ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O pobožni smrti meniha iz Clairvauxa

Bogaboječi in z duhom napolnjeni menih iz skupnosti v Clairvauxu [klervóju] je prebival dalj časa na Danskem v samostanu, podrejenem Clairvauxu. Ko se je vrnil v Clairvaux, je povedal svojim sobratom o nekem lepem in zelo verodostojnem čudežu, ki se je pred tem zgodil na Saškem. V tej pokrajini je stal cistercijanski samostan, v katerem je zelo pobožni in čudovito ponižni menih služil Kristusu Gospodu z vso vdanostjo v preprostosti svojega srca. Vsa pravila svetega Reda je goreče spolnjeval in se v vseh rečeh poniževal. Trudil se je posebno za molk in mir, bil je vedno pripravljen za molitev, pokoro, duhovno branje. Kjerkoli je bil, ga je vleklo k molitvi in branju. Pri branju je bolj iskal pobožnost kot učenost ter pri tem občutil tako veselje, kot če bi razpolagal z vsemi bogastvi.

Ko pa se mu je približala ura odhoda s tega sveta, je zbolel in mazilili so ga z bolniškim oljem. Prosil je, naj njegovo telo takoj umijejo in mu nadenejo obleko, v kateri bo pokopan. Sprva niso hoteli ugoditi njegovi želji, a je vztrajal pri tem, zato so mu jo zaradi njegove svetosti spolnili. Potem je rekel okoli stoječim: “Pojdite k svojim nalogam, ker ne bom takoj umrl, ampak me bo Gospod poklical jutri po kosilu.” Vsi bratje so napeto čakali izpolnitev prerokbe božjega moža. Naslednjega dne, ob isti uri, kot je bil napovedal, je zvon povabil k molitvi za umirajočega sobrata. To so opravili toliko bolj pobožno, ker so trdno verovali, da bo umirajoči kmalu poveličan v večnem življenju. Brata je pred zadnjim zdihljajem nenadoma razsvetlila Božja milost in rekel je z jasnim glasom okoli stoječim: “Glejte, ravno sedaj vstopa k nam tisti ljubljenec Gospodov, sv. Janez Evangelist.” In ko je znova za nekaj časa utihnil, je dejal: “Glejte, sedaj prihaja blažena Božja Mati in Devica Marija.” Po kratkem molku ga je nenadoma razsvetlila še večja milost in dodal je z jasnim glasom: ”O bratje, glejte, že prihaja Gospod Jezus Kristus in z njim velika množica svetih angelov in drugih svetnikov.” Po teh besedah se je začel veseliti in radovati zaradi vsega, kar je videl, in začel je prepevati: “Pridite na pomoč, svetniki Božji, pridite, angeli Gospodovi!” In med petjem je izdihnil.

Ko so bratje videli, kako se je mož ob smrti veselil in umrl s petjem, so hitro povzeli tisti odpev tako rekoč iz njegovih ust, povzdignili glas k nebesom in končali s prepevanjem v velikem, pobožnem navdušenju.

To je imenovani senior zvesto sporočil svojim bratom v Clairvauxu in zelo vžgal njihova srca za ljubezen do vsega nebeškega, za odpoved samemu sebi ter za ljubezen do Boga in bližnjega. 

Misli sv. Bernarda (1)

Proti duhu se najbolj borita hudobni sili, ki se imenujeta ničeva ljubezen do sveta ter pretirana skrb zase.

Umazan človek ni vreden, da bi bral sveto besedilo, preden ni svojega telesa ukrotil z vztrajno vajo v kreposti in poslušnosti Duhu, ki prezira blišč in varljivo bogastvo tega sveta. Kakor se luč zaman razliva na slepe ali zaprte oči, tako tudi zemeljski človek ne razume, kar mu govori Božji Duh.

Nikogar menda ne utrujajo težave, če ga vleče in vabi sladka govorica.

Latinska modrost

Non scholae, sed vitae discimus.

Ne učimo se za šolo, ampak za življenje.

Alteri vivas oportet, si vis tibi vivere.

Živeti moraš za druge, če hočeš živeti zase.

Audi, vide, tace, si vis vivere in pace

Če želiš mirno živeti, poslušaj, glej in molči.

Semper sic vive, quasi omnes homines te videant

Vedno živi tako, kot da te vsi vidijo.

Breve enim tempus aetatis satis longum est ad bene honesteque vivendum

Za dobro in častno življenje je tudi kratek čas dovolj dolg.

VEČ IN BOLJE MOLITI (1) Kaj je molitev?

Zgodba pripoveduje, kako je nekoč kralj obiskal starega in učenega meniha, da bi se z njim posvetoval. Ko je pri njem opazil kup debelih knjig in listin, je rekel:

"Zavidam ti, Pavlin, da lahko črpaš iz teh učenih del božjo moč."

"Motiš se, kralj," ga je zavrnil menih in ga peljal v hlev. Brat hlevar je ravno prekinil delo in sklenil roke k molitvi. Pavlin je pokazal nanj in rekel kralju:

"Poglej, iz teh sklenjenih rok priteka božja moč v naš svet – ne pa iz mojih knjig."

Sv. Janez Krizostom, carigrajski patriarh, je učil: "Molitev in pogovor z Bogom je najvišja dobrina, ker nas združuje in zedinja z Bogom." "Molitev ne sme biti samo naše postransko opravilo, temveč srce in korenina vsega našega življenja."

Sv. Jožef Cottolengo, ustanovitelj Hiše božje previdnosti, je rad ponavljal: "Molitev je naše prvo in najpomembnejše opravilo."

Sv. Leonard Portomavriški, voditelj številnih ljudskih misijonov, je hotel pri udeležencih predvsem zbuditi voljo do molitve.

Sv. Frančišek Asiški je za prvega profesorja bogoslovja nove frančiškanske bogoslovne šole v Bologni imenoval sv. Antona Padovanskega. Nekoč mu je pisal: "Brata Antona, dragega mi učitelja, pozdravlja brat Frančišek. Všeč mi je, da bratom razlagaš sveto znanost, samo da s študijem ne zadušiš duha molitve, kakor je v Vodilu."

O sv. Petru Kaniziju, prvem nemškem jezuitu, prenovitelju Nemčije po nastopu protestantizma, pravi njegov življenjepisec Brodrick: "Molitev je bila dihanje njegovega življenja in v tem je skrivnost njegovega velikega poguma, ki mu ni primere."

Sv. Maksimilijan Kolbe, v 2. svetovni vojni mučenec ljubezni do bližnjega, je rekel: "Molitev je najmočnejše sredstvo, ki dušam prinaša mir, jih osrečuje in približuje božji ljubezni. Molitev prenavlja svet. Molitev je pogoj za prenovitev življenja v sleherni duši."

Papež Pavel VI. je izpovedal: "Trdno sem prepričan, da je molitev najbogatejše in najpomembnejše opravilo. Po molitvi doživljamo Boga in smo deležni božje dobrote, ljubezni in odpuščanja."

Osemnajstletno dekle je zapisalo:

"Zakaj danes molim? Zato ker čutim, da je to eno najčudovitejših dejanj človeka, božje se zbliža s človeškim. Čutim potrebo po božji bližini in tišini. To potrebuje prav vsak od nas. Niti en sam trenutek življenja ne bi živela, če tega ne bi želel Bog. Tudi lasje na glavi so mi prešteti, pravi Jezus. Mislim, da je molitev vir moči za kristjanovo delo. Je temelj, na katerem gradiš svoje bivanje. Kot je dihanje nujno potrebno za telesno življenje, tako je molitev življenjskega pomena za duhovno življenje."

An

Srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca v letu 2014

Mesečna srečanja bodo v Opatovi kapeli v Stični na zadnji petek v mesecu ob 20.00:  28. marca, 25. aprila, 30. maja, 20. junija, 25. julija, 29. avgusta, 26. septembra, 31. oktobra, 28. novembra in 31. decembra.

Srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca v letu 2014

Mesečna srečanja bodo v Opatovi kapeli v Stični na zadnji petek v mesecu ob 20.00: 28. februarja, 28. marca, 25. aprila, 30. maja, 20. junija, 25. julija, 29. avgusta, 26. septembra, 31. oktobra, 28. novembra in 31. decembra.

