Tistega 6. januarja 1942 sem se z roko dotaknil »svete Rusije«

Med drugo svetovno vojno, v kateri so se Rusi borili proti Nemcem, je na praznik Svetih treh kraljev nemški vojaški bolničar Karl, ki je bil na ruski fronti, vstopil v kapelo sredi gozda, da bi se udeležil mašne daritve. Zagledal je pravoslavnega duhovnika in njegovo ženo, ki sta nameravala obhajati sveto mašo. Karl se je v ruščini predstavil: »Sem frančiškanski redovnik. Ali sem lahko pri maši?« »Pridi,« mu je odgovoril pop. Trije udeleženci so ganjeni: glej, nevarnosti gnusne vojne so v evharistiji združile pravoslavne in katoličane, Ruse in Nemce! Vsa nebeška mehkoba je preplavila tri srca, ki so postala eno samo srce v Kristusu.

Proti koncu verskega obreda so vojaki Rdeče armade, ki so šli po Karlovih sledeh, nenadoma obkolili kočo in grozili popu: »Izroči nam ga, sicer streljamo!«

Ne da bi se zmedel, je pravoslavni duhovnik položil roko na ramo Nemca in razložil: »Je frančiškanski redovnik, starec!« (Starci so puščavniki, ki živijo v ruskih gozdovih in se posvečajo molitvi in pokori.) Dediščina stare »svete Rusije« je pričela prevzemati srca Stalinovih vojakov, ki so bili vzgojeni v čistem ateizmu. Pri besedi starec so se vojaki iz spoštovanja instinktivno priklonili.

Pravoslavni duhovnik je nadaljeval: »Starec je prišel, da bi z menoj molil. Prosim vas, da ga zdravega varno pripeljete do meje nemške fronte.« Z migljajem glave je ruski podoficir pokazal, da bo izvršil prejeto nalogo, in vojaki so nemškega redovnika pripeljali nazaj k njegovemu bataljonu. Ta dogodek se je pripetil blizu mesta Orel, ki leži 250 km južno od Moskve. Karl je danes misijonar na Japonskem. Nikoli ni pozabil tistega 6. januarja 1942, praznika Svetih treh kraljev, dneva, ko se je z roko dotaknil »svete Rusije«.

Véronique Gariel, v: Catacombes, januar 1983

Misli sv. Bernarda o krepostih

Človek si zaman prizadeva pridobiti kreposti, če jih pričakuje od drugod, ne pa od Gospoda vseh kreposti, kajti njegov nauk je sadovnjak razsodnosti, njegovo usmiljenje delo pravičnosti, njegovo življenje ogledalo zdržnosti, njegova smrt pa dokaz junaštva.

Vir vseh vrelcev in rek je morje, Gospod Jezus pa je vir kreposti in vednosti. Zdržnost telesa, gorečnost srca in pravilno hotenje izvirajo iz tega vira. Poleg tega izvira od tam tudi vsak bister um, bleščeč govor in prijeten značaj, tudi znanje in modro govorjenje, ker so tam skriti vsi zakladi modrosti in vednosti (prim. Kol. 2,3).

Bog je ljubezen in nobena reč ne more napolniti bitja, ki je ustvarjeno po Božji podobi, razen Bog ljubezen, ker je edino on večji od ustvarjenega bitja. Kdor ljubezni še ni dosegel, živi v največji nevarnosti, čeprav bi se zdelo, da se odlikuje v mnogih drugih krepostih. .

Da izrazimo medsebojno nežnost med Besedo in dušo, nimamo slajših besed, kakor sta ženin in nevesta. Če je med poročencema najvažnejša ljubezen, pravilno pravimo, da zasluži ime »nevesta«vsaka duša, ki ljubi. Kako močna je ljubezen! Kakšno zaupanje v duhu svobode! Vsekakor je popolnoma res, da popolna ljubezen odganja strah. Sveti Duh ne vnema radovednosti, ampak podžiga ljubezen. Boga popolnoma ne spoznaš, če ga popolno ne ljubiš.

VEČ IN BOLJE MOLITI (42) Za kaj naj prosimo (2. del)?

