime in pripadniki islama Našo Gospo iz Fatime zelo spoštujejo, ne le, ker nosi ime, ki ga je imela Mohamedova hči, ampak tudi zaradi samega korana, ki Devico Marijo časti kot mater Jezusa, ki ga imajo za preroka. Mnogi menijo, da bi prav Marija iz Fatime lahko zbližala in spravila islamski in krščanski svet. Je to tako nemogoče?
Ob tem sem se spomnila na Kindo.
Njena mama Agica je prišla v Ljubljano študirat iz majhnega kraja sredi dolenjskih gričev. Stanovanje je dobila v Študentskem naselju. Starše je zelo skrbelo, kaj vse bi se ji lahko zgodilo. Ona se je njihovim strahovom smejala. Kaj se ji lahko zgodi v Ljubljani, mestu, na katero je vedno mislila s hrepenenjem. Pa se je zgodilo prav to, česar so se starši bali. Srečala je ljubezen svojega življenja. To je bil očarljivi Arabec, ki je prišel v Ljubljano študirat. Seveda je o tem doma previdno molčala vse dokler ni bila prisiljena povedati, da se mora poročiti. Na marsikaj so bili starši pripravljeni, niso pa mogli sprejeti, da se bo poročila z muslimanom. Pa se je, seveda samo civilno, saj sta se lepo dogovorila, da ne bo nobeden vsiljeval svoje vere drugemu.
Rodila je hčerko, ki sta ji dala starodavno sirsko ime Kinda. Babica tam sredi dolenjskih gričev pa je jokala, ker otroka niso ponesli h krstu. In vedela je, da bo tako tudi z naslednjimi Agičinimi otroki. Prišel ja čas, ko je arabski zet doštudiral in sklenil, da se z družino vrne v svojo domovino. Sirski sorodniki so Agico lepo sprejeli, čeprav ne navdušeno. Bili so inteligentni ljudje in so sprejeli njeno odločitev, da ne bo zapustila svoje vere. Drugače je bilo z otroki. Rodila je še tri. Deležni so bili vzgoje očetove družine in šol, ki so jih obiskovali. Agica je ostala zvesta svoji veri, v težkih trenutkih se je v mestu, kjer so živeli, zatekla v katero izmed krščanskih cerkva in se priporočala Mariji. Včasih se je tudi s Kindo pogovarjala o svojem otroštvu, ko je bil svet še urejen in varen pod okriljem domače družine in vere prednikov. Dekle je končalo šole v domovini svojega očeta. Potem pa si je zaželela, da bi šla študirat v domovino svoje matere. Doma ji niso nasprotovali.
Kinda se je v Ljubljani čudovito počutila. Saj je bila navsezadnje njeno rojstno mesto, na katero je imela njena mati toliko lepih spominov. Tu je imela tudi sorodnike, ki so jo z veseljem sprejeli za svojo. Bila je vedro, živahno dekle in zaradi svojega malce eksotičnega videza, zelo privlačna. Potem pa se ji je zgodilo isto kot pred mnogo leti njeni materi. V Ljubljani je srečala ljubezen. Dečko je bil doma tam nekje iz rojstnih krajev njene matere. Imel je isti pojoči naglas. Ob njem se je počutila domače in varno. In takoj ji je bilo jasno, da se želi poročiti z njim, da si želi, da bi jeni otroci imeli otroštvo, o kakršnem ji je v posebnih trenutkih pripovedovala njena mati. Fant, v katerega se je zaljubila, se je sprva smejal in jo prepričeval, da sta si preveč različna, da bi se taka zveza obnesla. Bil je iz verne družine in je zavzeto sodeloval pri verskem udejstvovanju mladih. Predvsem pa cerkveni pevec. Kinda se mu je želela pridružiti pri petju. Potem se mu je pridružila na raznih študentskih srečanjih … in nekega dne je babica z dolenjskih gričev bila priča poroki, cerkveni poroki svoje vnukinje. Danes Kindina otroka v cerkvici sredi dolenjskih gričev navdušeno prepevata Marijine pesmi.
Valerija Ravbar

sreda, 3. april 2019

Z DUHOVNIKI V SANKT PETERBURGU (3)

