SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV

30. Na potovanju

Moj dobri prijatelj pismouk Ben Cardona me zmeraj sili, naj svoje Spomine pišem v časovnem zaporedju, a mu odgovarjam, da ne pišem letopisa niti ne zgodovine Kristusove Cerkve, marveč zgolj svoje osebne spomine izza zadnjih sto let. Ne maram se držati nobenega določnega reda, ampak le svojega načrta, ter se ne menim, ali se je kaj zgodilo prej ali kasneje. Za ono naj se zanimajo letopisci in zgodovinarji, kar jaz nisem. Po tem pojasnilu naj nadaljujem.
Ko je moj ded zadnjikrat prišel v Palestino, je ves blažen prinesel s seboj polno zvitkov s poročili svojih uslužbencev, razpršenih po vsem znanem svetu. Poročali so mu o napredku in težavah nastajajoče Cerkve med posameznimi ljudstvi.
Izročil mi je zvitke rekoč: »Tu imaš prva zanesljiva poročila, na podlagi katerih boš kasneje lahko pisal svoje Spomine. Zdaj pa najbolj želim govoriti s Petrom, da mu sporočim, kar ga najbrž zelo zanima. Pojdiva k njemu!«
»Prinašam ti novice o pridobitvah vernikov, ki si jih ti spreobrnil in ki so odšli po vsem svetu,« je ded ogovoril Petra.
Peter se je nasmehnil in mu odgovoril: »Neizmerno sem vesel novic, ki mi jih prinaša mož, kakršen si ti. Ne čudim se, če seme Božje besede že rodi sadove večnega življenja.«
Janez in tovariši so medtem zvedeli, da je prišel moj ded in so ga prišli pozdravit. Peter jih je povabil, naj poslušajo dedove novice, ker so bili vsi izredno radovedni.
Ded je začel govoriti: »V rimskem cesarstvu so tri velika mesta: Antiohija, Aleksandrija in Rim. In v vseh treh se število Kristusovih vernikov čudovito množi.«
»V Rimu? V Rimu?« je bil presenečen Peter. »V tistem Babilonu, kjer je hudobija prikipela že do vrhunca? Kjer je cesar ukazal, naj ljudje po Božje častijo njegovega konja?«
»Prav tam!« mu je odgovoril ded. »V tistem Babilonu, kakor si po pravici imenoval Rim, je že mnogo Izraelcev, ki hodijo za Kristusom. Med potjo sem se nalašč ustavil v teh treh mestih. Čudil sem se, ko sem videl, koliko vernikov obiskuje shodnice. Sicer so ti o tem gotovo že drugi poročali, jaz bi ti le rad povedal nekaj, kar bo tvoje srce napolnilo z veseljem. Ali veš, kako vodijo nebesa naše izraelske brate h Kristusovi veri?«
»Da bi se Božje seme razširilo povsod, je Božja previdnost, kakor sodim, uporabila dobre Izraelce, ki za velike praznike prihajajo obiskovat tempelj in ki potem tukaj poslušajo Božjo besedo,« je menil Peter.
»Res je tako,« je pritrdil ded. »Ti romarji prinašajo seme, a razširjajo ga otroci.«
»Otroci?« se je Peter razveselil. »Bog jih blagoslovi! Kar nadaljuj.«
»V naših shodnicah ob sobotah prepevajo zlasti otroci s svojimi zvonkimi glasovi najprej psalme, potem pa še očenaš! To petje prihajajo poslušat tudi drugi ljudje, zlasti otroci. Tem dovolijo k zboru, a tudi k drugim obredom, celo k razlagi blagovesti. Doma seveda otroci vse to pripovedujejo svojim materam. Te potem s svojimi otroki prihajajo k našim shodom in se polagoma učijo naše vere. Žena pripelje potem še svojega moža. In tako po tihem, brez hrupa raste število tistih, ki začenjajo verovati v Jezusa Kristusa.«
»Iz ust otrok si pripravil hvalo!« je rekel Peter. »Njih je nebeško kraljestvo. Zato je samoumevno, da si je Božja previdnost izbrala otroke za svoje glasnike.«
»Njiva je posejana in žetev že zrela,« je spet spregovoril ded. »Zdaj je treba le, da jo požanjete vi, ki vas je Bog določil. Kristusovi verniki pričakujejo, da jih pridete organizirat.«
»Čisto prav si povedal,« je odgovoril Peter. »Ob svojem času se bo zgodilo, kar si omenil. Po Učenikovem naročilu smo ostali v Jeruzalemu, kjer naj najprej pričamo o Njem. Tako smo storili, kar pa nas ne more ovirati, da ne bi včasih šli iz mesta.«
