Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 11. december 2018

49. Strpnost

Strpnost je krepost, ker je potrpežljiva,
ker molčé prenaša govorjenje in vedenje,
tudi ko se z njim ne strinja,
ali mirno razloži drugačno mnenje.
Kadar pa postane nekdo brezobziren,
ko vsiljuje drugim svoj način življenja,
ali širi laž, tedaj,
poštenjak spregovori in dvigne glas,
brani, kar je res in prav.
Strpnost bi bila tedaj slabost.

50. Soodgovornost
Prav je, da smo strpni do človeka, ki se moti,
a hkrati ne brezbrižni do resnice.
Kdor je tiho, ko opazi, da se širi zmota ali laž,
in kdor ne brani bližnjih, ki trpe krivico,
je sokriv nesreče in trpljenja,
ki ga povzročajo ljudem krivice, laž in zmota.

51. Iskanje lahkih poti
Navadno, ko ljudje zavračajo naravni red vrednot,
ker menijo, da je pretrd za nov, sodobni rod,
ki hoče manj pravil in to milejših,
se nevede prepuščajo
prav sodbam tistih medijev,
ki so prikrit diktat močnejših.
dr. Marko Kremžar

ponedeljek, 10. december 2018

Vir največje moči I/14 Edina metoda!

»Koliko metod imate naprodaj za učenje angleškega jezika?« sem vprašal v knjigarni. Pokazali so mi celo polico knjig, kjer sem mogel našteti kar 27 različnih metod, debelih in drobnih knjig. Nato sem vprašal, katera izmed njih bi bila najboljša.
»Vzemite katerokoli, ne ena ne druga ni dosti prida,« je smehljaje se odgovoril prodajalec.
»Kaj storiti?«
»Če se hočete naučiti govoriti angleško, pojdite tja, kjer ta jezik govorijo, in govorite. Vse drugo je odveč.«
Večkrat sem se spomnil tega odgovora, kadar me je kdo spraševal, katera je najboljša knjiga, da bi človeka naučila moliti. Katero vzamete v roke, je lahko dobra, nič pa se ne da primerjati s prakso, to se pravi: z dejansko vajo. Moliti – je resnično najboljša metoda, da se naučimo moliti.
Molitev je kakor jezik: jezik, v katerem govorimo z Bogom. To je jezik, ki ima le malo besed. Vzrok je dokaj preprost; kajti ta jezik rabimo le za to, da nas razume Bog. Če bi bil naš Bog kak malik, bi bila upravičena gostobesedna in glasna govorica, da bi se mogli sporazumeti z njim. Toda naš Bog ni tak! »Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani zaradi svojih mnogih besed. Ne postanite jim podobni; saj vaš Oče ve, kaj potrebujete, še preden ga prosite« (Mt 6,7–8).
Čemu pa potem toliko raznih pobožnosti, devetdnevnic in tridnevnic? Kristus nam je zapustil očenaš kot vzorec molitve, ki se ga moramo držati, kadar se obračamo na svojega Očeta, ki je v nebesih. Nobena molitev, ki se ne drži tega vzorca, najsi bo še tako dobra in lepa, ni v skladu s tem, kar nas je Kristus učil. Če hočete videti, kako je Kristus molil, berite na primer še čudovita poglavja v Janezovem evangeliju (14–18), ki kar kipe od prave, vzvišene in možate mistike.
Že prej smo omenili: vsi razlogi, ki jih v svojih molitvah navajamo, vsi nagibi, vsi naslovi, ki jih hočemo uveljaviti, Boga ne ganejo: »saj vaš Oče ve, kaj potrebujete, še preden ga prosite«. Pač pa naj ti razlogi in čustva, ki smo jih v molitvi primerno razložili, služijo nam, da nas same ganejo in pomnožijo naše zaupanje, da bomo uslišani. Nikakor torej ne zametujem lepih molitev, polnih vzvišenih misli, pobožnosti in devetdnevnic, ki vsebujejo molitve, polne možatih in gorečih čustev. Kadar nas te molitve navajajo k temu, da z večjim zaupanjem prosimo ter svojo voljo popolnoma izročamo v Božje roke, so zelo koristne in vredne vse hvale in razširjenja.
Kadar se kdo hoče učiti tujega jezika, se mora najprej naučiti tistih besed, ki jih pogosto rabimo, in so, kakor pravimo, običajni besedni zaklad. Jezik molitve je preprosta stvar, saj je treba zanj le malo besed. Da pa moremo tem besedam dati pravi pomen, da jih izgovarjamo v tistem duhu, v katerem jih je izgovoril naš Gospod Kristus, za to pa je treba veliko vaje, neprestane vaje in posebne Božje milosti. Stavek, ki pove bistvo molitve in je njen izvleček, se glasi:
»Ne moja, marveč tvoja volja naj se zgodi!«
Vsa skrivnost učinkovite molitve je v tem, da prosimo z vero in brez omahovanja. Edino sredstvo, da v veri ne omahujemo, je, da se popolnoma izročimo v Božje roke, saj Bog bolje ve kot mi, kaj je za nas dobro. Da pa se bomo mogli popolnoma izročiti v Božje roke, moramo najprej začeti z malimi dejanji, v katerih svojo voljo podredimo Božji. Če bomo ta dejanja ponavljali, se bomo s pomočjo Božje milosti polagoma navadili popolne skladnosti s sveto Božjo voljo.
Vzemimo polo papirja, preganimo ga na dvoje, pa bo na pregibu ostala vidna črta. Če papir spet zravnamo in ga na istem pregibu znova zganemo, bomo videli, da je črta na pregibu zdaj vidnejša ko prej. Če to večkrat ponovimo, bo papir na istem mestu vedno laže preganiti. Nekaj podobnega se zgodi, če začnemo svojo voljo podrejati Božji, kadar ga kaj prosimo. Spočetka bo stalo precej truda, vdati se v vsem Božjim ukrepom, tudi ko se ti ne skladajo popolnoma z našimi željami. Če pa po tej poti nadaljujemo, bomo sčasoma in z Božjo milostjo dosegli, da bo naša molitev nad vse uspešna; ne bomo namreč niti trenutek omahovali, ker bomo trdno oprti na nepremakljivo skalo Božje volje. Treba je torej moliti, in sicer vztrajno moliti, da dosežemo spretnost prave molitve, kakor moramo ponavljati, kadar se učimo kakega tujega jezika.
Ko se učimo molitvenega jezika, se nam pa zgodi nekaj docela nasprotnega kakor pri učenju tujega jezika. Kadar se namreč vadimo v tujem jeziku, dobivamo vedno večji besedni zaklad. Pri molitvenem jeziku pa je besed vedno manj, čim bolj napredujemo v učenju tega vzvišenega jezika, dokler se naš besedni zaklad ne skrči na tele štiri besede: »Zgodi se tvoja volja!«
Še več! Kadar naša molitev postane res popolnoma zaupna, tedaj celo naš jezik obmolkne in naša duhovna in telesna drža popolne vdanosti postane najzgovornejši izraz naše prošnje.
Spomnimo se na Učitelja vseh učiteljev, kako moli na Oljski Gori: najprej z zelo malo besedami, kmalu pa brez besed – z obrazom na zemlji. Živa podoba popolne vdanosti volji nebeškega Očeta!
Spomnimo se, kako je zgovorni David vedno bolj krajšal svoje silne prošnje ter se vedno globlje pripogibal pred Gospoda, dokler ni vzdihnil: »Naše telo se oprijemlje zemlje« (Ps 43,26).
Spomnimo se na orjaškega preroka Elija, kako se je potem, ko je izprosil ogenj z neba, vrgel na tla, z glavo med koleni, kakor napet lok pred Božjim obličjem in v molitvi prosil za dež, ne da bi črhnil eno samo besedo.
C. M. de Heredia

nedelja, 9. december 2018

Zaupanje v Boga, spreobrnjenje in poznanje Boga

Apostol pravi, da nekateri ne poznajo Boga (prim. 1 Kor 15,34), jaz pa pravim, da ga vsi tisti ne poznajo, ki se nočejo spreobrniti k njemu. Spreobrnitev pa zavračajo, ker si Boga predstavljajo visokega in strogega, četudi je milostljiv; trdega in neizprosnega, četudi je usmiljen; nasilnega in strašnega, četudi je ljubezniv …
Kaj se bojite, maloverni? Da ne bi hotel odpustiti grehov? Saj jih je z lastnimi rokami pribil na križ. Da ste občutljivi in razvajeni? Saj pozna prst, iz katere smo narejeni. Da ste preveč vdani zlu in zapleteni v grešne navade? Saj Gospod rešuje jetnike (prim. Ps. 146,7). Da vam Gospod, ogorčen zaradi strašnih in premnogih grehov, ne bi hotel ponuditi svoje roke v pomoč? Toda kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost (Rim 5,20) … Kaj vas zadržuje od zveličanja ? To, kar pravim: ne poznate Boga, mojim besedam ne verjamete.