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V zadnjem mesecu smo se glede molitve za duhovne poklice in njihovo stanovitnost poboljšali, saj smo napolnili tretji klas in začeli polniti četrtega. Vsem, ki sodelujete, naj dobri Bog na Marijino priprošnjo bogato povrne. »Več in bolje moliti!« so zapisali naši škofje v dokumentu, ki bo v pomoč prenovi Cerkve na Slovenskem. To velja tudi za duhovne poklice. Kdor ne zmore daljših molitev, naj večkrat na dan z živo vero in zaupanjem vzklikne: »Gospod, pošlji delavce na svojo žetev!« Nekateri pa boste zmogli za duhovne poklice darovati rožni venec ali iti k delavniški maši. Tudi darovanje trpljenja je v Božjih očeh zelo dragoceno. Vsem, ki molite za duhovne poklice, naj novo leto na Marijino priprošnjo prinese obilo Božjih darov.

Srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca v letih 2014

Mesečna srečanja bodo v Opatovi kapeli v Stični na zadnji petek v mesecu ob 20.00: 31. januarja, 28. februarja, 28. marca, 25. aprila, 30. maja, 20. junija, 25. julija, 29. avgusta, 26. septembra, 31. oktobra, 28. novembra in 31. decembra.

LETO VERE SE NADALJUJE POGLABLJANJE V VERI (24)

Vedno jasneje te vidim

Elvira je bila od rojstva slepa. Globoko verna mati jo je krščansko vzgojila. Njen oče, ki je bil neveren, ji je nekoč rekel:

"Če bi Bog, ki pravijo, da je dober, sploh bival ali se kaj brigal za ljudi, bi ti gotovo videla."

Elvira je z roko otipala očetov obraz, mu z dlanjo zakrila usta in rekla:

"Očka, molči. Jaz vidim bolje kot ti."

V veri gledamo z notranjimi, duhovnimi očmi. Razum po veri spoznava Boga in božje stvari.

Pascal pravi:

"Vera dobro pove to, česar čuti ne povedo, a to ni nasprotno tistemu, kar ti vidijo. Je le nad njimi, ne pa proti njim."

Malcolm Muggeridge je za londoski dnevnik Times 1982, ob svojem spreobrnjenju, povedal:

"Mislim, da v našem duhovnem življenju poteka neko podzavestno dogajanje, spričo katerega po letih dvomov in negotovosti nenadoma zablesti jasnost in gotovost. Ko pridemo do te stopnje, rečemo kot sleporojeni, kateremu je Jezus povrnil vid: 'Eno vem, da jaz, ki sem bil slep, zdaj vidim.' Ali pa kličemo kot Pascal v trenutku razsvetljenja: 'Gotovost, gotovost, radost, mir... pozaba sveta in vseh stvari razen Boga.' Ko se je končno to zgodilo, začnemo raziskovati, zakaj in kako je prišlo do tega. Vendar se to zgodi po razjasnitvi in ne med dogajanjem, po katerem se to uresničuje."

Jean Henri Fabre (+ 1915), francoski pisatelj in velik naravoslovec, je na vprašanje "Ali verujete v Boga?" odgovoril:

"Jaz ne morem reči, da verujem v Boga; jaz Boga vidim! Brez Boga ne bi mogel razumeti ničesar, ampak bi vse utonilo v temo. Kaj hočete! Vsaka doba ima svoja čudaštva; zame je tisto, kar vi imenujete brezboštvo ali ateizem, pravo čudaštvo, bolezen našega časa. Kar zadeva mene, vam zagotavljam, da bi si prej dal odreti vso kožo s telesa, kakor da bi se odpovedal veri v Boga."

Človekovo hrepenenje po Bogu je vidno tudi v Svetem pismu. V novi zavezi je Bog to hrepenenje uslišal. Božji Sin se je zato učlovečil. Kdor vidi njega, vidi hkrati Očeta, ker je Kristus z Očetom eno. Kristusa so gledali apostoli in drugi učenci. Danes, ko je Kristus poveličan, ga ne moremo gledati s telesnimi očmi, ampak z očmi vere. Zanesemo se na pričevanje tistih, ki so bili z njim povezani. Mnogi so svoje pričevanje za Kristusa in njegov nauk potrdili s svojo krvjo. Tisto, za kar so oni dali svoje življenje, je tudi za nas zanesljiva resnica.

Težnja po gledanju in doživljanju Boga je položena globoko v človekovo srce. Že Mojzes je prosil Boga: "Daj mi, prosim, videti svoje veličastvo!"

Bog mu je odgovoril: "Storil bom, da pojde mimo pred teboj vsa moja lepota in klical bom pred teboj ime Jahve... Mojega obličja pa ne moreš videti; kajti noben človek me ne more videti in ostati živ" (2 Mz 33,18-20).

Mojzes je po slikovitem izražanju Svetega pisma Boga videl v hrbet, ne v obličje (prim. 2 Mz 33,21-23). Seveda Bog kot duhovno bitje, čisti duh, nima ne obličja ne hrbta, kakor ju ima človek.

Iskanje in odkrivanje Boga na tem svetu nikoli ni končano. Človek ga lahko vedno bolj najde, dokončno šele po smrti. Gledanje in doživljanje Boga v polnosti – kolikor je človek z božjo pomočjo tega zmožen – je prihranjeno za posmrtno življenje. Zdaj je čas vere, čas gledanja v veri. Jezus je rekel apostolu Tomažu: "Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali!" (Jn 20,29).

Jezus blagruje tiste, ki niso videli s telesnimi očmi, a kljub temu gledajo z očmi vere. Vera sama je poseben način gledanja. V veri gledamo stvari, ki so drugače nedostopne. Veren človek živi, "kakor bi gledal Nevidnega" (Heb 11,27). Na podlagi vere marsikaj vemo, kar ne izvira iz našega naravnega spoznanja. To je vednost iz vere. Tisti, ki ni veren, je prikrajšan za to vednost. Gre predvsem za vednost, ki nam jo posreduje učlovečeni Božji Sin:

"Milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil" (Jn 1,17 s).

Apostol Filip je želel, da bi Jezus apostolom pokazal Očeta. Jezus mu je odvrnil: "Kdor je videl mene, je videl Očeta" (Jn 14,8s).

Gledanje Jezusa je gledanje Očeta. Vera v Očeta in v sveto Trojico raste ob srečavanju z Jezusom. Vendar gledanje Boga v Jezusu za apostole ni bilo jasno, saj so apostoli najprej spoznavali le Kristusa kot človeka. O Jezusovem razodevanju Očeta pravi apostol Janez:

"Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil" (Jn 1,18).

Z vsem svojim bitjem, govorjenjem in delovanjem je Jezus razodeval Očeta. Čim bolj smo po molitvi povezani z Jezusom, tem bolj smo povezani tudi z Očetom.

p. Anton

Ukrajino se je posvetilo Jezusovemu in Marijinemu Srcu - Pričevanje

Hvaljen Jezus in Marija.

Nisem vedel, kam naj to pošljem, pa bom kar vam.

Ravno spremljam neposreden prenos iz Ukrajine. V zvezi s tem vam moram nekaj zaupati.

V četrtek so bile razmere v Ukrajini videti brezupne. Ne vem točno, kaj mi je bilo, da sem predlagal, naj pri molitvi tudi posvetimo Ukrajino Marijinemu brezmadežnemu srcu. In po Mariji tudi Jezusovemu srcu. Zanesli smo se na obljubo, da bo Marijino srce zmagalo. In tudi na to, kako so posvetili Rusijo leta 1984... Tudi naša molitvena skupina se imenuje po Jezusovem in Marijinem srcu (v Smledniku).

Takoj naslednji dan se je zgodil preobrat. Danes pa že spremljam sestop z oblasti... komunistična oligarhija je poražena.

Verjamem, da je veliko molitvenih skupin in posameznikov molilo podobno. Je bilo pa to zelo močno pričevanje.

Vse dobro.
Gašper
(pričevanje poslano 22.2.2014)

Trpljenje sem darovala Bogu

V času pred Marijinim prikazovanjem se je v Lucijini hiši začelo različno trpljenje. Dve starejši sestri sta se poročili in doma je postalo bolj žalostno. Oče se je dal zapeljati slabi družbi in je začel piti ter so zato izgubili precej svoje zemlje. Ker je primanjkovalo sredstev za preživljanje, je mati poslala dve sestri, Glorijo in Karolino, služit. Doma so ostali za delo le: mati za hišna opravila, brat za delo na polju in Lucija za pastirico. Poglejmo Lucijino poročilo v drugem Spominu:

»Uboga mati je živela v veliki žalosti, in ko smo se sami trije zbrali ob peči in čakali očeta, da pride večerjat, je mama ob pogledu na prazne prostore drugih hčera zelo žalostna rekla:

'Moj Bog, kam je šlo veselje te družine!'

