Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sobota, 27. januar 2018

Ponižnost in napredovanje v svetosti


Kdor se želi povzpeti više, mora o sebi skromno misliti, da ne bi tedaj, ko se povišuje nad sebe, padel nižje od sebe, če ni sam v sebi utrjen s pravo ponižnostjo. Ker se največje reči dosežejo samo s ponižnostjo, se mora tisti, ki hoče napredovati, najprej ponižati in si zagotoviti zasluženje ponižnosti.
Če torej vidite, da vas ponižujejo, imejte to kot dobro znamenje, da se vam bliža milost. Kakor se srce povišuje pred padcem, tako se ponižuje pred povišanjem. V Svetem pismu beremo oboje, da se namreč Gospod prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Ali ni Bog poskrbel, da je bil njegov služabnik Job najprej v mnogih ostrih preizkušnjah ponižan, da bi tako pripravil pot blagoslovu, saj je po sijajnem zmagoslavju menil, da mora takšno in tako preskušano potrpežljivost poplačati z obilnim blagoslovom? (34,1).
Gotovo je redka in velika krepost, če kdo izvršuje velika dela, pa se nima za tako velikega, in če ne vidi svoje svetosti, ki jo vsi vidijo. Po moji sodbi je najvišja krepost, če je kdo vreden občudovanja, sam pa se ima za nevrednega. Zares zvest služabnik je tisti, ki si nič ne prisvaja velike slave svojega Gospoda, ki ne izhaja iz njega, a prihaja po njem … Tedaj bo po Gospodovem naročilu njegova luč svetila pred ljudmi, da ne bodo hvalili njega, ampak njegovega Očeta, ki je v nebesih (prim. Mt 5,16).
Tako bo posnemal Pavla in druge oznanjevalce, ki niso oznanjali sebe, in ne bo iskal svoje koristi, ampak to, kar je Jezusa Kristusa (prim. Flp 2,21) (13,3).
Če vidim pri svetnikih kaj takega, kar je vredno hvale ali občudovanja in pregledujem to ob jasni luči resnice, spoznam, da je treba častiti in občudovati pravzaprav nekoga drugega, ki to zasluži: Zato hvalim Boga v njegovih svetih, pa naj bo Elizej ali veliki Elija (13,6).
sv. Bernard, Nagovori o Visoki pesmi

Jezus uslišuje prošnje


Jezus ni samo pravi človek, temveč tudi pravi Bog, zato se v svojih molitvah obračamo nanj. Jezusa molimo. Poglejmo si nekatere značilne primere, v katerih so se ljudje v evangeliju obračali na Jezusa in so bili uslišani:
Gobavec je prosil Jezusa: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.« Jezus se ga je dotaknil in pri priči očistil gob z besedami: »Hočem, bodi očiščen!« (Mt 8,2s).
Ko je stotnik v Kafarnaumu prosil za svojega hromega služabnika, je Jezus tega služabnika ozdravil na daljavo z besedami: »Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi!« (Mt 8,5–13).
Kanaanska žena se je obrnila na Jezusa s prošnjo: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo muči hudi duh.« Ker jo Jezus ni takoj uslišal, je kar naprej prosila in je bila naposled uslišana: »O žena, kako velika je tvoja vera! Zgodí naj se ti, kakor želiš!« (Mt 15,21–28).
Jezus ni prošnje samo usliševal, temveč je pogosto dal več, kakor je kdo prosil. Zahej je hotel le videti mimoidočega Jezusa, Jezus pa je stopil v njegovo hišo in vanjo prinesel poseben blagoslov. Hromi človek je želel biti le ozdravljen, Jezus pa mu je hkrati odpustil grehe. Izgubljeni sin je po vrnitvi hotel postati očetov najemnik, oče pa ga je slovesno sprejel kot svojega sina. Desni razbojnik je prosil Jezusa, da bi se ga spomnil, ko bo prišel v svoje kraljestvo, a Jezus mu je obljubil, da bo še isti dan z njim v raju.
Tudi mi smemo prositi Jezusa za različne zadeve. Ljudska modrost pravi: »Odhajaš na pot? Potem moli! Se odpravljaš na morje? Potem moli dvakrat! Če se misliš poročiti, pa moli stokrat!«
Moliti se učimo tako, da molimo, kakor se človek uči plavati tako, da plava. Najboljša šola molitve je molitev sama. Vsakdanje življenje nam nudi veliko priložnosti za različne prošnje. Z njimi se lahko obračamo tudi na Marijo in na druge svetnike in angele. Posebej pa se bomo obračali na posamezne osebe svete Trojice.
p. Anton

