Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 4. oktober 2015

Po Mojzesovih stopinjah 2


Avtobus je ustavil na neki zanikrni ulici. Na peščenem parkirišču so bile luknje in celo luže. Tudi pesek je bil moker. Mogoče je ponoči celo deževalo?
Bili smo pri Ramzesu. Pater Peter je opravil vse procedure z vstopnino. Pri vhodu sem opazil moškega, ki je bil skoraj do ušes zavit v debel volneni šal, in seveda tudi zimsko oblečen. Bil je zanimiva figura, zato sem segel po fotoaparatu. Nameril sem, mož je to opazil in se mi prijazno nasmehnil. Sprva me je obšlo veselje, da so ljudje tako sproščeni in pripravljeni za fotografiranje. Toda sledilo je grenko razočaranje. Mož je hotel denar. S prstom sem pokazal, da mu denarja ne bom dal. Na obrazu so mu zaigrale nekoliko ostre in jezne poteze. Z drugimi je nekaj govoril. Mislil sem si, da uslužbenec že ne bo zahteval, da bi mu plačal za nasmeh, saj dobi redno plačo. A sem se motil. To so ljudje, ki hočejo še kaj povrhu zaslužiti.
Po vstopu sem si misli, da je mojih fotografskih težav konec. A kmalu so mi začeli muzejski delavci kazati, da moram plačati karto. Ker jim nisem znal povedati, da je vstopnino za vse plačal pater Peter, sem mirno vstopil in šel gledat Ramzesa.
Njihov muzej je bila za silo ograjena lopa, pokrita s streho. Namesto oken je bilo nadstropje obzidano s stebri, da je prišla svetloba v prostor, kjer je ležal velik kip faraona Ramzesa. V nadstropju je bil naokoli narejen balkon s kovinsko ograjo. Od tam je bil lep pogled na ogromen kip iz rjavo-rdečkastega marmorja. Kip je izredno lepo izdelan in dejansko človeka kar prevzame spoštovanje, saj je minilo že skoraj štiri tisočletja, odkar so ga naredili.
Razstavil sem stojalo in začel fotografirati. Neki domačin je začel nad mano brundati in mi kazati, da moram ven. Nisem ga upošteval. Končno pa se je oglasil tudi naš vodič in mi rekel, da moram plačati še dodatno karto, da lahko slikam s stojala. Zdelo se mi je do kraja neumno, a ubogal sem. Pospravil sem stojalo, ga zložil in zataknil za naramnico od nahrbtnika. Mislil sem, da bo mir pri hiši, a stari domačin je še vedno brundal. Moral sem odnesti stojalo na avtobus.
Po poti sem se malo jezil zaradi neumnih zahtev. Toda nimaš kaj, treba je sprejeti njihove pogoje, saj sem jaz tujec pri njih. Šel sem na parkirišče in iskal avtobus; nisem bil še gotov, kateri je naš, saj sva zjutraj prav na hitro vstopila, ko sva ga ujela zadnji trenutek. Upal sem, da sem odložil stojalo na pravi avtobus.
