Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 6. marec 2015

POPOLNA PODARITEV (2) ˝Odprite vrata Odrešeniku! – Zato pa odprite srca Mariji!˝



Pismo papeža Janeza Pavla II. ob 1950-letnem spominu na izvršitev našega odrešenja se začne z vzklikom: ˝Ődprite vrata Odrešeniku!˝ Iz skrivnosti odrešenja, ki je skrivnost nedoumljive Božje ljubezni, Cerkev tudi sicer stalno živi.
Prav tukaj nam prihaja naproti Devica Marija. Ko je Karel Wojtyla nastopil službo krakovskega nadškofa, je dejal duhovnikom: ˝Že dolgo časa sem prepričan, da je skrajno težavno razumeti Kristusovo skrivnost brez njegove matere Marije. Zato najprej želim, da bi se sam v tem poglobil, da bi potem tudi vas uvajal v skrivnost odrešenja, in sicer po Mariji, da bomo tako vsi skupaj na zares odgovoren način izpolnjevali Božje naročilo, naj gradimo skrivnostno Kristusovo telo, Cerkev, in naj postanemo pravi Jezusovi učenci.˝
Ne le duhovniki, marveč prav vsi kristjani smo poklicani k temu, da vedno bolj postanemo pravi Jezusovi učenci in vneti in uspešni sodelavci pri graditvi Kristusovega skrivnostnega telesa. Prav zaradi tega je tako potrebno, da se s svojim duhovnim pogledom stalno oziramo na Marijo in da dobivamo pomoč od Nje, ki je ˝s pokorščino, vero, upanjem in gorečo ljubeznijo na popolnoma edinstven način sodelovala pri Odrešenikovem delu.«
Gotovo ni slučajno, če je papež hotel, da se sveto leto 1983 začne prav 25. marca ˝na praznik, ko je večna Beseda v telesu Device Marije po moči Svetega Duha postala človek in tako privzela naše meso,˝ darovano na križu in nato poveličano v naše odrešenje. Prav ta dan je bil sv. Ludviku Montfortskemu posebno ljub. Zato pravi: (v Pp 243) ˝Tisti, ki so se po Mariji popolnoma podarili Kristusu, naj posebno častijo véliko skrivnost učlovečenja, ki jo praznujemo 25. marca in ki je prav v posebni zvezi s popolno predanostjo Mariji in po njej Kristusu. To pobožnost je namreč navdihnil Sveti Duh iz naslednjih razlogov:
1. Da bi častili in posnemali neizrekljivo odvisnost, katero je hotel sprejeti nase sam Sin Božji, namreč odvisnost od Marije. In sicer sprejeti to odvisnost zaradi slave Boga, svojega Očeta, in zaradi našega odrešenja. Ta odvisnost se posebno kaže v tej skrivnosti učlovečena, ko Jezus Kristus živi tako rekoč ujet in brez moči pod srcem svoje čudovite Matere, od nje odvisen v vseh rečeh.
2. Da bi se zahvaljevali Bogu za brezprimerne milosti, ki jih je izkazal Mariji, zahvaljevali zlasti zaradi tega, ker jo je izbral za svojo najvrednejšo Mater, kar se je zgodilo v tej skrivnosti.
To sta tudi glavna namena naše popolne podaritve in posvetitve samega sebe Jezusu Kristusu in Mariji.˝
Za tiste, ki so se po njegovem navodilu že posvetili, piše sv. Ludvik: ˝Vsaj enkrat na leto, na spominski dan te posvetitve, naj to posvetitev obnovijo, prej pa naj se tri tedne s posebnimi vajami pripravljajo.˝ Na bolj preprost način pa naj takšno posvetitev obnove vsak dan. Npr. z besedami: ˝Po Marijinih rokah se vsega darujem Jezusu Kristusu, da bom potrpežljivo nosil svoj križ za njim vse dni življenja.˝
Ob klicu: ˝Odprite vrata Odrešeniku!˝ slišimo odmev: ˝Zato pa odprite srca Mariji!˝
Anton Strle

sreda, 4. marec 2015

BOŽJI SLUŽABNIK ANTON STRLE (3) Strletov dobrotnik Janez Pucelj (1)