Napočil je čas odhoda z zagrebškega letališča. Letalo se je počasi začelo pomikati proti vzletni stezi. Že smo se toliko oddaljili od letališke zgradbe, da smo jo lahko videli v celoti. Bila je res moderna. Streha je bila iz nekakšnih plošč ali folij, napeta na ogrodje, ki močno spominja na gradbene odre. Na hitro je bila podobna raznim nogometnim arenam po velikih mestih. Potrudili so se in zanimivo naredili.
Še malo smo se ustavili na začetku vzletne steze. Potem pa so zahrumeli motorji na polno. Vedno bolj hitro smo se pomikali po stezi. Sprva je treslo, ker tla niso bila popolnoma gladka. Ker je steza večinoma narejena iz betona, so na pisti reže med eno in drugo ploščo. To povzroča tresljaje. Toda kmalu je letalo dobilo tako veliko hitrost, da se je odlepilo od tal. Zaplavali smo in tresenje se je nehalo. Smo že v zraku.
Pod nami so se pojavila polja. Lepo je bilo videti avtocesto, ki gre mimo Zagreba proti Panonski nižini in naprej v Srbijo. Postajala je vedno bolj ozka.
Zavili smo na sever. Pod nami je bilo videti del Zagreba, ki se je vedno bolj odmikal. Sonce ga je lepo osvetljevalo. Letalo je bilo precej nagnjeno, saj smo hitro pridobivali višino. Zdelo se mi je, da bomo leteli nad Panonsko nižino. Mogoče bi v daljavi na levi lahko videl še kakšne slovenske kraje. Toda premalo sem poznal pokrajino iz zraka, da bi lahko rekel: Tam je pa Slovenija. Pričakoval sem, da bom videl Blatno jezero na Madžarskem, a ga nisem dočakal. Mogoče bi ga videl z druge strani.
Pod nami se je jasno izrisovala pokrajina. Bile so nepregledne ravnine z rekami in jezerci. Veliko polj je bilo ter tu in tam male zaplate gozdov. Nisem vedel, kje letimo.
Že takoj po vzletu sem vzel v roke fotoaparat. Skušal sem narediti nekaj slik Zagreba iz zraka, a je prehitro spolzel mimo. Slikal sem pokrajino pod nami. Ko pa smo se že precej dvignili, je bilo spodaj že precej megleno.
Dvignili smo se na višino za polet. Motorji so nehali delovati s polno močjo. Ljudje so se začeli sprehajati po letalu. Tudi stevardese so nam začele prinašati hrano. Ni bilo veliko, bilo pa je toliko, da se je komaj splačalo dati v usta. Pazljivo sem použil svoj obrok in pazil, da ne bi polil soka, ki sem ga dobil.
Spodaj pod nami so bile še vedno nepregledne ravnine. Toda vreme ni bilo več tako jasno. Začeli so se nabirati oblački, sprva mali in posamezni, potem pa jih je bilo čedalje več. Na tleh so se pojavile velike sence, ki so jih risali oblaki. Vedno manj je bilo s soncem obsijanih tal. Kmalu pa se je pojavila črta oblakov. Bili so tako lepo zloženi v vrsto, da je bilo zanimivo gledati. To je torej vremenska fronta, kjer se srečujejo različne gmote zračnih mas. Za vremensko mejo je bilo čedalje več oblakov. Vedno bolj na gosto so bili posejani. Kočno pa je izginil pogled na tla. Oblaki so zagrnili kopno pod nami.