Poparjen sem se vrnil k skupini, ki je skoraj zaključevala ogled. Na hitro sem si ogledal čudoviti kip in se spraševal, kako so ga naredili, saj je ogromen. Človek je v primerjavi s kipom skoraj muha. Naredil sem veliko fotografij, saj sem vedel, da bo brez stojala mnogo slabih. Pogoji niso bili dobri, saj je zunanja megla med stebri vdirala pod streho in božala kamnitega Ramzesa.
Skupina se je že preselila na vrt, ki je bil poleg stavbe z Ramzesom. Imeli so nekaj čudovitih kipov iz časov faraonov. Egipčanski vodič si je prizadeval, da nam je dobro razložil. Povedal je, da je kristjan.
Veliko nam je govoril o bogu čuvarju mrtvih, ki so ga upodabljali s podobo šakala. Naučil nas je, kaj pomeni, če v podobopisih (hieroglifih) najdemo z elipso obkrožena znamenja. Temu rečejo, da je ime v kartuši. Ime v kartuši pa je vedno pomenilo faraona ali njegovo ženo.
Kipi so bili izklesani iz lepega rdečega marmorja, ki je bil nekoliko pikast. Na misel mi je prišlo, od kod daleč so ga morali pripeljati, da so ga tukaj postavili. Moram pa priznati, da so bili mojstri starega Egipta res odlični kiparji. To sem opazil pri podobi šakala. Tako je izklesan, da senca, ki pada na površino, daje trorazsežno sliko.
Na vrtu je bila tudi sfinga. Tako mi je bila všeč, a je nisem mogel fotografirati, ker je bila obdana z zidarskim ogrodjem.
Čisto na koncu parka je bil še en visok kip faraona. Ljudje so se slikali ob njem, a vedel sem, da bodo slike slabe. Oh, ta megla! Zakaj si se privalila nad Kairo ravno takrat, ko je bila naša skupina tam?
V turobnem dopoldnevu smo končali ogled Ramzesovega kipa in se odpravili dalje. Nekoliko neprijetno mi je bilo pri srcu, kaj če bomo morali to meglo gledati cel dan?
Pot smo nadaljevali po cestah, ki so bile ob malih kanalih. Le-ti so bili žalostni na pogled, saj so bili polni smeti, ki so plavale na vodi. Tudi rastlinje in drevje je bilo nekam pusto in zelo prašno. Toda ne smemo pozabiti, da smo na robu puščave. Pravijo, da se pogosto pojavi peščeni vihar, ki iz puščave prinese ogromno peska in prahu. Zato sem razumel, da je naravno, da so listi prašni. Tu in tam je veter s peskom iz puščave tako močan, da celo barvo na avtomobilih obrusi.
Začelo se je jasniti, kot da bi megla izginila v trenutku. Vesel sem bil tega pojava. A še bolj vesel sem bil, ko smo na ovinku od daleč prvič zagledali piramide. Bili smo že blizu. Še nekaj ovinkov in bomo ustavili, da si ogledamo to čudo sveta. Sklenil sem, da to pot ne bom vzel s seboj stojala, da me ne bodo podili ven ali zahtevali dodatno plačilo.
p. Branko Petauer

