Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 10. julij 2013

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (3) Življenje iz posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Škof Rožman je 10. junija 1943 povabil vernike: »S prenovljeno gorečnostjo nadaljujmo spravno pobožnost prvih petkov in prvih sobot, da zadostimo božji pravičnosti za zakrknjene grešnike, da se bodo med nami vsi spreobrnili na pravo pot, ki vodi k Bogu in njegovi večni sreči. Če je Lucija, ki je v Fatimi videla nebeško Gospo in z njo govorila, nedavno izjavila, da Portugalska še ni dovolj storila, da bi potolažila božjo pravičnost, koliko moramo potem še mi storiti, ko smo se komaj začeli spreobračati k Bogu, ki je tudi med nami vse preveč žaljen!«

Škof je nato še štirikrat povabil k obhajanju petih prvih sobot. Pri tem je vabil, naj bi se Marijinemu brezmadežnemu Srcu posvetile tiste družine, ki se doslej še niso. Zadnjo, peto prvo soboto v domovini, že petič po vrsti, so verniki obhajali 5. maja 1945, nato so se začeli umikati, nekateri preko Ljubelja na Koroško, drugi proti Trstu in Gorici v Italijo. Tudi škof Rožman je odšel. V Thurnu nad Lienzom na Tirolskem je ob navzočnosti večjega števila slovenskih beguncev naredil posebno obljubo, o kateri je zapisal 24. maja 1945 v posebni poslanici slovenskim beguncem v Avstriji in Italiji: »Dne 13. maja 1945, na 28. obletnico prikazanja Matere božje v Fatimi, smo pred kipom fatimske Marije napravili obljubo: Če nas Marija srečno pripelje nazaj v domovino, bomo storili vse, kar moremo, da se v Zgornji Šiški pri Ljubljani pozida cerkev v čast brezmadežnemu Srcu Marijinemu, ki naj bo ognjišče vsenarodne pobožnosti prvih sobot v mesecu.«

Za škofa je bil to čas velikega trpljenja. Dr. Jakob Kolarič v III. knjigi o Škofu Rožmanu poroča: »Ko je 31. maja takoj po novomašni slovesnosti Mirka Kozina v Anrasu na Tirolskem zvedel, da Angleži domobrance vračajo Titu, je bolečina prikipela do vrha. Toda njegovo izredno zaupanje v Marijo jo je zmagalo: 'O Marija! Kaj je naš narod res eden tistih, ki bo izbrisan z zemlje? Kaj si nas res zapustila? – Ne! Vemo, da nas ima Marija rada. Tudi v njej se je vse podiralo, ko je srečala svojega Sina na križevem potu. Ko je pri 13. postaji vzela vsega bičanega v naročje, saj se ji skoraj ne upamo približati, vsaj jaz imam ta občutek. Prosim jo, naj v mojem imenu poljubi Jezusove rane. – Mati je, vidi nas. Saj smo narod, ki smo se ponašali, da smo Marijin. – Vodi nas za seboj po križevem potu. – Sedaj je tako temno! Ne vidimo izhoda, kljub temu zaupamo. Vemo, da bo prišlo velikonočno jutro tudi za nas. Posvetili smo se, vztrajajmo. Mati je! – Peljala nas bo v velikonočno jutro, pa četudi nas bo vodila tako, kakor je one naše mučence, ki so dali kri za svoje prepričanje in jih je peljala skozi smrt v nebeško velikonočno jutro. Obnavljajmo posvetitev Mariji.'«

Dne 1. septembra 1951, bila je prva sobota, je škof začel že 16. turnus prvih sobot. To sledi iz njegovega dnevnika. Prve sobote je obhajal prav do svoje smrti, 16. novembra 1959.

Leta 1948 je škof Rožman prišel v Združene države. Kolarič piše, da je v Lemontu, na ameriških Brezjah, za veliki šmaren »članicam Zveze clevelandskih oltarnih društev z veliko vnemo priporočal, naj se posamezniki in družine posvete Marijinemu brezmadežnemu Srcu ter opravljajo pobožnost petih prvih sobot. S tem govorom je tudi med ameriškimi Slovenci začel širiti češčenje Marijinega Srca, obenem pa je pokazal, da še vedno trdno veruje v obljube, ki jih je Marija v Fatimi dala tistim, ki častijo njeno brezmadežno Srce.«