Z občudovanjem sem gledal gmote oblakov. Bilo jih je veliko. Koliko vode? Kašna teža, pa lebdi v zraku? Prišla mi je misel na Stvarnika. Res je bil mojster, da je vse tako čudovito ustvaril. Kakšne sile je položil v gibanje zraka, ki nosi s seboj toliko vodnih hlapov, ki se dvigajo iznad segrete zemlje. O, kako velik si, Gospod! Zajelo me je neke vrste občudovanje in slavljenje Gospoda. Čudovita so njegova dela! Pa jih ljudje tako malo opazimo. Koliko ljudi v našem letalu sploh opazi te čudovite oblake? Ali je kdo pomislil na Tistega, ki jih je naredil? Mogoče pa kdo? Kaj vem?
Zajelo me je navdušenje. Pa ne samo navdušenje, nekaj več je bilo v meni. Čutil sem, kako blizu nam je Bog, kako njegova dela govorijo o njegovi modrosti.
Gledal sem ven in opazoval oblake pod nami. Bili so kot čudovita snežno bela pokrajina s čudovitimi vzorci. Bile so nepregledne ravnine, tu in tam pa hribčki. Nekateri oblaki so se dvigali višje. Tvorili so nekakšne hribe, ki so se zajedali v temno modro nebo. Tudi nebo je bilo prekrasno. Temno, tam pri vrhu skoraj črno.
V srcu se mi je dvigala neka ljubezen in občudovanje našega Stvarnika. Kako čudovito je vse ustvaril! To so bile besede, ki mi niso nehale odzvanjati v srcu. Bili so kot ena sama pesem, ki se je z enakimi besedami dvigala iz mojega srca, vedno nova, vedno drugačna. Da, občudovanje oblakov je lahko molitev! Lahko je pesem Stvarniku. Lahko je hvalnica brez besed.
In človek! Kako čudovito je šele on ustvarjen. Kako lepo, da lahko vidim te prekrasne prizore. Kako čudovito si nas ustvaril, da moremo opaziti to lepoto, delo tvojih rok! Kaj si nam dal, da se zavedamo, da je vse to izšlo iz tvojih rok, da je vse to predvidela tvoja modrost! O, kako velik si, Gospod!
Moje ždenje ob oknu je bilo ena sama molitev občudovanja in slavljenja. Pozabil sem na vse, kar je bilo okoli mene. Tudi na sobrate duhovnike. Ljudje so čebljali na notranji strani, motorji so enakomerno brneli, jaz pa sem gledal oblake in bil v mislih pri Njem, ki jih je naredil.
Kako malo je potrebno, da človek doživi Božjo bližino. Potrebno je samo odpreti srce in videti njegova dela. Pa ne samo s telesnimi očmi. Odpreti je potrebno oči srca in z njimi gledati. Samo pogled notranjih oči nam pomaga doživeti Stvarnika in videti njegovo lepoto.
Toda oblaki so malenkost, ki jo moremo videti. Kako čudovito je šele tisto, kar je skrito našim očem. Zvezde nad nami, čudovite galaksije in ogromne jate, v katere se združujejo. Novi svetovi tam daleč od nas. In nedoumljive nebeške dalje! Že prostranost Zemlje težko dojamemo, koliko večje razdalje so šele v vesolju? Toda vse to je izšlo iz Tvoje roke. Vse to objemaš z enim samim pogledom. O, kako velik si, Gospod!
Oblaki so se začeli redčiti. Tu in tam so se že pojavile krpe kopnega. Potem vedno večje zaplate, in končno sem pod seboj zagledal ruska prostranstva. Spet same ravnine, nepregledni gozdovi. Tu in tam so jih delile ceste, ki so bile ravne, kot bi jih z ravnilom narisal. Pa njive in travniki! Tudi ti so bili ravni, lepo štirioglati. Kako so mogli to tako lepo urediti?
Mogoče lažje kot pri nas. Niso jih ovirali hribi, ne vijugaste reke. Mogoče se niso brigali za vsak košček zemlje, saj so imeli na voljo ogromna prostranstva. Zemlja je bila videti siva. To je torej tisti »černozjom«, črna ruska zemlja, ki je zelo rodovitna. Večjih naselij ni bilo videti.