sobota, 3. oktober 2015

POPOLNA PODARITEV (8) »Da bi vsi ljudje spoznali Božjo ljubezen«


Proti koncu leta 1983 se je na belem marmornatem pročelju katedrale v Salzburgu pojavil napis v modri barvi: »Stvarjenje je bilo prvo sabotažno dejanje.« Cele tedne je stal ta zmazek pred očmi vseh, ki so prihajali in odhajali. Le da je neka druga roka, ki jo je vodil popolnoma drugačen duh, z bleščečim rdečilom spremenila sramotilno-bogokletno besedo »dejanje sabotaže« v »dejanje ljubezni«. Dvoboj med dvema nasprotujočima si pogledoma na svet in človeško zgodovino! Čeprav bojevan z zelo nezadostnimi sredstvi!
Prva roka je postavila pod obtožbo celotno resničnost sveta vseh časov: Vse stvarstvo in celotna zgodovina je brez vrednosti in brez smisla. Tu je izraženo odklanjanje preteklosti, gnus nad sedanjostjo, obup nad prihodnostjo. Obenem je tukaj obtožba zoper Boga, zoper njega, ki si je »drznil« z dejanjem stvarjenja »sabotirati« brezbitni nič in nezavestnost nirvane. To je nazor nihilizma, nazor človeka, ki je »brez upanja in brez Boga« (Ef 2,12).
Druga roka je izrazila popolnoma drugačen pogled na stvarstvo, zgodovino in človeško bivanje: »Stvarjene je bilo prvo dejanje ljubezni.« Saj je bilo človeštvo skupaj z vsem vesoljstvom zato ustvarjeno, da bi bilo deležno Božje popolnosti, dobrote in sreče. Če rečemo, da je Bog vse ustvaril v svojo slavo, moramo takoj dostaviti s sv. Tomažem: »Bog hoče svojo slavo ne zaradi sebe, marveč zaradi nas.« Sv. Irenej pristavlja: »Božja slava je živi človek; in človekovo življenje obstaja v gledanju Boga.« In koncil pravi: »Človek je bil že od začetka svojega nastanka povabljen k pogovoru z Bogom: saj biva le zato, ker ga je Bog iz ljubezni ustvaril in ga vedno iz ljubezni ohranja.« In človek uresniči sam sebe ter doseže izpolnitev svojega najglobljega hrepenenja po resnici, dobroti, lepoti in sreči le, »če svobodno priznava to ljubezen in se izroča svojemu Stvarniku« (CS 19,1), ki je človeka »poklical in ga kliče, naj bo s celotno svojo naravo z njim združen v večnem občestvu neminljivega Božjega življenja« (CS 18,1; prim. 21,3).
Tu se pokaže izredna pomembnost svetega leta ob 1950-letnici, odkar se je z dogodkom Kristusovega križa in vstajenja Bog stvarjenja razodel kot Bog odrešenja: »Kot Bog, ki je zvest sam sebi, zvest svoji ljubezni do človeka in do sveta … Kot ljubezen, ki je večja kakor vse, kar je ustvarjenega … večja kakor greh, večja kakor slabost in minljivost stvari, močnejša kakor smrt« (J. P. II., Čl. Odr. 9, 2). S tem je Bog hkrati jasno razodel, da je že stvarjenje samo v resnici prvo dejanje ljubezni in nikakor ne »prvo dejanje sabotaže«.
V jubilejnem letu odrešenja, zlasti v njegovih dveh zadnjih mesecih, ki sta tudi v bogoslužju najvažnejša, naj bi še posebej živo in globoko odkrili skrivnost odrešenja in s tem skrivnost troedine Božje ljubezni. Kot udje Kristusovega skrivnostnega telesa, ki nas je Bog »iz teme poklical v svojo čudovito svetlobo« (1 Pt 2,9), tega odkritja nimamo pravice sebično ohranjati le zase kakor zakopani talent, marveč smo ga dolžni z vsemi svojimi močni napravljati rodovitnega tudi za druge ljudi. Kristus je daroval svoje življenje za vse ljudi in je tudi Marijinemu duhovnemu materinstvu, katerega je razglasil s križa tik pred besedami »Dopolnjeno je,« podelil vesoljno razsežnost. V ta namen je izbral Janeza kot simbol vseh učencev, katere ljubi in jih želi pritegniti k sebi kot učence – to se pravi vse kristjane in vse ljudi; vsem je Marija duhovna Mati, čeprav na različne načine.
Zato pa je »popolna podaritev« samega sebe Mariji neločljiva od vnetega prizadevanja, da bi prišlo Božje kraljestvo in večno življenje k vsem ljudem, da bi vsi ljudje spoznali in sprejeli odrešenjsko Božje oznanilo (prim. LA 3) in bi ob Marijinem liku še posebno nazorno dojeli, »kako visoko vrednost ima človeško življenje, če je vse posvečeno volji nebeškega Očeta in delu za blagor soljudi«.
Cela vrsta današnjih apostolskih ustanov in gibanj zajema navdihe iz nauka sv. Ludvika Montfortskega. Med njimi tudi »Marijina legija«, o kateri je papež Pavel VI. dejal, da je njena ustanovitev po ustanovitvi velikih redov v srednjem veku največji dogodek cerkvene zgodovine. Marijanski duh Legije je povzet v molitvi ob vstopu vanjo. Molitev se obrača na Svetega Duha in pravi med drugim: »Vem, da si prišel zato, da bi prenovil svet v Kristusu; toda to si hotel storiti le po Mariji … Vem: skrivnost popolne službe je v popolni združenosti z njo, ki je tako popolnoma eno s Teboj … Pred Teboj stojim kot Njen borec in Njen otrok in priznavam popolno odvisnost od Nje. Napravi mojo dušo eno z Marijino ljubeznijo in z Marijino voljo, reševati svet …« (Seveda »borec« tu ni bojevnik zoper ljudi, marveč zoper zlo v sebi in v drugih).