»Kakor ti je znano,« je posegel v pogovor Janez, »prihajajo v tempelj večkrat v letu romarji. Ob takšnih priložnostih poučujemo v Kristusovi veri takšne, ki to želijo. Oni, ki prihajajo od zunaj zato, da bi bili krščeni, hočejo videti zlasti Petra ter govoriti z njim in tudi z nami, ki nas je bil Učenik izbral za apostole. Peter torej mora biti v Jeruzalemu, kar je doslej tudi storil.«
»Razumem vaše razloge,« je odvrnil ded. »Res pa je, da so občestva v Antiohiji, Aleksandriji in Rimu zelo narasla in da verniki želijo spoznati Petra in tudi vas, ki vas je bil izbral Učenik. Preden umrem, bi vam pri tem rad pomagal. Saj ni, da bi se moral preseliti ves apostolski zbor. Kdaj se boste razšli po svetu, to je vaša skrb. Predlagam vam le naslednji načrt. Kot veste, imam ladje, ki vas z njimi lahko prepeljem kamorkoli vam drago. Jaz zdaj odhajam v Hispanijo, moj vnuk pa bo moral odriniti v Aleksandrijo in potem v Rim.«
Zdelo se mi je, da se mi sanja, ko sem to slišal. Ded mi namreč poprej ni nič omenil o tem. Vendar sem počakal, da mi bo razložil svoj načrt.
Nadaljeval je: »Po cesarjevem naročilu mora največja ladja, kar jih premore svet, iz pristanišča Canopa prepeljati v Rim orjaški obelisk, ki je 25 metrov dolg. Postavili ga bodo v vatikanskem cirkusu. Iz Heliopola so ga po Nilu že spravili do Canopa. S to ladjo se bo peljal moj vnuk, da osebno izroči obelisk cesarju.«
Komaj je ded omenil obelisk, so se Petru oči čudno zaiskrile, kakor bi v tem hipu zagledal prihodnost. A ded je nadaljeval: »Jaz moram pa v Hispanijo. Zakaj ne bi šla z nama dva izmed vas? Iz Jope bo moj vnuk odšel v Aleksandrijo in Cariope, da prevzame ladjo, jaz pa bom iz iste luke odplul v Hispanijo.«
»Če je Petru prav,« se je oglasil Janezov brat Jakob, »bi jaz rad šel v Hispanijo ...« To je spregovoril tako slovesno, da je Peter brž zaklical: »Jakob, Božja previdnost uresničuje tvojo staro željo, pa tudi mojo. Jaz pojdem z Ben Heredom v Aleksandrijo in v Rim, ti pa boš šel z Benjaminom Ben Belo v Hispanijo.«
Ves srečen je spet povzel ded: »Zdaj je najlepši čas za popotovanje po Sredozemskem morju. Preden mineta dva meseca, boš ti Peter spet v Antiohiji, kjer boš lahko ostal nekaj časa, če te bo volja. Ti, Jakob, pa se boš vrnil v Palestino, kadar ti bo drago. Ladja ti bo vedno na razpolago.«
»Da jeruzalemska Cerkev ne ostane brez poglavarja,« je menil Peter, »naj bo Jakob mlajši imenovan za pastirja jeruzalemskega občestva. Vi pa, bratje,« se je obrnil k drugim apostolom, »kakor doslej združeni nadaljujte in poučujte v veri romarje, ki bodo prihajali, ko naju dveh ne bo tukaj.«
Ta Petrov ukrep so vsi rade volje odobrili.
––––––––––
Peter je z Jakobom, sinom groma, odšel povedat o svoji odločitvi Mirjam.
Ko ji je Peter povedal, kaj je sklenil, mu je Mirjam poljubila roko in rekla: »Počakala te bom, da se vrneš, preden zapustim ta svet.« Ob teh besedah so ji oči žarele od sreče. Jakobu pa je rekla: »Le pojdi, sinko, v Hispanijo in tam oznanjuj blagovest. Goreče bom prosila Boga, da te bo varoval. Ne obupaj, če se tisti ljudje v začetku ne bodo zmenili za tvoje besede, ker pride čas, ko bodo v tistih krajih mojega Sina zelo vzljubili.«
Čez nekaj dni smo odpluli, kamor smo bili namenjeni. Na hitri in lepi ladji smo se vozili Peter, Kvart in jaz, na drugi pa Jakob z dedom. Ta mi je naročil, naj brž ko izročim obelisk, pustim Petra s Kvartom v Rimu ter naj nemudoma odhitim v Hispanijo. Čutil je namreč, da je njegov konec blizu, in je želel, da bi mu jaz zatisnil oči. Potem pa naj bi se vrnil v Rim, da pospremim Petra nazaj v Antiohijo.