petek, 26. januar 2018

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo


Napredovali smo za 2 zrni. Bog povrni vsem, ki vztrajno sodelujete. V semenišču v Ljubljani je v 1. letniku skupaj z našim br. Elredom le 5 bogoslovcev za vso Slovenijo, kar je občutno premalo. Pomanjkanje duhovnih poklicev kaže na upad naše vernosti in molitvenega življenja. Kdor more razumeti, naj razume in pomaga prebroditi versko krizo z molitvijo. Naj tudi tu velja Marijino naročilo v Fatimi: »Še naprej vsak dan molite rožni venec!« V večnosti bomo spoznali, kako smo z molitvijo rožnega venca mnogim pomagali na poti duhovnih poklicev, da so se odločili in vztrajali do smrti. Naj bo vse naše prizadevanje Bogu v čast in vsej Cerkvi v korist. Posebno so potrebni molitve tisti, ki na poti duhovnega poklica omagujejo.

četrtek, 25. januar 2018

ROŽNOVENSKI ŠOPEK MATERI MARIJI (1)



Fatimska stoletnica je za nami. Hvaležni smo Mariji in Jezusu za vse, kar je dobrega pognalo v naših srcih in v naših skupnostih. Vse to je treba skrbno negovati, da ne bo zamrlo. Nebeška Gospa je pastirčkom in  nam posredovala čudovito sredstvo, ko je naročila: »Še naprej vsak dan molite rožni venec.« Mati Marija računa z nami. Naš dolgoročni načrt je, da bi se čimveč kristjanov odločilo za redno molitev rožnega venca. Predvsem je to Marijin načrt, njena želja, njena prošnja. Ona nam hoče pomagati, da bomo srečni v tem in v prihodnjem življenju.
Vse bralce naše revije, duhovnike in laike, predvsem tiste, ki se jih je Marijin obisk globlje dotaknil, prosimo, da se združimo in uresničimo to naročilo naše Matere. V ta namen bomo v naši reviji objavljali lepe zglede molitve rožnega venca.
Prosimo vas, da nam pišete, kako molite rožni venec in kakšne sadove prinaša. Primerne prispevke bomo objavili.

»Robert, ali imaš rožni venec?«

Robert Schuman, francoski politik, ki se je zavzemal za združeno Evropo in zanj teče proces za razglasitev k blaženim, je v mladosti velikokrat slišal to materino vprašanje, ko je odhajal od doma v šolo. Ko je odrastel, je vprašanje njegove matere odzvanjalo v njegovem spominu. Kot poslanec, minister ali voditelj vlade ni mogel začeti dneva brez majhnega »kupčka« svetlečih jagod, ki povezuje zemljo z nebesi. Rožni venec je molil vsak dan.
Marijansko usmeritev svoje pobožnosti je prejel od matere. Evgenija Schuman je svojega edinca rodila leta 1866, umrl pa je leta 1963. Pri sedemnajstih letih je sin postal pobudnik luksemburških romanj v Lurd. Za njegovo duhovnost sta značilna dva pola: evharistija in Božja beseda, ki sta usmerjala vse njegovo življenje. Kadar je mogel, je bil pri sveti maši. Vedno je bil v družbi z Marijo, »z našo ljubljeno Materjo,« kot je rad rekel. Lurd, La Salette, kapela čudodelne svetinje v Parizu so bile njegove najljubše marijanske postaje.
René Lejeune; dokument preskrbel postulator, p. Joseph Jost