sobota, 8. december 2018

Vednost o Bogu in ljubezen do Boga

Pouk dela človeka učenega, navdušenje pa modrega. Sonce ne ogreva vseh, katerim sveti; tako tudi učenost, ki mnoge uči, kaj je treba storiti, poslušalcev hkrati ne navduši, da bi to storili.
Eno je poznati veliko bogastva, drugo pa je imeti ga, saj človeka ne naredi bogatega poznanje, ampak posedovanje. Prav tako je eno poznati Boga, drugo ljubiti ga, saj človeka ne naredi modrega spoznanje, ampak ljubezen, ki ga prevzame …
Res je začetek modrosti začetna ljubezen do Gospoda (prim. Ps 111,10), saj duša spozna Boga šele takrat, ko jo prešine z ljubeznijo in ne, ko jo napolni z znanjem (23,14).

petek, 7. december 2018

Misli sv. Bernarda Obrekovanje in ljubezen

Napaka obrekovanja napada zlasti ljubezen, ki je Bog. Tudi vi lahko vidite, da ta napaka bolj kot vse druge napada in preganja ljubezen. Kdor obrekuje, najprej pokaže, da je sam brez vsake ljubezni. Z obrekovanjem želi doseči, da bi obrekovani postal osovražen ali zaničevan pri tistih, pred katerimi ga obrekuje. Hudobni jezik rani ljubezen v vseh, ki ga poslušajo in, kolikor more, ubije in zatre; prav tako pa tudi pri vseh drugih, do katerih bo morda prišla beseda teh, ki so navzoči. Vidiš, s kakšno lahkoto in naglico more naglo se razširjajoča beseda okužiti s hudobijo veliko duš! …
En sam človek spregovori eno samo besedo in tista edina beseda v hipu prodre v ušesa mnogih poslušalcev in ubije njihove duše. Srce, ki je zagrenelo v žolču nevoščljivosti, more z jezikom trositi samo grenkobo, kakor govori Gospod: »Česar je polno srce, to usta govore!« (Lk 6,45).

četrtek, 6. december 2018

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (6) Kakor v nebesih tako na zemlji