Toda bolj ko smo leteli proti severu, več je bilo naselij. Povezovale so jih ceste, ki so bile večinoma ravne kot puščica.
Letalo se je začelo spuščati. Toda, kje bomo pristali? Na kakšni gozdni jasi? Nič ni bilo videti, le v daljavi se je nekaj modro svetlikalo. Zdelo se mi je, da vidim morje. Pa obalo na drugi strani sem videl. Mogoče je to Finski zaliv?
Ceste pod nami so postajale vse bolj široke. Na njih smo že opazili avtomobile, ki so hiteli vsak na svojo stran. Tudi tu na severu je bilo lepo vreme.
Silvo je šel pred nami v Sankt Peterburg. Po e-pošti nam je sporočal, kakšno je vreme. Bilo je mrzlo, deževno, podnevi tam do 13 stopinj. Torej ne bomo imeli nič kaj lepo vreme. Zadnji dan pa nam je sporočil, da je za naslednje dni kar dobra vremenska napoved. To pomeni, da bomo imeli vsaj malo sonca in toplega vremena. Bog nam daj vsaj toliko lepega vremena, da si bomo vse lahko ogledali.
Še vedno smo leteli nad travniki in gozdovi. Naselja so bila že bolj pogosta. Tu in tam velike strehe, kar so bili najbrž kakšni večji obrati, delavnice.
Bili smo že čisto nizko, pa še vedno ni bilo videti nič od letališča. Pod nami samo travniki in polja. Končno smo preleteli neko ograjo. Najbrž je bila letališka. Pod nami pa zanikrno pokošen travnik. Upam, da ne bomo pristali kar na travi!
Zadnje trenutke pa se je le pokazala pristajalna steza pod nami. Še malo smo drseli nad njo, potem pa se je letalo dotaknilo tal. Torej smo pristali na ruski zemlji. Zanimivo!
Ko je letalo krenilo na stransko stezo, smo opazili letališke stavbe rdeče-belo pobarvane. Takoj sem se spomnil na hrvaško belo rdečo šahovnico. Toda to niso bile glavne stavbe, peljali smo se mimo njih. Kočno smo zagledali letala, ki so bila parkirana ob letališki zgradbi. To je torej Pulkovo, letališče mesta Sankt Peterburg.
Namestili smo se ob terminal, da so nas priključili na pokrite hodnike. Še malo smo počakali, potem pa začeli počasi izstopati. Na letališču ni bilo velikih množic. Pomikali smo se v notranjost, da bi našli prostor, kjer bomo prevzeli prtljago.
Potem so nas čakale še mejne formalnosti. Razvrstili smo se ob okenca, ki so imela semaforčke. Ko je bila zelena luč, si lahko stopil naprej. Ker je bilo veliko kabin, smo hitro prišli na vrsto. Opazil sem, da je bil na vsaki kabini z uslužbenko prilepljen trak s številkami in črticami. Ugotovil sem, da je meter. Uslužbenka samo pogleda in vidi, koliko si visok. Mogoče so to še ostanki iz časov komunizma, ko so človeka izmerili in popisali po dolgem in počez. Formalnosti so potekale tekoče. Dobili smo male lističe, ki smo jih vložili v potne liste. Tam so bili v ruski cirilici zapisana naša imena in podatki.
Zunaj teh uradnih prostorov smo še malo čakali. Najprej smo skušali nastaviti mobilne telefone na njihov čas in na njihove operaterje. Meni se ni dobro izšlo. Telefon ni hotel najti nobenega primernega operaterja, da bi mogel dobiti povezavo. Želel sem namreč domov sporočiti, da smo srečno prispeli. Mamo in sestro je skrbelo, kako bomo kolovratili tam daleč na severu.
p. Branko Petauer