V Gilbertu v državi Minnesoti je Rožman, kakor poroča Kolarič, govoril »o svojem poslanstvu, ki ga je kot škof imel ne samo pred vojno, ampak tudi v času trpljenja, strahot in velikih odločitev med našim narodom. V tem govoru se je njegovo zaupanje v fatimsko Marijo, kolikor vemo, prvikrat strnilo v globoko zavest, da slovenski narod med vojno ni zaman iskal rešitve v Marijinem Srcu (…) Izrazil pa je svoje globoko prepričanje, da bo naš narod rešen trpljenja in da bo ohranil vero: 'Naš narod se je med prvimi posvetil brezmadežnemu Srcu Marijinemu, po Marijini obljubi pa bodo oni, ki se njenemu Srcu posvete, šli sicer preko morja trpljenja ali končno bodo rešeni … Ne vemo sicer, kdaj bo ta rešitev prišla, to končno ni tako važno. Važno pa je, da bo narod ostal in da bo vero ohranil

Dne 16. oktobra 1949 je na pozdravni akademiji v Argentini poudaril, da je posvetitev Marijinemu Srcu med vojno bila odločilnega pomena za slovenski narod: »Kakšna bo naša bodočnost? Prerok nisem. Pravim pa: upanja ne izgubimo! … Ne vemo sicer, koliko časa bo še trajalo, da bo naša revna, obubožana in oplenjena domovina zopet svobodna. Trdim in do sedaj mi te trditve ni mogel še nihče ovreči: naš slovenski narod, v kolikor je bil svoboden, je prvi narod na svetu [za Portugalci], ki se je kot narod posvetil brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Še danes so katoliški narodi na svetu, ki se niso posvetili v tem smislu, kot smo se mi. In če kaj velja beseda Marije, potem smemo upati. Seveda nas lahko Marija vodi še skozi morje trpljenja.«

Za mesečnik Duhovno življenje je leta 1950 napisal članek Mati, zakaj odlašaš? v katerem pravi: »Tolikokrat nam je Mati božja pomagala, nas rešila v najnevarnejših trenutkih, da ji bomo večno hvaležni. Gotovo ni nikogar med nami, ki v teh usodnih letih ne bi bil doživel jasne Marijine pomoči. A končne rešitve, resnične osvoboditve še nismo dočakali. In tako ni prav nič čudno, če se v naše molitve včasih vmeša vprašanje neučakanih otrok: Mati, zakaj odlašaš? (…) Mi neučakani sprašujemo: Mati, zakaj odlašaš? Ali ni Marija mnogo bolj upravičena nas vprašati: Otroci, zakaj odlašate vi z molitvijo in žrtvami, ki so potrebne, da moje brezmadežno Srce zmaga najprej v vaših srcih in potem v vsem svetu?«

Ko so nekoč duhovniki rekli škofu, da na položaj gleda preveč črno, je odgovoril: »Vem in sem trdno prepričan, da bo vsaka molitev, vsak očenaš uslišan. Samo tega ne vem, kdaj. Ali bo to v enem mesecu, ali v pol leta ali v enem letu, ali v desetih ali v petdesetih.«

17. oktobra 1947 je v pismu nekemu frančiškanu zaupal: »Mnogo molim in trpim za to, da bi Bog prav našemu narodu podal dokaz, vsemu svetu viden, da narod, ki svoje zaupanje v Boga stavi, nikdar ni prevaran in osramočen. Trdno upam v uslišanje. Toda v nebesih imajo tako uro, ki ne šteje sekund in minut, ampak leta in desetletja.«

An

torek, 9. julij 2013

Ponižna, srčna in močna molitev dela čudeže

Papež Frančišek se je pri jutranji maši 20. maja 2013 spomnil dogodka iz Argentine. Ko je neka sedemletna deklica zbolela, so ji zdravniki napovedali le še nekaj ur življenja. Njen oče, ki je bil »človek vere«, je po papeževi pripovedi postal »kot nor«. V tej norosti pa je sedel na avtobus in se odpeljal v Marijino svetišče Lujan, ki je bilo oddaljeno 70 kilometrov.
 