petek, 2. oktober 2015

BOŽJI SLUŽABNIK ANTON STRLE (9) Božji služabnik Anton Strle na poti k duhovniškemu posvečenju (2)


Kot rečeno, so bile pomembne tudi mesečne rekolekcije. To so bili dnevi zbranosti, kjer je Strle napravil iskren obračun glede spolnjevanja svojih sklepov. Redno pa je bil tak dan zbranosti tudi program za naprej. Še posebno se je Strle razpisal na začetku tretjega letnika. Tako beremo v dnevniku pri zapisu 10. oktobra 1938: »Danes je rekolekcija. Jutri se začne šola. Vprašanje je, kakšno bo to šolsko leto. Ali bo šlo brez haska mimo mene? Ali mi bo le malo prineslo v duhovnem in umskem življenju? Kaj se mi bo vse pripetilo, kaj bo šlo mimo mene tam zunaj v svetu? Zunaj v svetu! To je zdaj zame bolj malo pomembno, razen v kolikor meri na mojo bodočnost, ki naj bo bodočnost dobrega duhovnika, ne povprečnega. – Res je, kar pravi Bernanos v svojem delu »Journal d'un Curè de Campagne« (Dnevnik vaškega župnika), da je povprečen duhovnik nekaj grdega, naravnost gnusnega. Pomembno je predvsem to, kar se bo dogajalo v moji notranjosti. Mož molitve, mož dela in mož žrtve, to je linija, ob kateri teko pravila našega semenišča, pravila, ki so tudi delo Svetega Duha, ki je početnik reda, urejenosti in lepote, ki iz urejenosti izvira, in ki – Sveti Duh – Cerkev navdihuje v njenih delih. To naj bo linija, ob kateri bo potekalo moje življenje.« Ne biti povprečen duhovnik. Tudi ne biti povprečen bogoslovec. Stremljenje po več, po izhodu iz povprečja, je bil cilj, za katerega se je Strle kot bogoslovec ves čas prizadeval.
Pri duhovnem oblikovanju se je dal voditi navodilom duhovnega voditelja. To nakaže med drugim v sledečem zapisu, prav tako z dne 10. oktobra 1938: »Če pomislim na to, kar nam je naznačil g. spiritual dr. Janez Kraljič, ko je govoril o naši pripravi na duhovniški stan, ki naj bo podobna vzoru priprave Jezusa Kristusa, tedaj mi more biti celo šolsko leto pred 
očmi Jezus sam. Kaj bi zdajle Jezus delal? Kako bi Jezus ob taki priliki nastopil, kako odgovoril na tako žalitev? Kaj bi Jezus cenil, ali čast ali ponižanje in kaj bi na ponižanje rekel? Ali bi Jezus čez to in to zabavljal? Čez jed, čez profesorje, celo čez ljubljansko meglo? – O Jezus, samo ti mi bodi pred očmi, nič ne razni »vzori«, ki jih hočem poiskati med tovariši, razni oboževalci, ki jih vidim in ki mi imponirajo. Ne, samo Jezus! Zakaj se potem spraševati, kaj bi storil ta in ta tovariš, ki je v semenišču najbolj ugleden, saj mi mora biti za vzor nekaj višjega kakor pa navaden človek, ki ga morda svet ceni ne toliko zaradi podobnosti  s Kristusovim pojavom, pač pa bolj zaradi lastnosti, ki svetu imponirajo, ki pa nasprotujejo duhu krščanstva, ki je bistveno duh otroštva božjega in zato bistveno duh ponižnosti, – ne pa duh onega, ki je rekel in ki še vedno pravi »non serviam«, – ne, Jezus, ki je Bog, mora biti moj vzor, saj je Jezus rekel, da moramo biti popolni kakor je njegov nebeški Oče, torej Bogu podobni, in kako naj bomo drugače Bogu podobni kakor tako, da iščemo svojega vzora v Bogu–človeku Jezusu Kristusu.