Drugi del te prošnje nas uvaja v misel, da smo povezani z nebesi. Nebesa niso samo nekaj oddaljenega, temveč resničnost, h kateri se približujemo. Bog nas že tukaj na zemlji hoče pripravljati za nebesa. Hoče, da že na zemlji na začetni in še nepopolni način okušamo nebesa. Zato želi, da se njegova volja uresničuje, tako v nebesih kot na zemlji. To ni neka samovolja Boga, ki bi hotel tudi zemljo narediti podobno nebesom. To je izraz Božje ljubezni. Ker zveličani v nebesih po duši že uživajo popolno srečo in blaženost, želi Bog tudi nam nakloniti vsaj podobo te blaženosti in sreče. Izpolnjevati Božjo voljo pomeni, odločiti se za najbolj modro obliko življenja. Vse drugo je odklon od idealne oblike človeškega življenja. Svojo voljo je Bog položil v naše srce. Zapisana je v naših hotenjih in pričakovanjih, če se niso vdala izprijenosti.
Ko se človek odloči za samovoljo, naleti na težave, ki se mu stavijo druga na drugo. Težava je v tem, da ne razume, zakaj prihajajo težave. Še bolj tišči v samovoljo in je trdno prepričan, da dela prav, da se uresničuje in postaja samostojen. Da, res postaja »samostojen«, ali bolje rečeno, sam, osamljen. Ni naslonjen na Boga, zato omahuje zdaj na levo zdaj na desno.
Iskrena Božja želja je, da bi se tudi na zemlji uresničevala Božja volja, Božji načrt s stvarstvom. To pomeni, da Bog želi tudi v časnem stvarstvu uresničiti svoj načrt, kolikor je mogoče. Seveda v vsej popolnosti se ne da, ker je stvarstvo minljivo. Stvari nastajajo, se razvijajo, umirajo in propadajo. Človek v tem stvarstvu ni izjema. Nekaj posebnega pa je človekova svobodna volja, ki jo je Stvarnik položil v našo naravo. To je še en dejavnik, ki ga je potrebno upoštevati, ko ocenjujemo, kako se uresničuje Božja volja. Človek ima toliko svobode, da se lahko odloča kakorkoli. More se odločiti tudi za dejanja, ki mu niso v prid. Seveda je pri vsem tem odgovornost v celoti človekova. Za zlo, ki ga zadene, ne more kriviti Boga. Sam se je svobodno odločil za slabo, zato so tudi posledice omenjenega dejanja slabe. Človek mora biti toliko pokončen, da prizna svojo lastno odgovornost pri takem dejanju. V praksi pa se pogosto dogaja prav obratno. Ko pridejo težave, človek obdolži Boga, da je on kriv vsega. Jezi se nad Bogom, zakaj ni preprečil stiske in trpljenja. Toda pomni, človek! Popolnoma svoboden si! Bog ne želi posegati v tvojo svobodo, ne želi ti je omejevati. Kar ti je podaril, noče vzeti nazaj. Želi biti do konca pošten in ti pustiti vso svobodo.
Odločitev za Božjo voljo je pot približevanja temu, kar Bog želi uresničiti v nas in z nami. To je pot največje usklajenosti in izogibanje težavam, kolikor je na zemlji mogoče. Bolj ko je ta odločitev iskrena in trdna, bolj lahko človek uživa življenje. To pomeni, da se svobodno odloči za to, kar ga najbolj izgrajuje in izpopolnjuje. Ko se odloči za izpolnitev Božje volje, lahko čuti usklajenost s tem, kar nosi zapisano globoko v notranjosti svojega bitja. To je skladnost z Božjim načrtom v človeku. V duši postane miren, čuti se popolnoma odgovornega za to, za kar se je odločil. Ni mu žal, da je tako storil. Čuti, da je življenje postalo polno in koristno.
Toda to ni popolnost, ki jo bomo zaživeli v nebesih. Ker je ta svet nepopoln, se pojavljajo težave in trpljenje. Mogoče zaradi nepopolnosti nagibov in odločitev, lahko pa zaradi nepopolnosti tvarnega stvarstva. Trpljenje je navzoče v našem življenju. Ne moremo ga popolnoma zaobiti, ne črtati iz našega bivanja. Jezus nam je z svojim zgledom pokazal, da tudi trpljenje lahko postane način izpolnjevanja Božje volje na zemlji. Vanj lahko svobodno vtkemo ljubezen. To dejanje doda trpljenju drugo kvaliteto. Trpljenje ni več samó zlo, ki človeka muči, lahko postane daritev in sodelovanje pri delu odrešenja. To ne pomeni, da je treba trpljenje iskati ali si ga narediti. Človek je pravzaprav poklican, da se trpljenju izogne. Bog nas ni na svet postavil zato, da bi trpeli. On želi, da bi nam bilo lepo, želi, da bi ta svet pravično uživali. Toda če se trpljenju ne moremo izogniti, nas uči, naj ga z ljubeznijo sprejmemo. To je najbolj koristno. Če se trpljenju upiramo, povečamo trpljenje sebi in ga povzročimo tudi tistim, ki so z nami. To pa ni Božja volja.