Tja je prispel po deveti uri zvečer, ko je bilo že vse zaprto: »Z rokami na železnih vratih je začel moliti k Mariji. Molil je in molil, jokal in molil … Tako je ostal tam vso noč. Toda ta mož se je bojeval: bojeval se je z Bogom, da bi ta ozdravil njegovo hčerko.« Po šesti uri zjutraj naslednjega dne se je z avtobusom odpravil nazaj in se vrnil v bolnišnico okoli devetih. Žena mu je v solzah pojasnila, da si je deklica opomogla, ne da bi zdravniki mogli pojasniti, kaj se je zgodilo. Papež Frančišek je pripoved sklenil z besedami: »To se še vedno dogaja. Čudeži so!«

ponedeljek, 8. julij 2013

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC - Svetniki častijo presveto Srce Jezusovo (1)

Pri svetnikih vse izhaja iz življenja. O čemer govorijo in pišejo, najprej živijo. Nekaterim Kristus v mističnih doživetjih odkriva globine svojega Srca, vse pa vodi v prisrčno prijateljsko povezanost s seboj. Vsi so neizčrpen zaklad Cerkve za vse čase in vedno znova moramo kot mali učenci hoditi v njihovo odlično šolo.

Pri mnogih svetnikih je zelo v ospredju Božje češčenje Kristusove človeške narave in zlasti njegovih ran, še posebej njegove srčne rane. Češčenje Kristusovih poveličanih ran prehaja, zlasti pri mistikih, že v poglobljeno češčenje Kristusovega srca kot simbola njegove Božje in človeške ljubezni.

Véliki srednjeveški mistik in cerkveni učitelj cistercijanski opat sv. Bernard (+ 1153) se sprašuje:

»Kje je za slabotne varen in zanesljiv počitek, če ne v Odrešenikovih ranah? Toliko varneje v njih prebivam, kolikor močnejši za rešitev je on. Svet hrumi, telo pritiska, hudobec zalezuje – ne padem, ker sem postavljen na trdno skalo. Zagrešil sem kak velik greh, vest me bo pekla, a ne bom se dal preplašiti, ker se bom spomnil Gospodovih ran. 'Saj je bil ranjen zaradi naših grehov' (Iz 53,4)«.

Ko govori o Gospodovem Srcu, naglaša njegovo usmiljenje, kakor mnogo pozneje sv. Favstina Kowalska: »Jaz pa si iz Gospodovega srca drzno prilaščam, česar mi manjka iz mojega, saj je to srce polno usmiljenja. (…) Železo je presunilo njegovo dušo in prišlo prav do njegovega srca, da bi mogel imeti sočutje z mojimi slabostmi.«

Frančiškanski teolog in kardinal sv. Bonaventura (+ 1274) je sto let pozneje zapisal: »Zato je bilo ranjeno (tvoje Srce), da bi po vidni rani videli nevidno rano ljubezni.« »O kako dobro in prijetno je bivati v tem Srcu!« »Kdo tega ranjenega Srca ne bi mogel vzljubiti? Kdo tako ljubečega Srca ne bi vzljubil z ustrezno ljubeznijo?« Svetnik je neki redovnici svetoval, naj se s svojimi rokami ne le dotakne Jezusovih ran, ampak naj preprosto vstopi v njegovo Srce.

Že Bonaventurov učitelj sv. Frančišek Asiški je bil velik častilec Kristusovih ran, zlasti njegove prebodene strani, a izraza 'Srce Jezusovo' še ni uporabljal, kot sta ga uporabljala sv. Bernard in sv. Bonaventura.

Fatimska pobožnost 2013 - v petek 12. julija

Fatimska pobožnost bo v stiški baziliki z začetkom ob 19.30 z molitvijo rožnega venca, nato ob 20.00 mašna daritev, procesija s kipom fatimske Matere Božje, ki jo bomo spremljali z lučkami in petjem Marijinih litanij ter fatimske pesmi. Na koncu bo pred Najsvetejšim obnovitev posvetitve Najsvetejšima Srcema in blagoslov z Najsvetejšim. Srečanja bodo: v četrtek 13. junija, v petek 12. julija, v torek 13. avgusta, v petek 13. septembra in v nedeljo 13. oktobra.

sobota, 6. julij 2013

Nova knjiga Fatima – okno upanja

Mariborski nadškof dr. Marjan Turnšek je v spremni besedi o njej zapisal:

»Knjiga p. Antona Nadraha 'Fatima – okno upanja' je čudovit 'sprehod' s pomočjo nadnaravnih skrivnostnih dogajanj v Fatimi skozi skoraj stoletno zgodovino in razbiranje le-te v luči fatimskih prikazovanj in Marijinih materinskih naročil in klicev ter njenih zdravilnih posredovanj. V skladu z naslovom, ki je povzet po uvidu papeža Benedikta XVI., bi tudi to knjigo mogli imenovali 'okno upanja' za naš čas, za naš slovenski trenutek. Za čas, v katerem se srečujemo z realnostjo razkristjanjenosti ne le naših mest, ampak vedno bolj tudi podeželja, ko moramo nositi neslavni naslov naroda v Srednji Evropi, ki najmanj moli, ko tudi med mladimi krščanskimi družinami komaj še najdemo kakšno, ki je postavljena na trden temelj zakramenta svetega zakona (saj je med novokrščenci še komaj morda petina ali ponekod le desetina takih, ki niso iz zunajzakonskih skupnosti) (…)

S to knjigo bomo mogli v tem času kakor skozi 'okno' zreti v Marijino 'delavnico', iskati ob njej in vsem, kar se po njej dogaja, tolažbo, pogum in predvsem priprošnjo za tiste milosti, ki jih v tem trenutku naše zgodovine kot skupnost Cerkve, kot slovenski narod in samostojna država Slovenija najbolj potrebujemo, da bomo zmogli smele in prave premisleke, izbire in odločitve ter tudi moč za njihovo uresničevanje. Z Marijo ni svet nikoli brezupen, ker nam Ona pogled nenehno usmerja v svojega Sina Jezusa Kristusa. On pa je Pot, Resnica in Življenje (…)

Ta knjiga nosi v sebi duhovni naboj, da nam pri tem odpiranju Marijinemu posredovanju za nas pri svojem ljubljenem Sinu lahko pomaga, da nam lahko ogreje srce, ki se bo odprlo veletoku milosti, ki se po Mariji želi izliti v naša srca in po nas v našo slovensko družbo, v slovensko misel in besedo, v dejanja in dogajanja. To se ne bo zgodilo z nasilno prevratniško dejavnostjo, ampak s spremembo, ki nastaja od srca do srca.«

Obsežno knjigo na 336 straneh dobite pri založbi Salve na Rakovniku ali v našem samostanu za 9,5 € + poštnina.

petek, 5. julij 2013

Duhovne prireditve v Stični v letu 2013 - JULIJ

11. – 14. p. Andrej Benda, zakonci z otroki

12. – 14. p. Nikolaj Aracki, Birmanci, fantje

12. – ob 19.30 v baziliki fatimska pobožnost

19. – 21. p. Nikolaj Aracki, birmanke

21. – ob 14.30 molitvena skupina za duše v vicah

21. – 27. opat Janez Novak, Lučke s spremljevalci

24./25. Jakobova pot, Skupnost krščanskega življenja

26. ob 20h češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

Svetovni dan mladih 2013 – posvečen fatimski devici

13. maja, na praznik naše Fatimske Gospe, je nadškof Ria de Janeira in predsednik Krajevnega organizacijskega odbora za izvedbo Svetovnega dneva mladih 2013, msgr. Orani Joao Tempesta, posvetil romarje in prostovoljce Devici Mariji med mašo, ki jo je daroval v Marijinem svetišču v Fatimi na Portugalskem.
Msgr. Tempesta je molil z naslednjimi besedami: »O Fatimska Devica, kot romar na portugalski zemlji, s srcem polnim veselja, posvečam Tvojemu brezmadežnemu Srcu vse mlade, ki se pripravljajo na Svetovni dan mladih 2013 v Rio de Janeiru. Ponižno Te prosim, posreduj pri Bogu za Krajevni organizacijski odbor, za vse prostovoljce, ki so angažirani v različnih službah tega velikega dogodka. Prosim Te, o Kraljica, da ščitiš Svetovni dan mladih, da bi mogel biti zanje močna izkušnja srečanja s Tvojim ljubljenim Sinom. Prosim Te tudi, da vsak dan vliješ v srce vsakega izmed njih globoko ljubezen do Tvojega Sina, ki edini more dati smisel našemu življenju. Prosi ga, naj pokliče mlade učence in misijonarje za to naglo spreminjajočo se družbo.


Nadškof je prosil tudi za Cerkev in za papeža Frančiška: »Še naprej posreduj za Cerkev, Kristusovo nevesto, in za papeža Frančiška, da bi vsi mi mogli pričevati svetu, kako zelo nas Bog ljubi in hrepeni po tem, da bi mu ljubezen vračali!«

S kardinalom iz Brazilije je somaševal kardinal patriarh iz Lizbone, 37 škofov in 390 duhovnikov (Luz e Paz).