7. Za starše in predstojnike. Dobri otroci molijo za svoje starše, žive in pokojne. Prav tako molimo za cerkvene predstojnike in državne poglavarje. Apostol Peter je bil v ječi. Grozilo je, da bo mlada Cerkev izgubila svojega vidnega poglavarja. Zato je Cerkev zanj goreče molila k Bogu in apostol je bil čudežno rešen (prim. Apd 12,1–19). V liturgiji je veliko molitev za cerkvene predstojnike in državne voditelje. Pri vsaki mašni daritvi se v evharistični molitvi spominjamo papeža in svojega škofa.

Uslužbenka pripoveduje o svoji molitvi za mamo:

»Še en dogodek mi je iz otroške dobe ostal živo v spominu. Ko se je mama, strta zaradi očetove nezvestobe, sesedla na stol, je njen jok obupa zarezal vame prvo hromeče spoznanje o človeški nemoči ob bolečini najdražjih. Tedaj sem pograbila rožni venec, ki je visel na steni, in začela glasno moliti. Mama se je počasi umirila, verjetno predvsem zaradi nas, otrok, jaz pa sem postala bogatejša za spoznanje, da v brezupnih položajih edino molitev pomaga.«

8. Za otroke in tiste, za katere smo posebej odgovorni. Ko molimo za druge, imajo nekateri ljudje prednost pred drugimi. To so tisti, za katere smo že po svojem stanu in poklicu posebej dolžni skrbeti. Mnogi starši za svoje otroke veliko molijo. To je poleg lepega zgleda najboljša dota, ki jo lahko dajo svojim otrokom. Poznan je zgled sv. Monike, ki je sprosila spreobrnjenje svojemu sinu Avguštinu. Ni pa poznan zgled sv. Jute, druge sv. Monike, ki je tudi sprosila spreobrnjenje svojemu globoko zabredlemu sinu. Zašel je v slabo družbo, ki ga je popolnoma pokvarila. Juta je zanj molila, jokala in se hudo pokorila. Sin je zapustil mater in odšel od doma. V tujini je imel neko noč težke sanje. Stal je pred večnim Sodnikom, zaslišal je Božjo obsodbo in začutil peklenske muke. Tedaj se je pojavil angel in ukazal hudobnim duhovom: »Nehajte z mučenjem! Zavoljo zaslug in molitev njegove matere mu je dovoljen odlog treh let. Morda se v tem času poboljša.« Fant se je zbudil, se napotil domov k materi in začel novo življenje. Stopil je v cistercijanski red, postal menih in sveto živel.

Oče je prišel s svojim sinom k župniku in potožil:    »Povedati vam moram, da je moj sin silno zloben. Opominjal sem ga, svaril, pretepal, moral se je postiti, toda ostal je hudoben.«

»Ali niste uporabljali nobenih drugih vzgojnih sredstev?«

»Večkrat sem ga zapodil ven, da je zmrzoval na mrazu.«

»Ali ste zanj kdaj molili? Ste tudi njega naučili moliti? Ste molili skupaj z njim?«

»Ne, tega pa ne.«

»Potem se prav nič ne čudim, da pri svoji vzgoji niste uspeli. Naš najboljši učitelj in vzgojitelj je Jezus. Zato se je treba pogosto nanj obračati v molitvi.«

Drugače je ravnala mati našega največjega pisatelja Ivana Cankarja. Vse življenje si je zapomnil njene besede:

»Ali veš, kaj si sinoči zamudil? Gledala sem in čakala, nazadnje pa si zaspal. Nič nisi molil sinoči; še pokrižal se nisi. Truden si bil, ali ne tako truden, da bi roka ne dosegla čela.«

Sv. Leonida, mučenec iz začetka 3. stoletja, je v Aleksandriji v Egiptu zelo skrbel za krščansko vzgojo svojih sedmih otrok. Še posebej se je zavzemal za najstarejšega Origena, poznejšega velikega krščanskega učenjaka. Ponoči ga je spečega v zibelki večkrat poljubljal na prsi. Nekoč je pojasnil, zakaj tako dela: »Molim Svetega Duha, ki je v duši mojega otroka.«

Mati piše o svoji molitvi za moža in otroke:

»Vsak dan znova izročam moža in otroke v Božje varstvo in kličem nanje Božji blagoslov in milost, da bi mogli ohraniti vero, utrditi zaupanje v Božjo Previdnost in ostati zvesti vse dni življenja. Otroci rastejo in odraščajo, prišel bo trenutek, ko se bodo samostojni odpravili na svoja pota. Kamorkoli bodo odšli in kjerkoli bodo živeli, povsod jih bo spremljala moja molitev. Po tej molitvi bom najtesneje povezana z njimi, ker bom z njimi povezana v Bogu.«

Podobno se dobri predstojniki zavedajo, kako so brez molitve pri svoji vodstveni službi nemočni. Izprositi si morajo milosti zase, pa tudi za tiste, katerim so predstojniki.