V Aleksandriji sva se izkrcala. Peter je odšel v glavno shodnico, kjer so ga navdušeno sprejeli, jaz pa sem medtem odšel v Canope pogledat, ali je vse pripravljeno za prevoz orjaškega obeliska. Ko je bilo na največji ladji mojega deda vse pripravljeno, sem obvestil Petra. Nemudoma je prihitel na ladjo. Občudoval je velikanski obelisk. Stopil je k njemu in se pred njim globoko zamislil, kakor da bi molil.
––––––––––––
Med vožnjo je Peter vse noči prečul na krovu in ni maral iti počivat v kabino, ki smo jo zanj pripravili. Dolge ure je preklečal ob obelisku in molil, dokler ga ni premagal spanec. Glavo je naslonil na mrzli kamen in trdno zaspal.
Ob prihodu na Melito (Malto) sem Kvartu naročil, naj prestopi na lažjo ladjo, da bo pred nami v Rimu.
Končno smo pripluli v Ostio blizu Rima. Na obrežju je bila zbrana velikanska množica ljudi, ki so prišli gledat največjo ladjo na svetu, s katero smo se peljali. Tam smo se sešli s Kvartom, ki je prišel z Gajem, v čigar hiši naj bi bil Peter v Rimu nastanjen. Petrovo slovo od obeliska, če smem tako reči, je bilo zelo ganljivo. Ganjen je vstal pred njim in preroško zaklical: »Kristus zmaguje, Kristus vlada, Kristus kraljuje!« Ne meneč se za ostale ljudi, je nato s Kvartom, Gajem in drugimi brati krenil proti mestu Rimu.
Jaz pa sem se moral že čez nekaj dni spet vkrcati na drugo ladjo, namenjeno v Hispanijo, kakor je želel moj ded. Brez vsakršne nezgode sem prispel v Barcino (Barcelono), kjer me je že pričakoval Jakob.
Jakob se je po svojem prihodu nemudoma odpravil v judovske shodnice, ki jih ima to mesto kar precej, in sicer oznanjat Kristusa. Ker pa je govoril aramejsko, ga ljudje niso razumeli in ga zato tudi niso poslušali. To je na vso moč užalostilo dobrega apostola, ki je upal, da bo prebivalce Barcelone spreobrnil h Kristusu.
Medtem ko sem jaz negoval deda, ki je bil hudo zbolel, je Jakob odpotoval v Cezar Avgusto. Tam pa njegovo oznanjevanje ni rodilo veliko sadu. Z največjo težavo – ker ni znal jezika – se mu je posrečilo, da je tam krstil le sedem ljudi.
Preden pa se je vrnil v Barcino, je bil deležen velike tolažbe. Sam mi je pripovedoval: »Zaspal sem, naslonjen na steber. Tedaj sem nenadno zagledal prikazen. Videl sem Mirjam, ki se mi je smehljala in rekla: ‘Zelo sem prosila Boga, naj te varuje. Ne obupaj zaradi tega, ker je tvoje oznanjevanje rodilo tako malo sadu. Pride čas, ko bodo mojega Sina v Hispaniji zelo vzljubili.’ Nato je prikazen izginila.«
Ko se je Jakob vrnil v Barcino, je bil moj ded že zelo bolan, a glavo je imel še bistro. Ko je zagledal Jakoba, mu je rekel: »Želim, da opraviš lomljenje kruha, da ga prejmem, preden umrjem.« Apostol mu je odgovoril: »Najprej ti podelim še drug zakrament, ki nam ga je zapustil Učenik. Mazilil te bom s svetim oljem v Gospodovem imenu. Zaupljivo moli! Če bo prav zate, ti bo odleglo, in če imaš kaj grehov, ti bodo odpuščeni.« Potem je Jakob položil nanj roke, molil in ga mazilil s svetim oljem.
Opravil je tudi lomljenje kruha in ga dal dedu, ki ga je prejel s čudovito vero. Takoj nato je pil iz posvečenega keliha.
Potem mi je ded še s težavo rekel: »Bil sem najbogatejši človek na svetu. A sem vse zapustil zaradi Kristusa in za Kristusa. Umiram revnejši kot najrevnejši in te prosim, daj miloščino zame in plačaj moj pogreb ...«
Nekaj ur zatem je ded mirno izdihnil, medtem ko je Jakob molil. Dočakal je več ko 120 let. Pokopali smo ga zraven njegove žene, nedaleč iz mesta.
Ko sem vse potrebno uredil, sem se z Jakobom vrnil v Rim po Petra.