In ko je naslonila glavo na majhno mizo, ki je bila ob njej, je izbruhnila v bridek jok. Brat in jaz sva svoje solze pridružila njenim. Bil je eden najbolj žalostnih prizorov, kar sem jih videla. Skoraj mi je počilo srce v hrepenenju, da bi videla svoji sestri, in zaradi velike materine žalosti.

Čeprav sem bila še otrok, sem popolnoma razumela položaj, v katerem smo se znašli. Tedaj pa sem se spomnila angelovih besed:

'Predvsem sprejmite in vdano prenašajte trpljenje, ki vam ga bo poslal Gospod.’

Umaknila sem se torej na samoten kraj, da s svojim trpljenjem ne bi povečala materinega gorja. Moj samotni kraj je bil po navadi naš vodnjak. Tam sem klečala, sklonjena na pokrov vodnjaka, in svoje solze mešala z vodo v vodnjaku ter svoje trpljenje darovala Bogu.«

Zgodilo se je, da sta se objokani Luciji ob vodnjaku pridružila Frančišek in Jacinta ter so skupaj jokali. Jacinta je na glas izrekla njihovo daritev:

»Moj Bog, v zadoščenje in za spreobrnjenje grešnikov ti darujemo vse to trpljenje in žrtve.«

Zaradi različnega trpljenja se je razrahljalo zdravje Lucijine matere. Ko ni mogla več delati, je poklicala hčerko Glorijo, da je prišla domov in prevzela hišna opravila. Zdravnik je ugotovil, da ima mati bolno srce, premaknjeno vretence hrbtenice in pobešene ledvice. S pomočjo zdravnikov se ji je po mnogem prizadevanju končno zdravje nekoliko izboljšalo. To je bil čas pred začetkom Marijinih prikazovanj leta 1917.

p. Anton

Čutil sem, da je bil Bog v meni

Pri tretjem prikazanju so pastirčki navzočnost nadnaravnega še mnogo bolj občutili kakor pri prejšnjih dveh. Celo Frančišek si več dni ni upal govoriti. Pozneje je rekel:

»Zelo rad vidim angela. Najhuje pa je, da potem nič ne moremo. Jaz še hoditi nisem mogel, ne vem, kaj mi je bilo.«

Tisti dan po tretjem angelovem prikazanju so bili tako iz sebe, da je šele Frančišek opazil, da se je že zvečerilo in da je treba čredi odgnati domov.

Po več dneh so se zopet lahko normalno pogovarjali, zlasti o prejetem svetem obhajilu. Tedaj je osemletni Frančišek rekel Luciji:

»Angel ti je dal sveto obhajilo, kaj pa je dal meni in Jacinti?«

'Tudi sveto obhajilo,' je odgovorila Jacinta v neizrekljivi sreči. 'Nisi videl, da je kri kapljala od hostije?'

»Čutil sem, da je bil Bog v meni, pa nisem vedel, kako.«

Potem je pokleknil, sklonil glavo k tlom in ostal tako dolgo časa s svojo sestro in ponavljal angelovo molitev 'Presveta Trojica …'

Ko Lucija v četrtem Spominu primerja občutke, ki jih je v njih izzvalo Marijino prikazovanje, z občutki, ki jih je v njih izzval angel, ugotavlja:

»Ne vem, zakaj so prikazovanja naše Gospe izzvala v nas precej drugačne občutke. Čutili smo enako notranje veselje, enak mir in radost, a namesto telesne potrtosti smo občutili osvežujočo živahnost, namesto izničenja spričo Božje navzočnosti izredno veselje, namesto težav z govorjenjem navdušeno zgovornost. Kljub vsemu temu pa sem čutila nujnost molka, predvsem v določenih stvareh.«

Za rast pastirčkov v veri, upanju in ljubezni je bilo odločilno nadnaravno razpoloženje in moč, ki jih je obdajala med prikazovanji angela in po njih. Božjo navzočnost so občutili tako močno in notranje, da še med seboj niso upali govoriti. V svoji notranjosti so občutili mir in srečo, ki sta njihove duše popolnoma naravnavala k Bogu. 

Močna vez združitve z Bogom

Angelovi molitvi pri prvem in tretjem prikazanju je sestra Lucija takole ocenila:

»V teh molitvah je ves smisel našega nadnaravnega življenja. To je življenje iz vere, češčenja, upanja in ljubezni. Ljubezen nas očiščuje, nas naredi vredne. Posvečuje nas in oživlja, ker nam priobčuje Božje življenje.«

O molitvi k Sveti Trojici pa fatimska vidkinja takole razmišlja:

»Ta molitev mi je pomenila močno vez združitve z Bogom; vez, ki me z njim utrjuje in povezuje, saj se mi je vtisnila nerazvezljivo v srce: Sveta Trojica, edini pravi Bog, vate verujem, vate upam; molim te in te ljubim, sprejmi mojo ljubezen in moje ponižno češčenje. Tako malo je, kar ti lahko dam, in te prosim, da sprejmeš v zameno za mojo nevrednost neskončno zasluženje Jezusovega Srca in Marijinega brezmadežnega Srca in, v zameno te prosim, za spreobrnjenje ubogih grešnikov.«

O prejetem mističnem obhajilu je zapisala:

»Kakšen je pomen tega svetega obhajila? Zame pomeni, da je Bog hotel poživiti našo vero v stvarno navzočnost Jezusa Kristusa v Božji evharistiji in v učinkovitost njegove besede, ko je rekel: 'To je moje telo, to je moja kri.' In da bi s poistenjem s Kristusom lahko darovali presveti Trojici bolj vredno in njenim očem bolj všečno zadoščenje.«

Tu je šlo za slavljenje Presvete Trojice in za duhovno daritev evharističnega Jezusa Kristusa v zadoščenje za žalitve, bogoskrunstva in brezbrižnosti, s katerimi ga žalijo ljudje. Molitev se konča s prošnjo za spreobrnjenje ubogih grešnikov, pri čemer se sklicujemo na neskončno zasluženje presvetega Srca Jezusovega in brezmadežnega Srca Marijinega. Tako imamo tu obe misli, ki sta v fatimskih sporočilih zelo živi: zadoščevanje za žalitve in prošnja za spreobrnjenje grešnikov.

Prikazovanja angela in njegova sporočila so zelo pomembna in spadajo skupaj z Marijinimi sporočili v naslednjem letu k eni celoti. Pastirčkom so zelo pomagala, da so bili dobro pripravljeni na Marijina prikazovanja in sporočila. Napredovali so v molitvi, vadili so se v odpovedovanju, živeli so v Božji navzočnosti in se varovali greha. Skratka, stopili so na pot svetosti in na njej hitro napredovali.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (12)

Za spreobrnjenje grešnikov

Tretje prikazanje angela je po Lucijinem prepričanju moralo biti konec septembra ali v začetku oktobra, ker takrat v opoldanskih urah niso hodili s paše domov. Po malici so šli molit v skalno votlino Loca do Cabeso na drugi strani hriba. Najprej so molili rožni venec, nato so kleče in z obrazom na zemlji začeli ponavljati angelovo molitev:

»Moj Bog, verujem vate, molim te, upam vate, ljubim te nad vse …«

Lucija v drugem Spominu, dopolnjeno s četrtim, poroča:

»Ne vem, kolikokrat smo ponovili to molitev, ko zagledamo, da nad nami žari neznana svetloba. Vstali smo, da bi videli, kaj se dogaja. Videli smo angela, ki je imel v levi roki kelih, nad katerim je lebdela hostija. Iz nje je padlo v kelih nekaj kapelj krvi. Angel je pustil kelih lebdeti v zraku. Pokleknil je poleg nas na tla in nam velel, naj za njim trikrat ponovimo molitev:

‘Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh,

molim te iz dna srca in ti darujem predragoceno telo in kri,

dušo in božanstvo Jezusa Kristusa,

navzočega v vseh tabernakljih sveta,

v zadoščenje za žalitve, bogoskrunstva in brezbrižnosti,

s katerimi ga žalijo ljudje.

Po neskončnem zasluženju presvetega Srca Jezusovega

in brezmadežnega Srca Marijinega

te prosim za spreobrnjenje ubogih grešnikov.’

Nato je vstal, znova vzel v roke kelih in hostijo ter dal hostijo meni, kar pa je bilo v kelihu, je dal piti Jacinti in Frančišku ter hkrati rekel:

‘Vzemite telo in pijte kri Jezusa Kristusa, ki ga nehvaležni ljudje strašno žalijo. Zadoščujte za njihove zločine in tolažite svojega Boga.’

Znova je pokleknil na tla in z nami še trikrat ponovil molitev k Presveti Trojici in izginil.