9. Molitev zakoncev drug za drugega. Mož in žena naj bi molila drug za drugega. Še posebej je molitev potrebna za tistega, ki je v težavah, ali celo zaide na pota nezvestobe.

Neka žena je opazila, da jo mož vara. V obupu se je zatekla k molitvi. Po molitvi je prišla do spoznanja, da mora verovati v Božje delovanje v srcu svojega nezvestega moža. Pokazati mora svoje zaupanje. Moža ne sme gledati kot grešnika, ampak kot takšnega, kakršen bo, ko se bo vrnil z grešne poti. Vztrajno je prosila Boga in od njega dobila moč, da je gledala na moža v novi luči:

»Gospod, vem, da se boš dotaknil srca mojega moža in da bo postal spet to, kar mora biti: moj mož in oče, ki ga bodo moji otroci spoštovali. Pomagaj mi, da ga bom že danes gledala v tem stanju. Po tvoji milosti ga tako vidim, Gospod.«

Na ta način možu ni ničesar očitala, ampak ga je še naprej ljubila. Ob junaškem zgledu žene je moža začela tako močno peči vest, da se je skesan vrnil k ženi in ji bil zopet zvest.

10. Za napredovanje v svetosti. Na poti svetosti ne moremo napredovati, če redno in dobro ne molimo. Tihamer Toth pravi, da »molitev človeka poduhovi, očisti, poboljša in okrepi«. Na podlagi naših molitev nam Bog naklanja milosti, ki so potrebne za dosego svetosti. V Hoji za Kristusom beremo:«Nobene svetosti ni, če ti, Gospod, odtegneš svojo roko.«

Sv. Alojzij Gonzaga, zavetnik mladine, pravi: »Popolnosti in svetosti ni mogoče doseči brez molitve.«

Sv. Janez Krizostom je oznanjal: »Kakor riba ne more živeti brez vode, tako tudi človek ne more ostati in napredovati v življenju milosti brez molitve.«

11. Za uspeh apostolata. Molitev je odlično sredstvo apostolata. Sv. Ignacij Lakonijski iz 18. stoletja, preprost samostanski brat, je med pobiranjem miloščine na Sardiniji štirideset let zelo goreče apostolsko deloval. Ko se je zvečer utrujen vračal domov, je ure in ure preklečal pred Najsvetejšim in molil. Sad njegove molitve so bili izredni darovi v duhovno korist bližnjih. Videl je ljudem v srce, gledal v prihodnost in ozdravljal bolnike.

V Bratih Karamazovih ruskega pisatelja Dostojevskega je Aljoša takole molil: »Gospod, usmili se vseh, s katerimi sem danes govoril. Obvaruj jih v njihovih nesrečah in pokaži jim pravo pot. Ti si ljubezen, ki pošiljaš vsem tudi radost.«

12. V stiskah. Na Boga se človek najlažje obrne, če je v različnih stiskah. To je spoznala tudi ljudska modrost: »Kdor moliti ne zna, naj se na morje poda.«

Molitev nas zelo umirja in usposablja za prenašanje različnih težav. Mahatma Gandhi je rekel: »Nisem kakšen znan pisatelj ali učenjak. Preprosto poskušam biti mož molitve. Da kljub trpljenju nisem brez notranjega miru in ravnotežja, je zato, ker sem oboje dobil v molitvi.«

13. Za duhovne poklice. Molitev ima velik pomen pri odločanju za duhovni poklic in pri vztrajanju v njem. Škof dr. Stanislav Lenič, velik Marijin častilec, se je pri duhovniškem posvečenju popolnoma izročil Mariji. V svojo beležko je zapisal:            »Marija, v tvoje roke izročam svoje duhovništvo. Ti, ki si mi mati in srednica, si me pripeljala do oltarja. Ti hodi z menoj še naprej, pri vsem mojem delu me podpiraj. Mati Marija, tako se nate zanesem, nase pa prav nič, s teboj bom zmogel vse. Marija, moja mati si in moraš ostati, tvoj duhovnik hočem biti!«