Rožni venec matere Terezije

Tisto noč leta 1981 sem se v Chicagu (Illinois) vkrcal v letalo. Ves utrujen sem se usedel. Ko so potniki vstopali v letalo, je bilo v njem hrupno zaradi pogovorov. Nenadoma so ljudje umolknili. Obrnil sem se, da bi videl, kaj se je zgodilo, in obstal sem z odprtimi usti.
Dve redovnici, oblečeni v preprosto obleko z modro obrobo, sta se po hodniku pomikali naprej. Takoj sem spoznal obraz ene izmed njiju, katere koža je bila nagubana; v očeh je bila velika toplina. Ta obraz sem videl na platnicah revije Time. Obe redovnici sta se ustavili in razumel sem, da je sosednji sedež pripadal materi Tereziji.
Ko so se zadnji potniki usedli, sta mati Terezija in njena spremljevalka vzeli vsaka svoj rožni venec. Opazil sem, da je bila vsaka desetka izdelana iz jagod različnih barv. Mati Terezija mi je kasneje razložila, da so desetke predstavljale različne dele sveta in je še dodala: »Molim za uboge in umirajoče na vseh celinah.«
Obe ženi sta šepetaje in skoraj neslišno pričeli moliti. Čeprav sem se imel za malo vernega katoličana, ki je hodil v cerkev bolj iz navade, sem se nevede pridružil tej molitvi. Mati Terezija se je obrnila k meni in njen pogled me je napolnil z občutkom miru. »Fant«, je vprašala, »ali pogosto moliš rožni venec?« »Po pravici povedano, ne,« sem priznal. Prijela me je za roke, me zvedavo pogledala in se mi nasmehnila. »Dobro, od sedaj naprej boš to delal,« je rekla in mi v roke položila rožni venec …
Po tem nepričakovanem srečanju v letalu se je moje življenje spremenilo … Sedaj se skušam zavedati tega, da resnična dobrina niso denar, naslovi ali imetje, ampak ljubezen do bližnjih.
Jim Dennison, ZDA, 1981

»Ampèrov rožni venec je name bolj učinkoval kakor vse pridige.«

Mladenič pri osemnajstih letih je prišel v Pariz. Ni bil še popolnoma neveren, toda njegov duh je bil že bolj ali manj okužen s tem, kar je P. Gatry imenoval kriza vere. Nekega dne je ta mladenič vstopil v cerkev sv. Štefana na gori. V nekem kotu blizu tabernaklja je opazil človeka, ki je pobožno molil rožni venec. Približal se je in prepoznal A. M. Ampèra, slovitega francoskega matematika in fizika, svojega idola, tistega Ampèra, ki je zanj predstavljal znanost in živega genija.
Ta prizor ga je pretresel do dna njegove duše. Za mojstrom je neslišno pokleknil. Iz njegovega srca so privrele molitve in solze. Doživel je popolno zmago vere in Božje ljubezni in Frédéric Ozanam – mladenič je bil namreč prav on – je kasneje navadno rad povedal: »Ampèrov rožni venec je name bolj učinkoval kakor vse pridige.« Je ustanovitelj Vincencijevih konferenc in zanj teče postopek za razglasitev za svetnika.