Kar je bil za blaženega Antona Martina Slomška Jakob Prašnikar (1784 – 1841), to je bil za Božjega služabnika Antona Strleta Janez Pucelj (1890 – 1964). Kot župnik v rojstni župniji Sv. Vida je prepoznal duhovni poklic v mladem »Špelinovem Tončku«, mu predlagal šolanje v škofovih zavodih in mu ob nepredvidljivih ovirah pomagal, da je mogel začeti šolanje v škofijski klasični gimnaziji.
Ko so se v župniji Ljubljana Ježica, kjer je Janez Pucelj nazadnje deloval in tudi umrl, leta 2003 spominjali pokojnega župnika ob 70 obletnici njegovega prihoda v župnijo Ljubljana Ježica (1933), so povabili tudi prof. Antona Strleta, da bi kaj povedal o njem. A zaradi izčrpanosti in starosti se je opravičil. Napisal pa je zelo lepo pričevanje o svojem dobrotniku, in sicer v treh delih. V prvem opiše Janeza Puclja kot novomašnega pridigarja, v drugem kot vidovskega župnika in v tretjem kot njegovega dobrotnika.
Ob upoštevanju vrstnega reda naj najprej navedem Strletov opis Janeza Puclja kot vidovskega župnika v letih 1924 do 1933. Ko je Pucelj prišel k Sv. Vidu, je imel Strle devet let. Takole približno pol leta pred smrtjo opisuje svojega velikega dobrotnika:
»Župnik Janez Pucelj je v našo župnijo (Sv. Vid nad Cerknico) prišel za župnika z Blok (Fara pri Blokah), kjer je bil kaplan. Prejšnji župnik Pavlin je bil že star (menda je tedaj odšel v pokoj) in so se ga ljudje tako rekoč naveličali, saj je bil tudi res bolj 'pust', nekoliko oster do ljudi; dogajalo se je, da je v spovednici koga (tudi mlajšega) okregal, tako da se je to slišalo delno iz spovednice v 'ladjo'. Župnijsko cerkev in še kaj je pustil bolj 'pri miru', tako da se je poznalo, kako dobro bi bilo, da bi prišel 'mlajši gospodar'. Mene je župnik Pavlin še kar dosti prijazno 'spustil' k birmi (tedaj je birmoval še škof Jeglič), čeprav še nisem hodil v šolo (k birmi je tedaj šel 4 leta starejši moj brat in je mama, ki je pred dvema mesecema izgubila moža, prosila, da bi tudi mene že zaradi zmanjšanja stroškov župnik spustil k birmi: izprašal me je tako, da sem mu moral povedati 'na izust' apostolsko vero in še katero molitev – sicer pa je zaupal mami in že rajnemu očetu, ki sta bila oba verna). Tako nisem imel do njega odpora. Vendar se dobro spominjam, kako sem bil vesel skupaj z mnogimi mladimi in starejšimi in starimi, ko je pristopil k oltarju novi, sveži, očitno zelo solidno pobožni župnik; pridigar z bogato in živahno vsebino, prežeto s toplim, vendar pa ne mehkobnim čustvom; s precej ribniško pobarvano in včasih tudi šegavo govorico.
Niti se ne spominjam, ali sem sploh že hodil v šolo in k verouku pri prejšnjem župniku. Pač pa se še zdaj živo spomnim, kako smo bili otroci veseli, ko smo bili deležni tako živahnega in vedrega, a versko in nravno solidno resnega pouka. – Naj sedanji bralec ne misli, da je delovalo na nas (na mene) kot ne vem kakšen strah, ko je že pri prvih urah zazvenel župnikov izrek: 'Bog vse vidi, Bog vse ve – greh se delati ne sme!' Pozneje sem si od verouka npr. zapomnil način, kako se je mogoče z relativno lahkoto varovati greha kletvine: 'Ko zavračate krave in junce na paši, ko morate zakričati nad njimi, recite: Tavžent mačkov!, pa vam ne bo treba nikoli imenovati hudobnega duha.« To sem vsaj jaz vzel stoodstotno zares in nisem nikdar preklinjal.
