MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo le za 1 zrno. Bog povrni vsem, ki vztrajno sodelujete. Molitev rožnega venca ni pomembna samo za nove duhovne poklice in njihovo stanovitnost, ampak tudi za krščanske družine, iz katerih bodo zrasli novi duhovni poklici. Naj se vedno znova spominjamo Marijinega naročila v Fatimi 13. oktobra 1917: »Še naprej vsak dan molite rožni venec.« Tudi papež Frančišek, ki je ob zaključku stoletnice, 13. oktobra 2017, na daljavo po ekranih spregovoril veliki množici v Fatimi, je poudaril rožni venec: »Priporočam vam, da nikoli ne opustite molitve rožnega venca, vztrajajte v tej molitvi, kot je Ona sama naročila […] Na koncu vam še enkrat priporočam: nikoli ne opustite molitve rožnega venca. Nikoli ne zapustite rožnega venca, molite rožni venec, kot je Ona sama naročila.«

Glej to Srce (10) Skupno češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca je povzetek in vrhunec vseh oblik češčenja Jezusa in Marije in je mnogo več kakor le neka »pobožnost«. Vedno morata biti v ospredju osebi Jezusa in Marije, naša tesna povezanost z njima. Gre za to, da bi Jezusa in Marijo z njuno ljubeznijo do nas globlje spoznali, ju vzljubili in v soglasju s tem tudi živeli. Gre za posebno duhovnost, ki je najpopolnejše praktično izpovedovanje krščanske vernosti, ker se ujema z bistvom krščanske vere, ki je vera nesebične ljubezni do Boga in do bližnjega, kot odgovor na neskončno ljubezen.

Obe Srci spadata skupaj. Pri tem seveda ne bomo pozabili, da Jezus ni samo pravi človek, ampak je tudi pravi Bog, Marija pa je samo človek. V litanijah Srca Jezusovega molimo: »Srce Jezusovo, v Materi Devici od Svetega Duha upodobljeno«. Po delovanju Svetega Duha je bil Jezus kot človek s človeškim srcem oblikovan v telesu Device Marije. Obe Srci sta bili že od začetka čudovito združeni. Marijino Srce je prvo počastilo Jezusovo Srce in je najgloblje doumelo globino njegove ljubezni. Ona je kot vzgojiteljica oblikovala Srce svojega Sina. Ko je bilo Jezusovo Srce na križu s sulico prebodeno, je tudi Marijino Srce prebodel meč bolečin. V Jezusovem Srcu odseva Srce njegove Matere. Papež Janez Pavel II. je zapisal: »Mati, stala si pod križem, gledala si to Srce. Mati, ker je to Srce tako hotelo, si postala Mati nas vseh. Kdo pozna skrivnost Jezusovega Srca, kakor jo poznaš ti – v Betlehemu, v Nazaretu in na Kalvariji?«

Češčenje Marijinega Srca se je v Cerkvi razvijalo vzporedno s češčenjem Srca Jezusovega. Danes je praznik Marijinega brezmadežnega Srca takoj za praznikom Srca Jezusovega, kar kaže na njuno tesno povezanost.

Pri vseh treh prikazanjih v Fatimi leta 1916 je angel miru skupaj z Jezusovim Srcem omenil tudi Marijino Srce. Kjer je Sin, tam je tudi Mati!

Chiara Lubich v knjigi Znati izgubljati v meditaciji Dvoje Src najprej omenja, da je papež Janez Dobri združil dvoje pobožnosti v eno samo: češčenje Jezusovega Srca v zakramentu svetega Rešnjega telesa. Nato piše:

»Gotovo se je iz tega Srca hranil, da je postal Dobri papež, iz Srca, ki obsega ves svet, iz Srca, v katerem je vse človeštvo.

Moramo ga posnemati, kajti tudi naše srce se mora razširiti tako, kakor je široko Jezusovo Srce.

In živa mora biti tudi pobožnost do Marijinega Srca, tega drugega ljubečega Srca, ki še vedno utripa za vsakega izmed nas.

Ti dve Srci nas res lahko oblikujeta, saj sta peč, ki nas žge, da postajamo Kristusove in Marijine podobe.«

An

Pogreb sestre Lucije kot zmagoslavje vere

Predstojnica je Lucijino smrt sporočila kardinalu Tarcisiju Bertoneju. Ta je telefoniral kardinalu Ratzingerju in izrazil željo, da sodeluje pri pogrebu. Sveti oče ga je poslal kot papeškega legata, da vodi pogrebno slovesnost. Vodil jo je v portugalščini. Sam pripoveduje:

»Kardinal Arinze, prefekt Kongregacije za bogoslužje, mi je sporočil, da je bilo dano dovoljenje za pokop Lucije v fatimskem svetišču poleg blaženih Jacinte in Frančiška. Toda do prenosa je prišlo leta 2006. Lucija je izrazila željo, da bi nekaj časa ostala s svojimi sosestrami, da bi bila pokopana v samostanu. Takoj smo se odločili, da upoštevamo to željo. In jaz sam sem blagoslovil grob, kamor je bila sestra Lucija položena.«

Kardinal nekoliko naprej nadaljuje:

»Za krsto sestre Lucije je šla celotna Coimbra in mesto se je spremenilo v neskončno polje belih vrtnic, v katedralo pod odprtim nebom, h kateremu so se vzdigovale najbolj koprneče pesmi portugalskega verskega in ljudskega izročila. Tam so bile delegacije z vseh koncev sveta in množica delavcev s področja obveščanja.«

Lucijin pogreb je bil zmagoslavje vere. Poštar je še precej časa nosil pisma zanjo. Dajali so jih v košarico in jo polagali na njen grob. Najprej so jo položili nekaj metrov od tabernaklja samostanskega notranjega oratorija, pod pogledom kipa fatimske Marije in blaženih pastirčkov Jacinte in Frančiška.