sreda, 24. januar 2018

Doslej nepoznano videnje sestre Lucije leta 1944 in tretja fatimska skrivnost


Karmeličanski samostan Coimbra, kjer je živela in leta 2005 umrla sestra Lucija, je leta 2013 v portugalskem originalu izdal njen obsežen življenjepis.[1] Vanj je bilo iz Lucijinega doslej neobjavljenega obsežnega dnevnika med drugim sprejeto tudi poročilo, kako težko ji je bilo zapisati tretji del fatimske skrivnosti. Leirijski škof José Correia da Silva ji je to naročil 15. septembra 1943, ob koncu obiska in dolgega pogovora z njo v njenem samostanu. Bal se je namreč, da bo zaradi takratne težke bolezni umrla, ne da bi posredovala svetu ta del skrivnosti, ki ga doslej še ni razkrila. Imela je vnetje poprsnice z visoko vročino. Škofovo naročilo jo je zelo vznemirilo in ji vročino še povečalo.
Iz nebes namreč glede razkritja tretjega dela skrivnosti ni prejela še nobenega naročila. Bolezen je trajala več mesecev. Ko je morala iti na operacijo, se je bala, da bo zaradi splošne anestezije izdala kaj od skrivnosti, zato je hotela, da bi bila operirana pri polni zavesti, a tega ji niso dovolili. Kljub temu ni ničesar razkrila.
Hotela je ubogati škofa, a ni mogla pisati, čeprav je večkrat poskusila. Zato mu je to sporočila. Škof ji je 16. oktobra 1943 ponovno in še bolj jasno naročil, naj napiše tretji del skrivnosti. Znova je poskusila, a ni šlo.
Decembra 1943 je pisala nadškofu v Valladolidu, svojemu duhovnemu voditelju, in ga v svoji zbeganosti prosila za nasvet, kaj naj naredi. Bog ji je bil namreč naročil, naj skrivnosti ne razodene nikomur, njen škof pa ji naroča, naj jo razkrije. Po nadškofovem nasvetu je ponovno pisala svojemu škofu o nezmožnosti pisanja. Povedala mu je, da je že petkrat poskusila, a brez uspeha. Ko hoče pisati, se ji začne roka tresti in ne more napisati niti ene besede; kadar pa hoče pisati o kaki drugi stvari, ji to ne dela nobene težave. Čakala je na škofov odgovor, a ga ni bilo. Nerada in s strahom, da ji ne bo uspelo, je zopet poskusila s pisanjem, a tudi tokrat ni šlo. V svoj dnevnik je zapisala:
»Med tem, ko sem čakala na odgovor [svojega škofa], sem dne 3. 1. 1944[2] pokleknila zraven postelje, ki mi je včasih služila tudi za pisanje, in sem poskusila znova, a brez uspeha, da bi kaj storila; toda kar se mi je zdelo najbolj čudno, je dejstvo, da sem brez težave pisala kar koli drugega. Prosila sem torej Gospo, naj mi da spoznati, kakšna je Božja volja. In odšla sem v kapelo. Bilo je ob štirih popoldne, ura, v kateri sem imela navado obiskati Najsvetejše, kajti takrat je navadno najbolj osamljen in ne vem zakaj, toda ustreza mi biti sama v družbi Jezusa v tabernaklju.
Pokleknila sem na stopnico obhajilne mize in prosila Jezusa, naj mi da spoznati, kakšna je njegova volja. Ker sem bila brez pomislekov navajena verovati, da so naročila predstojnikov neizpodbiten izraz Božje volje, nisem mogla verjeti, da bi to ne bilo tako. Zmedena, napol prevzeta pod bremenom črnega oblaka, ki se je zdel, da bo padel name, sem, z obrazom med dlanmi, čakala na odgovor, ne da bi vedela kako. Nenadoma sem začutila prijateljsko dlan, nežno in materinsko, ki se je dotaknila mojih ramen. Dvignila sem pogled in zagledala drago nebeško Mater: 'Ne boj se, Bog je hotel preizkusiti tvojo pokorščino, vero in ponižnost. Ostani mirna in zapiši, kar so ti ukazali, toda ne tega, kar ti je dano razumeti o njenem pomenu [pomenu skrivnosti]. Potem ko boš to zapisala, daj v kuverto, jo zapri in zapečati ter zunaj napiši, da jo sme odpreti šele leta 1960 kardinal lizbonski patriarh ali pa škof iz Leirie.'
In začutila sem, kako je bil moj duh napolnjen s skrivnostjo luči, ki je Bog. V Njem sem videla in slišala: 'Konica sulice kot plamen, ki se podaljšuje, dokler se ne dotakne zemeljske osi in ta poskoči: gore, mesta in vasi z njihovimi prebivalci so pokopani. Morje, reke in oblaki prestopijo svoje meje, poplavijo in povlečejo s seboj v vrtinec neštevilne hiše in ljudi. To je čiščenje sveta od greha, v katerega je pogreznjen. Sovraštvo in ambicioznost sprožita uničevalno vojno.' Pri pospešenem utripu srca in v svojem duhu sem zaslišala odmevanje prijetnega glasu, ki je govoril: 'V času ena vera, en krst, ena sveta, katoliška in apostolska Cerkev. V večnosti nebesa!' Ta beseda je napolnila mojo dušo z mirom in veseljem do te mere, da sem, skoraj ne da bi se zavedala, ponavljala: 'Nebesa! Nebesa!' Takoj, ko je minila tista silno močna nadnaravna moč, sem pričela pisati, in to brez težav, dne 3. januarja 1944, na kolenih, naslonjena na posteljo, ki mi je služila za mizo.«[3]