Prevzeti od nadnaravne moči, ki nas je obdajala, smo posnemali angela v vsem, torej smo klečali kakor on in ponavljali molitve, ki jih je molil on. Moč Božje navzočnosti je bila tako silna, da nas je prevzela in skoraj popolnoma oslabila. Zdelo se je, da nam je za dalj časa omrtvila celo telesne čute. Še naprej smo ostali sklonjeni in smo ponavljali vedno iste besede. Ko smo vstali, smo videli, da je noč in da je čas, da gremo domov.

V dneh po tem prikazanju smo hkrati opravljali svoja dela, kakor da bi nas nosilo in usmerjalo isto nadnaravno bitje. Mir in sreča, ki smo ju občutili, sta bila zelo velika, vendar le v naši notranjosti, in sta naše duše popolnoma naravnavala k Bogu. Tudi telesna izčrpanost je bila zelo velika.” 

Kratka življenjska pot svete Bernardke v Marijini šoli

Bernardkino duhovno življenje se je zagotovo začelo po "izredni poti", vendar se je po koncu prikazovanj in tudi v redovništvu odvijalo po "redni poti."
V svoj dnevnik je zapisala: "Ni pomembno narediti veliko, ampak narediti dobro."Vsa njena dejanja to potrjujejo. V času njenega življenja, trideset let pred sveto Terezijo Deteta Jezusa, ta model prakticiranja ljubezni v vseh najbolj vsakdanjih dejanjih (čeprav se načelno vedno priporoča v krščanskem življenju) ni bil najbolj priznan. Zato je ta Bernardkina drža pogosto zmedla tiste, ki so jo srečevali, in celo njene predstojnike.

Ena izmed tistih, ki jo je motila Bernardkina nekoliko neotesana preprostost in odsotnost mističnosti, ni mogla verjeti, da jo je Mati Božja izbrala, in je zahtevala od nje dokaz. Bernardka je kot odgovor dvignila enega izmed povojev, ki je razodel krvavečo rano na njenem kolenu, in vprašala: "Ali je lahko tole?" Njena sogovornica je bila pretresena.
Leto 1879, zadnje leto njenega zemeljskega življenja, je bilo zelo hudo. Telesnemu trpljenju so se pridružile še duhovne muke zaradi noči vere. Tako kot bo doživljala nekaj let pozneje karmeličanka iz Lisieuxa, je tudi Bernardka doživljala muke notranjih dvomov. Iz te preizkušnje čiste ljubezni je zmagovalno izšla z vso močjo volje, naravnane k slepi veri, tako da se je skrila v Marijino naročje in privila ob Jezusovo Srce, proseč za milost, da bi ostala zvesta.

Geneviève Esquier

Marija je razprostrla svojo tančico kot znamenje zaščite

V Marijinem svetišču Blacherne v Carigradu hranijo »Maphonon«, sveto tančico Bogorodice. V Bizancu se nahaja po zaslugi pobožne zapuščine dveh plemičev, ki sta jo prinesla iz Jeruzalema v času Leona I. (457-474). Veljala je za zaščito viteza mesta.

Neke noči je bil med molitvijo v tem svetišču Andrej (sveti Andrej, Kristusov nevednež, slovanski suženj in asket) dvignjen v ekstazo (zamaknjenje). Jasno je videl čudovito Gospo, ki je hodila, odeta v čudovita ženska oblačila, s kraljevskim korakom, in v spremstvu množice dvorjanov. Podpirala sta jo s svojimi rokami na njeni desni prerok Janez Krstnik, na levi Sin groma, Janez Evangelist. Spremljala jo je številna procesija svetnikov, oblečenih v belo. Ko je sprevod prispel do ambona, je Andrej rekel svojemu učencu Epifaniju: »Ali vidiš Učiteljico in Gospo vsega stvarstva?« »Vidim jo, moj duhovni oče!« In pred njunimi očmi je Gospa, ki se je počasi spustila na kolena, molila, medtem ko so po njenem svetem in brezmadežnem licu tekle solze. Ko je zaključila molitev, se je napotila proti ljudem in zopet začela moliti za vse, ki so bili v svetišču in okrog njega. Na koncu je snela bleščečo tančico in jo, držeč v svojih svetih in brezmadežnih rokah, razprostrla nad ljudi. Kar nekaj časa sta oba vidca zrla bleščečo tančico, razprostrto nad množico, iz katere se je širila Božja slava daleč naokrog.

Un minuto con Maria

Janez Marija Vianney, apostol zaupanja v Marijo

Opat Jacques Pagnoux je v uvodniku v svojo knjigo z naslovom Apostol zaupanja v Marijo, leta 1959, ob stoletnem jubileju smrti svetega župnika, zapisal:

“Med posnemanja vrednimi značilnostmi čudovite svetosti Janeza Marija Vianneya izstopa ena, ki se mi zdi vredna posebne pozornosti: njegova marijanska pobožnost. (…) Zapustil nam je vzgled svojega življenja kot duhovnik in župnik, poln posutega z marijanskimi znamenji, v katerem se nad dušo tega svetnika potrjuje in ga razsvetljuje materinska dejavnost Marije, ter popolna posvetitev sebe in svojega dela. Ali je pretirano videti to posvetitev kot ključ njegove osebne svetosti in apostolske rodovitnosti?”

V potrditev te trditve je mons. Suenens, takratni pomožni škof v Malinesu, ob priporočilu te knjige, pohvalil avtorja z temi besedami:

”V svoji lepi knjigi ste izpostavili manj poznan vidik tega neprekosljivega ribiča ljudi, ki je bil Arški župnik: njegovo živeto povezanost z Marijo. (…) Arški župnik je živel, in ne pretiravamo, v takšnem marijanskem premišljevanju, ki odpre dušo za navdihe Duha. Sledil je kraljevski poti, tisti, ki vodi na mah, v kratkem času, k cilju. Tako da vzbrsti Kristusovo življenje v dušah… In z navdušenjem gre k Mariji in Sinu, gre s pomočjo Matere do Sina.”

Zavetnica Brazilije, Naša Gospa iz Aparecide v Stični 2. marca ob 16. uri

Med Slovenijo in Brazilijo že vrsto let poteka dobro sodelovanje. Pa ne zgolj na gospodarskem in kulturnem, temveč tudi na duhovnem področju.
Zaradi te povezanosti se je na željo brazilskega veleposlanika v Sloveniji, nadškof iz Aparecide kardinal Raymondo Assis odločil, da podari slovenskim vernikom kopijo zavetnice Brazilije, Naše Gospe iz Aparecide.
Milostno podobo naše Gospe iz Aparecide nam bo kardinal Raymondo Assis izročil v Stiški baziliki v nedeljo, 2. marca ob 16. uri. Zato ste lepo vabljeni, da ta dan poromate v Stično.

Hvala!
p. Maksimilijan File, župnik v Stični

Šopek Materi Mariji

Preizkušena metoda, kako pripeljati ljudi k veri

Kot marjanski duhovnik sem trdno prepričan, da obstaja preizkušena metoda, ki nas jo je naučil Bog sam, kako pripeljati ljudi k veri v Jezusa Kristusa, k ljubezni do resnic, ki jih je On učil, in k ljubezni do Cerkve, ki jo je On ustanovil. Tej metodi je ime Marija. (…)

Tako kot mnogi ljudje našega časa in vseh časov sem se naučil spoznavati in ljubiti Jezusa po Mariji. Sem duhovnik 21. stoletja, ker me je Bog postavil pod Marijin plašč. Tu najdem svojo moč, svoj cilj, svoje življenje, veselje in upanje. Bog pa postavlja še mnoge druge pod ta plašč materinske ljubezni.

Jezus vzbuja nov rod katoličanov. Vprašajte kogarkoli, ki se je pred kratkim spreobrnil ali vrnil k veri, in videli boste, da je pri tem opravila zelo pomembno vlogo Devica Marija. Saj ne more biti drugače! Ona je Mati Božjih otrok, srce skrivnosti odrešenja in središčno jedro krščanskih skrivnosti.

P. Donald H. Calloway MIC

Leto 2013 v znamenju 70–letnice posvetitve slovenskega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Leto 2013 je bilo v Sloveniji zaznamovano  z obhajanjem 70. obletnice posvetitve našega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Po naročilu naših škofov smo se na obnovitev te posvetitve pripravljali po naših župnijah (tako kot pred 70 leti) z obhajanjem zadostilne pobožnosti petih zaporednih prvih sobot v mesecu, kot jo je naročila Marija v Fatimi pred skoraj 100 leti.