Lucijino truplo so prenesli v Fatimo 19. februarja 2006 in ga položili v baziliko poleg danes sv. Jacinte. Papež Benedikt XVI. je že leta 2008 dovolil začetek procesa za blaženo, ker je vse svoje življenje junaško izpolnjevala navodila angela in fatimske Gospe ter zavzeto širila njuna sporočila. Škofijski postopek za blaženo je končan in je zdaj v Rimu.

Pastirčki so bili spet skupaj v nebesih

V tistih dneh pred smrtjo se je pogosto pokrižala. To navado je imela zelo zakoreninjeno. Četudi je spila samo požirek vode, tega nikoli ni storila, ne da bi se pokrižala. Na dan smrti, 13. februarja 2005, je bila živahna, oči je imela odprte in zdelo se je, da ne trpi. Sestra Celina ji je s kazalcem pokazala v nebo, na kar je sestra Lucija pokimala. »Svoj križ sem postavila na razdaljo približno 30 centimetrov od njenih oči. Sestra Lucija je nepremično strmela vanj in privzdigovala obrvi kot nekdo, ki se na dolgo in široko pogovarja. Potem je nesla kazalec k ustom in me gledala proseč, naj ji približam križ, kar sem tudi storila. Poljuba ni več zmogla, vendar ga je gotovo dala s srcem.«

Popoldne se ji je znatno poslabšalo. Vedno težje je dihala. Škof, ki je prišel ob petih skupaj z zdravnico, je začel molitve za umirajoče.

Sestra Celina poroča, da je nemogoče »opisati mir, ki je tedaj zavladal. Da, tedaj se je njen pogled, ki je ugašal za to življenje, odpiral v večno božjo luč! Kar naenkrat so se tiste oči, ki so tolikokrat motrile Nevidno, nepričakovano odprle. Pogledala je vse sestre. Potem je usmerila pogled na desno, kjer se je ustavil na meni. Ne znam opisati, kako globok pogled je bil to. Bilo je presunljivo. Proti njej sem obrnila svoj križ in takoj je zaprla oči. To je bilo slovo. Sestra Lucija je pustila svoje posmrtne ostanke, da je z lahkotnostjo večne mladosti 'spremljala Jagnje in pela novo pesem'. Trije pastirci so bili spet skupaj v nebesih! Ura je bila 17 in 25 minut, bil je 13. februar 2005. Umrla je kontemplativna redovnica karmeličanka, ki je vtisnila globok pečat celemu 20. stoletju, s svojimi spisi pa bo vplivala tudi v naslednjih stoletjih.

Kar ostale bi tam in molile. V tisti celici, ki je bila osem mesecev celica nas vseh, v oni celici, ki je bila priča življenju v predanosti, darovanju in žrtvovanju za svet! Tisti celici, ki je bila majhno svetišče njenih zaupnosti z Materjo, Ženinom! … Celica karmeličanke varuje skrivnosti, ki jih bomo izvedeli šele v nebesih …

Kdor je videl sestro Lucijo v njeni veliki preprostosti, si ni zamišljal, kakšen ogenj plameni v tisti majhni in drobni postavi! Nikoli se ni razkazovala kot Vidkinja in po svoji volji ne bi povedala ničesar. Pravila je, da je spregovorila Jacinta!«

Umrla je stara skoraj 98 let z rožnim vencem v roki, ki ji ga je podaril papež Janez Pavel II

Zadnji dnevi sestre Lucije

Predstojnica sestra Celina poroča, kako je bila bolnica 11. februarja 2005, dva dni pred smrtjo, zelo raznežena ob križu, ki ga je navadno nosila na redovni obleki. Večkrat ga je poljubila in si ga hotela položiti na srce. V noči od 11. na 12. februar je zelo trpela zaradi kroničnega kašlja, ki ga je bilo slišati po vsem samostanu. Sploh jo je ta kašelj spremljal že dolga leta.

Sestra, ki je bila ob njej v noči od 12. na 13. februar, ji je opolnoči prinesla k ustom podobo fatimske Marije, ki jo je Lucija poljubila. Podoba jo je povezovala s fatimskimi dogodki, pa tudi s svetim očetom, ki ji jo je poslal novembra 2003. To je bil njen zadnji vidno izraženi poljub. Sestra Celina pravi: »Z njim je pozdravila Devico Marijo, ko je vstopala v dan, ko sta se končno spet srečali! Preostanek noči je, medtem ko je spremljevalka molila rožni venec, nizala jagode svojega molka.«

Nekaj ur pred smrtjo je prejela pismo papeža Janeza Pavla II., ki je bil že hudo bolan. Papeževo pismo je bilo zanjo zadnji veliki dar. Držala ga je v roki, ga obračala in stiskala ter z očmi sledila vrsticam. Predstojnica jo je takrat fotografirala. Bila je dobro razpoložena. Skušala je celo spregovoriti, a tega ni zmogla.