Jezus je v svojem življenju veliko trpel. S tem nam je pokazal, da se trpljenju ne moremo izogniti, a dal nam je zgled, kako ga lahko v življenju posvetimo. On, ki je bil pravi Bog in pravi človek, nam je pokazal, da je mogoče tudi tisto, kar Bog ni načrtoval s stvarstvom, narediti za orodje odrešenja. Ljubezen, ki je najbolj nebeška, najmanj okužena z izvirnim grehom, je tisto sredstvo, ki lahko še tako veliko trpljenje spremeni v zasluženje za nebesa.
Človek je po izvirnem grehu postal na nek način »kratkoviden«. Ne vidi več pred seboj ne Boga ne drugih stvari. Želja biti z Bogom je stopila po izvirnem grehu v ozadje, ali vsaj v vrsto s stvarmi sveta in drugimi željami. Izpolnjevanje Božje volje postane težavno, ker se je treba odločati. Tisto, kar je resnično dobro, ni bolj v ospredju, kot vse drugo. Postalo je nekoliko zakrito med ostalimi željami. Odločanje postane neke vrste pretehtavanje, kaj je tisto, kar človeka najbolj privlači. Ker je »kratkoviden«, ne vidi vedno resničnega dobrega. Tudi minljive in malo vredne stvari postanejo privlačne in človeka nagovarjajo. Včasih postanejo tako prepričljive, da premamijo človeka, da jih izbere. Toda niso krive stvari, da se človek težje odloča, kriv je nered v človeku.
Iskanje Božje volje na svetu je težavno, ker je treba izbirati pogosto tudi tisto, kar ni v skladu s človeškim naravnim hotenjem. Izbiranje vključuje tudi odpoved. Ko se odločim za eno usmeritev, se hkrati odpovem vsem drugim izbiram. To pogosto postane neke vrste žalost, ko premišljuješ, kaj vse si pustil ob strani. Toda izbira je sad svobodne volje, zato je odgovorna in ima težo v človekovem življenju. S tem človek postaja pokončen in samozavesten. Če izbere slabo, pa ostane osramočen in brez volje do življenja.
V nebesih ne bo tako. Tam bodo zemeljski miki odstranjeni, ne bo jih več. Zato bo tisto resnično dobro vedno v ospredju. Človek bo sposoben izbrati le Boga, ker bo v popolnem soglasju z Bogom. Popolnoma naravno bo, da je to, kar Bog hoče, resnično najboljše. V sebi bo imel moč izbrati vedno resnično dobrino. Vse to, kar nam tukaj otežuje odločanje, bo tam odstranjeno. Spoznanje bo popolno, zato se ne bo mogoče motiti. Tukaj na zemlji pa nam naše delno spoznanje, onemogoča odločanje za najboljšo možnost. Pogosto ne vemo, za kaj se odločamo. Ne zmoremo vsega predvideti in se jasno zavedati vseh posledic kake odločitve. Manjka nam »daljnovidnosti« in globljega vpogleda v stvari.
Hrepenenje po nebesih je zapisano v človekovo globino. To vidimo iz tega, kako radi bi , da bi nam bilo lepo. To hotenje ni nekaj površinskega, marveč prihaja iz globine človekovega bivanja. Odraža se v človekovem teženju za uživanjem in v težnji za urejenim življenjem. Uživanje ni nekaj samo po sebi slabega. To teženje je Bog položil v nas, da bi nas vedno vleklo hrepenenje po nečem lepem, dobrem in resničnem. Toda to dobro, lepo in resnično po padcu ni več samo Bog. Lahko so to stvari tega sveta, telesni užitki, lahko celo grešne izbire. Ker pogosto nismo sposobni videti daleč naprej, nam trenutno dobro pomeni izpolnitev vsega hrepenenja. Na prvi pogled je izbira čudovita, osrečujoča, toda ko se odločimo, se pokaže, da nismo izbrali resnično dobrino. Užitek je bil samo trenuten. To, kar človek pričakuje, se niti ni uresničilo ali pa je prehitro minilo. Zato z grenkobo v srcu išče nov užitek. Ker je bil razočaran, ne more več seči po pravih užitkih, išče uživanje in srečo vedno niže. Tako se oddaljuje od prave sreče in se peha za kratkotrajnimi nadomestki. Ti želje po uživanju ne potešijo, temveč jo samo znižujejo. V človeku se podzavestno naseli nek strah, kaj če mi bo življenje ušlo, minilo brez lepote in sreče. Nadomestki postajajo zato vedno bolj taki, ki so trenutno pri roki in ne skrbno izbrani in pretehtani.
Hrepenenje po uživanju je odraz človekovega teženja po popolnosti. Tudi izbira resnične dobrine človeka popolnoma ne osreči. Naša končnost nas omejuje, da bi popolno dobrino, ki je Bog, v celoti lahko uživali. Zato tudi po izbiri resnične dobrine ne postanemo popolnoma potešeni. Še vedno ostaja neka neizpolnitev ali strah, da bo stanje uživanja minilo. Toda za kristjana je jasno, da so stanja blaženosti ali Božje bližine, samo predokus tega, za kar smo ustvarjeni. Misel svetega Avguština nas tolaži in hkrati opogumlja. Nemirno je človekovo srce, dokler se ne spočije v Bogu.
p. Branko Petauer