Neka redovnica piše:

»Molitev mi je bila že od otroških let v veselje. Ne le skupna, tudi osebna. Rada sem ostajala po maši v polmraku prazne cerkve in govorila z Njim, ki me je že klical: »Hodi za menoj!«

Lahko rečem, da mi je bila tudi kasneje kot redovnici molitev vedno vir moči, tolažbe, novega poguma, opora v preizkušnjah, pa tudi čas spoznavanja sebe, kesanja, včasih trenutki globokega doživljanja lastne bede, nemoči, grešnosti.«

14. Za velike potrebe Cerkve in človeštva. Pri molitvi ne bi smeli pozabiti na velike potrebe Cerkve in človeštva. Vsi velikani duhovnega življenja so prepričani o odločilnem vplivu molitve na vso Cerkev in ves svet. Nemški pisatelj in novinar Herman Bahr to takole pove: »Čim bolj poznam svetovno zgodovino in kolikor več razmišljam o dogajanjih po svetu, toliko bolj sem prepričan, da je molitev najmočnejši dejavnik zgodovine človeštva.«

15. Za srečno zadnjo uro in za pokojne. Najbolj odločilna je človekova zadnja ura. Marijo vsak dan prosimo, naj prosi »za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri«. Sv. Avguštin pravi, da je molitev pravi nebeški ključ. Ko molimo za srečno smrt, prosimo predvsem za to milost, da bi umrli v prijateljstvu z Bogom, to je v posvečujoči milosti, brez smrtnega greha, pa tudi brez malih grehov. Cerkev veliko moli za pokojne, da bi prišli k Bogu, če so morda v stanju očiščevanja, v vicah. Kdor umrje v smrtnem grehu, pride v pekel. Takemu tudi z molitvijo ni več mogoče pomagati. Prav je, da molimo tudi za tiste, katerih življenje je bilo usmerjeno proti Bogu in njegovim zapovedim. Bog je lahko vnaprej upošteval našo sedanjo molitev zanje in jim je zato ob smrti dal posebno veliko milost, da so se spokorili in se odločili zanj. Bog daje v življenju vsakemu dovolj milosti in možnosti, da bi se zveličal. Prav do smrti je čas, da človek obžaluje svoje še tako velike grehe in zanje dobi od usmiljenega Boga odpuščanje. Za katoličane je to redno v zakramentu sprave ali spovedi, nekristjani pa imajo možnost popolnega kesanja. Popolno kesanje imamo takrat, kadar nam je resnično žal, da smo razžalili dobrega Boga. Kdor umrje v malih grehih ali pa še ni dovolj zadostil za pretekle grehe, se očiščuje v vicah. Pomagamo mu z mašno daritvijo, odpustki in molitvijo.

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo kar za 6 zrn. Nekateri so sporočili za več mesecev skupaj. Neka oseba je zapisala: »Pred novim letom sem začela moliti za duhovne poklice skupaj z radiem ognjišče vsako jutro ob 5.00 zjutraj in zvečer na TV EXSODUS poslušam in sodelujem pri sv. maši.« Bog povrni vsem, ki izročate Bogu svoje molitve in mašne daritve za nove duhovne poklice in njihovo stanovitnost. Naj bo naša molitev zaupna in stanovitna, pa bomo imeli dovolj in dobrih duhovnikov, redovnic in redovnikov ter misijonarjev.

+ Kardinal Velasio de Paolis (1935–2017)

Na Novega leta dan 2018 je bila v Stični sveta maša za pokojnega italijanskega kardinala Velasia de Paolisa, prijatelja Združenja posvečenih JMS. V duhovnika je bil posvečen leta 1961. Papež Janez Pavel II. ga je 30. decembra 2003 imenoval za tajnika vrhovnega cerkvenega sodišča, papež Benedikt XVI. pa leta 2008 za prefekta dikasterija za finance in ga nato pridružil kardinalskemu zboru. Leta 2010 je postal papežev odposlanec »komisar« skupnosti Kristusovih legionarjev.