Vendar je prav, da v tem kontekstu osvetlimo prve zametke ponovnega oživljanja prvosobotne pobožnosti v slovenskem prostoru. Ti zametki segajo v leto 2011, ko je gospod dr. Marjan Turnšek prevzel odgovornost za mariborsko nadškofijo. Zaradi zelo težkih razmer je vedno znova prosil za molitev in je tudi z veseljem sprejel predlog Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, da v mariborski stolnici obhajamo pobožnost petih prvih sobot od januarja do maja 2012, na fatimski način. Marijinemu vabilu k zadoščevanju se je odzvalo lepo število gorečih vernikov. Pobožnosti pa so se redno udeleževali tudi g. nadškof Turnšek in upokojeni g. nadškof Kramberger ter g. škof Smej. Na sklepni prvosobotni pobožnosti v maju je g. Turnšek, z obrazcem molitve papeža Benedikta v Fatimi leta 2010, Marijinemu brezmadežnemu Srcu posvetil vse duhovnike svoje nadškofije.

Čutila se je želja in potreba, da prvosobotno pobožnost zadoščevanja nadaljujemo še nekje drugje v mariborski nadškofiji. S podporo g. nadškofa Turnška in minoritskega provinciala p. Milana Kosa smo to uresničili v Marijinem čudovitem svetišču na Ptujski Gori od avgusta do decembra 2012. Sklepna prvosobotna pobožnost je bila ravno na praznik Brezmadežne. Vendar je tisto noč po vsej državi zapadlo ogromno snega in je ob močnem vetru še naprej padal ves dan. Sneg in veter sta na Ptujski Gori popolnoma zametla vhodna vrata v baziliko. Po človeško je bilo zaradi razmer na cesti potovanje iz Notranjske preko Ljubljane na Ptujsko Goro nemogoče. Enako težak dostop je bil tudi z mariborske strani. In vendar nam je Marija dala moč, da smo se z zaupanjem podali na pot in nas pod svojim plaščem zbrala v lepem številu. Mnogi so ta dan izrekli svojo prvo osebno posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu in podpisani kartonček izročili v nadškofove roke. Dvajsetletni fant z Notranjske je ob vrnitvi domov poročal svojemu očetu: »Oče, ne veš, kakšen občutek je to, kot ti ob posvetitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu seže v roko sam g. nadškof in ti čestita!«

Takrat, v decembru 2012, je bilo že znano, da je g. Stres povabil vse duhovnike, naj v letu 2013 ob 70. obletnici posvetitve slovenskega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu obhajajo prvosobotno pobožnost v svojih župnijah kot pripravo na obnovitev posvetitve slovenskega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Goreče smo prosili Marijo, vsak za svojega župnika, da bi sprejel to škofovo povabilo in organiziral v župniji prvosobotno pobožnost na fatimski način. In prav vsi smo bili uslišani!

Marija pa nas ni nehala presenečati, saj se je v letu 2013, ravno med obhajanjem prvosobotne pobožnosti, vrnil domov škof Gregorij Rožman, tisti, ki je bil pred 70 leti pobudnik posvetitve. Med prvimi v Evropi se je odzval na to Marijino rotečo prošnjo po zadoščevanju za žalitve Boga. Prav tako je med prvimi v Evropi, takoj za Portugalsko, svoj narod posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Boleč meč je presunil naša srca ob odstopu obeh nadškofov. Vendar nas je potolažila misel: Ko je pred skoraj 100 leti po Božjem naročilu Marija prišla v Fatimo prosit za zadoščevanje za grehe sveta, se ni obrnila na povzročitelje greha, ampak na nedolžne fatimske pastirčke, ki so se njenemu povabilu nemudoma odzvali.

Poleg tega se je v tem letu, 13. oktobra 2013, zgodil prvi Marijin dan v Vatikanu, namenjen vsem Marijinim združenjem, vsem Marijinim častilcem. Za to priložnost je Rim obiskal originalni kip fatimske Marije Romarice s kroglo, ki je vgrajena v njeno krono in ki je 13. maja 1981 hudo ranila papeža Janeza Pavla II. Ko so jo nosili po trgu svetega Petra, se je posebej ustavila na mestu atentata in smo vsi skupaj v zahvalo, da je Marija papežu rešila življenje, zmolili zdravamarijo. Nato se je Marija ustavila za kakih 30 minut na za to določenem mestu ob obelisku in ravno tam, čisto zraven, se je povsem slučajno nahajala skupina častilcev Fatimske Marije iz Slovenije s p. Antonom Nadrahom. Razumeli smo, da se mu je s to bližino Marija želela zahvaliti za vse, kar je storil za razširjanje njenega sporočila med Slovenci in širše.

Ko so potem Marijo od tam odnesli na ploščad, kamor je prihajal sveti oče, je glavni organizator Marijinega dneva, mons. Fisichella, papežu Frančišku predstavil skupine z vsega sveta, tako da je naštel imena nekaterih držav. Med vsemi je edino Slovenijo omenil ne samo z imenom, ampak z  dostavkom, ko je papežu predstavil romarje in Slovenije, ki ob 70. obletnici posvetitve tega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu prosijo papeža, da temu narodu podeli poseben blagoslov. In ta blagoslov je p. Nadrah prejel ob rokovanju s svetim očetom Frančiškom po maši v nedeljo poleg fatimske Marije Romarice.

Mučenci so bili resnično na delu, saj smo na poti domov iz vtisov v avtobusu ugotovili, da je skoraj vsak imel "tovrstnega priprošnjika" v svoji družini. Tudi nov veter, ki ga je v Slovenijo prinesel Peter Opeka, to dokazuje. Sin tistega, ki je bil poslan v smrt, da se Peter ne bi rodil, sedaj prinaša Sloveniji luč in upanje. Kaj vse bomo še videli, če bomo le verjeli, da Bog vse (prav vse, tudi finančne in druge škandale) obrne v dobro tistim, ki ga ljubijo!

Dragica Čepar

Pogovori z Jezusom (1)

Začenjamo z objavljanjem pogovorov med Jezusom in kristjanom. Povzeti so po knjižici Živimo iz Evharistije. Lahko jih uporabljamo pred Jezusom v cerkvi (kapeli) pa tudi doma, saj nas Jezus vedno in povsod vidi in sliši. V pomoč nam je njegova upodobitev. On nas nagovarja, mi mu odgovarjamo. Naj nas ti pogovori naučijo, kako lahko molimo, ne da bi imeli pred seboj kakšen molitveni obrazec.

Neizmerno te ljubim

Predragi kristjan, sem Jezus, tvoj Odrešenik. Neizmerno te ljubim. Rad bi, da bi te ta resnica prevzela in bi postala najpomembnejše spoznanje v tvojem življenju. Če se bo to zgodilo, bo spremenila tvoje srce.

Iz ljubezni do tebe sem se rodil v revnih jaslih, iz iste ljubezni sem sprejel smrtno obsodbo, strahotno bičanje in kronanje s trnjem. Iz ljubezni do tebe sem nesel težki križ in sem dopustil, da so me sovražniki nanj pribili. Iz iste ljubezni sem tudi umrl na križu in se dal z vojakovo sulico prebosti, da je iz mojega prebodenega Srca privrela zate rešitev. Za takšno ceno sem te odrešil. Če bi bilo potrebno, bi bil pripravljen zate še enkrat umreti na križu. Kaj bi še mogel storiti zate in nisem storil?

Svojo neizmerno ljubezen ti izkazujem še danes. Vsaka sveta maša je daritev na križu, ki traja skozi vse čase. V njej Cerkvi in tebi podarjam samega sebe in vso svojo ljubezen. Vedno znova se pri obhajanju Evharistije uresničujejo moje besede: Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.

Svetniki so postali sveti, ker jih je spoznanje o moji ljubezni popolnoma prevzelo in spremenilo. Poglej, kako je to izrazil sv. Pavel:

Živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.

Živeti je zame Kristus.

Za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi si prislužil Kristusa in se znašel v njem.

Gospod Jezus, tvoje zagotovilo, da me ljubiš, me navdaja z velikim veseljem in upanjem. Ker si iz ljubezni do mene in vseh ljudi umrl na križu, nihče ne more dvomiti o tvoji resnični ljubezni. Obžalujem, da doslej nisem gledal na mašno daritev kot na izraz tvoje največje ljubezni do mene in vsega človeštva. Za naprej se je hočem udeleževati z večjo zavzetostjo. Iz nje moram tudi živeti. Jezus, računaj z menoj! Ker veš, da sem slaboten, te prosim, da mi pomagaš. S svetim Pavlom hočem živeti v veri vate, ki si me vzljubil in daroval zame sam sebe. Rad bi s tvojo pomočjo na priprošnjo tvoje Matere dosegel, da bi sveta Evharistija postala vir in vrhunec vsega mojega življenja in delovanja.