torek, 2. april 2019

Vir največje moči II/2 Svetloba in senca

Jezusova velikoduhovniška molitev, ki jo je zapisal apostol Janez ((Jn 17,1–26), je prav gotovo najvažnejši del Kristusove oporoke. To je bila oporoka ljubezni, zadnja molitev za njegove. Po tej molitvi je Jezus vstal in šel na vrt Getsemani, da bi tam nadaljeval svojo molitev v najbolj temni uri svojega življenja.
Sveti Ignacij pravi, da moramo ob premišljevanju Kristusovega trpljenja zlasti premišljevati, kako se skriva božanstvo, prepuščajoč Kristusa v strahotni temi, da bi tako njegova človeška narava mogla trpeti in tem bolj občutiti bolečino.
Ko je Kristus odmolil velikoduhovniško molitev, je odšel iz dvorane zadnje večerje. Luči sedmeroramnega svečnika, ki so gorele med velikonočno večerjo, so po odhodu Kristusa in apostolov ugasnile. Odrešenik pa je šel proti potoku Cedronu po kamniti poti, ki jo je komaj malo osvetljevala bleda luna, katera je le težko predirala zastor viharnih oblakov, ki so zastirali pogled na nebo … Peter je nosil v roki svetilko in skušal svetiti na vijugasti stezi, po kateri je stopal Jezus, molče, s sklonjeno glavo, potrt pod bremenom temnih misli, ki jih v srcu Boga-človeka vzbuja »sila teme« in ga tako skuša motiti pri molitvi, s katero si hoče sveta človeška narava dobiti moči, da premaga kneza tega sveta.
Ko so prišli v vrt, je Petru svetilka ugasnila, ker je zmanjkalo olja, kakor nespametnim devicam. Nebo se je popolnoma stemnilo in vse je objela najgloblja tema … Jezus pozna tisti kraj, kamor se je že tolikokrat umaknil k molitvi v spremstvu tistega, ki se prav ta trenutek pripravlja, gnan od Satana, da bi ga izdal in izročil sovražnikom. Jezus svoje učence pusti pri vrtnem vhodu, s seboj vzame Petra, Jakoba in Janeza ter se umakne še globlje med drevje, kjer je bilo to najbolj gosto. Priporoči jim, naj bedijo in molijo, da ne padejo v skušnjavo; zakaj Satan jih zalezuje kakor rjoveč lev. Jezus se umakne na še samotnejši, še temnejši kraj. Tam se vrže na zemljo in moli. Okoli Jezusa se zgrinja najgostejša, najbolj črna, najgloblja tema: tema »moči teme«, ki ga tare. Jezus trepeče, z rokama si zakriva obraz in z zaprtimi očmi moli. Nezaslišano goreče moli – toda niti najmanjši žarek svetlobe ne posije ob njegovi strani. »Če si Sin Božji«, – mu govori že znani glas –, »se spomni, kaj o njem piše prerok Izaija, spomni se na 53. poglavje …« Jezus si zatiska ušesa, da ne bi slišal tistega glasu … vendar pa skušnjavčeve besede prihajajo v njegovo srce. »Rastel bo kakor mladika« – nadaljuje glas – »kakor ponižna rastlina, kakor korenina iz suhe zemlje; toda njegova postava ni imela lepote; če ga pogledaš, nima na sebi nič, kar bi ga storilo mikavnega …« Kristusovo srce stiska strah, kajti dobro ve, koga pomenijo te preroške besede … Zlohotni glas pa se znova oglasi, da bi se ves pogreznil v Kristusovo dušo: »Videli smo ga zaničevanega in zadnjega med ljudmi … moža bolečin. Kakor zastrt je njegov obraz od sramu in zasramovan, da ga nismo čislali …« Jezusa objame vedno hujša žalost, navdaja ga strah … On pa moli. Njegova duša čuti smrtno grozo in zakliče: »Oče, moj Oče!« Toda njegov klic ne najde odmeva …
Skušnjavec nadaljuje: » Ranjen je … in razbičan …« Jezus pa, poln groze in stiske, zakliče: »Oče, moj Oče!« Njegov Oče pa mu ne odgovori … »Vem, da me vselej uslišiš …« Odgovora pa od nikoder.
»Kakor za gobavca ga imajo … ranjenega in ponižanega po Božji roki« – pristavi Satan.
»Oče, moj Oče,naj gre ta kelih mimo mene, ne da ga pijem!« moli Jezus še bolj goreče.
Smeje se dostavi Satan: »In vzel je nase trpljenje … grehe vseh ljudi!«
Ob teh besedah Jezusa zajame smrtna groza, in še bolj goreče in več moli.
»Naložil je nanj grehe nas vseh …« In Satan je umolknil. Jezus je v vsej potrpežljivosti pripravljen pretrpeti vsakršno trpljenje …
Toda Jezus, ki je sama nedolžnost in pravičnost, mora biti obdan z gobavostjo naših grehov in mora takšen stopiti pred svojega Očeta. To je tisti kelih, ki ga je bilo tako težko sprejeti, to je bila najbolj grozna med vsemi mukami. Jezus v smrtnem boju poti krvavi pot: Bori se v smrtnih težavah, moli pa še bolj iskreno. Njegov pot je postal kakor krvave kaplje, ki so tekle na zemljo (Lk 22,44).
In v svoji smrtni grozi kliče: »Oče, moj Oče, vse ti je mogoče … vzemi ta kelih od mene!« Satan pa mu odgovori: »Če si Božji Sin, boš moral kot grešnik stopiti pred svojega Očeta … da, pred svojega Očeta … kot grešnik … grešnik, grešnik!«
Jezus spozna ta glas, se vzravna in zakliče: »Vendar ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi!«
Ob teh besedah se Satan prestrašen umakne. Jezus pa, v skrbeh za svoje učence, vstane, stopi k njim in jih najde, da spijo.
Trikrat se ponovi ta hudi boj, in vsakokrat Satan na Zveličarja huje pritiska. Toda Jezus, obdan od grozne tesnobe, zakliče: »Oče, ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi!«
Nazadnje se zmagoslavno dvigne ter pogumno stopi svojim sovražnikom naproti, da bo izročen rokam grešnikov.
Njegov Oče bo skrbel zanj, čeprav se tisti čas zdi, da ga ne usliši. Vzvišena Kristusova molitev je zmagala!
Izvršujoč voljo svojega Očeta, pokrit z grehi vseh časov in vseh ljudi, gre, da odreši svet in da umrje sramotne smrti na lesu križa. In da čez tri dni zmagoslavno vstane.
C. M. de Heredia

61. Vrednost reči
Rečém in uslugam dajejo vrednost:
delo, koristnost, redkost in silovitost človeških željá.
Merimo láhko redkóst, koristnost in delo,
žélje ljudi pa nimajo mere, ne mej.
Ker je zato negotova vrednost stvari,
trg naj odloča, kaj vsaka velja.