1.) Torej brez pridržka in brez odpora sprejmem prav vse predmete, ki se jih bom učil. Vse te predmete bom vzljubil, saj so končno od Cerkve in torej od Svetega Duha. Pogumno bom sprejel žrtve, ki jih bo to zahtevalo od mene in ne bom se – razen minimalno – spuščal v razne debate glede tega in tudi ne bom posnemal drugih glede tega.
2.) Da se usposobim za življenje med svetom, moram nastopati zmeraj pametno in ne smešno, kakor se velikokrat zgodi. Rajši manj besedi, pa tiste pametne, kakor pa veliko, a »čvek«, kakor imam navado temu reči. Svoje besede, pogovore moram urediti, kajti lastnost pameti je urejati in pameti moramo slediti, da smo krepostni in krepostni moramo biti, da smo Bogu podobni. To vse pomeni tudi to, da moram imeti tudi smisel za šale, čeprav ni treba za tem stremeti, da bi postal šaljivec. Po besedah Rademacherjevih bi moral biti kristjan tudi najbolj simpatičen človek, torej vesel in resen obenem. Pameten, skromen in obenem ponosen na svoj vzvišeni stan otroštva božjega .... kaj šele duhovnik. Druga točka mojega programa je torej red v občevanju – Kristus naj mi zopet sveti s svojim vzorom.
3.) Ponižnost! Da ponižnost, ta, ki je tako težka, ki se tako rada stisne daleč nazaj pred bohotno bahatostjo človekovo pred samim seboj. Napuh, ki se skrije v plašč skromnosti, mevžavega občevanja, samoponiževanja, lenobe, nespretnosti! Moje besede oziroma molk o vsem, kar se mene tiče, to mi mora pripomoči do zmage. Zmaga! Popoln človek.«
Že ob teh nekaj mislih iz Strletovega dnevnika zaslutimo, kako si je prizadeval za klesanje svojega značaja. Postopoma se je vedno bolj zavedal tudi potrebnosti božje pomoči pri tem klesanju. Tako je 8. januarja 1939 zapisal: »Daj mi, o Jezus, da bo moje srce res Tvoje. Naj bodo vsa njegova čustva zate, naj gori ves ogenj zate. Naj se ne vnemajo v njem čustva, ki (bi) bila obrnjena samo v stvari, posvetnost, ljudi. Naj bo moje srce brez pridržka Tvoje. – Vidim sedaj, kako sem zapleten, mogoče bolj kot kdaj v svet ljudi, in me je nekako strah, da bi se še bolj ne zapletel v mreže, v kakršne bi se pravi duhovnik nikoli ne smel zaplesti. Nisem še duhovnik, a tako hrepenim biti duhovnik, in tisti trenutek se bliža bolj in bolj.«
29. junija 1941 je bil Strle posvečen za duhovnika  v zelo negotovih razmerah, saj je bil čas druge svetovne vojne. A bil je dobro pripravljen, dobro izklesan.
Andrej Pirš FSO