Seveda je pri katehetu J. Puclju bilo polno še drugega, neprimerno pomembnejšega. Npr.: Čeprav je bila šola na nekoliko odročnem kraju z ozirom na glavna cerkvena vrata (okoli cerkve je bilo tudi pokopališče z zidovjem, nas je katehet spet in spet osebno vodil v cerkev pred Najsvetejše in se pri tem tako vedel – in nas navajal na takšno vedenje in notranje razpoloženje – da se mi je tako rekoč za vselej vtisnila 'zahteva' po zelo poudarjenem spoštovanju do Gospoda v Najsvetejšem zakramentu; in smo otroci pač kar v splošnem razumeli, kako lepo in zveličavno je 'obiskovati' Najsvetejše in ga častiti zaradi njegove dobrote (pa tudi prejemati oziroma obujati 'duhovno' obhajilo). Naučil nas je tudi od daleč pozdravljati Najsvetejše v tabernakljih in se že od tam odkriti v počastitev. In kako slovesne in lepe so se nam zdele izpostavitve sv. Rešnjega telesa v monštranci, najbolj pa seveda kar najslovesnejše procesije za praznik sv. Rešnjega telesa (in pri vstajenjski procesiji na veliko noč)! Vsi smo radi poslušali nedeljske in druge župnikove pridige in tudi nedeljski popoldanski govori se nam niso zdeli predolgi. Tudi postne pridige je imel kar dolge, pretresljivo npr. na veliki petek; pa za dan celodnevnega češčenja (čeprav so bili tedaj povabljeni tudi sosednji dušni pastirji). V postu je bil vsako nedeljo popoldne tudi daljši križev pot, navadno sv. Leonarda Portomavriškega. Posebej se spominjam, kako je župnik na prižnici tako 'molil naprej' ta križev pot, da se mu je od ganjenja kar za dalj časa ustavilo in je dobesedno kar pretresljivo jokal (nekaj podobnega je bilo včasih tudi pri molitvah na pokopališču popoldne na vse svete, ko je prepeval 'libero'). Še moram omeniti, kakšna globoka doživetja je pripravil J. Pucelj npr. za veliki teden ... Veliki četrtek! Na veliki petek vsa okna zakrita in tako rekoč vsa fara navzoča ob tako velikem dogajanju, ki je segalo v srca, neredkim res prav do dna.
Danes si kar skoraj ne znajo predstavljati ne duhovniki ne drugi ljudje, kako živo in kako polno je bilo tisti čas versko življenje v župniji, v naši in drugih.
Vidovci (praktično vsa župnija) so kmalu kar v splošnem vedeli, da je J. Pucelj tudi pesnik in pisatelj. To je bilo čutiti vedno tudi v pridigah, ki jih je – za vsako nedeljo – tudi napisal. In smo vedeli, da tudi veliko bere (ne le leposlovje, marveč, ali še bolj, tudi versko-bogoslovno literaturo) in prevaja.
Menda je sam bil avtor igre o egiptovskem Jožefu. Igrali so jo v Bavdkovem skednju blizu župnijske cerkve dijaki in študentje (tudi dva ali trije bogoslovci) v počitnicah nekega poletja. Velika udeležba! Vsa fara je o tem govorila. – Sproščenost pri vsem delovanju je pač pri njem podpiralo tudi dejstvo, da sta skupaj z njim v župnišču stanovala njegov oče in njegova mati (zelo pobožna, a modra, in sta skrbela za obdelovanje nekaterih njiv, za hlev, kjer so imeli kako kravo za mleko, in vsaj enega konja, na katerem je župnik večkrat jezdil, ko je hodil na podružnice maševat, ali pa se – včasih – peljal s 'kočijo').
Posebej je omembe vredno tudi dejstvo, da se je novi župnik že kar skoraj takoj začel zanimati za povečanje lepote cerkve in bogoslužja. Ljudje so mu tudi radi dajali, kadarkoli je prosil za darove. Tako mu je polagoma prišlo na misel, da bi dal na golih stenah župnijske cerkve upodobiti 'kmečka nebesa' (župnik Arški, Izidor-kmet, dekla Notburga, lurška Bernardka; zavetniki vseh podružnic v župniji; sv. Vid v glavnem oltarju – nad prezbiterijem pa zares lepa slika presv. Jezusovega Srca, ki pa je pod Pucljevimi nasledniki še posebno doživela razdejanje: zaradi nezavarovane, nepopravljene strehe je vlaga popačila to celotno sliko in še sliko sv. Vida ter okoliško steno. Nato je kot naslednik prišel še župnijski upravitelj dr. Rant, ki je bil tako samozavesten, da si je drznil kar brez vseh vpraševanj na škofiji naslikati nekakšne cvetne lonce in podobno (nekoč je bil 20 let sodnik ter je nato postal »svečenik«, kakor je sam zapisal na novomašne podobice). Kakšna škoda za župnijsko cerkev pri Sv. Vidu, da je v tistih letih zmede v zvezi z 2. svetovno vojno in spremljajočimi dogajanji še po njej prišlo do razdejanja teh 'kmečkih nebes'! Seveda ni bil tega kriv župnik J. Pucelj: Ko je imel novomašno pridigo, ta nebesa še niso bila popačena. Tudi z njimi je Janez P. 'pričeval o luči' – Naj mu sveti večna luč nebeškega veselja in veličastva!«
p. Andrej Pirš FSO