Posvetitev družin presv. Srcu Jezusovemu

V Ljubljanskem škofijskem listu je škof 30. maja 1942 objavil posebno naročilo vsem duhovnikom, »da po svojih župnijah pridobe družine za to, da se tekom skupne pobožnosti devetih prvih petkov posvete presvetemu Srcu Jezusovemu«. Škof naroča, naj bi duhovniki, posebno v mestih, obiskovali družine po domovih. »Z lepšim in svetejšim namenom ne more vstopiti duhovnik v družino, kakor s toplim vabilom k posvetitvi. Saj bo presveto Srce samo pomagalo, da se bo ta sveti apostolat mogel uspešno izvršiti (…) Naše krščanske družine naj bodo v veselih in žalostnih razmerah polne zaupanja v Božje Srce in polne ljubezni do Njega. Iz ljubezni naj spolnjujejo njegove zapovedi. To je najbolj gotova pot do večne sreče, po kateri vsi hrepenimo. Božje Srce Jezusovo naj obilno blagoslovi naše družine.«

An

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (9) Družine in prvi petki

Dne 18. novembra 1941 je škof napisal posebno pismo krščanskim družinam. Tam pravi: »Sami čutite, kako vdira v družine zaskrbljenost in strah pred tem, kaj bo bodočnost še prinesla. Ne vidimo sicer v bodočnost, a to je gotovo, da sovraštvo in uničevanje vseh gmotnih in nravnih dobrin ne more prinesti nič dobrega … Da bo zopet zavladal zunanji mir v družinah, med nami, ki smo ena narodna družina, in med vsemi narodi, mora najprej zavladati mir v naših osebnih odnosih do Boga. Skleniti moramo mir z Bogom …, pa Božji pravičnosti nuditi zadoščenje, kakor ga Bog sam zahteva. K temu zadoščevanju vabim tudi vašo družino. Ves narod naj zadoščuje za svoje grehe, da bo vreden Božjega usmiljenja in rešen težkih preizkušenj … Prosim vas, pridružite se tudi vi skupni pobožnosti deveterih prvih petkov, katero začnemo z letošnjim decembrom, da bomo skupno zadoščevali Božjemu Srcu in se iskreno spreobrnili k Bogu, ker v njem je naše rešenje za vso bodočnost, časno in večno.« To pismo so prejele vse družine, katerim ga je bilo mogoče dostaviti. To je bil čas, ko so padale prve žrtve.

Dragi častilci Fatimske Marije in posnemovalci Fatimskih pastirčkov

Če bi radi dolgo živeli na zemlji v službi Jezusovega in Marijinega Srca, vso večnost pa v Njunem objemu, 
se 13. februarja priporočimo sestri Luciji ob 9. obletnici njene smrti. 

Prosimo jo za našo domovino Slovenijo, ki naj bi po njenih besedah postala "zveda Evrope". 

Prosimo, da bi Evropski škofje odprli srca in poti za posvetitev Evrope ob 100 letnici fatimskih dogodkov z obhajanjem petih prvih sobot. 

"Pri Bogu ni nič nemogoče", še zlasti če prošnjo podpre njegova in naša Mati Marija (JMS).

Jani Cvetko, nekdanji direktorici Slovenskega verskega muzeja v Stični v slovo

V ponedeljek, 16. 12. 2013, smo se na ljubljanskih Žalah poslovili od Jane Cvetko (1. 12. 1965 – 10. 12. 2013), nekdanje direktorice Slovenskega verskega muzeja v Stični in drage prijateljice.

Jana Cvetko, diplomirana etnologinja in sociologinja kulture, je pričela z delom v Stični 1. decembra 1993. Zaposlila se je kot kustosinja v Društvu prijateljev Slovenskega verskega muzeja, ki je bilo ustanovljeno leta 1991 z namenom, da v delu stiškega samostana zaživi Slovenski verski muzej. Ko je leta 1994 nasledila Matjaža Puca, prvega direktorja muzeja, je pogumno in smelo začrtala nadaljnji razvoj našega muzeja. S svojo neizmerno energijo in predanostjo je muzej v Stični »postavila na noge« in ga s svojim programom čvrsto umestila med slovenske  muzeje.

Med letoma 1994 in 2002 je zbrala sredstva za ureditev naše lastne muzejske restavratorske delavnice, okrepili pa smo se tudi kadrovsko. Zaposlila je restavratorko in kustosinjo, tako da je muzej od takrat dalje imel zaposlene štiri sodelavce. Muzej je vključila v Skupnost muzejev Slovenije, nas zaposlene pa spodbudila, da smo postali člani Slovenskega muzejskega društva. Ves čas je skrbela za redno financiranje muzeja s strani Ministrstva za kulturo.

Izjemno pomembno je bilo tudi njeno delovanje pri urejanju pravno-formalnega statusa muzeja, ki je od leta 2006 dalje državni muzej (Muzej krščanstva na Slovenskem). Za muzej je to izjemen uspeh, do tega uspeha pa smo prišli tudi po njeni zaslugi.

Do nas sodelavcev je bila razumevajoča, prijazna, dostopna, bila je ena izmed nas. Ščitila je naše interese. Zaupala nam je. Spodbujala nas je, da smo se strokovno razvijali. Sprejemala je naše pobude, ideje, dala nam ravno prav proste roke, da smo vzljubili muzej in naše delo prav tako kot ona. Dala nam je ogromno, tako na osebni ravni kot strokovni. Nismo bili le sodelavci, postali in ostali smo prijatelji.

Napisala je več strokovnih člankov. O Slovenskem verskem muzeju je preglednejši članek objavila v knjigi: Stična ob jubilejih 1098 – 1898 – 1998: Devetstoletnica cistercijanskega reda in stoletnica ponovne naselitve stiške opatije, Stična 1998, str. 171–179, in v knjigi Marijana Zadnikarja, Samostan Stična in njegove znamenitosti, Ljubljana 2001, str. 222-231. Rezultat poglobljenega študija je njena samostojna knjiga Marija Pomagaj. Brezje: razglednice in podobice skozi čas, Brezje: Frančiškanski samostan 1996.

Postavila je tudi več skupinskih in samostojnih razstav. Omenim naj le njeno razstavo o božičnih podobicah (1993–1994), razstavo ob 150-letnici rojstva Josipa Jurčiča: Prevajalec Ferdinand Kolednik (1994), fotografsko razstavo p. Branka Petauerja Stična skozi leto in dan (1994), razstavo Marijanske podobice (1995), ob izidu knjige Jožeta Mlinariča Stiška opatija 1136–1784 pa je na ogled postavila do tedaj že znana knjižna dela o stiškem samostanu (1995).

Eden zahtevnejših razstavnih projektov pa je zagotovo bila postavitev stalne razstave Zgodovina krščanstva na Slovenskem po celotnem drugem nadstropju našega muzeja. Štirje entuziasti smo ob sodelovanju zunanjih sodelavcev več kot pet let snovali razstavo, za katero smo leta 2003 prejeli strokovno muzeološko Valvasorjevo priznanje. To je priznanje, ki ga vsako leto podeli Slovensko muzejsko društvo zaslužnim za enkratne dosežke v muzejski stroki. Jana Cvetko ga prejela kot vodja projekta in kot soavtorica razstave.

Sredi vsega tega ustvarjanja in vrveža pa je zbolela. Bolezen je premagovala pogumno, ni se ji prepustila. Na začetku je le občasno ni bilo v Stično, in vsakič, ko se je vrnila, so se z njo vrnile vedrina, optimizem in njen nasmeh. Prišla je z novimi načrti in idejami, delo je ponovno zagrabila z obema rokama. In vsi skupaj smo si močno želeli, da bi jo bolezen izpustila iz svojega primeža. Obdobja, ko smo ostajali sami, pa so bila žal vedno bolj pogosta. Vodenje muzeja je občasno opravljala kar od doma. Za muzej je razdajala svoje moči in talente še po tem, ko se je morala upokojiti.

Ko sem jo leta 2006 tudi formalno nasledila, sem prejela v upravljanje finančno in računovodsko urejen muzej, homogen kolektiv, muzej z dvema stalnima razstavama, z bogatimi zbirkami in z vedno večjo prepoznavnostjo v javnosti. Da smo prišli do tega lepega rezultata, je plod večdesetletnega dela mnogih, med katerimi pa Jani Cvetko zagotovo pripada večji delež.