Dobil sem ga zelo zadovoljnega na Gajevem domu onstran Tibere. Z njim so bili trije častitljivi možje. Peter mi je povedal, da so mu ti trije odličniki zelo vneto in modro pomagali organizirati vernike v Rimu in okolici. Najstarejšemu je bilo ime Lin, ki je bil doma iz Toskane. Anaklet ali Klet, kakor so mu rekli nekateri po domače, je bil grškega rodu, tretji je bil pa Rimljan Klemen. Na te tri je Peter položil roke in Klemenu izročil skrb za vernike, razpršene po Kampanji, Kletu za one v Etruriji, Linu pa za tiste v Laciju in Rimu.
Ko sva bila sama, mi je Kvart povedal, kolikšen vtis je na Petra napravilo cesarsko mesto.
Na Petrov prihod je bil Gaj že opozoril več drugih vernikov. Priredili so mu prav prisrčen in spoštljiv sprejem v mestnem delu onstran Tibere, kjer prebiva največ Judov. Apostol je vse očaral s svojo preprostostjo in ljubeznivostjo, zlasti pa s prepričevalnostjo, s katero je govoril o Učenikovem trpljenju, smrti in vstajenju. Rekli so: »Ta je prava priča!« In ker je njegovo besedo tako rekoč podkrepilo nebo, saj je mnogo bolnikov prav on ozdravil, je prvi obisk Kristusovega namestnika v Rimu rodil obilo sadov.
»Si ga peljal po mestu, da si ga ogleda?« sem vprašal Kvarta.
»Saj to sem ti hotel povedati,« se je zasmejal. »Ker je Peter prišel kar naravnost na ono stran Tibere, je spoznal le to umazano predmestje, ni pa imel pojma o mestu samem. Nekega dne sem ga pregovoril, da je šel z menoj na Janikul, da si je od tam lahko ogledal, kakšen je ta gospodar sveta. Razgled ga je tako prevzel, da je dolgo časa ogledoval mesto, nazadnje pa zaklical: ‘Gospodar sveta je zares velik! Kdaj, kdaj bo Kristus vladal v njem? S tega griča se prav lepo vidi, kako lepo je zgrajen Rim! A kaj, ko pa je v njem gnojišče, kjer je nakopičena vsa človeška moralna nesnaga!’ Nato pa je povzdignil oči k nebu in nadvse odločno zaklical: ‘Kristus zmaguje, Kristus gospoduje, Kristus kraljuje in bo kraljeval v tem novem Babilonu!’
Odšla sva z griča po Via Aurelia ter sva čez Emilijski most prišla na Palatin. Razen veličastnega jeruzalemskega templja in pa tistih skromnih jeruzalemskih palač Peter še nikoli ni videl tako veličastnih zgradb. Čudil se je. Razkazoval sem mu tempelj Kastorja in Poluksa, baziliko Julijo, Vestino svetišče, tempelj Julija Cezarja, nakar sem ga iz Saturnovega templja povedel na Forum Romanum. Tukaj je bila zbrana najbolj pisana množica. Nekateri so pripovedovali novice, ki so jih poslušalci kar požirali, drugi so občudovali izložbe draguljev, trgovine s svilo, bronom in umetninami. Pod stebrišča Jupitrovega templja so prihajali senatorji in plemiči k tribunam poslušat govornike. Umikati sva se morala nosilnicam patricijev, ‘cesarjevih prijateljev’, ki so jih nosili orjaški, na pol goli sužnji. Nenadoma nama je zastavila pot gruča ljudi. Poslušali so vedeža, ki jim je baje napovedoval prihodnost in razlagal sanje. Od vseh strani so doneli glasovi citer in piščali, ki so nanje godli Egipčani in Grki. Vojaki so se peš in na konjih sprehajali po trgu in skrbeli za red. Iz sosednjih ulic je prihajalo kričanje prodajalcev, ki so ponujali cvetje, sadje, sočivje in pečeno meso …Vse to je Petra kar nekako zmedlo in venomer je ponavljal: ‘To je res Babilon, pravi Babilon!’«
Doma mi je Peter dejal: ‘Kakšen Babilon je to! Mešanica moških in žensk vseh plemen, ki govorijo tako različne jezike in se tako različno oblačijo! Vsi pa mislijo zgolj na to, kako bi uživali življenje in nič ne pomislijo, da imajo tudi dušo, … na dušo, ki jo je odrešil Kristus.’ Tisto noč je Peter po zgledu nebeškega Učenika vso noč preklečal v molitvi.«
Kmalu nato sva se vkrcala na ladjo. Ker mi je Peter namignil, da bi rad nekaj časa ostal v Antiohiji, sem ga pustil tam pri Ananiju, sam pa sem se vrnil v Jeruzalem.
p. M. de Heredia