62. Spreminjanje mere
Denar je mera za vrednost.
Vladar, ki spreminja to mero zato,
ker skriva, taji primanjkljaj in hkrati trdi,
da revnim pomaga,
ter da blaginja je vsem dosegljiva
z močjó oblasti – brez tveganj, naporov,
se laže in ljudstvo zavaja.
Podobno, kot druge laži,
je tudi ta zapeljiva in ima kratke nogé.

63. Odgovornost države
Zakon, mere in valuta
v varstvo so zaupani državi.
Kadar ta, ki naj jih varuje,
jih spreminja samovoljno,
si zaupanje zapravi.

ponedeljek, 1. april 2019

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Urednikova beseda

Za nami je božični čas, čas jaslic in veselega poglabljanja v pomen rojstva Božjega Deteta. Preden boste dobili 4. številko našega mesečnika, bomo že začeli postni čas. Zato je že v tej številki nekaj odmevov na najbolj intenziven čas cerkvenega leta, čas, v katerem bo v ospredju poglabljanje v Kristusovo trpljenje iz ljubezni do nas in naš odgovor v spreobrnjenju in pokori. Angeli in pastirji so se umaknili in nastopili bodo tisti Judje, ki bodo na čelu z Judežem in Pilatom Jezusa obsodili na smrt in ga pribili na križ. To smo pravzaprav mi vsi.
Smo v letu fatimskega pastirčka svetega Frančiška. Obhajamo stoletnico njegovega rojstva za nebesa. Spomnili smo se ga v duhovnih vajah za župnijske animatorje in posvečene Jezusovemu in Marijinemu Srcu od 25. do 27. januarja 2019. V tej številki se ga bomo spomnili tudi v našem glasilu. Dne 20. februarja skupaj s sestrico Jacinto praznujeta svoj god. Če bo Božja volja, bo papež Frančišek leta 2022 na Portugalskem obhajal svetovni dan mladih in skoraj gotovo poromal tudi v Fatimo.
V kapeli Odrešenika človeka z mozaikom p. Marka Rupnika je bil od 25. do 26. januarja 24-urni svetopisemski maraton, ki je hotel poudariti pomen Svetega pisma za naše krščansko življenje.
Na občnem zboru Čebelarskega društva Stična, v januarju 2019, je med drugimi tudi samostan dobil priznanje I. stopnje regijske Čebelarske zveze Petra Pavla Glavarja, ki povezuje dolenjska čebelarska društva. Glavne utemeljitve za odlikovanje so bile tri: 1. večstoletno čebelarjenje in sodelovanje z okoliškimi čebelarji, tudi zaradi večje porabe voska pri liturgiji; 2. prispevek samostana pri dvigu iz pozabe pomembnega tukajšnjega čebelarja, duhovnika Jožefa Jeriča iz Petrušnje vasi in namestitev spominske plošče na Gradišču; 3. vsakoletno sodelovanje pri izpeljavi Ambroževe maše v Stični za okoliške čebelarje in čebelarska društva.
Zahvaljujemo se vsem, ki ste za naše glasilo že dali prostovoljni prispevek za leto 2019. Priporočamo se tudi za pričevanja o molitvi rožnega venca, da bo poleg tujih pričevanj vedno več domačih. Naš cilj je, da bi se čimveč slovenskih vernikov in družin odločilo za to molitev in da bi se z Božjo pomočjo potrudili tudi za kvalitetno molitev, ki nas bo po Materi Mariji vedno bolj povezovala z Jezusom in njegovim življenjem.
Vsem želim dobro pripravo na postni čas, ki naj nam pomaga, da se poglobimo v veri, upanju in ljubezni ter na svetu naredimo čim več dobrega in tako zajezimo vedno večje prodiranje zla.
p. Anton