Draga Jana, v mojem imenu in v imenu nekdanjih in sedanjih sodelavcev, hvala ti za vse.

mag. Nataša Polajnar Frelih,

direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV 37. Svatba

»V Izraelu traja svatba navadno sedem dni,« mi je razlagal Jonadab. »Mi pa jo obhajamo samo tri dni, a ne s pijančevanjem. Moški prirejamo pod milim nebom razne igre in tekmovanja, med tem pa naše dobre žene pripravljajo vsak dan pojedino. Prehudo bi bilo zanje, ko bi to trajalo več kot tri dni.«

»Rad ti verjamem,« sem se zasmejal. »Pijanec bi rad pil in pil, atlet pa jedel in jedel. Sicer pa, ali Pavel ve, da bodo tekmovanja na prostem?«

»Smo mu povedali in je prav zadovoljen. Pravi, da mu je to izredno všeč, ker take vaje ohranjajo zdravo telo in zdrav duh.«

»Me veseli, da poznam Pavlovo mnenje o tem.«

»Če se prav spominjam, si nekaj naših iger že videl, in sicer za praznik Purim. A zdaj bodo še lepše.«

Kakor se v tem času na Sinaju rado dogaja, je prišlo ponoči spet do velikega naliva. S Svete gore so nenadoma prihrumeli hudourniki, katerih vodo so Rehabovci skrbno napeljali v velike nabiralnike. Narasla je tudi čista studenčnica, ki izvira izpod hribov, kjer Rehabovci dobivajo pitno vodo, drugo pa izpeljejo v jarke po poljani. V njih napajajo živino, ženske pa perejo perilo. Po pitno vodo hodijo dekleta po prastari in že pesniško opevani navadi ter jo nosijo v šotore v velikih vrčih, katere znajo prav ljubko nositi na rami, med tem ko veselo prepevajo domače pesmi. K studencu, ki izvira na podnožju Svete gore, hodijo po dvakrat na dan, ob sončnem vzhodu in zahodu. Zvečer jih tam čakajo mladeniči, da jih spremljajo do doma in jim dvorijo.

Jutranja zarja je komaj pordečila obzorje, ko je že prišel v šotor pome Jonadab, da me popelje na častno tribuno, če jo smem tako imenovati. V ta namen so priredili gorski obronek. V živo skalo so v podobi amfiteatra vsekali več vrst sedežev. Očak mi je pojasnil: »Konjske dirke prirejamo, ali ob sončnem vzhodu ali zahodu, da naših prekrasnih živali vročina preveč ne bi izmučila.«

Novoporočenci so seveda zasedli prva mesta. Mlade žene so sedele na nalašč zanje pripravljenih slamnatih blazinah, medtem ko bi se noben moški, najmanj pa mladenič, ne usedel drugam, kot na golo skalo. Za zmagovalca je skupina deklet pletla vence iz rož, ki so jih otroci natrgali na sveži poljani okoli tabora.

Pri teh dirkah so tekmovali mladeniči, ki so jezdili na neosedlanih konjih. Merilec časa je imel ob sebi dva mladeniča. Na eni strani mu je stal mladec z rogom, na drugi pa mladec z velikanskim bobnom, narejenim iz votlega drevesa, katerega odprtina je bila prevlečena s kožo. Vodja, ki je vodil tekmo, je dvignil zastavico in trobentač je zatrobil v rog. Merilec časa je medtem opazoval na »klepsidri« (vodni uri), kako voda kaplja iz posodice v posodico. Na znamenje z rogom so se tekmovalci pognali v dir. Ko je v »klepsidri« vsa voda iz gornje posodice odtekla v spodnjo, je vodja spet dvignil zastavico, nakar je bobnar z vso silo zabobnal: Dirkači so na mah zasukali svoje iskre konje in si v divjem diru prizadevali doseči nagrado. Vsi smo stoje pričakovali povratka teh »centavrov,« katerim so bili mladi jezdeci zares podobni, saj so jezdili kakor bi bili prirastli na konje.

Tekem je bilo šest in prav toliko zmagovalcev, ki so svoje tovariše prehiteli le za pol konjske glave: tako enaki so si bili vsi.

»Kje pa je Pavel?« sem vprašal Kvarta.

»Poglej ga na oni skali sedi, od koder mnogo bolje vidi na dirkališče kot mi. Gledal sem ga in z veseljem opazil, kako navdušeno ploska zmagovalcem, ko jih ovenčajo s cvetličnim vencem.«

Sonce je že vzšlo, ko je bilo tekmovanj konec. Odšli smo k zajtrku. Ob glavni poti se je paslo polno krav, ki so jih molzle deklice. Odrasla dekleta pa so nam za zajtrk postregla s penečim se mlekom. Ene so nam podajale rožene čaše, ki so jih druge polnile, druge pa so nam delile z medom namazanega kruha, fige, dateljne in narezanega sira. Medtem me je Kvart opozoril:

»Poglej Pavla na oni skali!« Pogledam in opazim štiri otročiče, ki so mu prinesli zajtrk.

Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Pastirski psi so začeli divje lajati. Ženske, ki so doma pripravljale obed, so vse hkrati planile ven in močno vpile. Jonadab se je ozrl kvišku, si vesel pogladil dolgo brado in mi rekel:

»Gospod nas blagoslavlja! Vekomaj bodi hvaljena Njegova previdnost!«

Očak ni še dobro izgovoril, že je vse v taboru švigalo na vse strani: moški, ženske, otroci, tudi ženini. Kakor bi jih bil kdo začaral, so se naenkrat vsi oborožili s pračami, loki in puščicami. Nekateri so hiteli na hrib, drugi pa so se postavili na druga pripravna mesta. Mladenič je na vso moč hitro Jonadabu prinesel velik lok in mnogo puščic. Očak je za svoja leta nenavadno spretno položil puščico na lok in gledal kvišku. Tudi jaz sem se ozrl in opazil na nebu ptičji trikot, ki se je bližal taboru ali pravzaprav velikim vodnim zbiralnikom in mlakam, ki so nastale po plohi. Ves rod je bil pripravljen, a nihče si ni upal sprožiti, dokler Jonadab ni na čuden način kriknil in svoje puščice tako natančno sprožil, da je prebodla prepelico (to so namreč bile te ptice), ki je letela na čelu. Takoj nato se je nebo kar stemnilo, toliko je bilo prepelic, ki so se začele počasi spuščati, ko je bil padel njihov vodja. Puščice iz lokov in kamni iz prač so zdaj kar švigali in strašno morili te ptice, ki so od letenja utrujene in po nenadnem napadu preplašene kar v stotinah cepale na tla.

Ne da bi nehal streljati, mi je rekel Jonadab: »Mi živeža nismo bili tako potrebni, kakor so ga bili potrebni naši očetje v južni puščavi. A Gospod nam je gotovo poslal te prepelice, da bi se mu zahvalili. S tem darom je očitno hotel blagosloviti naš rod.«

»Poglej no, domine, kaj delajo psi!« me je opozoril Kvart. In zares! Psi, ki so prihajajoče ptiče nagonsko začutili in nanje opozorili ljudi, so po poljani pobirali prepelice, ki so zadete ali onemogle padale na tla, ne da bi katero požrli.

»Ti ubogi, a okusni ptiči ob selitvi letijo le ponoči, da jih sonce ne žge. Spuščajo se na tla, kjer je voda ali živež zanje, kot tukaj, da ležejo jajca in da se napijejo, najedo in odpočijejo. Letijo z vetrom: prav gotovo so isti oblaki, ki so nam pripeljali dež, pripeljali tudi prepelice k nam. Hvala Božji previdnosti!« je rekel Jonadab.

»Ali se je tako zgodilo tudi Izraelcem?« ga je vprašal Kvart.

»Nekaj podobnega pač, ampak s to veliko razliko, da takrat ni bil čas za selitev prepelic in da tja, kjer so tistikrat prebivali naši očetje, namreč v sredino tega polotoka, ne pride ne veter ne ti ptiči. V tem je bil čudež, in pa še v tem, da se je zgodil prav v času lakote.«

Vse dopoldne so pobirali prepelice, ki so po mnenju naših kuharic bile prav rejene, kar smo kasneje tudi mi lahko sami ugotovili.

Opoldne so nam za obed postregli s kruhom in seveda s solato iz raznih zelišč, ki smo jo jedli s sočnimi morskimi riboni iz Aleksandrije.

Za večerjo smo imeli pečene prepelice v nekakšni omaki, kjer je bilo dosti gorčice, ki nam je dober tek še povečala.

Sledile so nočne tekme. Kolikor sem sam videl ob mesečini, so ti ljudje imeli izvrstne oči. Po dirkališču so razpostavili velike ovire, katere je bilo treba preskočiti, potem pa še vse polno majhnih kamnov, jam in kotanj z vodo, katere je jezdec moral preskočiti, ne da bi zadel obnje.