O čudoviti vnemi patra Janeza, priorja v Clairvauxu

Primerno je, da v spodbudo našim naslednikom spomnim na krepostnega moža, namreč Janeza, blagega spomina, ki je bil nekoč več let prior v Clairvauxu. Pri božji službi je bil neutrudljiv in vnet, tako da ni počival ne podnevi ne ponoči. Posebno pa se je posvečal z vso skrbjo svojega srca in z lepim glasom petju psalmov, da so ga vsi občudovali, a le malokateri so ga mogli posnemati. Gospod mu je dal močan glas, s katerim je služil tistemu, ki mu ga je dal.
Da je mogel vzdržati buden pri dolgih nočnih molitvah, je pri gornjem delu kornega stola, pri katerem je stal, pritrdil kos lesa, da se je, če se mu je začelo dremati in je glava klonila, s tem sprožila kladivce, ki ga je z udarcem zopet zdramilo za bedenje.
Tudi pri ročnem delu je bil zelo vnet. Tako je navduševal malodušne za vztrajnost, ne le z besedami, ampak tudi z dejanji. Posebno v času žetve pri spravilu pšenice, ko so se ti blaženi mučenci iz samostana Clairvaux pražili ves dan kot v peči, je bil s tako vztrajnostjo pri delu, da je v teh bogatih dneh s svojim znojem izbrisal vse nemarnosti iz prejšnjih časov. Da bi se spominjal, kako je tujec, gost na zemlji, da nima tukaj stalnega mesta, ampak išče prihodnjega, je jemal od dobrin sveta zelo malo in je očiščeval svoje telo s skromnostjo in varčnostjo, kajti moč duha se izpopolnjuje, ko se pokori telo. Tudi pri oblačenju je ohranjal enako skromnost in enostavnost, s tem da je želel nositi vedno grobe, stare in zašite obleke; dragocenim, mehkim in finim pa se je izogibal kot kugi. Da o ostalem molčim, naj povem le-to, da vzglavnik svoje postelje ni napolnil s perjem, ampak ga je natlačil s senom ali slamo in je na tem spal.

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA - O redovnem bratu, ki je ob svoji smrti videl angele

Eden izmed bratov samostana Clairvaux (Svetla dolina) je obležal bolan. Bil je pobožen mož, hvalevrednega življenja, ki je tekel v preproščini svojega srca po težki in ozki poti, po kateri se pride do Gospoda, ne da bi se z nogo spotaknil, kar je postalo jasno ob njegovi smrti. Kajti, ko je bojeval dober boj, tek dokončal in prišel do svoje zadnje ure, je videl z odprtimi očmi, kako so v tistem trenutku stali sveti angeli pri njegovi postelji. Ko jih je opazil, je bil tako dobro razpoložen, kot če bi že premagal smrt. Bratom, ki so stali okoli, je rekel: “Ali vidite božje angele, ki so ravnokar prišli? Pokličite še druge sobrate.” Komaj je nehal govoriti, je izdihnil in vrnil svojo srečno dušo. In ni nobenega dvoma, da so ga sveti duhovi, katere je vnaprej videl, sprejeli in vodili v veselje večne blaženosti.

MOLI IN DELAJ

Žetev je velika, delavcev pa malo

Naše napredovanje se je nekoliko upočasnilo, saj smo »pridelali« le dve zrni. Vsem naj dobri Bog obilo povrne. Vztrajajmo še naprej! Pregovor pravi: »Od zrna do zrna pogača, od kamna do kamna palača.« Prosim starejše in bolnike, da svoje molitve in trpljenje darujete za nove duhovne poklice.
Veseli smo novega papeža, ki se zelo trudi, da bi Cerkev zasijala v prvotni preprosti lepoti, z ljubeznijo da vsakega človeka, predvsem do najbolj ubogih in nesrečnih. Naj tudi to vpliva in daje pogum in zagon mladim, da se bodo raje odločali za duhovne poklice. Kdor more, bo kdaj dal tudi za sv. maše za duhovne poklice. Pri mašni daritvi je Jezus tisti, ki prosi, in nebeški Oče ga bo gotovo uslišal.