Pokojnega kardinala se častilci JMS iz Slovenije spominjamo tudi po tem, da nas je 13. 10. 2013 na trgu svetega Petra prisrčno pozdravil, ko je v Vatikanu nazadnje gostoval kip fatimske Marije Romarice in smo v Sloveniji obhajali 70. obletnico prve posvetitve našega naroda MBS. Ob tej priložnosti nam je podaril rožne vence in nas prijazno popeljal na teraso hiše, v kateri bivajo kardinali, da smo si z višine lahko ogledali in fotografirali Večno mesto. Ob slovesu je vsakemu segel v roko in nas prosil, naj molimo zanj.

Pokojni kardinal, vrhunski pravni izvedenec, je bil duhovnik po Jezusovem Srcu in se je kot tak spoznal tudi na »pravo usmiljenega Samarijana«. Naj mu bo Bog, na Marijino priprošnjo, bogat plačnik!

Dragica

Kaj je posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu

Vsi ljudje smo že Jezusovi, ker je naš Stvarnik in Odrešenik. Še bolj smo postali njegovi pri svetem krstu. Pri vsem tem nismo sami ničesar storili. Potrebna je naša osebna, zavestna odločitev za Jezusa, popolna podaritev in pripadnost njemu. To se na odličen način zgodi pri dobro pripravljeni posvetitvi Jezusovemu Srcu. Posvetitvena molitev je pri tem zunanji izraz te popolne in trajne pripadnosti in je odgovor tistemu, »ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20).

Nismo le Jezusovi. Smo tudi Marijini, saj je naša duhovna mati, ki nam hoče pomagati. Biti moramo tesno povezani z njo, delati vedno bolj z njo, po njej in zanjo. Tako bomo vedno bolj povezani z njenim Sinom in bomo delali vedno bolj z njim, po njem in zanj. Tako bomo vedno bolj Očetovi. Kdor se izroči Marijinemu Srcu, ga ona izroči Jezusovemu Srcu. Ona je bližnjica k Jezusu, srednica in priprošnjica pri njem. Velja pravilo sv. Ludvika Grigniona Montfortskega: Po Mariji k Jezusu!

Bistvo posvetitve je v skladu s posvetitveno molitvijo zavestna in popolna odpoved grehu, zapeljivosti zla in hudemu duhu ter nepreklicna podaritev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, to je Jezusu in Mariji, kot odgovor na njuno ljubezen. Po posvetitvi smo v njuni službi. S posvetitvijo se obnovi in poglobi zaveza z Bogom, ki je bila sklenjena pri svetem krstu. Posvetitev pomeni pripravljenost, da bomo stalno živeli v prijateljstvu z Jezusom in Marijo in posnemali njune kreposti ter se varovali greha. To prijateljsko povezanost naj bi utrdili že pred posvetitvijo, da bo posvetitev potrditev in poglobitev tega, kar že obstaja. Kdor se pripravlja na posvetitev Jezusu in Mariji, išče priložnosti, kako bi bil z njima bolj povezan. Zanj redna molitev in mašna daritev s svetim obhajilom ni breme, ampak največje veselje. Zanj bo posvetitev učinkovito sredstvo duhovne prenove.

Če se zavestno podarimo Jezusovemu in Marijinemu Srcu, se nam tudi onadva podarita na nov način. Z Jezusom se nam podari nebeški Oče. Izpolni se Jezusova napoved: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem« (Jn 14,23). V nas se bo začelo novo življenje, življenje, ki bo oblikovano po Jezusovem in Marijinem Srcu.

Ljubezen je bila gonilna sila pri vsem, kar sta Jezus in Marija storila za nas. Ko se posvečamo Jezusovemu in Marijinemu Srcu, se posvečamo in darujemo njuni ljubezni in se hkrati odpovedujemo vsaki ljubezni, ki ni v soglasju z njuno ljubeznijo. Podoba obeh Src nam govori o njuni neizmerni ljubezni do ljudi, do vsake družine, do vsakega posameznika. Njuna čudovita ljubezen do grešnega človeštva se razodeva vseskozi od Jezusovega rojstva v betlehemskem hlevu do smrti na križu na Golgoti. Njuna ljubezen je tako čudovita posebno zato, ker je križana.