Očak mi je dejal: »Velikih ovir ni težko premagati, pač pa majhne jame, kamne in druge prepreke. Če se konj obnje spotakne, si lahko izvine nogo in izgubljena sta konj in jezdec.«

»Prav imaš,« sem mu pritrdil. »To so prave vojaške vaje. Že marsikakšnega Rimljana sem videl v cirkusu, da je izgubil dirko, ker so se njegovi konji spotaknili ob majhno oviro.«

Po končanih dirkah smo vsi odšli v cerkev zahvalit se Bogu, kar pa sem opisal že drugje, ko sem opisoval praznik Purim.

p. M. de Heredia

Srečanja Bernardove družine v letu 2014

Mesečna srečanja Bernardove družine bodo v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 12. januarja, 9. februarja, 9. marca, 13. aprila, 11. maja, 8. junija, 20. avgusta (ob 19.00 v cerkvi), 14. septembra, 12. oktobra, 9. novembra in 14. decembra. 

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (1)

Želel sem, da bi razumel vsako besedo. Aramejske besede očenaša so me popeljale daleč nazaj v Jezusov čas. Kakor da bi bil z apostoli, ko jih je Jezus naučil moliti to čudovito molitev. Jezus je molil na nekem kraju. Ob njem so bili njegovi učenci. Opazovali so ga. Jezusova molitev jih je tako privlačila, da ga je eden od učencev prosil:

»Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.«

»Vi torej molíte takóle:

Oče naš, ki si v nebesih,

posvečeno bodi tvoje ime,

pridi tvoje kraljestvo,

zgôdi se tvoja volja

kakor v nebesih tako na zemlji.

Daj nam danes naš vsakdanji kruh

in odpústi nam naše dolge,

kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom;

in ne vpelji nas v preizkušnjo,

temveč reši nas hudega.

Če namreč odpustite ljudem njihove pregreške, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših pregreškov.«

V duhu sem gledal Jezusov obraz, ko je izrekel te besede. Razjasnil se mu je, ko je izrekel besedo »Oče«. Kakor bi Očeta v resnici gledal. Milina na obrazu je pokazala, da je z Očetom tesno povezan. Oče mu je blizu. Spoštuje ga, rad ga ima. Postal sem pozoren, kako je imenoval Očeta. Ni rekel »oče« tako kot rečemo mi svojim očetom. Rekel je »Aba«. Beseda je polna topline in izraža sinovsko ljubezen. Oči so mu zažarele s posebnim ognjem ljubezni, občudovanja in vdanosti. Beseda »aba« nam razodeva Jezusovo ljubezen do Očeta. Lahko bi rekli »očka«. Toda to je premalo, beseda pove več. V tej mali besedici je skrito neizmerno veliko ljubezni. Jezus Očeta ljubi kot samega sebe. V to besedo je položil vse spoštovanje Očeta. Zaveda se, da je on Oče, ki vse vodi in je Gospod vsega. A to ni odnos strahu. Med njima je popolna domačnost in popolna ljubezen. Sta si tako blizu, da Oče prebiva v Sinu. Da celo Sinove besede izražajo Očetovo voljo. Oba sta tako eno, da celo slišiš Očeta, ko poslušaš Sina.

Beseda »očka«, »atek« izraža Sinovo občudovanje Očeta. Sin se vedno veseli čudovitih Očetovih načrtov. Z njimi hoče sodelovati v celoti. Pomaga mu jih izpolniti iz čiste ljubezni do njega in ljudi. Ker Oče tako ljubi človeški rod, ga Sin ljubi prav tako. Sin vidi v človeku Očetovo podobo, ki ga neizmerno nagovarja. Oče vidi v Sinu popolno vdanost in pripravljenost, da se daruje za človeka do zadnje kaplje krvi.

Sin se veseli Očetove stvariteljske modrosti, ki je ustvarila svet in človeka. Vez ljubezni med njima je tako trdna in sveta, da je ne more nič omadeževati. V popolnem soglasju sta. Obema je skupna ljubezen do človeka. Sin je skušal na ljudi prenesti svojo ljubezen do Očeta. Zato nam je izročil to čudovito besedo. Tudi mi lahko z vso ljubeznijo rečemo Bogu »Očka«. Ni te svoje ljubezni ljubosumno čuval. Celo hotel nam jo je izročiti. Želel je, da bi nam ta čudovita beseda priklicala v spomin, kako zelo ljubi Očeta. Rad bi, da bi mi enako čutili do Boga Očeta kot ga čuti on. V tej besedi nam je hotel razodeti, kako zelo nas Oče ljubi. Ima nas za svoje ljubljene otroke. S svojo očetovsko roko nam daje varno zavetje pred vsem hudim. »Oče,« ga lahko pokličemo v vseh svojih težavah. Nikoli ne bo preslišal našega klica.

Jezus je želel z besedo »aba« razodeti nam, Božjim otrokom, ljubeče Očetovo obličje. Obličje, ki bi ga morali nositi zapisanega v globini srca. Zapisani smo v globini Očetovega srca. Ni nas ustvaril in pustil v solzni dolini. Briga se za nas. Njegovo srce v ljubezni do nas utripa. Njegovi smo. Pravi, da nas je zapisal v srce in na obe dlani. Oče prihaja k nam v naši revščini in nam po Sinu izkazuje svojo neizmerno ljubezen. Očetovo ime naj bi nam vedno povedalo, da se ga ne smemo bati, saj se na nas ne jezi in ne srdi. Tudi, ko gremo svoja pota, nas ne zavrže. Še bolj se trudi, da nam izkaže ljubezen. Odpušča nam, nas razume in izkazuje usmiljenje.

Ime Oče nam razodeva, da smo na vekomaj njegovi. Nikoli ne bomo nehali biti njegovi sinovi, hčere. Oče ostane oče, pa čeprav bi ga zatajili in zavrgli. Očetovo obličje je ljubeče in čuti s človekom. Je pa tudi sveto. Razodeva nam, da moramo ljubiti resnico. Ob njegovem svetem imenu se dogaja razločevanje duhov. Nič, kar ni resnično in sveto, ne more obstati pred njim. S svobodo se sicer lahko odločamo za karkoli v življenju. Toda on želi, da bi se odločali za resnico, dobroto in ljubezen. Zaveda se, koliko bolečine si nakopljemo sami, če se odločamo za laž, neresnico in sebično uživanje. Rad bi nam položil v srce, da nas osrečuje samo resnica.

Očetu ni vseeno, kaj počnemo. Z vso ljubeznijo nam je podaril zapovedi, da bi laže živeli in bi ne prišli v nepotrebno trpljenje in stisko. Zapovedi niso izraz njegovega gospostva, marveč razodetje njegove neizmerne ljubezni.

Očetovo srce gori v ljubezni do nas. Ni mu potrebno imeti nas, da bi bil popoln. On je popoln sam v sebi. S Sinom in Svetim Duhom živi življenje najvišje ljubezni. Toda to srečo bi rad delil z nami, da bi mi postali deležni popolne sreče. Priteguje nas v življenje ljubezni in darovanja. Vso nebeško blaženost hoče deliti z nami. Naklanja nam jo, a je ne vsiljuje. Rad bi, da se svobodno odločimo zanj.

Ker nam je podaril popolnoma svobodno voljo, jo v celoti tudi spoštuje. Ni nam onemogočil delati slabo. Smemo se odločati popolnoma po svoje, pa četudi bi mu s tem pokazali hrbet in ga zatajili. V takih primerih nas išče na naših stranpoteh in čaka kot izgubljene sinove. Veselí se iz vsega srca, če se kdo vrne v njegov objem.

Sin nam je postal v vsem enak, razen v grehu. Izročil nam je Očeta. Ni ga obdržal zase. Tako kot on, Edinorojeni, mu smemo tudi mi reči Oče. S seboj nas je na nek način izenačil. Hotel je, da imamo istega, dobrega, svetega in ljubečega Očeta. Postal nam je brat, da bi mi lahko doživeli vso Očetovo ljubezen in se veselili posinovljenja. Vodi nas k Očetu. Njegova največja sreča je, da bi bili mi srečni v Očetovo bližini.

p. Branko Petauer

Duhovne prireditve v Stični v letu 2014 JANUAR 2014

11. – 12. Skupnost Emanuel

12.  ob 14.30 Bernardova družina

17. – 19. P. Andrej Benda, zakonci z otroki

19.  ob 14.30 molitev za duše v vicah

23. – 26. P. Vital Vider, zakonci z otroki

31.  ob 20h češčenje Jezusovega in Marijinega Srca