Spreobrnjenje apostola Pavla (7) Savel sreča Jezusa

Skušal je dvigniti glavo, da bi videl, od kod prihaja ta prijazen glas. Nikogar ni videl. Bil je sam v čudovitem siju rumene svetlobe. Toda saj ni bil prisluh? Zaveda se samega sebe, vidi čudovito svetlobo in razločno je slišal glas. Sedaj je čisto razločno slišal še enkrat: »Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?« Zadnji del je bil tako proseč, kakor da bi prosil usmiljenja. Koga naj bi preganjal? Saj ni z nikomer sprt. Z vsemi se dobro razume, celo s Štefanom je uredil. Koga bi preganjal? Ni se mogel spomniti ničesar. Ni mu bilo jasno, da bi koga kdaj preganjal. Kot otrok je bil vedno miroljuben in tih. Nikomur ni delal krivice. Rad se je učil v shodnici, tudi v očetovi delavnici šotorov je rad pomagal. Dobro je poslušal očeta, kako ga je učil izdelave šotora. Zna ga narediti brez težave. S prijatelji se je dobro razumel. Nikomur ni delal sile.
Ta glas ga vprašuje, zakaj ga preganja. Tudi nobenega neznanca ni nikoli zasramoval, preganjal ali mučil. Zavedal se je, da je treba popotnike in tujce spoštovati. Tudi njegovi očaki so bili tujci v egiptovski deželi. Oni so bili zelo preganjani in mučeni. Zato je Savel spoštoval vse tujce. Tako je učil tudi njegov učitelj Gamalijel. Ali je njegov glas? Ne, Gamalijel ni govoril tako zveneče, tako prijazno. Imel je nekoliko raskav glas. Gamalijel je vendar v Jeruzalemu in poučuje. Kdo bi ga spraševal, zakaj ga preganja?
Savla ni bilo strah. Počutil se je čisto mirnega. Tudi bitje srca se mu je umirilo. Bilo mu je zelo prijetno. Kar tu bi ostal, če ne bi bilo treba naprej v Damask. Odprl je ustnice, da bi vprašal, kdo ga kliče. Premislil si je. Ponovno je pogledal v svetlobo, a spet nič ni videl. Znano neznani glas pa mu je zvenel v ušesih. Opogumil se je in vprašal:
»Kdo si, Gospod?«
Glas se mu je nekoliko tresel, toda ne zaradi strahu. Zdelo se mu je, da je premalo spoštljivo vprašal. Njegov glas ni zvenel s toliko dobroto, kot glas, ki ga je klical. Čakal je na odgovor. Zdelo se mu je, da postaja še svetleje. Svetloba je bila tako čudovita, da se je ni mogel nagledati. Zrl je s široko odprtimi očmi. Nič ga ni motila ta močna svetloba z neba. Valovala je tako lepo, da bi človek kar zaplaval v tej svetlobi. Zdelo se mu je, kot da čaka odgovora že celo večnost. Radovedno ga je pričakoval. Nič se ni čutil krivega, čeprav ga je glas spraševal, zakaj ga preganja. Nič mu ni težilo njegovo vest. Končno je zaslišal odgovor:
»Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš«.
Jezus, je zazvenelo Savlu v ušesih. Jezus! Saj ne poznam nobenega Jezusa. Nikogar, ki bi mu bilo tako ime, nimam med znanci in prijatelji. Jezus! Da, tako je bilo ime onemu zapeljivcu, ki je zbiral ljudi okoli sebe. Galilejec je bil in križali so ga. Njega nisem nikoli preganjal. Izogibal sem se mu. Enkrat sem ga videl, ko je učil v templju, a sem se oddaljil, ker sem vedel, da ni dobro hoditi za njim. Da, sedaj se spomnim! Njegov je glas, ki me kliče. On je vselej govoril zelo mirno, prijazno, ljubeče. Ljudje so bili očarani nad njegovimi besedami.
Zakaj sedaj pravi, da ga preganjam? Nikoli ga nisem preganjal. Misel se mu je zapičila kakor bodica v meso. Stisnilo ga je pri srcu. Preganjal Jezusa? Preganjal sem samo njegove učence, ker se niso držali izročila starih. Savel se je čutil krivega. Toda v glasu ni bilo nobenega očitka, nobene obsodbe. Če sem preganjal njegove učence, sem mar preganjal njega?
Savel je gledal v čudovito svetlobo. Počasi je pred njim začel nastajati obraz. Bila je to podoba Jezusa Galilejca, ki je bil pred nedavnim križan. Mar je res vstal od mrtvih? Je res on Mesija, ki ga pričakuje ves Izraelski narod? Vrstila so se mu vprašanja. Pred njim pa je bil obraz Jezusa. Bil je ves svetel in ožarjen s posebno svetlobo. Podoben žar je videl na Štefanovem obrazu, ko je umiral. Ta je bil lepši. Savlu se ta obraz ni zdel tuj. Nič ni imel proti njemu. Pripravljen ga je bil sprejeti in ga v vsem poslušati. Zdelo se mu je, da se je začelo nekaj novega v njegovem življenju. To, kar je bilo za njim, je bilo pozabljeno. Pred tem se je na vse načine branil, da bi čim manj slišal o Jezusu. Zelo je nasprotoval njegovemu nauku, dasi ga ni dodobra poznal. Sedaj je postajal drugačen. Jezusov pogled ga je privlačil. Ko bi mogel, bi se mu tako približal, toda sedel je v prahu pred njim in ga gledal. Bilo je nebeško.
Postalo mu je jasno, da Jezus ni bil samo človek. Spoznal je, da je Jezus res Sin Najvišjega. Torej se je Bog na tak način približal svojemu ljudstvu. Kako čudovita so Božja pota. Težko jih je doumeti, srečo imamo, da se nam Bog sam razodeva. Pri Bogu resnično nič ni nemogoče.
p. Branko