Leta 2013 objavljeno besedilo, za katerega verjetno niti papež sv. Janez Pavel II. ni vedel, poroča o Lucijinem videnju (3. januarja 1944) enega od »plamenov«, ki je povzročil svetovno katastrofo in s tem čiščenje sveta od greha, medtem ko so plameni angela v tretjem delu fatimske skrivnosti (13. julija 1917) ugašali ob dotiku s sijajem, ki ga je Marija izžarevala iz svoje desne roke. Tu gre za več vprašanj: Zakaj ta »plamen« ni ugasnil ob sijaju iz Marijine desne roke kakor plameni pri tretjem delu fatimske skrivnosti? Zdi se, da to videnje iz leta 1944 napoveduje veliko svetovno katastrofo, kakršne doslej še ni bilo. Ali bi lahko rekli, da je to Lucijino pisanje nekakšen dodatek k tretjemu delu fatimske skrivnosti, čeprav je bilo videnje šele leta 1944? Vsekakor ne bi mogli reči, da spada k tistemu delu, ki velja za tretji del fatimske skrivnosti, in je bil v celoti razkrit leta 2000. Zaslužni papež Benedikt XVI. je 21. maja 2016 izjavil: »Razkritje tretje skrivnosti je popolno.«
Tudi če gre za napoved svetovne katastrofe in uničevalne vojne, je ta napoved – kakor vse napovedi – pogojna. Če se bomo ravnali po angelovem naročilu v tretjem delu fatimske skrivnosti: »Pokora, pokora, pokora!« do svetovne katastrofe in uničevalne vojne ne bo prišlo. Besedo »pokora« moramo vzeti v njenem celostnem pomenu. Vsebuje vse prizadevanje zoper grešnost človeštva, tudi zakrament pokore. Gre pravzaprav za dosledno življenje po Jezusovem oznanilu: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15).
Iz vsega tega vidimo, kako pomembno je fatimsko sporočilo prav danes: življenje v veri, upanju in ljubezni, molitev, zlasti molitev rožnega venca, spreobrnjenje in pokora, zadoščevanje za svoje in tuje grehe in češčenje Marijinega brezmadežnega Srca s posvetitvijo temu Srcu.
Besedilo, ki je bilo objavljeno v portugalščini leta 2013, je na koncu zelo tolažilno in razodeva že na zemlji popolno zmago Marijinega brezmadežnega Srca in s tem zmagoslavje presvetega Jezusovega Srca, v popolni edinosti človeštva: »V času ena vera, en krst, ena sveta, katoliška in apostolska Cerkev. V večnosti nebesa!« S tem se fatimsko sporočilo razodeva kot pot do edinosti med danes različnimi Cerkvami. Dá, celo med različnimi verami, da bo povsod razširjena »ena vera, en krst, ena sveta, katoliška in apostolska Cerkev«. Kakor je Jezus rekel svojim učencem, tudi nam pravi: »Pri ljudeh to ni mogoče, pri Bogu pa je vse mogoče« (Mt 19,26).
p. Anton


[1] Italijanski prevod, 2. ponatis, Un cammino sotto lo sguardo di Maria, Roma 2016, 285–295.
[2] Do leta 1946 je kot sestra dorotejka živela v hiši redovniškega noviciata v španskem mestu Tuy.
[3] Un cammino, 290–291.