torek, 3. marec 2015

Moliti več in bolje



Zelo močno me je nagovoril ta naslov v reviji. Ker sem redovnica v kontemplativnem redu, sem se odločila, da vam pošljem kratko pričevanje glede molitve.
Razumljiv je naslov in zavedamo se potrebe, moliti več in bolje. Nagovoril pa me je ta naslov zato, ker bi ga v prvem hipu popravila: Moliti manj in bolje.
Če gremo k izviru, kaj sploh je molitev –l pogovor z Bogom, potem je jasno, da je potrebna iskrenost, preprostost in spontanost … V Evangeliju nam je naročeno, naj ne bo veliko besed, ker On že vnaprej vse ve … On želi naše srce. Zame je ena izkušnja v molitvenem življenju ravno ta: manj besed in več Duha, manj besed in globlje, manj besed in več časa. Ugotavljam ravno to, da se zgodi tako, da človek hoče moliti več, več molitev, več besed, še to in ono in potem ni več časa za poslušanje Boga, ni tišine, ni notranje povezanosti, ampak molitev postane breme in obveznost in nič več ne pomaga k notranji rasti in k poglabljanju odnosa z Bogom.
Imam lepo izkušnjo in naših zadnjih letnih ignacijanskih duhovnih vaj, kako en sam stavek iz Svetega pisma zadošča, da molil cel dan. Ta stavek je: »Bog je ljubezen.« Samo to in nič več in to sem ponavljala in premišljevala ves dan in lahko rečem, da je bilo dovolj, da je bilo vse in da je šlo na globoko, do dna duše. Bog me je po ponavljanju teh besed v notranjosti spreminjal, se mi razodeval, me razsvetljeval in mi pomagal. Je lepa izkušnja, ki bi  jo želela posredovati vsem, ki hrepenijo po resničnem, pristnem odnosu z Bogom. Se pravi: več časa, ves dan, neprenehoma, ampak malo besed in veliko Duha.
s. Marie – Agnès de Jésus FCJ

ponedeljek, 2. marec 2015

Naša duhovna hrana



Drugi vatikanski koncil nas spodbuja:
            "Vse v Kristusa verujoče, zlasti še redovnike, cerkveni zbor močno in na poseben način spodbuja, naj si s pogostnim branjem Svetega pisma pridobijo 'vzvišeno spoznanje Jezusa Kristusa' (Flp 3,8). 'Nepoznanje Svetega pisma namreč pomeni nepoznanje Kristusa' (sv. Hieronim) ... Branje Svetega pisma mora spremljati molitev, da to branje postane pogovor med Bogom in človekom; kajti Boga, 'njega nagovarjamo, kadar molimo; njega poslušamo, kadar beremo Božje izreke' (sv. Ambrož)" (BR 25).
Poglejmo, kaj pravi sv. Anton Marija Claret, ustanovitelj klaretincev:
            "Kar me je najbolj ganilo in spodbudilo, je bilo branje Svetega pisma, ki sem ga zmeraj ljubil. Nekatera mesta so napravila name tako močan vtis, da se mi je zdelo, kakor da mi je neznani glas hkrati govoril na uho vse tisto, kar sem ravno bral."
Naš pisatelj Franc Ks. Meško pa je v črtici Iveri tole zapisal:
            "Marsikdo, ki stoji dandanes v življenju kakor majav trst, bi stal kakor nepremičen stolp, kakor trden svetilnik na varnem otoku sredi morja, če bi se oprl že v mladih dneh na Sveto pismo. Marsikdo, ki hodi skozi življenje z oblatenim, omadeževanim srcem, bi stopal svojo pot s sončnočisto dušo, če bi v mladosti dihnil vanjo očiščujoči, posvečujoči dih tega Božjega dela. Mnogi, ki so blodili malone do smrti, bi stopali varno in bi nikoli ne bili zašli, ko bi jim poprej pokazala pot ta knjiga Božje modrosti."
Pisatelj Ivan Pregelj je v Mislih zapisal: "Kakor človeku, ki se je vrnil iz tujine domov, mi je, ko odprem Sveto pismo."
            V Henriku, gobavem vitezu pa je pisatelj Franc Ks. Meško dejal: "V vsem, kar je Božjega, je tolažba in sladka radost. Nikjer pa ne toliko, kakor na listih Svetega pisma."
            Ruski pisatelj Merežkovski je zapisal:
            "Sleherni dan sem bral Novo zavezo in jo bom bral, dokler mi bodo dopuščale oči – v sreči in nesreči. Vselej se mi zdi, da berem nekaj čisto novega, doslej neznanega, nekaj, česar v vsej globini nikdar ne bom mogel doumeti. – Kaj sem storil na zemlji imenitnega? – Bral sem Sveto pismo!"
Premalo je, če v Svetem pismu iščemo le tolažbe, čeprav je res, da nas prav Božja govorica najbolj potolaži. Kdor bi to sveto knjigo le študiral, brez duha molitve, bi ne mogel odkriti njene globlje vsebine. Sveto pismo je knjiga Božjega odrešenjskega delovanja, ki nas kliče k sodelovanju. Na Božji nagovor pravilno odgovarjamo z molitvijo in z vsem svojim življenjem. S pomočjo Svetega pisma vse naše življenje postaja šola molitve in molitev.
            Če hočemo Sveto pismo brati ali poslušati s kar največjo duhovno koristjo, se bomo pred branjem ali poslušanjem spomnili, da smo pred živim Bogom, ki nam govori in pričakuje našega odgovora. Mnogi se v molitvi povežejo s Svetim Duhom, ki je glavni pisatelj svetopisemskih knjig. On nam pomaga, da Sveto pismo za nas ne ostane mrtva črka, temveč postane živa beseda, ki nas vedno znova zadene v srce.
            Da bo branje in poslušanje Svetega pisma hranilo našo dušo, je treba v tej zakladnici duha in srca iskati predvsem duhovni pomen. Nujno je, da se Božji besedi bližamo z vero, ponižnostjo in vztrajnostjo. Laže bomo razumeli Staro zavezo, če bomo upoštevali, da je središče celotnega Svetega pisma Kristus. Vsa zgodovina sveta in človeštva je usmerjena nanj kot na svoj končni cilj. V poveličanem Kristusu bo vse dobilo svojo poslednjo dovršitev. Stara zaveza, ki je vzgojiteljica za Kristusa, je senca v primeri z lučjo evangelija; toda tudi evangelij je še vedno senca v primeri z lučjo večnega življenja.
            Brati je treba počasi in se ustavljati tam, kjer nas Božja beseda nagovori. Poudarek ni na tem, da bi veliko prebrali, temveč da bi prišli v zvezo z živim Bogom.
An