LETO VERE POGLABLJANJE V VERI (17)

Našel te bom, če bo kdo molil zame

Na prvem mestu je molitev staršev. Sv. Avguštin pripoveduje, kako se je v njem začela vera in molitev ob molitvi drugih:
"Naleteli smo na ljudi, Gospod, ki so molili k tebi, in od njih smo se učili spoznavati te, kolikor smo mogli, in slutili, da si velik, ki nas lahko slišiš in nam pomagaš, tudi če se ne prikazuješ našim čutom. In tako sem začel že kot deček moliti k tebi."
Ko je Avguštin zašel v grešno življenje in pozneje v zablodo maniheizma, je njegova mati Monika vztrajno v solzah molila zanj. Sam pripoveduje:
"Ti pa si iztegnil roko iz višav in iztrgal mojo dušo iz te globoke temè. Zakaj jokala je zame k tebi moja mati, tvoja verna, huje kakor jočejo matere ob telesni smrti otrok. Saj je videla mojo dušno smrt v svoji veri in duhu, ki ga je imela od tebe. In ti si jo uslišal, Gospod. Uslišal si jo in nisi prezrl njenih solzá, ko so obilno tekoč močile zemljo pod njenimi očmi na vseh krajih njene molitve: uslišal si jo."
Nato Avguštin pripoveduje o materinih sanjah, v katerih je stala na leseni letvi. Prišel je krasen mladenič in jo "vprašal, zakaj je žalostna in kako da vsak dan joče ... Mati mu je odgovorila, da objokuje mojo izprijenost. Potolažil jo je, češ naj bo brez skrbi, ter ji velel, naj se dobro ozre in se prepriča: kjer da je sama, tam sem tudi jaz. Ozrla se je in videla mene, kako stojim na isti letvi poleg nje... Preteklo je še domalega devet let in ves ta čas sem se valjal po globokem blatu in taval po teminah zmot. Res, da sem se poskušal med tem večkrat dvigniti, a vselej me je vrglo še globlje nazaj. Moja mati pa, čista vdova, pobožna in trezna, kakršne ti ljubiš, ni nehala ob urah svojih molitev naprej in naprej jokati zame k tebi, sicer že z živim upom v srcu, a zato nič manj goreča v joku in vzdihovanju. Njene prošnje so stopale pred tvoje obličje, in vendar si dopuščal, da sem še dalje blodil in greznil v temi.
Pa še drug odgovor si ji dal v tistih dneh, ki naj ga omenim ... po svojem svečeniku, nekem škofu ... Tega je mati prosila, naj bi blagovolil z menoj govoriti in mi ovreči moje zmote, da bi me hudega razučil in dobrega naučil ... Odvrnil ji je, da še nisem zrel za pouk, ker da sem še ves napuhnjen od mikavne novosti one krive vere ...
'Pusti ga,' je dejal, 'kjer je, samo moli h Gospodu zanj! Po nadaljnjem prebiranju knjig bo že sam našel, kolika zmota in brezbožnost je v tem nauku.'
Ko pa mu mati na te besede le še ni dala miru, ampak ga je med obilnimi solzami čedalje huje rotila in silila, naj me vendar obišče in se pogovori z menoj, jo je mož že nekoliko nejevoljen zavrnil: 'Pojdi in pusti me že! Kakor resnično živiš, nemogoče je, da bi se otrok takšnih solza pogubil.' V najinih poznejših pogovorih mi je mati večkrat omenjala, da je sprejela ta odgovor tako, kot da bi bil glas iz nebes."