četrtek, 1. oktober 2015

Prizori Jezusove molitve


Jezus je veliko molil. V času javnega delovanja se je tudi podnevi umaknil v samoto, če je bilo mogoče, in je molil. Če je imel čez dan polne roke dela, je že zgodaj zjutraj molil. Pred najvažnejšimi dogodki, kot je npr. izbor apostolov, je vso noč prečul v molitvi. Molil je pred prelomnimi dogodki svojega življenja, tako ob svojem krstu, pri spremenjenju na gori, v vrtu Getsemani.
Jezus je začel javno delovati s krstom v reki Jordan. Krstil ga je človek, ki je v svojem življenju veliko premolil. Bil je to Janez Krstnik. Evangelist Luka poroča, da je Jezus po krstu molil. Na podlagi njegove molitve so se odprla nebesa, nadenj je prišel Sveti Duh, iz nebes se je zaslišal Očetov glas. Očetov odgovor kaže njegovo zadovoljstvo s Sinom. Prejem Svetega Duha, ki si ga je Jezus izprosil s svojo molitvijo, ga je usposobil za javno delovanje.
Tudi Jezusova spremenitev na gori je povezana z njegovo molitvijo, ko je vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro molit. Medtem ko je molil, se je podoba njegovega obraza spremenila in njegova obleka se je belo bleščala. Tu se kaže silna moč Jezusove molitve.
Za Cerkev je bilo posebno pomembno dejanje izbor apostolov, zato je Kristus pred tem dejanjem na gori vso noč prečul v molitvi.         Kaj vse se je zvrstilo pred Jezusovimi duhovnimi očmi v tej prečuti noči! Apostoli, ti tako slabotni možje, bodo temelj Cerkve, ki mora kljub silnim viharjem vztrajati do konca sveta. Med apostoli bo omahujoči Peter, bo izdajalec Juda.
Evangelist Luka takoj nato poroča o Jezusovem govoru na gori, ki je bistvo novozaveznega nauka in je tudi sad razsvetljenja, ki ga je Gospod dobil v svoji nočni molitvi.
Ob drugi priliki je Kristus skrajšal svoj nočni počitek in šel zelo zgodaj molit, da bi bilo njegovo apostolsko delovanje bolj uspešno. Preden je učence vprašal, za koga ga imajo, je na samem molil. Ko je nekoč molil, ga je eden od njegovih učencev prosil: »Gospod, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.« Jezus jih je tedaj naučil moliti očenaš.
Posebno pozornost zasluži Kristusova molitev v zvezi z njegovim trpljenjem. Na vrtu Getsemani je naročil učencem, naj molijo. Sam pa je molil: »On, ki "je sam sebe izničil tako, da je prevzel vlogo hlapca" (Flp 2,7), je do skrajnih mej človeške zmogljivosti občutil in nosil težo križa. Križ je vključeval v svojo molitev.
V vrtu Getsemani na Oljski gori je Kristus najprej naročil učencem: "Molite, da ne pridete v skušnjavo!" (Lk 22,40). Nato se je oddaljil za lučaj kamna, padel na kolena in molil: »Oče, če hočeš, vzemi ta kelih od mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi.« V molitvi je bil sam, v temi, obdan z našimi grehi. V svoji zapuščenosti in groznih notranjih bolečinah je potil krvavi pot. S pomočjo molitve je zmagal, vstal in šel pogumno naproti svojim sovražnikom.
Evangelisti so ohranili tri Jezusove molitve na križu:           »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« in  »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.«
Prva Jezusova molitev na križu je molitev za sovražnike, ki so ga obsodili na smrt in križali. Dokazuje posebno Gospodovo ljubezen do njih. Druga molitev je začetek 22. psalma, ki se nanaša na Jezusovo trpljenje in poveličanje. Izraža njegovo silno zapuščenost, občuteno zapuščenost celo od Očeta, ki jo je sprejel nase za naše odrešenje. Tretja molitev je vzeta iz 31. psalma in razodeva Jezusovo popolno predanost Očetu. Značilno je, da je prva zapisana Jezusova beseda in zadnja pred njegovo smrtjo prav beseda Oče.
O Jezusovi vseživljenjski molitvi, ki je povezana z daritvijo, pravi pismo Hebrejcem:       »Ta je v dneh svojega zemeljskega življenja z močnim vpitjem in solzami daroval molitve in prošnje njemu, ki ga je mogel rešiti pred smrtjo, in bil je uslišan zaradi bogovdanosti.«
p. Anton