nedelja, 1. marec 2015

Najsvetejša knjiga


Sveto pismo je najsvetejša in najvažnejša knjiga na svetu. Ni le proizvod človeškega duha in srca, temveč je še bolj Božje delo, saj so to knjigo, bolje skupino knjig, različni svetopisemski pisatelji pisali po navdihu Svetega Duha, ki je glavni avtor Svetega pisma.
            Celotno Sveto pismo, Stara in Nova zaveza, je prevedeno že v okrog 1700 jezikov in narečij. Na svetu je okrog 2000 jezikov in narečij, v katerih obstaja zapisana beseda. Torej v okrog 300 jezikih in narečjih še nimajo Svetega pisma.
            Sveto pismo, ki je Božja govorica prav za nas, bomo najprej vzljubili, ga brali, poslušali in premišljevali. Ta od Svetega Duha navdihnjena Božja knjiga ima prednost pred katero koli drugo knjigo.
            Sveto pismo ima mnogo zgledov mož in žena, ki so bili veliki v molitvi. Njihova molitev je bila najprej v poslušanju in spolnjevanju Božje besede in Božje volje. Prav po tem so mnogi ljudje pred Bogom in človeško zgodovino postali znameniti. Pomislimo na Abrahama, ki je zapustil svojo deželo in šel za Božjim klicem, ki ga je zaslišal v molitvi. Mojzes je v poslušnosti Bogu spolnil težko nalogo in izpeljal izvoljeno ljudstvo iz egiptovske sužnosti. Tudi preroki so v poslušnosti Bogu izvršili velika dela. Tako bi lahko naštevali vse do Marije, Kristusa in Cerkve.
            Spomnimo se le na Marijine besede: "Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!" Jezus je trideset let poslušal in živel, šele nato je ljudem z besedo oznanjal evangelij. Pa še takrat je šlo pri njem predvsem za poslušanje. Ravnal se je po starozaveznih napovedih o prihodnjem Odrešeniku in jih uresničeval. Tudi svoj nauk je črpal iz tesne povezanosti z Očetom.
            Slavni švedski pripovednik in dramatik Strindberg (u. 1912) je poklical k smrtni postelji hčerko. Vzel je Sveto pismo, ki ga je imel vedno pri sebi, si ga prižel na prsi in rekel: "Življenje sem končal. Črta pod račun je potegnjena." Pokazal je na Sveto pismo in rekel: "To je edino pravo in resnično." To so bile njegove zadnje besede.