Preprost pristaniški delavec iz Dublina Matt Talbot (+ 1925) je bil šestnajst let strastno vdan pijači in takrat je pozabil na Boga in vero. Njegova mati Elisabeth je – podobno kakor Monika za sina Avguština – vztrajno zanj v solzah molila in ga z ljubeznivo potrpežljivostjo prenašala.
Nekega dne se je Matt odločil, da ne bo več pil. Odšel je v cerkev, se po dolgih letih spet spovedal, in naredil obljubo za tri mesece, da ne bo pokusil alkohola. Prve tedne je zelo trpel. Da ga alkohol ne bi zvabil, ni maral s seboj nositi nobenega denarja. Po treh mesecih je svojo obljubo podaljšal za eno leto, nato pa za vse življenje.
Tej obljubi o popolni zdržnosti od alkohola je ostal zvest vse življenje. Pred odhodom na delo je vsak dan šel k jutranji maši in k obhajilu. Opravljal je dolge večerne molitve, spal na trdem ležišču, se postil in se popolnoma odpovedal tudi kajenju, ki je bilo njegova druga strast.

Veliko vrednost ima molitev drugih ljudi. Novinar je vprašal mater Terezijo, kaj misli o bogastvu, ki je last Vatikana in Cerkve. Mati Terezija je rekla novinarju: "Gospod, vi pa niste srečni. Nekaj vas teži, niste mirni. Morali bi verovati."
"Kako pa naj postanem veren?" je vprašal novinar.
"Molite!"
"Ne znam moliti."
"Potem bom pa jaz za vas molila, vi pa poskusite podariti soljudem svoj nasmeh. Nasmeh je kakor dotik. V naše življenje prinaša delček božje resničnosti."
An

Različne oblike izročitve

Najvišja oblika izročitve (posvetitve) Marijinemu brezmadežnemu Srcu je izročitev (posvetitev) vesoljne Cerkve in sveta. Izvršil jo je papež Pij XII. 31. oktobra 1942. Poleg posameznikov so za to posvetitev leta 1938 prosili portugalski škofje. Papež jo je na slovesnejši način, ob navzočnosti rimskih kardinalov, obnovil v cerkvi svetega Petra 8. decembra 1942. Od tedaj naprej sta Cerkev in svet zaupana in izročena Marijinemu brezmadežnemu Srcu, kakor sta bila leta 1899 posvečena presvetemu Jezusovemu Srcu. To posvetitev je takrat izvršil papež Leon XIII.
Papež Janez Pavel II. je 25. marca 1984, v povezanosti z vsemi škofi sveta, na Trgu sv. Petra po slovesni sveti maši posvetil Cerkev in ves svet Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Dodal je besede, ki so se nanašale na ruske narode: “Posebno razsvetli ljudstvo, čigar posvetitev in izročitev od nas pričakuješ.” Tako je, po Marijinih in Jezusovih besedah sicer »pozno«, izpolnil prošnjo Boga, ki jo je Devica Marija posredovala Luciji 13. junija 1929 v mestu Tuy, v Španiji, v sestrski kapeli:
»Prišel je trenutek, ko Bog prosi svetega očeta, naj v občestvu z vsemi škofi sveta posveti Rusijo mojemu brezmadežnemu Srcu. Obljublja, da jo bo po tem sredstvu rešil (...)«
Po tem nadvse pomembnem dogodku posvetitve se je začelo propadanje komunizma, ki je privedlo do razpada Sovjetske zveze in drugih komunističnih vladavin ter do padca berlinskega zidu.
V jubilejnem letu 2000 je papež Janez Pavel II. to posvetitev ponovil. Papež Benedikt XVI. je v letu duhovništva 2010 v Fatimi posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu vse duhovnike.
Poleg posvetitve človeštva in Cerkve ugajajo Bogu tudi posvetitve narodov, škofij, župnij, stanov in družin ter posameznikov. Dne 13. maja 1931 so portugalski škofje kot prvi na svetu posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu svojo državo.
Za posvetitev in obnavljanje posvetitve so se na Portugalskem odločale tudi škofije in župnije. Portugalski škofje so s posvetitvijo svoje domovine to rešili druge svetovne vojne in komunizma.
Aprila 1943 je papež prosil vse škofe po svetu, naj posebno častijo Marijino brezmadežno Srce in mu posvetijo svoje škofije. Številni škofje so se vabilu odzvali in posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu svoje škofije ali (in) svoj narod.
p. Anton